Pred dobrim letom se je konstituiral Svet RTV Slovenija, organ, ki je prevzel večino funkcij nekdanjega programskega in nekdanjega nadzornega sveta. Tudi novo imenovani svetnice in svetniki smo ob nastopu mandata lahko opazili očitno dejstvo, da se je RTV Slovenija znašla v resni krizi, in lanske poletne mesece izkoristili za minimalno stabilizacijo situacije – zlasti za preprečitev še večje škode. S skromno institucionalno podporo smo izpeljali vse postopke za imenovanje predsednika in članov uprave ter s tem postavili temelje za jesensko imenovanje direktoric in direktorjev. A ob strani smo pustili še eno neformalno nalogo.

Vedeli smo, da se prvega septembra izteka rok, ko bi vlada lahko povišala RTV prispevek, ki ostaja enak že od leta 2012. Verjeli smo, da bo tudi vlada prispevala svoj delež k stabilizaciji razmer in omogočila mirnejše načrtovanje dejavnosti zavoda. Morali bi biti glasnejši, a nismo bili. In te napake letos ne nameravamo ponoviti.

Če zaupamo predstavnikom vlade, je del razlogov za odlašanje tudi ideja o temeljitejši spremembi financiranja. Tudi mnogi svetnice in svetniki se pridružujemo stališčem, da je razvoj RTV Slovenija neločljiv od vzpostavitve sodobnejšega sistema financiranja. Tudi Svet RTV si želi, da bi javni medijski servis v prihodnosti zadihal na nov način in se tudi javnosti pokazal v bolj kvalitetni podobi. Pa vendar, obet sistemske spremembe – ki je bil pred letom dni videti celo bolj realen kot danes – ne odpravi dejstva, da v danem trenutku prihodnosti še ni. Sistem, ki obstaja danes in ki naj bi skrbel za stabilnost, se je v dvanajstih letih sam sprevrgel v vir destabilizacije.

Odmišljanje inflacije v državi, kjer so v zadnjih letih znatno poskočile vse cene in marsikatere plače, ni znak odločnosti in preudarnosti. Odlašanje uskladitve z inflacijo ni znak vztrajanja pri viziji boljšega javnega medijskega servisa. Nasprotno, je ravnanje, ki otežuje, morda celo blokira njen razvoj. Nasprotovanje očitno razumni rešitvi ne prinaša le realno vse manjših prihodkov, temveč sproža razumljive frustracije tako pri zaposlenih kot pri vodstvu zavoda. Frustracije pa so slaba motivacija za spremembe – in dober izgovor za ohranjanje slabih praks.

Delna uskladitev prispevka z rastjo stroškov zato ni »metanje denarja z lopato« ali izraz želje, da se ohrani status quo. Daleč od tega. Ta gesta bo za vse sodelavce RTV in njeno vodstvo – tudi tisto, ki šele prihaja – ustvarila osnovne pogoje načrtovanja bližnje in daljne prihodnosti. Vsaj nekoliko bo stabilizirala finančno sliko, a obenem bo razbremenila in razbistrila glave. Zgolj redki posamezniki lahko delujejo tudi v najbolj zahtevnih okoliščinah – za velike sisteme in človeške kolektive pa je občutek stabilnosti osnovni predpogoj za dobro delovanje in ustvarjanje boljših vsebin.

Status quo v tem trenutku pravzaprav sploh ni izbira. Izbiramo med razvojem in spiralo nazadovanja. In tega se mora zavedati tudi vlada kot ustanovitelj. Situacija je jasna in vsako odlašanje je brezplodno. Zato vlado pozivamo, da odločitev sprejme v najkrajšem možnem času. In v poletje odide z zavedanjem, da je storila prav. 

Odzivam se na intervju Jureta Trampuša z državnim sekretarjem Klemnom Ploštajnerjem. Razumljivo je, da ljudje rojeni oz. vzgojeni v samostojni Sloveniji mislijo, da se je življenje začelo leta 1991. Toda tisti, ki ne le želijo, temveč so tudi dolžni oblikovati stanovanjsko politiko, bi morali poznati tudi temelje, na katerih so se razvili sedanji odnosi na stanovanjskem področju in oblike rabe stanovanj.

