Mnogi opozarjajo, da bodo tokratne volitve v evropski parlament prelomne, ker trenutne projekcije bodočih rezultatov evropskih volitev kažejo, da bodo prevlado v novem sklicu prevzele konservativne in skrajno desne politične skupine. Če se ta napoved uresniči, bo, glede na dosedanja stališča in ravnanje teh skupin v EU parlamentu, to pomenilo manjšo skrb za zaviranje podnebnih sprememb in za bolj zdravo življenjsko okolje ter vprašljivi nadaljnji razvoj evropskih institucij. Zato da bi EU tako ob sedanjem številu članstva, zlasti pa ob njegovem povečanju delovala bolj učinkovito in zboljšala svoj geostrateški položaj je potrebna sprememba v načinu sprejemanja odločitev, med drugim ukinitev veta, poenotenje davčne politike, bolj poenotena zunanja in varnostna politika in močnejša skrb za blagostanje evropskega prebivalstva. To pa pomeni, da je potrebno dodatno prenesti nekatere pristojnosti držav članic na EU. Napovedana nova večina v EU parlamentu se pa nasprotno zavzema za vračanje pristojnosti nazaj z EU na države članice. Torej kam hočemo naprej ali nazaj? Janez Janša se je z nastopom na sestanku suverenistov in skrajno desnih strank v Budimpešti že, v imenu SDS, opredelil, kakšno EU si v bodoče želi.

Pred volitvami se običajno primerjajo predvolilni programi in se na podlagi tega odloča, komu dati svoj glas. Še bolje pa je pogledati, kako so ravnali dosedanji slovenski poslanci v EU parlamentu in kakšna stališča imajo njihove stranke v domačem okolju in to upoštevati, pri izbiri komu dati glas. Ker smo zadosti dobro občutili posledice segrevanja ozračja na svoji koži (visoke vročine, suše, požari, poplave) in ker napovedujejo, da bo še hujše, če ne bomo bolj odločno ukrepali, si oglejmo, kako so glasovali slovenski poslanci v evropskem parlamentu o ključni podnebni, energetski in okoljski zakonodaji. Ta zakonodaja je dobila največjo podporo od slovenskih poslancev, ki so člani SD in sicer je v tem prednjačil Milan Brglez, za njim pa Matjaž Nemec in Tanja Fajon. Precej blizu jim je bila Irena Joveva, (Svoboda) za njo pa nekaj zaostaja Klemen Grošelj. Dvajset in manj odstotno so navedene akte podprli Romana Tomc in Milan Zver (SDS), Ljudmila Novak (NSi) in Franc Bogovič (SLS). Ljudmila Novak je s svojimi nastopi vedno pazila, da ni kvarila ugleda Slovenije. Še to: Matej Tonin, predsednik NSi je ob neki priliki izjavil, da on sicer podpira zeleni prehod, toda le pod pogojem, da to ne prizadene gospodarstva. Zanimivo, da Tonin doslej še ni opazil, da so poplave povzročile veliko škodo tudi gospodarstvu, da velike vročine in suše zmanjšujejo tudi delovno storilnost v mnogih gospodarskih dejavnostih. Zato bi bilo bolje, da neverneži, kot je Tonin, le začnejo razumeti poziv strokovnjakov, da je prilagajanje gospodarstva in vseh ostalih dejavnosti podnebnim spremembam cenejše kot saniranje njihovih posledic.

K okolju lahko prištevamo tudi glasovanje v EU o pridelavi gensko spremenjenih poljščin tudi v EU. To so podprli Matjaž Nemec, Romana Tomc in Franc Bogovič. To omenjam posebej zato, ker je iz tujine znano, kako lastniki gensko spremenjenih semen z raznimi triki preganjajo tiste kmete, ki želijo ostati pri tradicionalnih, največkrat lastnih, semenih. Kako bo EU preprečila takšno prakso?

V borbi proti vremenskim spremembam in za bolj zdravo življenjsko okolje v EU parlamentu so na čelu evropski Zeleni, takoj za njimi je evropska Levica. Slovenski Zeleni in Levica sta že do sedaj z njima sodelovali.

Morda je lahko eden od kriterijev glede tega, koga bomo volili v evropski parlament, tudi to, katera stranka je podpisala resolucijo o splavu, ki so jo razposlale v podpis mnoge evropske civilno družbene organizacije.

Ne nazadnje je pri volitvah v EU parlament pomembno tudi, kdo in kako krepi ali kvari ugled naše države v EU. Tukaj izstopajo le poslanca in stranka SDS. Že v prejšnjem mandatu je Romana Tomc organizirala nastop Anžeta Logarja v evropskem parlamentu, kjer je prepričeval evropske poslance, da slovenska aktualna vlada ne preganja nepravilnosti v poslovanju slovenskih bank. Po takratnem poročanju medijev so se nekateri evropski poslanci čudili, da Slovenci hodimo svoje perilo prat v evropski parlament. V sedanjem mandatu je Janez Janša na vsak način hotel predvajati v evropskem parlamentu svoj propagandni film. Ker mu ustrezna evropska komisarka tega ni omogočila, so jo v SDS vzeli »na piko«. Romana Tomc ji je nedavno očitala, da bi morala, pa ni ukrepala proti novemu vodstvu RTVS. Sedaj je pa Milan Zver vložil proti njej kazensko ovadbo pred evropskim sodiščem, češ , da je vplivala na predsednika Ustavnega sodišča Slovenije v zvezi z Zakonom o RTVS. S tem je dejansko postavil trditev, da predsednik slovenskega Ustavnega sodišča deluje pod zunanjim vplivom. Morda ima SDS takšne izkušnje s kakšnim ustavnim sodnikom, vendar to vsekakor ne velja za večino ustavnih sodnikov. Sicer so pa slovenski sodniki pri SDS slabo zapisani, saj je v času Janševe vlade v EU romalo pismo o slovenskem »krivosodju«. Če določene politične stranke hočejo svoje politične obračune z nasprotnimi strankami opravljati v okviru EU, jim to seveda ni mogoče preprečiti, lahko se pa vprašamo, ali taka stranka zasluži, da ima svoje poslance v EU parlamentu. Stranka se pa mora vprašati tudi, kako to vpliva na ugled Slovenije v EU.

Glede na vrednote, ki jih ima vsak posameznik, in predstave, ki jih ima o tem, kakšna naj bi bila EU, se bo odločil, kdo bo ustrezno zastopal njegova pričakovanja. V vsakem primeru se v slovenski javnosti oblikuje mnenje, da Slovenija potrebuje učinkovito in v svetu ugledno EU in tudi da mora biti Slovenija aktivna in spoštovana njena članica. Katere politične skupine lahko to zagotovijo? To vprašanje bi najbolj moralo zanimati mlade, saj so posebno zanje pomembni bodoči življenjski pogoji. — Rudi Kropivnik, Ljubljana

V prispevku o igralki Lini Akif bi morali pri omembi serije petih predavanj-performansov režiserke Tjaše Črnigoj Spolna vzgoja II, ki je na ogled na odru Slovenskega mladinskega gledališča, navesti še podatek, da je ta nastala v koprodukciji Zavoda Maska in Slovenskega mladinskega gledališča. Zavodu Maska se za napako opravičujemo. 

Dovolj je bilo sprenevedanja ob neznosnem čakanju – Slovenija mora takoj priznati Palestino. Priznati jo mora v roku nekaj tednov, najkasneje do konca letošnjega maja, kolikor lahko najdlje trajajo procedure.

Da jo mora, ni politična kaprica nikogar, temveč nuja. Priznanje je neposredna zahteva državljank in državljanov, naj Vlada republike Slovenije izpolni, kar je obljubila, saj njenega perverznega odloga po priznanju države, ki krvavi, v času vsakodnevnih grozodejstev in masakra ni več mogoče ne sprejemati ne gledati. Nemoralno hlinjenje je šlo predaleč, odlaganje na »primeren trenutek« in »ugodne okoliščine«, kot se je izrazil predsednik vlade Robert Golob, je nedopustna hipokrizija!

Zunanja ministrica Tanja Fajon je pred dobrim mesecem izjavila: »Prvi cilj je trajno premirje v Gazi, sicer se gre v priznanje Palestine«. Vemo, da je Izrael po zavrnitvi predloga za premirje napadel tarče v Rafi. Naj bo zato slovenska vlada končno dosledna; vsakršno njeno dodatno čakanje ni le nesmiselna in hkrati perverzna drža, ampak predstavlja nevzdržno prelamljanje začetnih zavez, ki jih je dala ljudem.

Fajon je v oddaji Marcel na TV Slovenija ponovila, kakšni so elementarni pogoji za priznanje: »Slovenija potrebuje soglasje vlade, potrebuje soglasje državnega zbora in odbora za zunanjo politiko. Po tej poti bomo tudi šli.« Sama torej dobro ve, kako zelo preprosto je! Ob tem je celo, ne prvič, dodala: »Mislim, da če kdaj, smo v resnici zdaj na točki, ko ni vrnitve in si Palestina to zasluži.« Prišel je ta zdaj! Izrael je začel kopensko ofenzivo na Rafo. Že osem mesecev preštevamo civilne žrtve, v Gazi je umrlo že skoraj 15.000 otrok, vsak dan spremljamo krvavo morijo, lakoto in kršitve mednarodnega humanitarnega prava. Slovenija ima politično moč, je članica Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov. Tudi Fajon govori o zločinih, ki jih počne Izrael. Kaj se še mora zgoditi, da bi bila odločitev lažja?

Če republika Slovenija v roku nekaj tednov, najkasneje do konca maja, ne bo priznala Palestine kot države in se v tem pridružila dosedanjim 142 državam, naj že zaradi nespoštovanja obljub odstopi. Zelo preprosto: zakaj bi do nje sploh gojili zaupanje, celo ob vseh številnih nemajhnih kiksih, ki jih počne, če ne zmore niti tega minimalnega simboličnega dejanja? Obstaja meja, ko moramo državljanke in državljani jasno povedati: dovolj je nesuverenega obnašanja naših politikov, klanjanja tujim centrom moči in obenem poniževanja našega razuma, če o nepotrebni potrpežljivosti niti ne govorimo.

Ne dovolimo vam, da nas vlečete za nos. Priznajte Palestino takoj!

8. maj 2024

Prvopodpisane in prvopodpisani: — Boris Vezjak, Renata Salecl, Branko Soban, Rudi Rizman, Spomenka Hribar, Dragan Petrovec, Milena Mileva Blažić, Boris A. Novak, Matjaž Hanžek, Aleš Črnič, Mojca Kovač Šebart, Rastko Močnik, Vlado Miheljak, Vesna Leskošek, Darja Zaviršek, Danijel Rebolj, Božo Repe, Darja Kerec, Janez Markeš, Oto Luthar, Uroš Lipušček, Draga Potočnjak, Franci Perčič, Jasna Mažgon, Igor Ž. Žagar, Anja Zalta, Aurelio Juri, Dušan Plut, Ljubica Marjanovič Umek, Vesna Vuk Godina, Dušan Keber, Darko Štrajn, Igor Koršič, Andrej Lukšič, Tanja Rener, Božidar Flajšman, Sonja Bezenšek, Andreja Hočevar, Janez Bregant, Franco Juri, Tomaž Vec, Boštjan Nedoh, Srečo Dragoš, Matjaž Vesel, Metka Mencin, Stojan Spetič, Marcela Batistič Zorec, Miklavž Komelj, Andrej Pleterski, Rajko Muršič, Simona Tancig, Peter Tancig, Peter Umek, Maca Jogan, Zdenka Badovinac, Anja Mikič Crovella, Sonja Žorga, Franček Drenovec, Dunja Piškur Kosmač, Borja Močnik, Andrej Šorgo, Vesna Mikolič, Barbara Turk, Tatjana Greif, Damijan Štefanc, Lidija Tavčar, Zdenko Kodelja, Andrej Ule, Rado Riha, Rudi Klanjšek, Mile Šetinc, Mojca Pašek Šetinc, Tomaž Wraber, Dana Mesner Andolšek, Marko Apih, Mitja Klavora, Franjo Žagar, Zdravko Kobe, Drago Pirc, Matjaž Jager, Dragan Potočnik, Igor Pribac, Jaka Repič, Vena Šmajdek, Ana Barbič, Mateja Bučar, Evgenija Carl, Aleš Završnik, Polona Jamnik, Marjan Šimenc, Remzo Skenderović, Ivan Gale, Matej Šurc, Miloš Šonc, Tatjana Šonc, Marija Javornik, Tjaša Prošek, Marko Bidovec.

Slovenska vojska je prejšnji mesec na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani organizirala dogodek, kjer si lahko z VR očali preizkusil vožnjo drona, skočil v tank in potežkal najnovejšo puško. Naslednji teden se slovenske vojske seli v Maribor, kjer bodo obiskovalci za simbolno ceno petih evrov uživali tudi v koncertu Nine Pušlar, Tokaca, Leopolda I. in Vlada Kreslina v spremljavi orkestra Slovenske vojske. Oglasi za vojsko in njene prireditve so vedno bolj prisotni tako na spletu kot na jumbo plakatih. V medijih lahko preberemo intervjuje z vojakinjami in vojaki, kjer nam predstavijo svoje vrednote, na platformah kot je TikTok pa nam postavni mladi vojaki predstavljajo svoje jutranje rutine.

Čeprav ti dogodki izpadejo kot nekaj med sejmom in zabaviščnim parkom, razne spletne vsebine pa le še en video v dolgi vrsti nekajsekundne zabave, nič od tega ne obstaja le, da zadosti radovednosti. Po lanski spremembi zakona je za vstop v vojaške vrste dovolj končana osnovna šola. Slovenska vojska s svojim propagandnim strojem pospešeno pripravlja domačo mladino na prihajajočo vojno, v katero nas vleče politični razred. V času genocida v Gazi, ki ga zunanja ministrica raje imenuje najboljši čas za priznanje Palestine, in vedno daljše vojne v Ukrajini, kjer Zahod pozicijsko izčrpava Rusijo, kapitalsko pa Ukrajino, Slovenska vojska pripravlja nov sejem smrti, namenjen normalizaciji vojne, uničevanja in ubijanja.

Pri normalizaciji vojne se lahko SV zanese na domače medije, ki vedno pogosteje opravljajo službo vojnega PR-ja: pogled na nedaven intervju z Nino Raduha v Delu ali Popcast na 24ur.com jasno kažejo, da novinarski ceh veselo sodeluje pri normaliziranju morije pri nas. Ko se je pred kratkim “praznovalo” 20. obletnico pristopa k zvezi NATO, ni niti en domač medij objavil resnega teksta (onkraj peticije kolektivov, ki so organizirali protest proti članstvu v NATU), ki bi izpostavil nasprotovanje članstvu, čeprav bi danes za NATO glasovalo le 52% volivcev. Medijska in politična sprega je v primeru vojaške osti kapitalizma popolna.

A novinarji na žalost niso edini, ki v javnem prostoru pomagajo ustvarjati sliko vojske kot zabavne izkušnje in ne kot prihajajoče morije. Za dvigovanje ugleda vojske skrbijo tudi glasbeniki. Na prihajajočih Dnevih SV bosta to samodeklarirani družbeno-kritični reper in ikona (kant-) avtorske glasbe. Kaj ima reper drugega, kot to, da stoji za svojimi besedami z dejanji? Leopold v svojem hitiču Nesen pravi, “jaz ne ubijam, jaz samo prodajam municijo”. Verz, ki je do danes zvenel kritično, zdaj izpade le kot žalosten opis lastnega delovanja.

Za Kreslinovo glasbo, ki je tekom njegove kariere ponarodela, prav tako ne bi mogli nikakor reči, da spodbuja k nacionalizmu, militarizaciji ali moriji. Nasprotno, njegova muzika nas je učila ljubiti, občudovati naravo, biti domoljuben. Kako razumeti, da dva ustvarjalca, ki iz sebe spravita vsak svojo verzijo Zakartane ure, istočasno pojeta na dogodku, katerega namen je rekrutacija otrok za ubijanje in umiranje za tuje interese?