Pregled zgodovine zgolj v alineah: - v mestih so obstajala najemna razmerja že pred II. svetovno vojno in jih je urejal Zakon o stanovanjih iz leta 1925; - v obdobju od leta 1945 do 1972 je bilo področje urejeno zelo administrativno z zvezno zakonodajo;

- po ustavnih spremembah je v letu 1974 Slovenija izpopolnila republiško stanovanjsko zakonodajo in so t.i. uporabniki družbenih sredstev namesko zbirali določen odstotek iz dohodka in iz čistega dohodka (zagotovljen vir namenskih sredstev), kar je v letih 1980 -1987 omogočalo gradnjo več kot 10000 (deset tisoč) novih skrbno načrtovanih (glede urbanizma, funkcionalnosti in stroškov) stanovanj letno;

- ustavni amandmaji iz leta 1989 so ukinili dotedanjo organiziranost v okviru Samoupravnih interesnih skupnosti (npr. stanovanjske, komunalne) in jo začasno vključili v delokrog občin; - leta 1991 je nova finančna zakonodaja ukinila stanovanjska prispevka (ukinitev sistemskega vira).

- stanovanjski zakon (oziroma tako imenovani Jazbinškov zakon) iz leta 1991 je določil pravno podlago za ukinitev družbene lastnine na stanovanjskem področju, predpisal je ustanovitev Stanovanjskega sklada RS (v nadaljevanju SS RS) in omogočil ustanovitev občinskih skladov in neprofitnih stanovanjskih organizacij (NSO). Zakon je uvedel različne kategorije stanovanj in predpisal je način odprodaje bivših družbenih stanovanj (razprodaje, saj je bila v Ljubljani kupnina v enkratnem znesku le 1/10 tržne cene starega stanovanja) s ciljem, da bodo fizični lastniki bolje skrbeli za vzdrževanje stanovanjskega fonda. 70 odstotkov kupnine je pridobil prodajalec (občina ali gospodarski subjekt), 20 % je pripadlo SS RS, 10 % pa Odškodninskemu skladu za poplačila tistih denacionalizacijskih upravičencev, ki niso mogli dobiti vračila v naravi;

- SS RS je tako prišel do osnovnega kapitala in tudi vzpostavil celovito evidenco vseh prodanih stanovanj, iz katere je možno pridobiti tudi podatek, kolikšna je bila vrednost vseh prodanih stanovanj;

- četudi so gospodarske organizacije svoje deleže kupnin vložile v osnovno dejavnost (saj v kapitalizmu ni treba skrbeti za delavce?) in so se tudi nekatera sredstva v občinah »izgubila«, je bilo tega denarja ogromno;

- SS RS se je usmeril v kreditiranje fizičnih oseb za stanovanjski namen, saj je prevladovalo prepričanje neoliberalnih svetovalcev, da bo trg sam uredil vse izzive na stanovanjskem področju;

-zaradi ukinitve SISov za stanovanjsko in komunalno gospodarstvo, ki sta v preteklosti zelo načrtno, skladno z urbanizmom izvajala stanovanjsko gradnjo in ko so se občine ukvarjale predvsem s svojo reorganizacijo in delitvenimi bilancami (iz 60 občin več kot 200) ni bilo pripravljenih dovolj stanovanjskih projektov ter je vrednost teh namenskih sredstev najedala inflacija ali so se celo uporabljala za kakšen drug namen;

- kljub temu je ta osnovni vir, ki se je natekal zaradi obročnega plačevanja in dolgotrajnosti postopkov več kot 10 let, v pretežni meri omogočal dosedanjo stanovanjsko oskrbo.

Ker trg seveda ni čarobno in samostojno reševal izzivov na stanovanjskem področju, je bil v začetku tega stoletja uveljavljen nacionalni stanovanjski program 2000 – 2009, ki je na osnovi analize stanja, mednarodnih zavez in možnosti prilagajanja tržnemu gospodarstvu oblikoval cel sistem ukrepov na zakonodajnem področju (ki je bil v glavnem uresničen), predvidenega zagotavljanja sistemskih virov financiranja iz proračuna pa ni uresničila nobena Vlada pred sedanjo.

Kasneje je bila na šibkejših analitičnih podlagah sprejeta resolucija o izvajanju nacionalnega stanovanjskega programa 2015 -2025, katere akcijski načrt naj bi bil morda uresničen v zadnjem letu veljavnosti pri tej Vladi, saj doslej še ni bil niti na področju predvidenih predpisov. Verjetno na pobudo SS RS ta dokument namenja veliko pozornost novi najemninski politiki oz. t.i. stroškovni najemnini. SS RS je namreč edini javni najemodajalec, ki trdi (v večini primerov, ne pa kadar so projekti sofinancirani z EU sredstvi), da neprofitna najemnina (tudi po ponovnem zviševanju in predpisani lokacijski renti) ne more pokriti stroškov stanovanjske oskrbe. Žal se nihče ne vpraša, zakaj so njegovi projekti praviloma precej dražji od npr. projektov mestnega sklada, temveč se tudi pristojnim za nadzor nad delovanjem SS RS zdi dopustno, da visoke stroške prevali v nezakonito stroškovno najemnino, četudi kot subjekt javnega prava lahko dela le tisto in tako, kot je predpisano v zakonu. Žalostno je, da ga resorno ministrstvo pri tem celo podpira in namerava spremeniti najemninsko politiko, ne da bi ga skrbelo, koliko se bodo zaradi povišanja najemnin povečali stroški subvencioniranja najemnikov, ki se prav tako črpajo iz občinskih in državnega proračuna.

Kot je razvidno iz zgodovinskega pregleda, smo v Sloveniji že imeli t.i. Dunajski model, ki je seveda veliko več kot sistemski vir financiranja in najemnino 7 EUR/m2, ki se sčasoma v različnih izjavah že dviguje na 9 ali 10 EUR/m2, ne da bi se povedalo ali gre za toplo (vključeni stroški ogrevanja) ali hladno najemnino in brez primerjave slovenske in dunajske plačilne sposobnosti najemnikov. Videti je, kot bi bil dunajski model stanovanjska bonbonjera, iz katere si vsak od pripovedovalcev obljub vzame bonbon, kot mu v danem trenutku ustreza. Dejansko dunajski model temelji na tradiciji ter zelo premišljenem načrtovanju in urejenih tržnih razmerah brez pogoltnosti in izigravanja zakonodaje. Prav tako pa dunajskih veljakov ni sram povedati, da imajo tako dobro stanovanjsko politiko, ker so že od konca I. svetovne vojne na Dunaju na oblasti socialisti.

Odgovor na vprašanje »Zakaj naj bi država financirala gradnjo najemnih stanovanj ?« je potrebno razširiti s tem, da bi imeli državljani in državljanke možnost izbire, ali se želijo vezati na lastno nepremičnino ali želijo biti bolj mobilni v varnem (nedoločen čas, primerna najemnina) najetem stanovanju, prilagojenem po velikosti, funkcionalnosti in lokaciji glede na različne potrebe v različnih življenjskih obdobjih. Pred letom 1991 je večina ljudi zadovoljno živela v najemnih stanovanjih in šele razprodaja družbenih stanovanj nas je pripeljala v razmere razpršenega lastništva stanovanj in kasnejše uporabe stanovanj kot naložbe ali sredstva za pridobitno dejavnost, kar vse tudi otežuje upravljanje in vzdrževanje starejših večstanovanjskih objektov.

Trditev, da bi sistemski vir financiranja (zaenkrat 25 mio EUR letno, v bodočnosti pa 100 mio letno) prinesel največje financiranje stanovanjskega področja v zadnjih 30 letih, seveda ne drži. Če ministrstvo samo nima tega podatka, naj ga pridobi od SS RS in bo jasno, da bi bila preračunana vrednost kupnin, ki so jih pridobile občine in SS RS, veliko višja od sedaj predvidene ene milijarde EUR!