Ne moremo se pretvarjati, da je SV danes na katerikoli način ljudska vojska, ki ščiti prebivalstvo te države pred nevarnostmi. Če temeljni dokumenti SV govorijo o “spoprijemanju z grožnjami čim dlje od naše države ter zunanjih meja EU in Nata”, potem imamo opravka z napadalno in roparsko vojsko. Tako je Slovenska vojska nedavno kupila dve transportni letali za oskrbo vojske do 6000 km stran od Slovenije in šest helikopterjev za Nato večnacionalne specialne sile. Poleg tega je namera vojske, da bo vsaj 50 % odstotkov vojske pripravljene za bojevanje v tujini, vsaj 10 % moštva pa vedno v stalni pripravljenosti. Srca že lahko bijejo za domovino, a umirajo (in ubijajo!) za profite velekapitala.

Noben mlad fant si ne zasluži ubijati in umreti nekje na drugem koncu Evrope le za to, da bo nek ameriški sklad lahko privatiziral tri jeklarne, da bi si EU zagotovila preskrbo s poceni žitom, ali pa da se bo na živem mesu preizkusilo moč novega orožja. Zato moramo vsi narediti vse, kar je v naši moči, da to preprečimo! Za začetek ponudimo alternativne poletne tabore za starejše osnovnošolce in dijake, kar trenutno SV skorajda edina v državi ponuja povsem brezplačno. Šole naj bodo trdnjave humanizma, pri čemer naj bo vzgoja za mir temelj njihovega delovanja. Zato naj vojski zaprejo svoja vrata, ne pa da ji ponujajo reklamna mesta in kontaktne ure z učenci. Dijakinje in dijaki naj se učijo solidarnosti in internacionalizma ter oblikujejo široko zavedanje o svetovnih konfliktih, njihovih žrtvah in agresorjih. Zavoljo tega pa se moramo z mladimi o tem pogovarjati, brati protivojno literaturo, gledati protivojne filme in spodbujati protisistemsko in antifašistično delovanje mladih. Predvsem pa moramo čimprej sami pri sebi razčistiti, na čigavi strani smo, s kom kolaboriramo in komu izrekamo podporo.

V odličnem intervjuju z županjo Gradca, Elke Kahr, me je presenetil tale stavek o zgodovini stranke: „Ena naših največjih, zgodovinskih napak je bila, da smo bili predolgo tiho ob dejanjih komunističnih strank v Vzhodni Evropi in Rusiji, predvsem ob Stalinovih čistkah in vdorih ruskih tankov na Češkoslovaško ali Madžarsko.“ Ta stavek govori o več stvareh, a pri vdoru sovjetskih tankov na Češkoslovaško je stvar malo bolj zapletena. 1968 je imela KP Avstrije dva karizmatična voditelja: Ernst Fischer in Franz Marek sta ji postavila zgleden evrokomunističen program in KP Avstrije je zelo ostro obsodila poseg sovjetskih tankov ob asistenci štirih držav Varšavskega pakta. Toda naslednje leto so imeli kongres. In to vodstvo je bilo odstavljeno.

Na tem kongresu je ZKJ predstavljal Stane Dolanc, ki je bil tedaj tudi sekretar Univerzitetnega komiteja ZKS; ko smo ga vprašali, kako se je to moglo zgoditi, nam je pojasnil, da so Fischer, Marek in sodelavci zanemarili skrb za sestavo delegatov in so te nabrali nasprotniki; med delegati, ki so odstavljali vodstvo, pa so bili močno zastopani „histerične stare device in bivši mladi esesovci, ki jim je bilo odpuščeno“. Ker je bil Dolanc znan po zelo direktnem govoru, tem besedam ni kaj dodati.

A po takem kongresu je KP Avstrije za dolgo zatonila, in kot beremo v intervjuju, se je preporodila od spodaj.

Preporod od spodaj pa je očitno edina pot za ponovno rojstvo levice, v Avstriji je uspel v razsuti KP.

Pri nas se je ZKS posvetila predvsem reševanju svojih kadrov, nato pa je stopila na Blairovo „tretjo pot“ v močvirje neoliberalizma.

Od spodaj pa se je nato rodila povsem nova stranka Levica, od spodaj navzgor se širi tudi Inštitut osmi marec. A za nastajanje od spodaj ima vsaka država drugačne razmere. Bistvena pa je etičnost zbiranja in delovanja. In to ne samo na jeziku.

Zadnje čase se je bivši ustavni sodnik Matevž Krivic precej razpisal po medijih, ko komentira aktualne dogodke v sodstvu in njihove zdrse, ki mečejo slabo luč na pravosodje in pravno državo kot celoto. Vse lepo in prav, saj je visoko usposobljen za to področje, in upajmo, da nam bo s svojimi mnenji in razlagami pomagal razjasniti določene pojme.

Kot nepravnik pa sprašujem g. Krivica, naj mi pomaga razložiti pojem, kdo so to levi in kdo desni sodniki, in po kakšnih kriterijih jih je možno »popredalčkati«. On celo kategorično trdi, da je trenutna sestava ustavnega sodišča 6 : 3 v korist »levo liberalnih« sodnikov. Kot mi je znano, Kodeks o sodniški etiki nikjer ne navaja kriterijev za delitev sodnikov na leve in desne, temveč poleg tega, da ne smejo biti člani političnih strank, izpostavlja njihove moralne in etične vrline kot so: neodvisnost, nepristranskost, usposobljenost, predanost, diskretnost in ugled. Ob tem pa zakon za izvolitev sodnika ustavnega sodišča celo določa samo tri pogoje, in sicer, da je državljan RS, ki je pravni strokovnjak in je star najmanj 40 let. Torej, kje je tu delitev na tako imenovane leve in desne kvote sodnikov. Nič od tega.

Kot primer navajam, da sta bila dva bivša predsednika ustavnega sodišča, ki jih Krivic nedvomno uvršča na desni pol, dejansko spreobrnjena komunista, ki sta v prejšnjem režimu opravljala pomembne funkcije. Kako pa lahko danes nekdo, tudi Krivic, uvrsti aktualnega ustavnega sodnika v levo opcijo, če pa je njegova odvetniška pisarna ostro kritizirala in napadla obsodilno sodbo Janše v primeru Patria. Pri tem vsi vemo, da je Janša desni politik.

Lahko se našteje še mnogo primerov, ko so nekateri sodniki po Krivičevih kriterijih uvrščeni v določeno ideološko skupino in zato njegovi somišljeniki zahtevajo, da je pri sledečih imenovanjih sodnikov treba uravnotežiti sestavo ustavnega sodišča. Bojim se, da takšen pristop dejansko vodi v politizacijo sodstva. Mogoče pa bi bilo treba kriterije za imenovanje ustavnih sodnikov dopolniti še s kriteriji, ki že veljajo za redne sodnike in jih najdemo v Kodeksu o sodniški etiki. Upam, da bo g. Krivic nam navadnim državljanom lahko to razumljivo pojasnil. 

V 17. številki tednika Mladina z dne 26. 4. 2024 ter na spletni strani mladina.si je bil v petek, 26. 4. 2024, objavljen članek z naslovom »Igre z denarjem«, v katerem se Nepremičninskemu skladu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.o.o. (v nadaljevanju: Nepremičninski sklad) očita domnevno tvegano upravljanje s finančnimi naložbami, pri tem pa navaja posamične netočne navedbe oziroma ne pojasnjuje celovitejše vsebine in konteksta, katerega namen je zagotoviti bralkam in bralcem kar se da celovito predstavo o delovanju Nepremičninskega sklada.

V članku je tako navedeno: »Pred dobrim mesecem je portal Siol poročal, da je poslovnež Jože Anderlič gradnjo soseske Schellenburg v središču Ljubljane financiral tudi z obveznicami, v katere je investiral tudi Nepremičninski sklad PIZ, to je podjetje v 100-odstotni lasti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Kot financer je torej za gradnjo najbolj luksuznih stanovanj v državi, soseske za »elito«, s svojimi sredstvi stalo tudi podjetje v lasti institucije, katere poslanstvo temelji na medgeneracijski solidarnosti in je ena pomembnejših nosilk socialne varnosti v državi, njena naloga pa je, da skrajno zadržano in konservativno nalaga svoj denar.« Javnosti velja pojasniti, da v skladu z določbami 378. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) Nepremičninski sklad pokriva stroške poslovanja s prihodki od svojih naložb, pri čemer za svoje delovanje ne prejema nobenih dodatnih sredstev s strani lastnika, torej Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

V nadaljevanju je v članku napačno navedeno: »Nepremičninski sklad z 22 zaposlenimi od septembra 2022 vodi Andrej Hudoklin (pred njim je bil direktor Andreas Kos, zdaj namestnik Hudoklina) …«. Pojasnjujemo, da mag. Andrej Hudoklin vodi Nepremičninski sklad od septembra 2017, Andreas Kos pa je njegov namestnik.

V članku je prav tako pomanjkljivo in netočno zapisano: »Dodali so še, da je pred vsako naložbeno odločitvijo izveden »protokol presoje, vključno s presojo neodvisnega zunanjega analitika«. V katerih naložbah konkretno imajo naložen denar in koliko, nam navkljub vsem protokolom niso želeli razkriti.« Nepremičninski sklad ima sprejeto naložbeno politiko za upravljanje s finančnimi sredstvi, ki je skladna s cilji dolgoročnega načrta razvoja sklada in omogoča vlaganja v več različnih kategorij naložb (bančni depoziti, obveznice, instrumenti denarnega trga, alternativni investicijski skladi, odkup terjatev, delnice, vzajemni skladi in investicijski skladi, ki kotirajo na borzi), pri čemer za vsako od navedenih kategorij veljajo omejitve. Naložbena politika upošteva osnovna načela varnosti, likvidnosti, razpršenosti in donosnosti naložb ter predpisuje protokol presoje, ki je omenjen v članku. Nepremičninski sklad je pri razkrivanju informacij dolžan upoštevati varovanje podatkov, ki predstavljajo poslovno skrivnost družbe, zato podatkov o posamičnih naložbah ne more razkrivati. Posredoval pa je podatke o strukturi naložb na dan 31. 12. 2023, ki v članku niso objavljeni. Omenjena struktura naložb sicer razkriva, da je imel ob koncu leta 2023 Nepremičninski sklad 40,89 odstotka finančnih naložb naloženih v bančnih depozitih, 16,98 odstotka v instrumentih denarnega trga, 35,05 odstotka v obveznicah, 4,75 odstotka v alternativnih investicijskih skladih, 0,25 odstotkov sredstev pa je namenjal za odkupe terjatev.

Vprašanje v članku: »Je na primer res nujno, da državni sklad finančno podpre investitorja, ki gradi luksuzna stanovanja in jih sam ni zmožen financirati?«, zahteva pojasnilo. Finančni trgi v Sloveniji ponujajo relativno malo možnosti za finančne naložbe vlagateljem tipa Nepremičninski sklad. Slednji se, ob visoki inflaciji ter visoki rasti cen gradenj, ki smo ji priča v zadnjih letih, trudi s kombinacijo različnih naložb predvsem ohranjati vrednost obsega finančnih sredstev, ki jih bo v prihodnje, kot je deloma pojasnjeno tudi v samem članku, vključno z ustvarjenimi donosi, porabil za plačilo investicijskih obveznosti pri vzdrževanju in prenovah obstoječega stanovanjskega fonda ter novogradnjah v skladu z izvajanjem začrtanega investicijskega cikla. Naložba v obveznice, s pomočjo katerih je investitor zgradil stanovanja v Ljubljani, je bila s finančnega vidika za Nepremičninski sklad uspešna, saj je, kot je pravilno zapisano v članku, iz tega naslova ustvaril 10-odstotni donos na vplačana sredstva.

Prav tako zahteva pojasnilo v predmetnem članku izpostavljeno vprašanje oziroma trditev, ki se nanaša na nakup vrednostnih papirjev družbe T-2: »A zakaj je v to tvegano družbo, nad katero visijo nepoplačani dolgovi, vlagal Nepremičninski sklad PIZ, ki bi moral poslovati konservativno?«. Iz članka ni moč razbrati vira oziroma dokumenta ali metodologije, na osnovi katere je avtorica presojala obvezo konservativnosti vlaganj v finančne naložbe. Presoja naložbe v komercialne zapise z oznako TDV06 izdajatelja T-2 je potekala skladno s pravili naložbene politike, vključno s presojo neodvisnega zunanjega finančnega analitika. Ob tem, glede na razpoložljive podatke v času presoje, ni bila podana ocena o povečanem tveganju napram prejšnjim letom. Do podobne ocene in odločitve za investiranje, kot sicer navajate v članku, so prišli domala tudi vsi ostali večji in manjši vlagatelji, predtem imetniki komercialnih zapisov z oznako TDV05, kar izhaja tudi iz javno dostopnih podatkov. Nakup komercialnih zapisov je sicer zavarovan z zaznambo prepovedi razpolaganja s 25-odstotnim deležem družbe T-2, ob tem pa seveda z ostalimi vlagatelji izražamo skrb ter pozorno preučujemo vse korake in informacije v zvezi s podanim predlogom za uvedbo stečaja zoper družbo T-2, z namenom ustrezne zaščite izvedene finančne naložbe. Naložbena politika Nepremičninskega sklada z izvedbenega vidika sicer velja za konservativno, to izhaja tudi iz zgoraj predstavljene strukture naložb, presojo naložb pa je treba ocenjevati v odnosu na priložnosti na finančnih trgih, ki so primerne z vidika naložbene politike ter ob tem loviti ravnovesje med naložbami, katerih donosi so minimalni (npr. depoziti) ali zmerni (npr. državne zakladne menice) in tistimi, s pričakovanim nekoliko višjim donosom.

V izogib morebitnim napačnim zaključkom pa še pojasnilo k zaključni navedbi v članku: »Nepremičninski sklad je lani ob osmih milijonih evrov prihodkov izkazal 776.000 evrov dobička.« Pretežni del dobička preteklega poslovnega leta gre prav na račun ustvarjenih donosov iz naslova uspešnega upravljanja s finančnimi naložbami. Nepremičninski sklad dobička ne izplačuje, v skladu s statutom družbe je namenjen oblikovanju rezerv ter reinvestiranju v nepremičnine, ki predstavljajo osnovno dejavnost družbe. Z ustvarjenimi donosi iz finančnih naložb pokrivamo tudi manko prihodkov iz najemnin, iz naslova katerih ni mogoče kriti vseh stroškov, povezanih z vlaganji v nepremičnine. 

Članek »Sodnik podjetnik« v 17. številki Mladine po mojem mnenju upravičeno očita ustavnemu sodniku Jakliču kršenje zakona o visokem šolstvu – nikakor pa ne drži trditev, da je kršil tudi zakon o ustavnem sodišču in da mu je zato po določbah tega zakona že leta 2018 prenehal mandat. Zakone je pač treba brati natančno in v celoti – in ne v njih prezreti (ali morda celo ignorirati?) to, kar nam ni všeč. Domnevam, da je tej Mladinini napačni interpretaciji zakona verjel tudi pisec pisma bralcev v Delu 29. aprila, ko pravi, da je ta zakon »jasen in celo zelo rigorozen« - in da ga glede tega ni treba nič dopolnjevati, kot misli večina ustavnih sodnikov. Tista res rigorozna zakonska določba, da ustavnemu sodniku kar po samem zakonu preneha njegova funkcija, če ne preneha opravljati zakonsko njemu prepovedane dejavnosti, namreč za dejavnost visokošolskega učitelja ali znanstvenega sodelavca ne velja – to dejavnost mu zakon o ustavnem sodišču namreč izrecno dovoljuje. Če jo je sodnik Jaklič opravljal v nasprotju z določbami zakona o visokem šolstvu, je to seveda kršitev tega zakona (z možnimi sankcijami po tem zakonu), najbrž tudi izigravanje smisla zakona o gospodarskih družbah (čému je namenjena organizacijska oblika s. p.) – ne enega ne drugega si ustavni sodnik seveda ne bi smel privoščiti - vsekakor pa s tem ni kršil 16. člena zakona o ustavnem sodišču, da bi ga lahko doletela sankcija avtomatičnega prenehanja funkcije ustavnega sodnika.