Če bo priliv sredstev na stanovanjsko področje večji, to ne bo zaustavilo rasti cen nepremičnin, temveč jo bo le še pospešilo in omogočalo še večje dobičke predvsem graditeljskim lobijem.

Potrebno bi bilo narediti to, kar je v začetku tega stoletja že naredil takratni SS RS, ki je s pomočjo strokovnjakov izračunal, kakšni so stroški izgradnje (po elementih: zemljišče, komunalna oprema, dokumentacija, GOI, financiranje …) in tako določil cenovno sidro za različna območja, ki so jih uporabljali tudi lokalni skladi in občine. Bilo se je težje pogajati s ponudniki, če je bil določen limit stroškov, kot pa če zgolj razpišeš javno naročilo in izbereš najcenejšega med vsemi predragimi ponudniki. Toda ravno ta cenovna sidra so umirila rast cen nepremičnin, ker so imeli tudi kupci - fizične osebe cenovni orientir.

Tega, za kaj je bila porabljena 1. dokapitalizacija SS RS, ni mogoče ugotoviti niti na njihovi spletni strani niti iz odgovorov različnih funkcionarjev, ki se v različnih izjavah razlikujejo.

Tudi to, kako bo letošnja dokapitalizacija namenjena za ugodno financiranje na lokalni ravni, ni prav jasno. Ali bo SS RS iz dokapitalizacije le kreditiral oz. sofinanciral izvajalce stanovanjske oskrbe na lokalni ravni ali bo sam kupoval zemljišča in stanovanja? Tudi kriterij, da bodo do teh sredstev upravičeni tisti, ki imajo najdlje pripravljene projekte, pomeni, da zgolj lovijo predvolilno obljubljeno število stanovanj. Pogrešam kvalitativne kriterije za določanje prioritet, za kar pa bi bile seveda potrebne analitične osnove, ki jih nista pripravila ali vsaj ne objavila ne Ministrstvo ne SS RS. Vsekakor pa ni mogoče verjeti, da bi za ta sredstva lahko kandidirale zadruge in neprofitna podjetja, saj jim Ministrstvo še ni uzakonilo statusnih oblik.

Če bi Ministrstvo resno želelo vzpostaviti evidenco stanovanj, bi seveda morali vedeti, čemu naj bi bila namenjena, saj je od tega odvisen nabor podatkov. Nato bi rabili nekaj usposobljenih kadrov in nekaj denarja, da bi lahko križali podatke iz različnih baz podatkov, ki bi jih morali na koncu še logično preveriti.

Vprašanje pa je, ali obstaja za takšno evidenco politična volja. Pred leti smo že imeli register najemnih pogodb, ki se je lepo razvijal in je bil zelo dobrodošel najemnikom. Ker pa je nekaj funkcionarjev »pozabilo« prijaviti oddajanje svojih stanovanj, je politika register raje ukinila.

Na stanovanjskem področju je možno doseči veliko koristnega z majhnimi koraki popravljanja slabega, ne pa da se zavrže vse obstoječe in poskuša vse postaviti na novo. 

V oddaji Intervju dne 2. 6. 2024 je gospa Marjeta Zorc, večinska lastnica Mc Medicor, dejala, da je imela pacientka, ki je umrla v 14-ih urah po operaciji in katere identiteta je iz medijev znana, dodatno obolenje srčne mišice, da je bila na smrt bolna in da so storili vse, da bi ji rešili življenje. Omenjena pacientka je moja mama.

Predložena medicinska dokumentacija, kakor tudi mamino klinično stanje pred operacijo teh izjav ga. Zorc ne potrjujejo. Z diagnozo svojci, še manj pa mama, v okviru prve obravnave, torej pogovoru zdravnikov s svojci, nismo bili seznanjeni. Zdravstveni inšpektorat je potrdil, da je v Medicorju kar 10 zaposlenih brez potrebnih dovoljenj dobilo Odločbo Zdravstvenega inšpektorata o prepovedi samostojnega opravljanja dela. Nikakor ne gre samo za dve osebi. V primeru zaposlovanja oseb brez licenc zavarovalnica odškodnine ne prizna.

V intenzivni sobi t.im. plinske analize niso bile preverjene med 2.15 in 4.57 zjutraj, skoraj tri ure. Standard vestne oskrbe narekuje preverjanje vsake pol ure. Ob mami je bil fant A.P. z dokončano srednjo šolo. V Klinični poti je navedeno, da bi morala biti prisotna diplomirana medicinska sestra z licenco.

Gospa Marjeta Zorc navaja, da je šlo za urgentno operacijo. Pojasniti je treba, da je bila mama pozvana zgolj na preiskavo koronarografija, in sicer po 3 mesecih, in sicer 1.10. 2023 po predhodnem pregledu v Ljubljani 20.6.2023, na zadnji dan veljavnosti napotnice. Po preiskavi naj bi se naslednji dan vrnila domov.

V dokumentaciji je zapisano, da gre za elektivno operacijo, torej operacijo najnižje stopnje nujnosti od štirih in ne za urgentno. Tudi prognoza zapletov (in ne smrtnosti), ji je bila izračunana za elektivno in ne za urgentno operacijo. Na Zapisniku konzilija, prejetem po štirih mesecih, ni bilo oznake Prednostno. Na njem je naveden le en zdravnik, in ne trije, kakor je opisano v Klinični poti.

Gospa Marjeta Zorc je javnosti predstavila, da so v letu 2023 umrli 3 pacienti in da je smrtnost v Medicorju 2 %. Javnost mora biti objektivno obveščena, da je imela mama zaporedno številko 8 na Zdravniškem potrdilu o smrti ter na nalogu za obdukcijo, 8/2023. Številka na operativnem listu, zunajtelesnem obtoku – EKC pa je bila 196, iz česar bi lahko sklepali na blizu 4% smrtnost.

Svojci smo večkrat zaprosili za histološke analize. Do danes jih kljub mnogim prošnjam še nismo prejeli. Še vedno pričakujemo izročitev monitorskih zapisov, ki so del obvezne zdravstvene dokumentacije in nadaljevanje enostransko prekinjene Prve obravnave, torej pogovora zdravnikov s svojci.

Precej zaposlenih prihaja iz območja izven EU. Kar nekaj jih ima diplomo dopisne šole iz Slovaške, ki za vpis zahteva prakso. Kakor so nam povedali, sta dva zdravnika, ki sta sodelovala pri obravnavi najine mame, tam občasno, prisotna sta vsake 14 dni. Koliko je sploh redno zaposlenih?

V skladu z drugim mnenjem je najina mama umrla zaradi rupture na srcu, ki jo je povzročil malomarno vstavljen dren. Bralci kot morebitni uporabniki storitev Mc Medicorja morajo biti zaradi varnosti obveščeni tudi s prikazom nasprotnih dejstev.

Obstaja precej načinov in metod zdravljenja bolezni brez smrtno nevarne operacije. Operacije so zaradi sistemske promocije postale pravi modni hit, instant rešitev. Pogosto se pozablja, da so smrtno nevarne. Po podatkih Pubmed so zdravstvene napake tretji najpogostejši vzrok smrti.

Naj za uvod povem, da sem razočarana nad Evropo, vključno s Slovenijo, ker se vzpenja desnica, se krepi neofašizem, ker gremo v svet brez vrednot, v svoj propad, saj se ne zavzemamo za ohranitev narave in miru, za socialo, za strpnost, za bolne in šibke, ampak za orožje, za prevlado, za uničevanje planeta in vsak zase. Ne morem si zamisliti, da je toliko ljudi navdušenih nad Romano Tomc, nad Zalo Tomašič, ki podpira vaške straže, in ne morem dojeti, da Grims vstopa na evropsko sceno.

Janša triumfira, Tonin se šopiri, čeprav je kot zadnji prilezel v EU, oba pa vehementno preganjata s prestola Goloba, češ, Slovenija je jasno pokazala, da si želi sprememb, da hrepenimo po  »napredni« desni vladi, ki bo prinesla blaginjo, varnost in še več dobrega, haha, z drugimi besedami, da bi radi imeli drugačno politiko. Ta »drugačna« politika pa je že vsa leta enaka, enako kriminalna in zlobna. Če vprašate mene, bi prvo mesto med zmagovalci - zmagovalci so bili itak vsi, to so trdile njihove povolilne izjave - podelila … Ne SDS-u, ampak volilnim upravičencem, 59 odstotkov jih je bilo, ki so ponovno ostali doma in s tem močno vplivali na rezultate.