Ali bi zaradi navedenega moral sam odstopiti, je zahtevno in občutljivo moralno vprašanje – sam mislim, da bi moral. Zlasti zato, ker se je za ta sumljivi in nezakoniti »by-pass« pri uresničevanju neke svoje nesporne pravice odločil že na začetku svoje funkcije, ne morda šele potem, ko so na ustavnem sodišču v medsebojnih odnosih nastali nekateri problemi, ki potem vse do danes niso bili do kraja razjasnjeni - kar bi vsaj v mojih očeh lahko morda nekoliko ublažilo ta moralni problem. Toda za to se je odločil že na začetku. In mu bo vsekakor bolj v čast, če bo zato odstopil (in nadaljeval poklicno pot kot profesor in znanstvenik), kakor če ne bo. To odločitev bi mu po mojem mnenju morala olajšati sedanja večinska parlamentarna stranka (Gibanje Svoboda) z javno zavezo, da bo v tem primeru podprla izvolitev novega sodnika njemu podobne nazorske usmeritve.

Da sta obe moji želji ob sedanjem stanju politične kulture pri nas žal neuresničljivi, mi je seveda jasno. A ju kljub temu objavljam. Morda pa kdaj bosta.

Zadnja dva odstavka tedenskega pamfleta Bernarda Nežmaha govorita o subvencioniranju e-koles za občane. Kodeks novinarjev Slovenije v prvem členu pravi: »Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam.« Bernard Nežmah preverjanja točnosti ni opravil, kajti za subvencioniranje e-koles nista pristojna Matjaž Han in Asta Vrečko, kot navaja v članku, temveč minister mag. Bojan Kumer. Tudi zapis, da so Matjaž Han, Asta Vrečko in Robert Golob »družno skovali prispevek k zelenemu prehodu«, trči v prvi člen novinarskega kodeksa. Vir financiranja je Sklad za podnebne spremembe, ki pripravlja program porabe sredstev iz naslova emisijskih kuponov. Napajanje sklada je bilo prvič definirano v Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1), ki ga je 31. marca 2004 v objavo poslal predsednik Državnega zbora Republike Slovenije Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije pa je bil dr. Janez Drnovšek. Program porabe sredstev gre v javno obravnavo, ko je medresorsko usklajen, pride na vlado, kjer ga med drugimi potrdi tudi predsednik vlade Robert Golob. Toliko o njegovi vlogi. Prvič je bil ukrep subvencioniranja e-koles za občane uvrščen za časa ministra Simona Zajca za leto 2020, minister Andrej Vizjak je sredstva podvojil. Do izvedbe pa ni prišlo zaradi zapletov z izvedbo.

Ukrep subvencij e-koles za občane sem zasnoval leta 2019/2020 v času, ko sem bil zaposlen na Skladu za podnebne spremembe, pomagali so mi sodelavci s svojimi pripombami in predlogi. Pobuda subvencioniranje e-koles občanov je prišla že pred več kot sedmimi leti tudi od invalidnih organizacij. Namen ukrepa je spodbuditi občane, da se na delo, fakulteto in še kam pripeljejo z e-kolesi namesto z avtomobili. Argument (uporablja ga tudi Žiga Turk), da je smiselno subvencionirati navadna kolesa, pade zelo hitro. Po nekaterih podatkih imamo Slovenci v lasti 1,7 milijona navadnih koles, letno jih uvozimo 80.000, delež električnih je približno na četrtini. Po podatkih raziskav kolesarske mobilnosti je eden zelo pomembnih zadržkov za neuporabo navadnih koles za prihod na delo potenje med kolesarjenjem. Koliko podjetij, ustanov ima tuše v svojih prostorih za zaposlene? E-kolo pa omogoča udobno vožnjo z manjšim naporom in posledično manj potenja na daljših razdaljah. Statistika mobilnosti pravi, da na razdalji 2,5 do 4,9 km opravimo več kot 70 % poti z avtomobilom. Premagati takšno razdaljo brez potenja z e-kolesom je mačji kašelj, le v glavi se mora kaj premakniti, potrebujemo spodbudo, če ne gre z navadnim kolesom.

Bernardu Nežmahu tudi številke ne gredo najbolje, saj pri deljenju štirih milijonov EUR s petsto EUR (4.000.000/500 = 8.000), kolikor naj bi znašala subvencija, pride do številke osemsto (800) koristnikov subvencije, kar je desetkrat manj kot pri pravilnem izračunu. Naša zamisel ukrepa je bila, da je subvencija enotna v vrednosti in ne procentualna, zato bi bila ugodnejša za premoženjsko šibkejše občane oziroma smo z njo hoteli nagovoriti mobilno revščino.

Bernard Nežmah mene in moje sodelavce imenuje »tvorci zelenega prehoda, ki jim na misel ne pride, da bi meščani za vožnjo po mestu lahko namesto avta uporabljali naveden bicikel« in ne vemo, kaj je to ničelni ogljični vtis. Naj informiram pamfletnega pisca, da je moje glavno prevozno sredstvo navadno kolo, poleti v službo in bližnje trgovine pešačim. V zadnjih petih letih nisem nikoli prišel na delo z osebnim avtomobilom. Ogljični vtis pa znižujem tudi tako, da imam hibridni avtomobil, pri vožnji po avtocesti nastavim aktivni tempomat na hitrost sto deset (110) km/h. Lani je moja družina posadila deset topolov, deset vrb žalujk, lipo in dve akaciji, letos v jeseni pa načrtujemo petnajst kostanjev, dve brezi, dve akaciji in dva divja kostanja ... Bivši sodelavci so tudi zapriseženi kolesarji navadnih biciklov in naravovarstveniki, trije med njimi delajo v mednarodno priznanih okoljskih nevladnih organizacijah.

Bernard, vozi še naprej svoje rdeče kolo in prosim reagiraj skladno s prvim členom Kodeksa novinarjev Slovenije, ki v drugem stavku pravi »Svoje napake —četudi nenamerne — mora priznati in popraviti.«

Pošta Slovenije je eden največjih zaposlovalcev v Sloveniji. Več kot pet tisoč zaposlenih ima Pošta Slovenije d.o.o., dodatno pa so zaposleni tudi v od Pošte odvisnih družbah. Poleg tega Pošta Slovenije izvaja univerzalno poštno storitev, ki je v javnem interesu in zakonsko regulirana. Ta zagotavlja nemoteno komunikacijo državljanov, gospodarskih subjektov in javne uprave, opravlja pa tudi pomembno funkcijo omreženosti in povezanosti celotnega teritorija Slovenije. Tudi v času koronavirusa je Pošta ohranjala vez med ljudmi. Dostava paketov in pisem je način, kako zagotavljati komunikacijo med ljudmi,  omogočiti poslovanje podjetjem in pomagati vsem, ki morda nimajo možnosti zapustiti svojih domov. Vseskozi tudi v času koronavirusa so poštarji trdo delali in predelali ter dostavili pošiljke v najkrajših možnih rokih, čeprav v oteženih pogojih dela. Zato je za vse državljane izrednega pomena, da Pošta ostane močna, s poslovalnicami, ki so razpršene po celotnem ozemlju in da je zdrav in zanesljiv delodajalec.

SDPZ Pošte Slovenije, kot eden izmed dveh reprezentativnih sindikatov znotraj podjetja v zadnjem obdobju s skrbjo spremlja aktivnosti poslovodstva Pošte. Vsi se strinjamo, da je naloga poslovodstva, da organizira delovni proces na način, da bo optimalen. Pri tem je že več kot eno leto pripravljen načrt, kako se lotiti organizacije dela na pošti, ki pa kljub našim pozivom in kljub pozitivnim odzivom s strani zaposlenih, ki so novo organizacijo dela testirali, še kar stoji. Posledično pride do različne obravnave koristnikov storitev, do večje delovne intenzivnosti in tudi do gospodarske škode. Hkrati sindikat utemeljeno dvomi v gospodarnost odločitev poslovodstva. Med drugim se omogoča določenim zaposlenim, da kljub neuspešno opravljenem poskusnem delu ostajajo pri delodajalcu in ob odhodu prejemajo višje odpravnine, zaskrbljujoči so medsebojni odnosi, predvsem v strokovnih službah, na kar smo poslovodstvo že opozarjali, nadpovprečno veliko strokovnih kadrov odhaja. Vse to vpliva tudi na poslovni rezultat, seveda pa tudi na višino pravic delavcev. Poleg tega se, kljub izrecnemu zatrjevanju, da nadaljnjih prodaj ne bo, še vedno nadaljuje s prodajami nepremičnin. Ljudi pa je, kot že dolgo, kronično premalo.

V februarju je poslovodstvo reprezentativnima sindikatoma predstavilo tudi Strategijo Skupine Pošte Slovenije, ki je bila označena kot poslovna skrivnost. Sindikata sva oba ocenila, da gre za načrt, ki bo izredno škodljivo vplival na varnost in raven pravic zaposlenih, še več, odprl bo vrata za drobljenje in razprodajo za kapital bolj privlačnih dejavnosti skupine, hkrati pa pod vprašaj postavil kakovost opravljanja poštnih storitev. Glede na zaostrene razmere na trgu dela smo bili zgroženi, da se zaposlene na tak način izpostavlja socialnemu tveganju, kljub temu, da že dalj časa opažamo trend, ko je izredno težko najti zamenjavo za starajoči kader na Pošti, skupno število zaposlenih pa posledično vztrajno pada. Sedaj smo sindikati v precepu, ko želimo zaščititi interese zaposlenih, in po našem trdnem prepričanju tudi interes državljanov in podjetja, vsebina Strategije pa je označena kot poslovna skrivnost. Strategijo je v decembru potrdil tudi SDH, pri čemer je v Strategiji Pošte izrecno napisan pogoj, da se najprej uredi financiranje UPS (ta pogoj pa do sedaj še ni izpolnjen, aktivnosti iz Strategije pa se že izvajajo).

Poslovodstvo Pošte smo zato pozvali, naj nemudoma ustavi aktivnosti, povezane s spremenjeno Strategijo Pošte, z opozorilom, da bomo svoje pritiske tudi stopnjevali, v zaščito zaposlenih. Dodajamo še to, da je raven socialnega dialoga pod novim poslovodstvom drastično upadla, da ne dobivamo odgovorov na pozive in dopise, da so sestanki vse redkejši, da se odlaga z reševanjem težav zaposlenih, da se gradiva pošilja z zamudo ali pa sploh ne. Na to so bili že opozorjeni večkrat, tudi z opozorilom pred vložitvijo tožbe. Na te težave bomo opozorili že 1.5.2024, ko se bomo pridružili protestu ob prazniku dela, na Kongresnem trgu, ob 16:00 uri. V kolikor s poslovodstvom ne bomo uspeli najti rešitve, ki bo dobra za zaposlene, že v sredini maja organiziramo tudi protestni shod, že drugi po vrsti, tokrat v Mariboru.

Težave s Pošto pa se nadaljujejo tudi na državni ravni. Ministrstvo za finance je dne 2.4.2024 na naslove članov Ekonomskega socialnega sveta posredovalo osnutek Odloka o strategiji upravljanja naložb države (v nadaljnjem besedilu: strategija). Odlok je na podlagi Zakona o Slovenskem državnem holdingu (Uradni list RS, št. 25/14 in 140/22; v nadaljnjem besedilu ZSDH-1) temeljni akt upravljanja, ki opredeljuje razvojne usmeritve Republike Slovenije kot delničarke ali družbenice gospodarskih družb v državni lasti, katere opredeljuje in razvršča na strateške, pomembne in portfeljske naložbe ter določa posamezne strateške cilje, ki jih Republika Slovenija želi uresničiti z vsako naložbo, opredeljeno kot strateško. Na osnutek je Ekonomsko socialni strokovni odbor, ki je posvetovalno telo SDH in ga sestavljajo predstavniki delojemalcev, članov ESS, podalo pisne pripombe, določene pomisleke pa je izpostavilo tudi na sestanku pri ministru za finance, dne 5.4.2024.

Naloge in pristojnosti skupščine SDH uresničuje Vlada RS, kar opredeljuje 38. člen Zakona o slovenskem državnem holdingu (ZSDH-1, Uradni list RS, št. 25/14 z dne 11.4.2014, Uradni list RS št. 140/22, z dne 4.11.2022). Zato se s predmetnim pozivom obračamo na SDH, prav tako pa tudi na predsednika Vlade, kot tudi na posamezna ministrstva, ki se jih vsebina dopisa še posebej dotika, glede na področje delovanja.

Pošta Slovenije je v osnutku Strategije umeščena en razred nižje, saj se po novem uvršča na seznam pomembnih naložb, danes pa jo, upoštevajoč trenutno veljavno Strategijo, prištevamo med strateške naložbe države. Uvrstitev v nižjo kategorijo odpira možnost odprodati delež države do 25%, plus en glas. Pošta Slovenije nima z zakonom opredeljene OGJS, JGS ali javne službe, opravlja pa, v skladu z Zakonom o poštnih storitvah, nalogo nacionalnega operaterja univerzalnih poštnih storitev, kar je osnovna dejavnost podjetja, ki ni tržna. Zakon o poštnih storitvah določa, da je Republiki Sloveniji v javnem interesu, da na celotnem ozemlju, pod enakimi pogoji, redno in nemoteno izvaja univerzalno poštno storitev (kar pomeni zagotavljanje poštnega omrežja, sprejema, prenosa in dostave), ki se lahko prekine le v primeru višje sile ali nevarnosti. Gre za vitalni interes države ohraniti mrežo prenosa komunikacij. V kolikor Pošta Slovenije ne bo več na seznamu strateških naložb, bo to podlaga za privatizacijo dobičkonosnih delov podjetja (npr. paketne pošiljke, logistika …), medtem ko bo dejavnost UPS ostala breme države, kar bo državljane stalo veliko več. Pošta Slovenije, d.o.o. potrebuje sistemsko ureditev financiranja UPS, ne pa posege v njeno lastninsko strukturo oz. razprodajo podjetja. Pošta Slovenije mora tudi v prihodnje ohraniti status strateške naložbe, saj njen pomen v celoti sledi definiciji izvajanja storitev v javnem interesu.

Od članov Vlade pričakujemo, da se bodo kot člani skupščine SDH zavzeli za ohranitev Pošte Slovenije in njene celovitosti. Od SDH pričakujemo, da ne bo podprl nadaljevanja izvajanja Strategije Pošte, od poslovodstva pa, da od svojih načrtov nemudoma odstopi in se posveti organizaciji dela in upravljanju s Pošto v korist države, zaposlenih in uporabnikov poštnih storitev ter k spoštovanju socialnega dialoga.

Saška Kiara Kumer, univ. dipl. prav., generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez, Majda Stubelj, predsednica Konference sindikatov v Pošti Slovenije

Če ne bomo aktivno vključevali zaposlenih v soupravljanje podjetij, nikoli ne bomo prebili točke dodane vrednosti, o kateri smo toliko govorili”, so »predvolilne« besede predsednika vlade dr. Roberta Goloba. Tudi v koalicijski program so zapisali »Spodbujali bomo ekonomsko demokracijo, zlasti sodelovanje delavcev pri upravljanju«. Pozabili pa so pripisati »samo ne na našem vrtičku«.

Kar precej prahu se je dvignilo glede (pre)kvalifikacije naložb Pošte Slovenije in Zavarovalnice Triglav. Skrb ni odveč, čeprav je načeloma dokaj irelevantno, kako se bodo »imenovale« naložbe države. Sistem, kjer ima paradržavni SDH roko nad infrastrukturnimi podjetji in jih obravnava kot nekakšne portfeljske naložbe, kjer je pomemben le kapitalski donos, je malone katastrofalen za razvoj teh družb. Žal se nobena vlada do sedaj ni lotila strateškega in širšega razmisleka o bodočnosti slovenske infrastrukture, ki je v luči okoljskih zavez še toliko bolj občutljiva tema. Upravljanje teh družb je še vedno le plen lobistično-političnih in predvsem prijateljskih navez.

Razvoj, projekcije, strategija ter vzdrževanje infrastrukture je tek na dolge proge, ki presega obdobje več mandatov. Nepravilnosti ob neskrbnem upravljanju in slabem nadzoru se bodo v vsem svojem obsegu pokazale šele čez nekaj let. Povsem upravičeno je, da se od teh družb zahteva finančno vzdržno poslovanje, vendar bi težišče strategije poslovanja vsekakor morala biti na zanesljivem in varnem opravljanju osnovne dejavnosti.