Se desna šefa res lahko trkata po prsih? Seveda ne. Prvič: šele takrat, ko bi večina volilcev odšla na volišča, bi lahko govorila o naših željah, a močno dvomim, da bi te potrdile njuno hvalisanje. Kljub temu, da Janša vedno aktivira vse svoje vernike, je domet SDS - a, ki se ponavlja, 12% do 15% volilnih upravičencev (20% -25% udeleženih), NSi-jev pa veliko nižji in vedno nižji. Skupaj zberejo le okoli 20 odstotkov volilne baze, dokaj zanesljivo lahko namreč domnevamo, da je med abstinenti volitev bolj malo njihovih pripadnikov. In drugič, evropskih volitev ne moremo kar tako preslikati na domače.

Razočarani politiki si kot običajno ližejo rane in spreminjajo poraze v relativne zmage. Golobovi se veselijo dveh mandatov, čeprav jim je samo malo zmanjkalo za tretjega, a kaj ko se jim je še pred kratkim obetal samo eden. Pa še z referendumi so zmagali in to 4:0, da ne štejem še preteklih. Bravo. SD si pravi, uspeh je že to, da so po aferi dobili vsaj enega poslanca, za Levico, ki je kljub dobri in argumentirani razpravi ostala pred vrati finančnega raja, pa so tolažilni že pridobljeni odstotki glasov.

Tudi razočarani levosredinski volilci iščemo razloge in tolažbo za poraz, rekoč: SDS z Janšo lahko počne karkoli, ima afero na afero, uničuje naravo in državo, se zavzema za bogate, za kapital in vojne, pa jih desni volilci zvesto podpirajo; levi, nasprotno, pa ne prenašamo kriminala ter prelomljenih obljub, zato mnogi iščejo bolj verodostojne kandidate (recimo Uroša Lipuščka) - žal brez možnosti za uspeh - glasovi pa se tako drobijo. Nekaterim se zdi tudi podeljevanje mandatov malce krivično, češ, kako je možno, da dobita stranki, ki zbereta manj glasov (SDS, NSi), 5 evropskih poslancev, ostale tri (GS, SD, Vesna) z več glasovi pa samo 4. Kakorkoli že dvomimo, pravično pa je, da za vse stranke in kandidate veljajo ista pravila.

Brez panike, prosim, zgodilo se je pričakovano, kot lahko pričakujemo, da bo desnica še bolj vneto rušila vlado. Če ne želimo čez dve leti ponovne represije, izgube javnega zdravstva in šolstva in javne RTV, tega, da ženske ne bodo več same odločale o svojem telesu …, se bomo morali zbuditi.

Vlada, kar nekaj njenih ukrepov se odvija v pravo smer, bi morala vsaj do konca mandata uresničiti začete projekte in do volitev aktivirati apatično, pasivno meščanstvo, ki ostaja doma.

In mi? Bi morali znižati pričakovanja in postati bolj prizanesljivi, videti tudi narejeno, ne samo kritizirati tega, kar (še) ni? In se zavedati, da je v tej sebični družbi težko uvajati spremembe. 

Spoštovani.

V redni tedenski rubriki Izjave, ki je namenjena preciznemu izbiranju neobičajnih in tudi običajnih izjav znanih in manj znanih ljudi v različnih medijih, smo v 24. številki citirali tudi izjavo direktorja Državne volilne komisije Igorja Zorčiča, ki jo je kot njegovo objavil spletni Žurnal. Takole naj bi dejal Zorčič na volilni večer: »Lahko vam konkretno povem, klicali smo v Tolmin, gospe že noge otekajo. Tako da, zdaj smo poslali še nekoga v okrepitev, da to vendarle vnese, da nam ne bo zaspala tam.« Direktor Zorčič nas je ta teden obvestil, da te izjave ni nikoli dal. Očitno je bil volilni večer tako stresen, da je prinesel kar nekaj zmede na vseh ravneh, vendar se v uredništvu Mladine ne bomo šli detektive, namesto tega se direktorju Zorčiču opravičujemo, hkrati pa seveda obžalujemo, da tako iskrena izjava o izčrpani delavki z volišča ni več veljavna.