Med družbami, v katerih ima država s kapitalskimi naložbami Republike Slovenije in Slovenskega državnega holdinga d.d. večinski delež ali prevladujoč vpliv, se nahaja večji del infrastrukturnih družb ter največja banka in zavarovalnica. Torej družbe, katere so ključnega pomena za delovanje države, gospodarstva in družbe nasploh. Kako je možno, da je navkljub določenim spornim odločitvam lastnika, kadrovskim igricam, lobističnim interesom in nekaterim čudnim korporativnim praksam sistem, oziroma osnovna dejavnost teh družb delovala tako rekoč brezhibno?

Odgovor je jasen! V teh družbah je zaposlenih nekaj deset tisoč delavcev z visoko stopnjo znanja in pripadnostjo dejavnosti, katero opravljajo. Brez njihove angažiranosti bi se ti sistemi že davno sesuli kot hišica iz kart. Pa smo kljub vsemu obravnavani le kot »strošek dela«, skorajda kot odvečen »balast« sistema, ne pa kot kapital znanja. Tistega znanja in prizadevnosti, ki pravzaprav drži sistem pokonci in kateremu bi vsekakor bilo modro prisluhniti.

Zategadelj je tudi povsem nerazumljivo, da je vlada povsem izrinila ustavno pravico zaposlenih do sodelovanja pri upravljanju in določanju strategije SDH. Predstavnike 40.000 zaposlenih v tem holdingu je - kot bojda upravljalsko povsem irelevantno interesno skupino - kar z zakonom (ZSDH) izključila iz nadzornega sveta holdinga, skupnega sveta delavcev holdinga (SSD SDH), ki so ga skladno z Zakonom o sodelovanju delavcev pri upravljanju oblikovali sveti delavcev odvisnih družb SDH, pa Uprava SDH preprosto sploh ne priznava kot legitimnega predstavništva zaposlenih pri upravljanju holdinga. Skratka, holding bi rada »učinkovito« upravljala kar brez sodelovanja njegovega (neizmernega) »človeškega kapitala«, kar pa je misija nemogoče.« Zaposleni, ki s svojim znanjem, kakovostnimi storitvami in odgovornim ravnanjem v veliki meri pripomoremo k poslovni odličnosti in trajnostnemu razvoju na vseh ravneh delovanja teh družb, si zagotovo zaslužimo biti slišani tudi na nivoju, kjer se sprejemajo ključne strateške odločitve. Vse politične stranke, predvsem te, ki danes sestavljajo vladno koalicijo, so se v svojih predvolilnih programih pozitivno opredelile do ekonomske demokracije (tj. soupravljanja, udeležbe pri dobičku in širšega notranjega lastništva zaposlenih). Vsi se zelo radi sklicujejo na tako imenovani razviti del Evrope. V večini teh držav pa je nekaj povsem samoumevno. V vseh organih upravljanja in nadzora (tudi in predvsem holdingih) so zastopani predstavniki zaposlenih z najmanj eno tretjino (državnih celo do polovice).

Ker imamo v Sloveniji dualni sistem delavskega zastopništva, upravljavski del njihovega področja udejstvovanja sodi med pristojnosti svetov delavcev. Vse puhlice o vključenosti delavcev kar hitro zvodenijo, ko je potrebno predvolilne zaveze uresničevati na lastnem vrtičku, kjer pa jim ni niti malo povšeči, da bi jim kdo gledal pod prste. 

Črtomiru Remcu, direktorju Stanovanjskega sklada Slovenije, gre vsekakor priznanje, ker se že tretji mandat trudi, da bi se uresničil nacionalni stanovanjski program, za katerega je vlada po ustavi dolžna zagotoviti sistemski vir zadostnega financiranja in zemljišča, brez česar se ne more povečati ponudba dostopnih javnih stanovanj.

V zvezi s tem se pri nas že nekaj časa izpostavlja uspešnost sto let starega Dunajskega modela, pri čemer se najpogosteje poudarja tamkajšnje zaračunavanja neprofitne najemnine od 7 do 9 evrov na kvadratni meter. Ta primerjava s Slovenijo ne vzdrži, saj vemo, da je dohodek na prebivalca v Avstriji nekajkrat višji kot je v Sloveniji. Skoraj pa smo pozabili, da je po vsebini podoben Dunajskemu stanovanjskemu modelu pri nas že obstajal v času osamosvojitve. Potem ko ga je tranzicijska politika, zaslepljena s privatizacijo in z zametovanjem vsega »socialističnega« ukinila, je bil Stanovanjski sklad na lastnem pogorišču pred nalogo, da obnovi vzdržni sistem in zgradi preskrbo s cenovno primernimi stanovanji, kakor to nalaga državi ustava v 78. členu v povezavi s 67. členom ter z 31. členom ratificirane Evropske socialne listine, ki se po ustavi v notranjem pravnem redu uporablja neposredno.

Da to sedaj ni enostavna naloga, ker so se ponekod pojmi med javnim in zasebnim zabrisali, pričajo tudi nejasnosti okrog neprofitnih, stroškovnih in tržnih najemnin. Stanovanjski sklad Slovenije, ki je javna neprofitna ustanova, ima na razpolago ustrezne finančne mehanizme, za katerimi mora po ustavi stati država, zato pač ne more in ne sme delovati po tržnih zakonitostih, kakor to delajo gradbena podjetja. Moralo bi biti tudi jasno, da državni stanovanjski sklad ne more zaračunavati stroškovne najemnine, ampak neprofitno, ki ima v zakonu podrobno določene vse elemente za izračun. Čemu torej izumljati »toplo vodo«? Tako imenovana stroškovna najemnina, ki nima zakonske pravne podlage in ki jo Črtomir Remec v intervjuju v bistvu izenači s tržno najemnino, vsekakor ne more biti v pristojnosti nekih »pravnih služb, ki so že večkrat potrdile pravilnost takšne prakse«.

Tovrstna podjetniška arbitrarnost razlaganja pravnega sistema, češ da je dovoljeno vse, kar ni v zakonu izrecno prepovedano, ni v duhu ustavne določbe 3. člena ustave, po katerem je Slovenija pravna in socialna država in vsled česar javne institucije ne smejo delovati po dobičkanosni logiki. Gre za osnovno preskrbo državljanov z javnimi stanovanji kot cenovno dostopno preskrbo, kjer država deluje v dobrobit svojih državljanov, kar je smisel njene socialne vloge. Zato trditev Črtomira Remca »če stanovalcem ne smemo zaračunati stroškovne oziroma tržne najemnine, potem ne bi mogli graditi ali obstajati«, nima opore v logiki delovanja in obstoja Stanovanjskega sklada Slovenije. Gradnja novih stanovanj na osnovi zaračunavanja visokih najemnin pretežno manj premožnemu delu prebivalstva, ki si lastništva ali tržnega najema ne more privoščiti zaradi ponorelih cen, ki jih diktira špekulativni kapital ter ukinitev neprofitne najemnine ne more biti namen in poslanstvo te državne javne institucije.

Če država zaradi upoštevanja svobodne gospodarske pobude nima moči, volje ali znanja, da bi zatrla škodljive nepremičninske spekulativne prakse, potem ima v imenu javnega interesa na razpolago vsaj mehanizme za njihovo omilitev in prav javni stanovanjski sklad je eden od takšnih instrumentov. Naloga in pristojnost vodstva Stanovanjskega sklada Slovenije pa je, da »udari po mizi« in zahteva, da država v celoti izpolni svojo ustavno dolžnost, ne pa da išče alibi za uvajanje tržnih najemnin, pri čemer pa le-te niso regulirane, torej omejene.

Država mora poiskati druge zakonite vire financiranja, s katerimi se bo javni stanovanjski program redno napajal, kot je na primer davek od premoženja ali davek na promet z nepremičninami, ali pa davek na prazna stanovanja, kakor meni tudi Črtomir Remec, saj naša ustava narekuje ekonomsko, ekološko in socialno funkcijo lastnine. Pri čemer je treba za to odgovorne znova najprej vprašati, kam je poniknil denar od prodaje 160.000 družbenih stanovanj izpred treh desetletij, ki bi moral biti namenjen gradnji novih javnih stanovanj? In če smo prebivalci Slovenije pred leti po nalogu države morali nepovratno dokapitalizirati dobičkonosne banke, mar ni osnovna preskrba državljanov s stanovanji vsaj enakovredna nujnost za obstoj socialne države, ki jo določa veljavna ustava v prid solidarne prihodnosti? 

Spoštovani, bil sem star 6 let, ko se je pričela II. svetovna vojna in 10 let, ko se je končala. Rojen sem 30. aprila 1935 v Slovenj Gradcu. Pri 12. letih sem dobil - novo teto 2. 2.1948. Ko se je poročil moj 10 let starejši stric, ki se je od 3 stricev, vpoklicanih v Nemško vojsko, vrnil. Prvi je odšel na delovno obveznost. Bil v uniformah druge svetovne vojne in po njej 4 leta in 4 mesece. Prišel je “podivjan iz vojne”, tako so odrasli takrat govorili o post-travmatskem sindromu, ki spremlja povratnike iz vojn.

Nova teta, ki je prišla k hiši, pa je rekla “da je sjostra ta bajlih”, kar nam na Koroškem v Libeliški fari ni ničesar pomenilo, pomladi leta 1948.

Mi smo se bali gestapovcev v Dravogradu in nemških žendarmov.

Ta uvod sem navedel, da si boste lažje predstavljali, zakaj sem še vedno radoveden o stvareh, ki sem jih v svojem življenju zaznaval, doživljal in bolj ali manj razumel. Zato se še pri svojih 89 letih trudim, da bi jih mogoče še bolje razumel.

Poseben izvod oziroma izdaja Mladine – Zgodovina krivovercev z dne 15.3.2024 me je globoko vsebinsko pritegnil, v njem pa spis zgodovinarja dr. Boža Repeta Od Katoliških milic do črne roke. Tam so stvari postavljene zgodovinsko na pravo mesto v času in v prostoru na Slovenskem.

Ker sem bil vedno bolj družbeno radoveden “zakaj in čemu tako in čigavo korist” sem skušal najti odgovore. To ni bilo vedno lahko.

Leta 1959/1960 sem služil vojaški rok v šoli rezervnih oficirjev v Bileči in v trupi v Tuzli. Tam me je pritegnila primerjava vojaškega korakanja med vojsko in “Vatrogasci”. Sprva sem menil, da je to “posrečena” primerjava. V Bileči jo je večkrat uporabil poročnik Golob, Slovenec, Mariborčan, absolvent učiteljišča v Mariboru. V šoli v Bileči je bil komandir IV. voda v II. četi. Da si v tej šoli dobil takrat tak položaj, si moral biti med boljšimi med oficirskim kadrom.

Ko sem odslužil svoj vojaški rok, sem med ostalim slišal za “vatrogasni bataljon (80 mož) dr. Antona Korošča, načelnika SLS, državnika, države SHS in kraljevine Jugoslavije 1920 - 1940. To sem zaznal iz pogovorov nekajkrat. Do bistva vsebine ni bilo moči prodreti. Ostalo je zavito v zgodovinsko “meglo”. Z “vatrogasci“ je bil varovan tudi Vlatko Maček na Hrvaškem. Osebno sem si ustvaril svojo sliko. Dr. Anton Korošec je bil politik in državnik in si je privoščil gasilsko oziroma osebno varnost v tajnosti po takratni državi. Ni si bil dober s Komunisti, ki jih je preganjal in zatiral. Upravičeno se je bal, da mu strežejo po življenju.

O korakanju “Vatrogascev” in redne vojske so se primerjave širile po Jugoslaviji; na terenu je pa kdo že prišepnil, da ima dr. Anton Korošec “svojo vatrogasno gardo“, ki ga čuva, zlasti v Dravski banovini.

Tako nekako sem si sam ustvaril sliko o dr. A. Koroščevem “vatrogasnen bataljonu”, ki je baje štel okoli 80 mož.

Dr. Božo Repe omenja enote meščanskih milic, ki so nastale spomladi in poleti 1941 v Sloveniji: oficirsko organizacijo, Petrovo gardo, Prebujeno Slovenijo, Sokolsko legijo in Staro pravdo.

Od Meljskega hriba pri Mariboru do Ptujskega gradu v Slovenskih goricah na levem bregu Drave je med II. svetovno vojno deloval Melaherjev četniški odred okoli 40 mož. Melaher je baje bil starojugoslovanski rezervni oficir, doma iz Zrkovc pri Mariboru. Leta 1945 maja mu je uspelo pobegniti, živel je v Kanadi in tam tudi umrl.

Slovenske gorice so bile še okoli leta 1960 politično “nikogaršnja zemlja”, “cerkvenjaki” so imeli še svoj tradicionalni vpliv, komunistična oblast še tudi ni zadosti pognala svojih korenin. Živelj je bil tradicionalno agraren in veren. Nazorski opciji sta kljubovali druga drugi. Ekonomska osnova pa ni dopuščala “revolucije”, tudi evolucija je rinila počasi. Tradicija se pozna še danes z vplivom janšizma in krščanskih demokratov.

In zato me zanimajo podrobnejši podatki o enotah meščanskih milic od 1941 in med II. svetovno vojno. Na primer Jevišni bataljon domobrancev pod vodstvom majorja Vuka Rupnika, sina generala Leona Rupnika, ki je med letoma 1941-1945 grdo “haral” po Dolenjski. 

Če se izrazim malce poetično, je Mladina 13. številko posvetila “vojni in miru” in, če strnem, njeno sporočilo je, da oboroževanje Evropi (in svetu) ne bo prineslo trajnega miru. Hvaležna sem Mladinini ekipi, da se je poglobljeno lotila te teme, zlasti pa sem hvaležna dr. Marku Kržanu, da je v fokus svoje analize postavil novonastajajočo Vojaško strategijo RS (VSRS). Ob tem je treba vedeti, da je slovenska vlada predlog VSRS sprejela v paketu še z dvema strategijama, in sicer z Obrambno strategijo RS (OSRS) in Strategijo civilne obrambe RS. Prepričana sem, da je slovenska javnost premalo informirana o tem, kaj omenjeni strateški dokumenti s področja obrambe in varnosti prinašajo slovenski državi in družbi, zato je vsak kritičen ne-obramboslovski uvid izjemno dragocen. Zato želim kritično javno razpravo, ki jo je Mladina pogumno odprla, dopolniti še iz feminističnega vidika, pri čemer pa se bom osredotočila le na najbolj izstopajoče vidike.

Najprej bi naslovila vprašanje definicije “vojne”, za katero dr. Kržan uporabi klasično clausewitzovsko definicijo, da je “vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi”. Gre pa za državno politiko, ki jo je neki razred v državi (predvidevam vladajoči) “vodil že dolgo pred vojno (Lenin)”. Če razumemo politiko kot proces, lahko rečemo, da gre pri oblikovanju nove slovenske varnostne in obrambne politike, ki temelji na pospešenem oboroževanju in povečevanju vojaških in obrambnih izdatkov (kar, navsezadnje, potrjujejo tudi podatki Stockholm International Peace Research Institute), za proces militarizacije družbe. Ameriški zgodovinar Michael Geyer je militarizacijo opredelil kot “protisloven in napet družbeni proces, v katerem se civilna družba organizira za produkcijo nasilja”. Če pri militarizaciji govorimo o politiki produkcije nasilja, gre pri vojni, kot pravi Christine Sylvester, feministična avtorica na področju varnostnih študij in mednarodnih odnosov, za “politiko poškodb”, saj je primarni cilj vsake vojne “prizadejati poškodbe ljudem in/ali njihovemu družbenemu okolju”. Vojna kot “politika poškodb” je dejavnost, ki je globoko uspoljena na način, kako je zamišljena, strategizirana in izvajana. Uspoljenost vojne se odraža tudi v tem, kako je predstavljena, kakšen jezik (diskurz) se uporablja, ko pripovedujemo o vojni (“storytelling”), kako so upodobljene femininitete in maskulinitete, katere vloge pritičejo ali ne pritičejo moškim in ženskam v času vojne itd. Torej, tisto, kar feministične avtorice opažajo pri militarizaciji, je, da ta proces spremljajo globoko uspoljeni in rasizirani vojaški narativi.

Zato ne preseneča, da Strateški kompas EU za varnost in obrambo, tj. eden temeljnih dokumentov, na katere se sklicujeta VSRS in OSRS, opaža, da se »soočamo s tekmovanjem sistemov upravljanja, ki ga spremlja prava bitka narativov« (str. 14). Vendar pa tudi feministična definicija obravnava le uspoljene posledice vojne, ki se kažejo navzven, zaradi česar spregleda, kaj je tisto, kar konstituira vojno kot pojav hetero-patriarhalne dominacije. Da bi to razumeli, nam je v pomoč Bourdieoujev koncept “moške dominacije“, ki temelji na nagonu, ki mu Bourdieou pravi “illusio dominandi“ in ki “zapeljuje“ moške v najrazličnejše “igre dominacije“. Med vsemi moškimi igrami za prevlado nad in apropriacijo ženskih teles in teles podrejenih moških (delavcev…), nad spolnimi in seksualnimi manjšinami, podrejenimi oz. koloniziranimi ljudstvi, drugimi živimi vrstami, naravnimi viri na Zemlji in, vse bolj, tudi nad vesoljem (SpaceX!), vojna predstavlja igro moške dominacije par excellence.

Mislim, da s tem nisem povedala ničesar novega pod soncem, je pa izjemno pomembno za razumevanje, da je Ukrajina kolateralna žrtev trka dveh nasprotujočih se in spopadajočih se imperializmov, in sicer Zahodnega (evro-atlantskega) čezmorskega, kolonialističnega imperializma na eni strani ter srednje- in vzhodnoevropskega kontinentalnega, etnicističnega (ne nacionalističnega, kot dr. Kržan zmotno pripisuje ruskemu političnemu razredu) imperializma na drugi strani. To je dr. Rudi Rizman slikovito opisal z besedami, da »se na plečih Ukrajine danes konfrontirata dva imperialna in jedrsko oborožena Goljata«. Vendar trka imperializmov nikakor ne smemo razumeti v smislu huntingtonovskega trka civilizacij, saj kljub temu da evropska imperializma vodijo različni plenilski motivi (evro-atlantskega poganja nenasitni pohlep po neskončni gospodarski širitvi, srednje- in vzhodnoevropskega pa primordialistične fantazije o združitvi vseh etničnih rojakov na etnično / rasno čistih ozemljih), je, kot je pronicljivo ugotovila Hannah Arendt, stalni in najvišji cilj njune politike ekspanzija sama po sebi. Ali povedano z drugimi besedami, oba imperializma sta produkta predatorske družbe, ki svoje preživetje utemeljuje na neskončni ekspanziji. Podobnost obeh imperializmov pa se ne konča s predatorstvom, ampak ju druži tudi posebna politična teologija odrešenja, ki izhaja iz svetopisemskega krščanstva. V jedru te soteriologije je mesijanska hetero-nacija, prežeta z idejami o lastni rasni večvrednosti, ki je predestinirana, da vodi svet. Zato sta tako Zahodni (kapitalski) kot Vzhodni (etnicistični) imperializem manifestaciji »Božanskega naroda«, ki mu je Bog dal pravico, da si v nedogled prisvaja tuja ozemlja, eksploatira naravne vire, človeška telesa (in delo teh teles) in družbeno-kulturne vire skupnosti ljudi, ki ta ozemlja naseljujejo. Če oziroma ko se podjarmljena in kolonizirana ljudstva uprejo tej soteriologiji, se (navzven) benevoletno božje ljudstvo prelevi v imperialističnega gospodarja, ki brez zadržkov poseže po najbolj okrutnih “igrah“ hetero-patriarhalne dominacije, kot so suženjstvo, lakota, (koncentracijska) taborišča, rezervati, (množična) posilstva, množični pokoli, uničenje ekosistemov, genocidi …

Če ta opažanja uporabimo v kontekstu vojne v Ukrajini, kaj hitro ugotovimo, da je kritična javnost na Zahodu, medtem ko odlično diagnosticira imperialistične vzgibe pri ruskem političnem razredu po obnovi “Ruskega sveta“ (Russkiy mir), pa je porazno podinformirana o resničnih motivih zahodnoevropskega političnega razreda za pospešeno militarizacijo, ki smo ji priča v zadnjih desetih letih. Nedvomno, nesebična vojaška in humanitarna pomoč Ukrajini ter zaklinjanje, da z oboroževanjem branimo evropske vrednote in način življenja pred ruskimi geostrateškimi interesi zelo uspešno zakrivata gospodarske (kapitalske) motive EU za neomajno podporo Ukrajini. Tako le redki evropski mediji in politični analitiki vidijo povezavo med zelenim & digitalnim prehodom, ki je popolnoma odvisen od tega, kako uspešna bo EU pri zagotavljanju nadzora nad upravljanjem rudarjenja kritičnih industrijskih mineralov in redkih kovin, in vztrajanjem pri vojaški zmagi Ukrajine nad Rusijo za vsako ceno. Vemo, da se globalni boj za kritične minerale zaostruje, znano je tudi, da se EU v primeru številnih kritičnih surovin zanaša skoraj v celoti na uvoz, pri čemer so dobavitelji teh surovin v fazah pridobivanja in predelave pogosto koncentrirani le na nekaj tretjih držav, zlasti Kitajske.

Vendar je širši javnosti manj znano, da se Ukrajina uvršča med države z največjimi zalogami strateških in kritičnih mineralov, kot so berilij, niobij, tantal …, zadnje geološke preiskave pa kažejo, da se na ozemlju ti. Ukrajinskega ščita nahajajo tudi pomembne zaloge litija, ki bi lahko bile največje v Evropi. Zato ne preseneča, da sta EU in Ukrajina sklenili “strateško partnerstvo“ o kritičnih surovinah v juliju 2021, čemur, po mnenju nekaterih analitikov, gre pripisati glavni motiv za rusko invazijo na Ukrajino, saj je Rusija s tem preprečila Evropi, da bi uresničila svoj načrt za zavarovanje ukrajinskih zalog litija. Glede na to da so bile pomembne zaloge litija odkrite v nahajališčih Shevchenkivske, Polokhivske, Stankuvatske in Kruta Balka, ki so vsa na ozemljih, ki jih je okupirala ruska vojska, je v tej luči treba razumeti tudi “iznenada“ prebujeno bojevitost evropskega političnega in vojaškega establišmenta. To kaže tudi na to, da se fosilna doba, ki so jo zaznamovale vojne za nafto, nepreklicno poslavlja in da smo že v dobi litija, vojna v Ukrajini pa je prva litijska vojna (Tamarindo, Ukrainian conflict: The first lithium war?, 21.4.2021). Sodeč po tem, s kakšno lahkoto so se gospodarji sveta pustili “zapeljati“ v geostrateški ravs za minerale in redke kovine, pa ta vojna še zdaleč ne bo zadnja vojna za litij.

V javnem pismu Mirovnega inštituta z naslovom »Za integracijo in vključevanje, ne za asimilacijo in zatiranje!” smo napačno napisali ime direktorja inštituta. Slednjega vodi dr. Iztok Šori. Za napako se bralcem in dr. Šoriju opravičujemo. 

Ob obletnici 10 let Slovenije v Natu sem na spletu zasledil številna medijska obeležja, redkeje pa proslave: Ministrstvo za zunanje zadeve je denimo poročalo o izvedeni okrogli mizi z naslovom Slovenija in Nato – včeraj, danes, jutri (23. 1. 2014), z naslovom Po desetih letih v zavezništvu pa je bila 3. številka 16. letnika znanstveno-strokovne publikacije Slovenske vojske Sodobni vojaški izzivi (SVI) v oktobru 2014 namenjena desetletju Slovenije v Natu. Vsa ta obeležja zagotovo niso imela tolikšnega odmeva, kot ga je imela proslava 20. obletnice (28. 3. 2024). Tudi v osrednjih medijih je bila obletnica dobro pokrita.

Naravno vprašanje je zakaj in kot nezadosten odgovor lahko gotovo izločimo večjo številko obletnice. Pogled po geostrateškem prizorišču pred desetimi leti in danes nudi očitno razliko – več je vojn. Natančneje je več vojn, ki so nam otipljive, ki so v naši soseščini. Vojna retorika je od začetka ukrajinske vojne v polnem razmahu na vseh straneh in na vse načine. Svet je v procesu militarizacije in nabava vojaške opreme se povečuje. Francoski predsednik govori o uradnem vstopu zahodnih sil na območje Ukrajine, kar je za Rusijo tako rekoč Rubikon. Ameriška politika napihuje Evropsko unijo k pomembnejši vlogi v Ukrajini, ker sama svoje sile uperja na Pacifik. Mednarodno pravo se razkraja pred našimi očmi – nikjer tako uspešno kot v genocidu v Gazi. Vsakih nekaj mesecev ruski predsednik Putin zarožlja z jedrskim orožjem. V ZDA in Evropski uniji se obeta velik uspeh skrajnim desničarjem … Suma sumarum je dobe Pax Americana konec. Znašli smo se v multipolarnem svetu in prvič od kubanske krize v 60. letih in zagotovo prvič za časa mojega življenja je tretja svetovna vojna verjetna, če ne kar predvidena. Vse pa se odvija na odprtem pred kamero. Iz katerekoli perspektive so razmere danes kritične. V tem svetu se je odvila proslava 20. obletnice Slovenije v Natu.

Zdelo se je, kot bi sanjali, kjer se grozljiva realnost odraža v sledeh: So najlepše pesmi že napisane? Kaj je odgovor, ki ga proslava poskuša predstaviti? Da – doba zahodne prevlade v svetu se končuje? Ali je boljši odgovor Ne – 3. svetovna vojna bo najboljša pesem? Za ozadje posnetkov slovenske poti v Nato je bila uporabljena skladba Cvetje v jeseni. Skladba o ljubezni, ampak o neizpolnjeni, tragični ljubezni. Ti isti posnetki so bili obarvani črno-belo pred letom 2004 in barvno po letu 2004 – torej smo z vstopom v Nato stopili iz predzgodovine v zgodovino? Iz periferije v center? Ko je bil na odru zbor, je bila v ozadju diaprojekcija sončnega vzhoda. Ali je šlo za zahod? Kakorkoli je izgledalo kot aluzija na vzhod v Apocalypse now? Spraševal sem se le, kje je Wagner in Ježa valkir? …

Nato in slovensko članstvo v njem je težko romantizirati, ne le zaradi funkcije Nata kot zunanjepolitičnega instrumenta ZDA in njihovih (partikularnih) interesov, ne le zaradi doprinosa Nata k nestabilnosti v svetu, ne le ker Slovenija in slovenska vojska nista enaka Nato temveč ker gre v osnovi za fikcijo. Kot denimo neoliberalizem, ki slavi ljudi za kolektivno dobro, človekoljube, komuniste, če hočete. Ali pa šport, kjer so važne le stotinke in milimetri, a iščemo pravi športni duh, pravega Slovenca, Petra Prevca. Enako v cancel-culture, kjer smo tolerantni do vseh razen do tistih, ki niso tako tolerantni kot smo mi. Celotna zadeva hitro izpade cinično. Cinizem pa predstavlja prevladujočo ideologijo sodobnega časa.

Po drugi strani pa se sprašujem, ali je vseeno šlo za kritiko? Zadnja pesem (Heal the world) se je res zdela kot vsesplošni poziv k miru, za katerega bo moral tudi Nato prenehati rožljati z orožjem. Če je šlo res za kritiko, pa ponujam mnenje, da bi si ob naslednji proslavi lahko privoščili več neposrednosti. Pojdimo do konca – navsezadnje smo v družbi enakih, mar ne?

Strinjamo se, da so potrebni posebni ukrepi za ohranjanje slovenskega jezika, zlasti ker je vse bolj razširjeno občevanje v prevladujočih svetovnih jezikih, kot je angleščina. Strinjamo se, da bi lahko državne institucije naredile več, saj trenutni ukrepi ne zagotavljajo učenja slovenskega jezika, ki bi zadostilo vsem potrebam. Strinjamo se tudi, da je treba posebno skrb posvetiti otrokom, saj pedagoška stroka ugotavlja, da so mladi vse manj bralno pismeni.

Ne moremo pa se strinjati z zlorabo vprašanja rabe, pomena in ogroženosti slovenskega jezika, zato da se zatira posamezne skupine prebivalcev Slovenije na osnovi etnične ali nacionalne pripadnosti, kot se vse pogosteje dogaja ob prihajajočih evropskih volitvah. Take razprave najostreje zavračamo in zahtevamo spoštljiv odnos do vseh jezikov in prebivalk_cev. Država naj vsem otrokom v šolah zagotovi učenje jezika staršev in vsem prebivalkam_cem pravico do neomejenega brezplačnega učenja slovenskega jezika.

Nedavno so politiki desnih strank napadli predlog zakona, ki bi otrokom staršev, pripadnikom manjšin narodov nekdanje Jugoslavije,  omogočil dodatni redni pouk jezika svojih staršev v slovenskih šolah. Pri tem so uporabili (in zlorabili) argument, ki je sicer povsem nestrokoven in rezultat nevednosti, da bo s tem še bolj ogrožen slovenski nacionalni jezik. Sramotno je, da se je tem stališčem pridružila tudi Komisija za slovenski jezik v javnosti pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ki naj bi združevala najuglednejše znanstvenice_ke v državi. Raziskave o učenju in poučevanju jezikov namreč kažejo, da obvladovanje maternega jezika oziroma jezika staršev prispeva k hitrejšemu učenju jezika okolja, večjezičnost pa k hitrejšemu napredovanju pri vsakem naslednjem jeziku. Otroci priseljenci se v okolju, ki sprejema jezik njihovih staršev, počutijo varnejše in bolj sprejete, lokalni otroci pa širijo svoje znanje in kulturo. Vključujoč pristop ni le v največjo korist otrok in družbe, temveč je tudi skladen z Okvirno konvencijo za varstvo narodnih manjšin Sveta Evrope, Evropsko listino o regionalnih in manjšinskih jezikih ter Konvencijo o otrokovih pravicah.

V Sloveniji imamo z razumevanjem integracije problem, na kar kažejo tudi drugi predlogi in prakse, ki so se pojavili v zadnjem času. Prejšnji teden je parlament ponovno obravnaval predlog za segregacijo šolskih otrok glede na raven znanja slovenskega jezika. Zaskrbljeni starši ene izmed ljubljanskih šol pa so nedavno opozorili, da učitelji nekaterim otrokom onemogočajo in prepovedujejo rabo jezika staršev med odmori, čeprav je to njihova pravica. Ni slučajno, da se »skrb« za znanje slovenskega jezika in predlogi za omejevanje rabe jezika staršev vedno pojavlja v povezavi s priseljenkami_ci z vzhoda in juga, nikoli pa v povezavi s priseljenkami_ci z zahoda ali severa. Skrb za jezik je pogosto le krinka za izražanje rasizma in sovraštva do posameznih etničnih in nacionalnih skupin ali priseljenk_cev nasploh. Ideja izbrisa dela slovenskega prebivalstva nikoli ni bila zares poražena in jo mnogi – tudi v politiki – še danes zagovarjajo. Kajti odrekati pravico otrokom, da bi se učili in uporabljali jezik staršev, ni nič drugega kot izbris 2.0, neposreden napad na kulturo manjšinskega prebivalstva. Posebej hinavsko je, da se kulturne pravice odrekajo otrokom priseljencev, ki so v veliki meri zaslužni za gospodarski razvoj Slovenije.

Ob napihnjenem govorjenju o znanju jezika pri priseljenkah_cih (kar pogosto počno tisti, ki ga še sami ne obvladajo), pa država nudi zelo omejene možnosti za učenje tistim, ki si ga želijo. Priseljenka_ec je (z določenimi pogoji) upravičen_a do maksimalno 180 ur brezplačnega učenja slovenskega jezika. Če je na tečaju 80 odstotno prisoten_a, je upravičen_a tudi do brezplačnega prvega preizkusa znanja. Ob tem družinskim članicam_om, ki se jezika ne naučijo v predvidenem času, država grozi, da bodo morali zapustiti Slovenijo. Ironija je, da se to dogaja v dobi migracij in očitnega vsesplošnega pomanjkanja delavk_cev, ki opravljajo dela predvsem na področjih, ki jih v Sloveniji rojene prebivalke_ci zavračajo. Za prebivalke_ce, ki niso priseljenke_ci, pa sploh ne obstaja brezplačno učenje slovenskega jezika.

Jezik je ključni medij medsebojnega človeškega občevanja. Je domovanje mišljenja in bistvo kultur in civilizacij ter vrhuncev človeške ustvarjalnosti. Slovenski jezik bomo ohranili le s spodbujanjem in dostopnostjo, z veseljem do učenja jezika in sposobnosti izražanja. Jezik ne sme biti sredstvo ločevanja, diskriminacije in rasizma, temveč medij svobode, ustvarjalnosti in strpnosti. Takega jezika se bodo želele učiti tudi prihodnje generacije! Zato predlagamo prost in neomejen dostop do učenja slovenskega jezika, hkrati pa dosledno spoštovanje vseh drugih jezikov ter njihovih mladoletnih ali odraslih govork_cev. 

V zadnji številki Mladine z dne 29.3.2024 avtor Peter Petrovčič v prispevku z naslovom „Sodniški politični aktivizem“ vrhovne sodnike, ki so sprejeli odločitev o spornem tvitu nekdanjega predsednika vlade, ki je bila nato razveljavljena na Ustavnem sodišču, označi za „politično pristranske sodnike“. Poudarjamo, da so vsi sodniki in sodnice skladno z ustavno ureditvijo vezani soditi po Ustavi in zakonu ter da je tovrstno etiketiranje (vrhovnih) sodnikov neprimerno. Strokovna stališča sodnikov, izražena v sodnih odločbah, se namreč soočajo v sistemu pravnih sredstev, kar se je zgodilo tudi v tem primeru, o katerem bo moralo Vrhovno sodišče glede na odločitev Ustavnega sodišča odločati še enkrat. 

Grega Repovž je v zadnjem uvodniku v Mladini v zvezi s stranko SD med drugim zapisal: »Izmed treh kandidatov za predsednika je le eden res prepričan socialdemokrat – in to ravno njen evropski poslanec Milan Brglez, ki je v stranko prišel po ideološkem razhodu v stranki Mira Cerarja.« Morda se to, kar je zapisal, sliši všečno, verjetno to tudi sam verjame, vendar je resnica nekoliko drugačna. V prvi vrsti ni šlo za ideološki razhod, čeprav so razlike v pogledih obstajale - npr. glede spoštovanja človekovih pravic migrantov ob sprejemanju ti. Zakona o tujcih. Tu je Cerar (na liniji z notranjo ministrico Györkös Žnidar) zagovarjal »pragmatični« pristop, ki ga je kasneje Ustavno sodišče prepoznalo kot neustavnega. Brglez in še nekaj nas okoli njega, pa smo temu nasprotovali in menili, da gre za kršenje Ustave oz. mednarodnih konvencij, saj je zakon npr. predvideval tudi takojšen izgon ranljivih skupin (ženske z otroki) brez obravnave.

Dejansko pa je Cerar že dlje časa vedel, da ga Brglez, ki mu je priljubljenost naraščala, ogroža, saj ta niti ni skrival, da namerava prej ali slej prevzeti stranko. Kot se je kasneje izkazalo, bi to za SMC bilo bolje - ko je bilo treba Cerarju najti naslednika, tega ni bilo, oz. je bila izbira klavrna. Ampak Brglez žal ni znal čakati in je sam dal povod za svojo odstranitev. Po volitvah 2018 se je mimo sklepov vodstva SMC s politiki drugih strank dogovarjal za mesto predsednika Državnega zbora - ko je to prišlo na dan, se je znašel v neobranljivem položaju, saj je kršil notranje akte svoje stranke in bil zato izključen.

Večinoma je šlo torej za interesni razhod, bile so tu še precejšnje razlike v pogledih na način vodenja stranke in tudi ideološke razlike so kot rečeno vsekakor obstajale. Vendar te Brgleza niso odpeljale iz stranke, ker bi v tem primeru iz SMC odšel že bistveno prej, kot je. 

Zelo dobrodošel je naslovni članek Boruta Mekine, ki tako kot v tem, večkrat postavlja stvari na pravo mesto. Preveč se je razpaslo objavljanje prispevkov po načelu »čim slabša novica tem boljša za medije«. Zmagovalec je tisti, ki zna določen dogodek naslikati čim bolj črno. Poleg tega je v človeški naravi, da človek gravitira k podobno mislečim. Bolj ko je neki medij »rumen« oziroma bolj kot je pod vplivom kapitala, bolj deluje po teh načelih. Denimo, nekateri novinarji stalno ponavljajo, kako usodna je socialna kapica za privabljanje in zadržanje strokovnjakov in s tem za bolj živahen gospodarski razvoj. Nikoli pa ne omenjajo, da je razvoj visoko kvalificiranih strokovnjakov praviloma mnogo bolj pomembno prijazno delovno vzdušje, možnost strokovnega razvoja, možnost udeležbe v dobičku ali v lastništvu podjetja, zlasti pa pomoč pri reševanju stanovanjskega problema.

Zapostavlja se resnično razumevanje informacij, ločitev pomembnih od nepomembnih, razlikovanje resnice in laži itd. Pri tem se pogosto gleda na avtoritete kot nosilce resnice, namesto, da bi gledali resnico kot edino avtoriteto. Neverjetno je, kako so nekateri zaljubljeni v svoje idole, čeprav je vsakemu razmišljajočemu človeku jasno, da ne predstavljajo niti približno tisto, kar si o njem predstavljajo. Za mene je samo en kriterij za spoštovanje in sicer, ali res vedno deluje v korist države ali ne. Tako mediji zvesto objavljajo izjave političnih veljakov, ne da bi se vprašali, kaj od tega, kar so povedali, je resnica in kaj ni. Kdo naj pa opozarja na neresnice, če ne mediji? Prevečkrat se spregleda, da mnenja, ki se ne opirajo na verodostojne podatke in na stroko z obravnavanega področja, nimajo nobene vrednosti. Politiki veliko govorijo o potrebi po sistemskih spremembah, za njimi to zvesto ponavljajo mediji. Spregledajo, da postopnost sprememb zagotavlja, da ni podajanja v neznano z »velikimi sistemskimi spremembami«. Zaradi postopnosti so spremembe lažje sprejemljive pri tistih, ki jih prizadevajo ter so hkrati običajno bolj učinkovitejše in trajnejše. Res pa je potrebno poznati končni clj.

Lokalni in interesi določenih skupin se običajno predstavljajo z velikim pompom. Ali mora res država rešiti vsak problem, ki nastane v družbi? Ali ima res vsak problem lokalnega pomena prednost pred interesom države? Zakaj se ne soočata redno oba, lokalni in državni interes? Smoter etike je opredeliti in uveljaviti javno dobro v dialogu. Ne samo to, treba bo tudi temeljito racionalizirati vse, kar danes financira država, če želimo imeti močno in zdravo družbeno nadgradnjo in seveda visoko tehnološko razvito gospodarstvo. 

Petindvajsetega marca pred 25 leti je evroatlantsko „obrambno” vojaško zavezništvo Nato, prvič brez privoljenja Varnostnega Sveta Združenih Narodov, začelo z bombardiranjem Srbije. Bombne napade so predstavili kot „humanitarno intervencijo” za preprečitev genocida Srbije nad kosovskimi Albanci.

Cilji posega Nata, navedeni na zasedanju Severnoatlantskega sveta na sedežu Nata v Bruslju 12. aprila 1999, so bili:

- konec vseh vojaških akcij ter takojšnje prenehanje nasilja in represivnih dejavnosti Miloševićeve vlade;

-umik vseh vojaških, policijskih in paravojaških sil s Kosova;

- namestitev mirovnih sil ZN na Kosovu;

- brezpogojna in varna vrnitev vseh beguncev in razseljenih oseb;

- vzpostavitev političnega okvirnega sporazuma za Kosovo na podlagi sporazumov iz Rambouilleta v skladu z mednarodnim pravom in Ustanovno listino Združenih narodov.

Zadnje mesece se v Gazi nemoteno in nekaznovano odvija neprimerno obsežnejši in hujši genocid Izraela nad Palestinci, prej z bombardiranjem, zdaj pa celo s stradanjem, saj Izrael preprečuje vse dobave hrane, pitne vode in zdravil.

Če bi danes v takrat navedenih ciljih Nata poskusili zamenjati Miloševića z Netanjahujem, Kosovo pa s Palestino, bi izgledali tako:

- konec vseh vojaških akcij ter takojšnje prenehanje nasilja in represivnih dejavnosti Netanjahujeve vlade;

- umik vseh vojaških, policijskih in paravojaških sil s Palestine;

- namestitev mirovnih sil ZN v Palestini;

- brezpogojna in varna vrnitev vseh beguncev in razseljenih oseb;

- vzpostavitev političnega okvirnega sporazuma za Palestino na podlagi sporazumov iz Osla v skladu z mednarodnim pravom in Ustanovno listino Združenih narodov.

Za Palestino ni Nato do zdaj niti izgubil besede, kaj šele mignil s prstom! Kako to, da je takrat za Nato Zahod bil vojaški poseg proti Srbiji upravičen in nujen, proti Izraelu pa zdaj ne? Morda ker Srbija ima od vedno tesne vezi z Rusijo, zato ni spadala in še vedno ne spada v Zahod, Izrael pa ima od vedno zelo tesne vezi z ZDA, ki so Zahod ustvarile in mu vladajo? 

Končno! Končno se je iz dolgega in predolgega sna, čeprav le obrobno, zbudila slovenska družboslovna sfera, na čelu s prvopodpisanim doc. dr. Andrejem Troho, slovenskim univerzitetnim učiteljem mlajše generacije. A je vprašanje, če bi se mnogoštevilni kolegi in kolegice o tem zakonu z objavo v Mladini 7. marca 2024 sploh javno oglasili, da ni bilo povoda iz SAZU, od koder se je njena Komisija za slovenski jezik v javnosti glede nekega člena zakona, žal, tako strokovno kot politično samodiskreditirala.

Upravičeni argumentirani kritični odziv 78 podpisnikov na Izjavo Komisije pa je, ali naj bi hkrati veljal tudi 52 poslancem Državnega zbora, sopodpisnikom aktualnega predloga tega zakona. Družboslovci politikom vladajoče koalicije očitajo pomanjkanje poguma in nenačelno uklanjanje »pod pritiski demagoških interpretacij in groženj z referendumi«, ob poznavalskem in pokroviteljskem opominjanju na še enega »v vrsti neposrečenih poskusov kompromisa, dobro znanih iz zgodovine bojev za pravice manjšin«. Ta »pogumna« ocena pa gotovo zasluži več splošnih in posebnih komentarjev, ki jih v nekaj glavnih točkah podajam v nadaljevanju.

1. Da, ta zakon, 29. novembra 2023 vložen v parlamentarno proceduro, je bil v mnogih ozirih slabo pripravljen in po več popravkih tekst še nadalje ni dober, toda res dober o tej temi sedaj ne bi mogel biti nobeden. Po 33-letni odsotnosti v Sloveniji kakršnegakoli pravnega normiranja ni mogoče te tematike začeti ustrezno pravno obravnavati na zakonski ravni. Temu stanju botruje izvirni greh ob in po izvedbi zakona o plebiscitu in samem plebiscitarnem dogodku, ker čez leto dni ex-yu manjšine kot pravno so-konstitutiven dejavnik osamosvojene slovenske države niso poimensko navedene v ustavi RS (kot je to že leta 1990 storila npr. sosednja Republika Hrvaška).

2. Večinska etnična populacija v Sloveniji ne takrat ne sedaj ne bi nasprotovala taksativnemu poimenskemu ustavnemu navajanju teh dejanskih manjšin v Sloveniji, šele s čimer bi bilo ohranjeno njihovo kolektivno narodnostno dostojanstvo, ob seveda različni modelski zakonsko-statusni ureditvi v razmerju do ustavne umeščenosti obeh avtohtonih narodnostnih manjšin in romske etnične skupnosti. Toda ne samo država in mediji temveč tudi znanost in družboslovje sta koincidirano vseskozi doslej ne prepoznavala te poti, kaj šele, da bi mi vsi skupaj argumentirano složno nastopili, zato sama ostajam globoko razočarana. Dodatno še zato, ker bi nas že zadnjih nekaj let podprl Svet Evrope in še posebej dodatno zato, ker je v lanskem letu zeleno luč za vpis v ustavo RS prižgal v svoji knjigi Spreminjanje ustave tudi Inštitut za ustavno pravo.

3. Naj si dovolim, tudi mimo pravnih okvirjev, javno strnjeno sociološko strokovno stališče in pojasnilo o bistvu narodnega manjšinstva nasploh, z glavnim poudarkom na situacijo v Sloveniji. Avtohtonost je seveda ena njegovih osnovnih značilnosti, ni pa conditio sine qua non. Poglavitna lastnost narodnostnega družbenega fenomena je kolektivno subjektivna skupnostna vez in zlasti zavestna volja po tovrstnem transgeneracijskem človekovem pripadanju (ob še nekaterih drugih znanih kriterijih). V takem kontekstu kljub njenemu nedvomno silnemu pomenu element teritorialnosti nima odločilne vloge. Znanost in stroke v Sloveniji tega kompleksnega razumevanja manjšinstva, kot kaže, doslej niso bile pripravljene sprejeti. Problem pa je, ker zadevno kompleksno znanje seveda ne more imeti politika in ji ga očitno zelo primanjkuje.

4. Samokritičnost aktualne politike do dozdajšnjega odnosa glede ex-yu manjšinstva je hvalevredna. Toda eno je izreči in iskreno nameravati nekaj dobrega, najboljšega v tej smeri narediti, drugo pa je to torej tudi znati in moči. Narodno manjšinstvo spada na področje temeljnih človekovih pravic in tudi v slovenski ustavi je vključeno mednje in s tem načelno izključeno iz političnega preigravanja. Že zato politika in mediji na noben način ljudstva ne bi smeli deliti, česar, žal, ni mogoče preprečiti. Tolikanj večja je družbena odgovornost znanstvenega družboslovja, ki naj bi tudi ob tej obravnavani temi znalo sodelovalno stopiti skupaj in usmerjeno pomagati državi in družbi in se ne pogrezati v izključujočo samozaverovanost in morda monodisciplinarno samozadostnost.

5. S tem prehajam na dolg še direktnega odgovora na smelo pripombo podpisnikov Odziva na omenjeno Izjavo Komisije za slovenski jezik v javnosti. Manjšinstvo pač ni črno-bela zadeva, kot je tudi večina družbenih fenomenov kompleksne narave. Ni dovolj samo kvalitetno znanje o predmetu raziskave, nujno je tudi poznavanje konkretnega konteksta splošne družbene situacije. V »našem« primeru je treba jemati v obzir upravičena dejstva šibkosti in nemoči strukture narodnostnomanjšinskih aktivistov, ki zaradi prikrite dejanske ignorance matične slovenske države in zaradi kolikor toliko razumljive prikrajšanosti v pomoči držav matičnih narodov, po 15 letih neuspešnih sistematičnih bojih na načelno začrtani poti družbene pravičnosti, iz obupa po eksistencialnem preživetju manjšine, popustijo. Popustijo oni in njim naklonjena nepoučena politika, ki pa je imela tokrat na voljo že tudi druge pravne možnosti, a jih ni izkoristila. In smo tu, kjer smo in ne kjer bi družba in država v Sloveniji lahko bili. Da, zakon je izraz tega popuščanja, ki pa torej ne zasluži pavšalnega nerazumevanja in nespoštovanja.

6. Pri tem zakonu sama nisem sodelovala. Kot idejna pobudnica in soavtorica teksta Deklaracije DZ RS iz leta 2011. zakona ne morem podpreti. Saj bo, če bo sprejet, med drugim, utrdil diskriminatorno družbeno predstavo o prvo in drugo razrednih narodno manjšinskih slovenskih državljanih v RS. Najverjetneje bo za vselej onemogočil edino ustrezno rešitev, ki jo je leta 2022 v razmislek državi po ustavnem priznanju vseh neustavnih manjšin sugeriral tudi Svet Evrope. Že več kot 20 let potekajo določena intenzivna kontinuirana strokovna prizadevanja v podporo »boju za pravice manjšin« v Sloveniji, a so osamljena. Čeprav so ta prizadevanja znotraj slovenske znanstveno raziskovalne sfere javna in znana, so ali nenaključno izolirana ali recimo slučajno prezrta. Za medije so manjšinske teme razen v kakih ekscesnih situacijah itak obrobne. Vsaj zainteresirani strokovnjaki in drugi poznavalci pa ne moremo ob tej obravnavi mimo javnega naslavljanja najodgovornejšega političnega subjekta v državi, neposredno izvoljenega od deset in deset tisoč slovenskih državljanov tudi neslovenske narodnosti. Kljub argumentiranim pozivom k podpori sta ostala tako bivši predsednik kot sedanja predsednica RS praktično nema. Predsednik Pahor tudi v dveh mandatih ni bil pripravljen posredovati pri vzpostavljanju mostu za neposredni argumentirani dialog z močnim vodjem opozicije, medtem ko dr. Nataša Pirc Musar, ob vsem vsakodnevnem leporečju o dostojanstvu za vse, že od svojega nastopa načrtuje neko vključevanje v to tematiko enkrat v teku svojega petletnega mandata; očitno pravi trenutek še ni nastopil. 

Mineva 20 let od vstopa Slovenije v NATO. S tem se je Slovenija tudi uradno vključila v imperialistični tabor. Včlanjevanje so vodile politične sile vojnih hujskačev in zagovornikov imperialistične prevlade v svetu. Od konservativcev preko liberalcev do socialdemokratov. Kljub popolni enotnosti vladajočega razreda, podkrepljeni z intenzivno medijsko kampanjo, je več kot tretjina ljudi, ki so se udeležili referenduma, glasovala proti vstopu. Sodeč po raziskavah javnega mnenja, tudi tistih naročenih neposredno s strani NATA, se je delež tistih, ki nasprotujejo članstvu Slovenije v NATU v preteklih dveh desetletjih povečal.

NATO je bil leta 1949 ustanovljen kot orodje imperialističnih držav za ohranjanje prevlade v svetu, v katerem nekdanje kolonialno gospostvo ni bilo več mogoče. Od svojih začetkov izvaja agresivno vojaško politiko in je neločljivo povezana z vzdrževanjem kapitalističnega izkoriščanja po svetu. Sedanji ameriški predsednik, tedaj še senator Joe Biden, je leta 1997 v govoru na Univerzi v Varšavi poudaril, da morajo imeti vse članice NATA ekonomske odnose urejene po načelih prostega trga in da mora imeti zasebni sektor odločilno vlogo v gospodarstvih držav članic.

Medtem ko se krčijo socialne pravice in druge javne storitve, se povečujejo vojaški izdatki. Skupna vrednost vojaških izdatkov 31 držav članic (v izračunu še nista upoštevani novo pridruženi Finska in Švedska) je v letu 2023 znašala 1151 milijard evrov. V skladu s strategijo, ki predvideva, da morajo vse članice za vojaške izdatke nameniti najmanj 2 % svojega letnega BDP-ja, bo ta znesek do leta 2028 dosegel 1572 milijard evrov. Za primerjavo: vojaški proračuni članic NATA so že v lanskem letu presegali trikratnik izdatkov, ki jih za vojsko skupaj namenijo Kitajska, Rusija in druge članice organizacije sporazuma o kolektivni varnosti.

Proračun slovenskega Ministrstva za obrambo za leto 2024 znaša 1,018 milijarde evrov, pri čemer je več kot 75 % sredstev namenjenih Slovenski vojski. Po diktatu NATA naj bi se do leta 2028 povečali vsaj na 1,75 milijarde evrov letno. Za primerjavo naj povemo, da bo za gradnjo novih javnih stanovanj v obdobju med 2023 in 2025 iz državnega proračuna v celoti namenjenih zgolj 76 milijonov evrov.

Oboroževanje ima tudi izrazito negativne posledice na okolje. Skupni vojaški ogljični odtis držav članic NATA je lani znašal 226 milijonov ton CO2. Zgolj med letoma 2021 in 2023 se je povečal za več kot 30 milijonov ton CO2, kar je primerljivo s tem, da bi na ceste zapeljalo dodatnih 8 milijonov avtomobilov. Svetovna orožarska industrija velja za eno največjih posamičnih onesnaževalk, v letu 2023 je prispevala 5,5 % vseh proizvedenih emisij toplogrednih plinov. Letalska industrija za primerjavo prispeva 2,1 % vseh proizvedenih emisij toplogrednih plinov. V skladu z načrti NATA se bo oborožitvena gonja v času vse večje okoljske krize, katere učinki bodo najbolj prizadeli države svetovnega obrobja, še stopnjevala.

NATO je napadalni vojaški pakt. Samo v zadnjih treh desetletjih so njegove sile oziroma vojske njegovih vodilnih članic napadle ZR Jugoslavijo, Afganistan, Irak, Somalijo, Sirijo in Libijo. V teh vojnah je življenje izgubilo več kot milijon ljudi. V nekaterih so sodelovale tudi slovenske vojaške sile, v vseh pa so slovenske oblasti dale dovoljenje za uporabo našega zračnega prostora. Po letu 2002 so ZDA ob odobravanju preostalih članic NATA zavrgle skoraj vse sporazume o jedrskem orožju in postavile t. i. protiraketni ščit. S tem so porušile jedrsko ravnotežje, začele nov val jedrskega oboroževanja in povečale možnost uporabe jedrskega orožja. Hkrati je NATO s svojimi operacijami sodeloval pri zatiranju naprednih političnih sil. Vse z namenom ohranitve in utrditve kapitalistične ureditve in njenih političnih predstavnikov.

NATO je vojaški pakt pod dominacijo ZDA. Vojaški proračun ZDA predstavlja dve tretjini skupnih vojaških izdatkov NATA. Zveza deluje kot varuh ameriških gospodarskih in političnih interesov v svetu. S širitvijo NATA na vzhod se je porušila ideja o vzpostavitvi skupne evropske varnostne infrastrukture, ki ne bi bila neposredno podrejena ZDA.

Vojne in opustošenje, ki ga pustijo za seboj, so ob okoljski krizi glavni razlog za to, da so milijoni ljudi prisiljeni zapustiti svoje domove. NATO z napadi uničuje kritično javno infrastrukturo, proizvodne kapacitete in bivališča. Prispeva k politični destabilizaciji in razrastu notranjega nasilja. To je gonilo za bežanje beguncev, ki jih NATO zatem z vojaškim ladjevjem ustavlja v Sredozemlju.

Oborožitvena gonja, vojno hujskaštvo, okoljska katastrofa, vojna v Ukrajini, genocid v Palestini, ki ga izraelske okupacijske sile izvajajo ob aktivni podpori NATA, so posledice delovanja kapitalizma, ki ga žene neskončni profitni motiv na račun družbenih potreb. Imperializem, ki je kapitalizem v svetovnem merilu, uničuje planet in življenja milijard delovnih ljudi po svetu.

Zato se moramo zavzeti za mir in internacionalizem. Ustvarjati moramo pogoje za množični odpor proti vojni, ki ga lahko vodimo na lastnih trgih in ulicah, tovarnah in predavalnicah. Le mednarodna solidarnost med delovnimi ljudmi lahko prepreči nadaljnje stopnjevanje vojaških napetosti in izpelje ekosocialistično preobrazbo sveta. Vzori za to obstajajo, od francoskih in italijanskih pristaniških delavk ter delavcev do indijskih kmetov. Ti z blokiranjem skladišč, pristanišč in letališč preprečujejo pošiljanje orožja na vojna območja, s solidarnostnimi stavkami gradijo in utrjujejo tovarištvo med svetovnim delavstvom, z množičnimi protesti pa prispevajo k mobilizaciji ter politizaciji znotraj svojih družb.

Podpisniki izjave zahtevamo:

1. Ustavitev povečevanja vojaških izdatkov. Javna sredstva naj se namenjajo za družbene potrebe.

2. Ustavitev povečevanja vojske in preprečitev ponovne uvedbe prisilnega služenja vojske.

3. Ustavitev vojaške in finančne pomoči za nadaljevanje vojne v Ukrajini in drugih imperialističnih vojn ter zagotovitev pomoči za delovne ljudi Ukrajine, ki naj pride neposredno v njihove roke.

4. Embargo na izvoz orožja v Izrael in sprejetje sankcij proti izraelskemu režimu apartheida. Priznanje Palestine kot samostojne države.

5. Umik Slovenske vojske iz vseh vojaških operacij in projektov NATA.

6. Izstop Slovenije iz NATA.

7. Razpustitev NATA in umik ameriške vojske iz vseh njegovih nekdanjih članic.

KLAS - ekosocialistična iniciativa, SOA - Sindikat osebne asistence, Gibanje za pravice Palestincev, Rdeča pesa, Društvo Upornik, Pekarna Magdalenske mreže, IMZ - Iniciativa mestni zbor, IDŠ - Inštitut za delavske študije, Sindikat Radia Študent, MZPP - Mladi za podnebno pravičnost, PLAC - Participativna Ljubljanska Avtonomna Cona, LDŠ - Lista demokratičnega študentstva, PRIJLIKA - Društvo za spodbujanje socialnega, ekološkega in trajnostno naravnanega razvoja, Mladi za vrednote NOB Slovenije, Sindikat Mladi plus, Sindikat kulture in narave Slovenije – GLOSA, Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, Svobodni sindikat Slovenije – SSS, Iskra, Društvo Mostovi, Ambasada Rog, CEDRA - Center za družbeno raziskovanje, Organizacija za participatorno družbo, Zadrugator, IŠSP - Inštitut za študije stanovanj in prostora, Sociološko društvo Sociopatija, Rdeče Zore, Kolektiv Fem TV, Pobuda proti militarizmu

Novela zakona o volitvah v državni zbor odpravlja določbo, po kateri volivec »ni sposoben razumeti pomena, namena in učinkov volitev«. S tem daje aktivno volilno pravico vsem polnoletnim državljanom, kar se sliši skrajno demokratično in zagotavlja enake možnosti za vse polnoletne državljane. Pa je res tako? Evropska zakonodaja resda marsikje omogoča voliti osebam, ki ne zmorejo samostojno izvrševati aktivne volilne pravice, a so določbe precej različne. Na Finskem denimo pomočnik takšnemu volivcu ne more biti družinski član, že v sosednji Švedski pa za pomočnika ni nobenih omejitev. Že to govori o dejstvu, da smo si narodi različni in je temu primerno tudi različno urejena zakonodaja. Kot marsikje, se tudi s tem zakonom primerjamo s Švedsko in imamo torej po mnenju politike očitno podobne vrednote kot severnjaki. Pa je to res? Menda se »tam zgoraj« še držijo predpisov in jih z veliko mero spoštovanja do družbe in države sprejemajo in uresničujejo, ne glede na to, da zakonodaja marsikdaj ne določa vseh detajlov, pri nas pa si menda nastavljamo vrzeli v zakonodaji že med sprejemanjem le-te, da bi potem lahko izkoriščali luknje v zakonodaji. Smo res takšni? Kako se bomo lotili uresničevanja osnovne človekove pravice v primerih, ko denimo neposredno izvajanje skrbniških nalog izvaja center za socialno delo, uporabnik pa ni sposoben izraziti svoje volje? Bo o njegovi volji odločal oz. »pomagal« pri odločitvi starš, sorodnik, strokovni delavec na centru v vlogi skrbnika, direktor, morda celo svet zavoda? Gre za pravico ali dolžnost tistega pomočnika, ki bo pomagal voliti? Sliši se provokativno, pa ni! Je pa zelo neurejeno, močvirnato.

Kaj pa starši kot skrbniki? Bodo dobili na račun tega zakona še dodaten glas? Je to z vidika načela enakih možnosti dopustno v primerjavi s starši ostalih otrok, ki prav tako ne (z)morejo uresničevati aktivne volilne pravice, ker bi sicer otroci menda imeli volilno pravico? Izziv za Zagovornika načela enakosti, saj je s sprejetjem te novele edini kriterij, ki omogoča pravico voliti, zgolj starost! To pa ne more biti osnovni razlog za neupravičenost do pravice, kar je v svojem mnenju v primeru uveljavljanja pravice do osebne asistence že ugotovil in argumentiral. Ali pa gre za bombonček države, da staršem ob polnoletnosti podari še en glas na volitvah, če se že tako slabo izkaže pri nudenju pravic otrokom, ki ne zmorejo samostojnega življenja?

Zanimivo je, da v zvezi s sprejeto spremembo pravzaprav ni bilo sploh nobene resne razprave. Je morda razlog v tem, da gre za tako občutljivo vprašanje, da kakršnakoli razprava sploh ne bi bila politično korektna oz. še bolje, demokratično korektna? Očitno gre razloge za molk iskati v tem, da oseb pod skrbništvom vendarle ni tako zelo veliko, a potemtakem bi morali tej neškodljivi manjšini dovoliti tudi druge odvzete pravice, denimo pravico do svobode gibanja, do sklepanja pravnih poslov. Ti ljudje namreč v vsakdanjem življenju nimajo pravice za samostojno bančno poslovanje in razpolaganje s svojimi finančnimi sredstvi, ne morejo samostojno skleniti naročniškega razmerja s ponudniki telefonskih storitev … Odgovornosti za svoje odločitve v zgornjih primerih ne (z)morejo prevzeti, aktivna volilna pravica pa je očitno edina pravica, ki nima na drugi strani za posledico nikakršne odgovornosti. Še posebej ob dejstvu, da naša demokracija očitno temelji na pravicah volivcev, ki ne vedo niti tega, kateri dan je danes, namesto na dolžnosti izvoljenih, da demokratična načela uresničujejo. Morda bo epilog vsega tega zgolj ta, da bodo izvoljenim verjeli samo še tisti, ki bodo s tem zakonom pridobili pravico, da volijo.

Nazaj k začetku: biti sposoben razumeti pomen, namen in učinke volitev se vse bolj kaže kot nekaj nemogočega, celo abstraktnega. Temu lahko pripišemo tako nizko volilno udeležbo, ki jo morda naši, na pravice najšibkejših državljanov usmerjeni izvoljenci, želijo spet dvigniti. Zato je odgovor na zgornje vprašanje jasen: ZANJE vsak glas šteje! 

Borut Mekina v zadnji Mladini podrobno opisuje katastrofalno stanje na stanovanjskem trgu v Sloveniji. Povsem jasno je, da je rešitev stanovanjske problematike in oblikovanje vzdržne stanovanjske politike predvsem politično vprašanje. Politika se namreč mora odločiti, ali je problem dovolj resen, da se bo prednostno lotila njegovega reševanja. Statistika je neizprosna in nas že dalj časa opozarja na naraščajoče nezadovoljstvo in pesimizem v družbi. In prav nevzdržno stanje na področju stanovanjske preskrbe ključno vpliva na percepcijo prihodnosti. V sistemu, v katerem si polno zaposlena oseba s povprečnim dohodkom ne more zagotoviti dostojnega bivanja, je nekaj hudo narobe.

Verjetno se vsi lahko strinjamo, da je za prihodnost in razvoj slovenske družbe brezperspektivnost, izhajajoča iz eksistencialnega problema posameznika z vsemi svojimi implikacijami, bistveno večji problem kot so bile avgustovske poplave. A vendar bo za popoplavno sanacijo politika našla 10 milijard evrov. Za reševanje stanovanjskega vprašanja pa proračun v prihodnjih treh letih predvideva skupaj le dobrih 75 milijonov evrov, približno toliko pa naj bi dobili tudi evropskih sredstev. Finančni minister bi se želel izogniti obremenjevanju proračuna in ponuja modele javno zasebnih partnerstev. Ob stanovanjskem skladu naj bi se v gradnjo stanovanj vključil SDH s pomočjo DSU. Vsi govorijo o Dunajskem modelu, ki sicer res dobro deluje, a je, kot v intervjuju pojasni gospod Schantl iz Dunajskega stanovanjskega sklada, zaradi zgodovinskih, predvsem pa kulturnih in sistemskih razlik težko prenosljiv v naše okolje.

Povsem očitno je, da kljub igranemu optimizmu ministra Maljevca ni resne politične volje za vzpostavitev vzdržne stanovanjske politike. Indikativno je, da v dveh letih delovanja vlada ni uspela pripraviti resne raziskave o dejanskih potrebah po novih stanovanjih, prav tako tudi ni pripravila zanesljive ocene števila praznih stanovanj (upam sicer, da se motim in da te analize obstajajo, a zaradi različnih interesov le niso bile javno predstavljene). Natančna analiza stanja je seveda predpogoj za resno načrtovanje rešitev, njena premišljena javna predstavitev pa bi opozorila na obseg in akutnost problema in vse njegove posledice.

Z regulacijo in primerno obdavčitvijo kratkoročnega oddajanja stanovanj ter uvedbo progresivnega nepremičninskega davka bi lahko v kratkem času stvari začeli spreminjati na bolje in vplivali na nenadzorovano ekspanzijo zasebnih nepremičninskih investicij, ki stanovanjskega problema ne rešujejo, ampak ga le povečujejo.

Bolj ali manj jasno je, da je rešitev mogoča le z neprofitno izgradnjo zadostnega števila javnih stanovanj. Politika mora končno sprejeti jasno določitev, da je to absolutna prioriteta, ter za začetek sprejeti ustrezno zakonodajo, ki bi omogočila brezplačni prenos vseh za gradnjo stanovanj primernih zemljišč v javni lasti, kar seveda zajema tudi zemljišča, ki jih upravlja SDH, na Stanovanjske sklade.

Z vzpostavitvijo sistema neprofitne izgradnje, ki bi vključeval tako državno stanovanjsko banko, kot tudi državno gradbeno podjetje, bi lahko zagnali pospešeno izgradnjo stanovanj. To bi zaradi nacionalnega obsega investicij lahko sprožilo nov razvojni cikel in razmislek o drugačnem ekonomsko socialnem modelu, predvsem pa vzbudilo vsaj malo upanja v boljšo prihodnost. Generacije, ki večinoma bivamo v tako ali drugače podarjenih stanovanjih, bi bile brez dvoma pripravljene sprejeti solidarnostni stanovanjski prispevek, ki bi prihodnost omogočil tudi generacijam, ki prihajajo za nami. 

Napačno vprašanje! Vprašati bi se morali, ali Ukrajina lahko dobi to vojno? Na takšno vprašanje se pa lahko razmišlja s serijo hipotez. Pri tem se ni potrebno ozirati ne na vzroke za rusko agresijo, ne za točnost preteklih podatkov o ruskih ali ukrajinskih dejanjih po letu 1999. Stanje sredi marca letos je približno takšno: vzpostavljena je frontna linija, po kateri potekajo spopadi, je pa vojaško gledano skoraj neprehodna in so napadi, da se jo preseka, vsaj doslej, propadli. V napadih in obrambi pa gre za ogromne količine porabljenih granat in dronov.

Ukrajina brez tuje pomoči ne more pregnati ruske vojske iz zasedenih delov države. Pomoč v orožju, denarju dobiva iz EU, ZDA, VB. Eskalacija pomoči z raketami dolgega dosega, z vojaškimi enotami zveze Nato, pa lahko v trenutku sproži jedrski spopad. V zadnjem letu si je Ruska federacija ekonomsko opomogla, saj dosega 3,5% rast bruto družbenega proizvoda, prebivalci pa ne čutijo preveč bremen vojskovanja. Še vedno prevladuje nacionalna zavest in pripadnost.

Ekscesi ruskega vodstva so sicer sramotni, ne vplivajo pa razdiralno na politično stanje v državi. V Ukrajini je gospodarsko stanje obupno. Brez ogromne finančne in oborožitvene pomoči iz ZDA, EU in VB bi se ukrajinska vladajoča ekipa znašla v precepu in bi verjetno izgubila oblast.

Vse to vpliva na stanje v EU, če ga hočemo ali ne videti, takšnega kot je v resnici. EU je v zadnjih desetletjih močno zaostala v deležu BDP v svetu. Zdrsnila je od deleža pred tridesetimi leti od dobrih 20 % na manj kot 15%.Pa ni samo to, izgubila je velik del razvojnega potenciala, kar se  najbolj odraža pri avtomobilski proizvodnji. Vse povsod pa pred seboj vidimo Kitajsko, v takšnem ali drugačnem pomenu.

Prav zaradi gospodarskega zaostajanja bi morala biti primarna naloga komisije EU v pripravi stvarne analize dejanskega stanja in ne propagande in takoj bi morala sprožiti aktivnosti za dosego prekinitve spopadov. Končno bi se morali posloviti od zastarelih stališč, sprejetih pred skoraj petdesetimi leti v Helsinkih, takrat še ob sodelovanju maršala Tita. — Franci Gerbec, Kremenica

V torek, 12. marca, je odjeknila novica o veliki “referendumsko-jedrski koaliciji”, z izjemo “črne ovce” Levice. Na vrat na nos večina strank složno predlaga posvetovalni referendum o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne Krško. Na prvi pogled bi človek zadovoljno vzkliknil: lepo! Demokratično! Odločali bomo z referendumom … No, poslanka Levice Sukićeva je nato, v utemeljevanju ne-podpore stranke Levice tej “bipartisan” odločitvi, povedala bistvo; ta referendum je mišljen kot bližnjica do bianco menice vsem vladam, ki bodo upravljale projekt JEK2. Veliko pa je tveganje, da smo pred novo TEŠ 6. Tega resnega tveganja se morda intimno zavedajo vse stranke, zato je sedaj najlažje, s posvetovalnim referendumom, prelagati odgovornost za morebiten nov polom na pleča vseh državljank in državljanov. Sukićeva je povedala še nekaj bistvenega: na rokohitrski referendum bomo šli, ne da bi javnost spoznala vse podrobnosti in tudi tveganja ter senčne plati te “strateške” odločitve. Podobno kot pri referendumu o Natu. Potrebno je hiteti in strašiti javnost z mrzlimi zimami brez ogrevanja, še posebno zdaj, ko ruskega plina ni več. Ta je pravi trenutek za novo koalicijo voljnih!

Pa poglejmo nekaj podrobnosti, o katerih se ne bo veliko govorilo in pisalo, saj pričakujem, da bodo slovenski mainstream mediji, za katerimi stoji država ali kapital, enozvočno za. Gospodarstveniki so že aplavdirali, vse stranke (brez Levice zaenkrat), pa bodo referendum in 2. blok JEK podprle. Prične se tista nekritična “evforija”, ki smo jo že spoznali pri vstopanju v EU in Nato, napadu ZDA in zaveznikov na Afganistan, Irak in Libijo, Ukrajini, sankcijah proti Rusiji … no, pri Izraelu in Gazi je atlantska evforija nekoliko, sramežljivo, popustila, ugasnila. Zdaj pa stopimo spet v skupno borbo za nacionalni energetski cilj! O potrebi in nujnosti jedrske, kot “trajnostne in zelene energije”, ki naj bi zagotovila dolgoročno blaginjo vsem, bomo do novembrskega referenduma veliko slišali in brali. Morda bodo angažirane tudi temne in svetle vplivnice. Zato bom tukaj izpostavil nekaj dilem, o katerih bi morali temeljito spregovoriti, preden se podamo v boj za ali proti bianco menici.

1. Jedrska energija ni obnovljiva energija in ne pomeni energetske avtonomije. Uran je potrebno uvažati.

2. Jedrska energija je med najdražjimi, zaradi drage tehnologije in drage surovine. Posledično se računi elektrike za gospodinjstva ne bodo pocenili, temveč nasprotno.

3. Nesreče v jedrskih elektrarnah so redke, a potencialno najnevarnejše za okolje in ljudi.

4. V nestabilnem času vojn so tveganja (primer Zaporožja) še večja.

5. Krško se nahaja ob tektonski prelomnici in na enem od potresno bolj aktivnih območij Slovenije - tveganje močnega potresa, ki ga v obdobju delovanja JEK 1, (še) k sreči ni bilo, je vendar še naprej realno.

6. Vprašanje hranjenja in odstranitve radioaktivnih odpadkov ni rešeno. Jih bomo izvažali v Afriko in tretji svet?

7. Jedrska energija je postala “zelena” le nedavno, po odločitvi Evropske komisije in pod pritiskom močnega jedrskega lobija. Konec dobave ruskega plina jim je pri tem zelo pomagal.

8. Vprašanje za logiko: zakaj Avstrija trmasto nasprotuje jedrski energiji in raje intenzivno vlaga v obnovljive vire? Mar nima potrebe po energiji, kot jih imamo mi?

9. In dulcis in fundo: ob lanskem obisku ameriških senatorjev (zoper enega od njih, Boba Menendeza, obtoženega nato v ZDA prejemanja podkupnin) pri vrhu slovenske politike (zunanji ministrici, predsedniku vlade, predsednici republike) je bil javno izpostavljen namig o pomenu, da posel JEK2 dobi ameriški Whestinghouse (graditelj JEK1). Zelo zgovorno. Lahko sumimo, da so posli, vsaj politično - nihče se od slovenskih vrhovnih politikov ni odzval na lobistično izjavo senatorja - že sklenjeni in da bo služil “posvetovalni referendum” predvsem kot demagoška bližnjica do uveljavitve njihovih interesov. Manj pa naših.

Sam bom na referendumu glasoval proti, ker verjamem, da obstajajo druge, manj tvegane in bolj trajnostne poti do energetske varnosti. Pa bi raje pri tem sodelovali z Avstrijo. A žal mislim, da je kocka že padla; politično jedrsko enoumje od SDS do SD, preko Svobode in Nove Slovenije, je že dejstvo. Podobno je bilo pri TEŠ 6. Hiteli bodo z referendumom in ga skušali triumfalno dobiti. Vprašanje je, ali se bo družba spet pustila manipulirati in zapeljati. Trikov za to je nešteto. 

Poslanci so pred kratkim razpravljali o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Predlog zakona so odlično zagovarjali trije predstavniki civilne družbe, vendar malce pregostobesedno. Zaradi česar so lahko nekateri poslanci nasprotovali z različnimi izgovori: da je potrebno izpopolniti paliativo, da se naj uvede paliativa povsod po Sloveniji (tudi v Zgornjem Kašlju?), da je treba še vključiti moralne teologe ali da je vprašanje „kompleksno“. Nihče ni povedal pravega vzroka nasprotovanju. To je, da temu nasprotuje Rimskokatoliška cerkev.

Mimogrede: v Bibliji ni prav nikjer omenjen samomor ali pomoč pri njem. To, da je samomor greh, se je RKC domislila šele v srednjem veku.

Jaz bi poslance soočil z enostavnim, binarnim vprašanjem s sledečimi parametri:

1. Pred nami je bolnik v terminalni fazi bolezni,

2. bolnik kljub vsem medicinskim, paliativnim, psihološkim in drugim strokovnim posegom neznosno trpi,

3. bolnik želi umreti,

4. pomoč pri samomoru je legalizirana.

Možna sta le dva odgovora. Ali bolniku svetujemo pomoč pri samomoru ali mu rečemo, da naj še dalje neznosno trpi?

Pa da vidimo, kaj bodo poslanci odgovorili. 

Mag. Sara Wagner, vodja korporativnega komuniciranja SIJ, se je v prejšnjih Pismih bralcev odzvala na mojo navedbo v uvodniku »Farsa v državnem zboru«, da se »še danes pa zdi prav neverjetno, da so Rusi državi nakazali 70 milijonov evrov preveč. Kako se lahko kaj takega zgodi? 70 milijonov!«. Mag. Wagner pojasni, da je kupec 55,35-odstotnega deleža SIJ podvomil, da bo konzorcij slovenskih bank pravočasno zagotovil kreditne vire, zato je na skrbniški račun pri notarju začasno deponiral 70 milijonov evrov lastnih sredstev, ki so mu bili po prejemu bančnega nakazila vrnjeni.

Navedba v uvodniku izhaja iz poročila računskega sodišča o prodaji omenjenega 55,35-odstotnega deleža SIJ, celotno poročilo je bralkam in bralcem dostopno v spletnem arhivu poročil računskega sodišča. Gre za eno najboljših poročil računskega sodišča, saj nazorno kaže, kako so potekale in bile interesno in politično usmerjane prodaje slovenskih podjetij.

Večinski delež v SIJ pa je bil prepoceni prodan ruskim kupcem v času vlade Janeza Janše leta 2007. Naj tu z besedami računskega sodišča iz omenjenega poročila razložimo besedo »prepoceni«: »Komisija za prodajo je postopek prodaje vodila na način, ki ni zagotavljal doseganja najvišje možne prodajne cene in najboljših možnih pogojev prodaje. Komisija za prodajo ni naročila ocene vrednosti posameznih odvisnih družb in o prodaji posameznih odvisnih družb ni odločala, zato je v pozivu za javno zbiranje ponudb objavila le prodajo delnic skupine SIJ. Po objavi poziva k javnemu zbiranju ponudb od ponudnikov ni pridobila ustreznih informacij o izraženem interesu za nakup posameznih odvisnih družb. Med tremi prispelimi ponudbami je izbrala ponudbo družbe, ki jo je malo pred oddajo ponudbe ustanovila nizozemska zadruga – tudi ta je bila ustanovljena šele takrat –, obe pa sta bili vključeni v poslovni sistem ruske matične družbe (garant v prodajni pogodbi). Ker je komisija za prodajo omejila pogajanja le na izbranega ponudnika, si je zmanjšala pogajalsko moč in možnost doseganja najvišje možne prodajne cene ter najugodnejših pogojev prodaje.« Z drugimi besedami, novinarskimi: vlada oziroma njena komisija, ki jo je vodila Marija Zagožen, ki je spadala v tistem času v ožji krog predsednika vlade Janeza Janše, je ravnala v korist kupcev.

Med drugim pa je v poročilu omenjeno tudi nakazilo 70 milijonov evrov na račun pri pooblaščenem notarju. Takole pravi računsko sodišče: »Nakazilo je bilo izvedeno v več delih, na skrbniški račun pri notarju pa je bilo nakazano za 70.015.000 evrov presežka sredstev nad zneskom kupnine. Ocenjujemo, da ministrstvo za gospodarstvo ni ravnalo učinkovito, ker od kupca ni zahtevalo dokazil in pojasnil o tem, s katerega računa so bila sredstva nakazana in s kakšnim namenom …«

Bralkam in bralcem naj na koncu priporočim branje celotnega poročila o prodaji SIJ: to je poročilo o slovenski tranziciji, pojasnjuje pa tudi današnje ravnanje številnih gospodarskih in političnih akterjev ter njihova medsebojna razmerja.

Nekatere navedbe, ki jih je v zapisu v zvezi s t.i. zadevo Balkanski bojevnik v prejšnji številki Mladine podal Bernard Nežmah, ne držijo, zato v zvezi s tem podajamo dodatno pojasnilo, da bodo bralci seznanjeni z vsemi dejstvi v tem primeru.

Drži, da je v t.i. zadevi Balkanski bojevnik postopek proti enemu od obtoženih zastaral (proti 11 obtoženim pa je bil postopek pravnomočno zaključen). Vsak tovrsten primer je zagotovo odveč, saj si sodstvo želi vse postopke pripeljati do konca, torej do takšne ali drugačne odločitve v zadevi oziroma do sodbe. Ne drži pa, kot povsem neutemeljeno namiguje kolumnist, da Vrhovno sodišče ni naredilo nič, da bi postopek izpeljalo. Vrhovno sodišče je zadevo obravnavalo in tudi odločilo – zadevo je razveljavilo. Vpliva na izpeljavo omenjenega postopka na sodišču prve stopnje, ki je zadevo obravnavalo po razveljavitvi, pa Vrhovno sodišče nima in ga tudi ne sme imeti.

V takšnih primerih je zakonodaja do novembra 2021 predpisovala, da morajo biti zadeve v ponovnem odločanju po odločitvi Vrhovnega sodišča do pravnomočnega zaključka pripeljane v roku dveh let. Tako se je torej pričakovalo, da bo sodišče celoten (ponovni) postopek na prvi in potem še na drugi stopnji izpeljalo v roku dveh let. Kar je bil v mnogih primerih, še posebej za ponovna sojenja v obsežnih in kompleksnih zadevah prekratek oziroma povsem nestvaren rok. Na to je sodstvo več let opozarjalo tudi zakonodajalca, nakar je bil konec leta 2021 s spremembo zakona ta rok podaljšan na pet let. S tem se je močno zmanjšala možnost zastaranja v podobnih zadevah, vendar v izpostavljenem primeru tega novega določila še ni bilo mogoče upoštevati, kar je tudi v največji meri prispevalo k takšnemu zaključku postopka. Ob tem je vendarle potrebno dodati, da je omenjeni obdolženec zaporno kazen, ki izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani iz maja 2019, že prestal.