S spoštovanjem.

Volivci so uporabo konoplje v medicinske namene pričakovano podprli z dvotretjinsko večino glasov (66,54 odstotka). Tudi izid posvetovalnega referenduma o rabi konoplje za omejeno osebno rabo, kjer je 51,53 odstotka volivcev glasovalo za in 48,47 odstotka proti, kaže, da je kljub zavajajoči kampanji, ki so jo vodili NIJZ in nekatere druge zdravstvene organizacije, večina volivcev podprla legalizacijo. Kampanja je opozarjala na možne negativne posledice, od porasta uporabe konoplje med mladimi, tveganja za duševne motnje in zastrupitev, do tveganja za poslabšanje prometne varnosti in nesreč na delovnem mestu, vendar so volivci očitno ocenili, da koristi legalizacije pretehtajo nad domnevnimi tveganji. Njihove trditve niso bile podprte z uravnoteženimi dokazi, ki upoštevajo tudi koristi in potencial pozitivnih učinkov legalizacije, kot so zmanjšanje črnega trga, boljša kontrola kakovosti in varnosti izdelkov ter večje možnosti za raziskovanje in zdravstveno uporabo konoplje.

Kaj to pomeni?

1. Podpora kljub strahu: Volivci so kljub zastraševalnim taktikam izkazali podporo legalizaciji, kar kaže na prepoznavanje koristi regulirane rabe konoplje in nezadovoljstvo z obstoječo politiko prepovedi

. 2. Pomanjkanje zaupanja: Rezultat odraža pomanjkanje zaupanja v informacije, ki jih zagotavljajo določene zdravstvene in druge organizacije. Volivci so očitno skeptični do trditev, ki niso podprte s celovitimi in nepristranskimi znanstvenimi dokazi.

3. Potencial za spremembe: Izid referenduma odpira možnosti za nadaljnje zakonodajne in regulativne spremembe glede uporabe konoplje.

Kako naprej?

1. Uravnoteženo informiranje in izobraževanje: Potrebno je zagotoviti bolj uravnoteženo in temeljito izobraževanje javnosti o koristih in tveganjih uporabe konoplje, pri čemer se upoštevajo vsa znanstvena dejstva

.2. Regulacija in nadzor: Implementirati je treba stroge regulative za proizvodnjo, distribucijo in prodajo konoplje, da se zagotovi varnost in prepreči dostop mladoletnim osebam.

3. Podpora raziskavam: Povečati je treba financiranje neodvisnih raziskav o učinkih konoplje na zdravje, da se zagotovijo zanesljivi podatki za prihodnje odločitve.

4. Zdravstvene smernice: Zdravniška zbornica in druge zdravstvene organizacije morajo oblikovati smernice za zdravnike glede uporabe konoplje v medicinske namene ter podpirati multidisciplinarni pristop k obravnavi te tematike.

5. Spremljanje in prilagajanje: Po legalizaciji je ključnega pomena nenehno spremljanje učinkov nove zakonodaje ter po potrebi prilagajanje regulativnih ukrepov za zaščito javnega zdravja in varnosti.

S temi koraki se lahko Slovenija pridruži nekaterim drugim državam pri oblikovanju bolj premišljenih in učinkovitih politik glede rabe konoplje in tudi drugih drog, ki so lahko tudi zdravila.

Lep pozdrav.

V naslednjih vrsticah se odzivam na vsebino knjige avtorja Branka Grimsa Zmaga dobrega. Vodnik za boj proti kulturnemu marksizmu, ki jo je izdala založnica Martina Dragoš Grims.

Branje te knjige je mučno, saj uporablja dobro znane postopke Goebbelsove propagande, predvsem ponavljanje ad nauseam laži in zavajajočih trditev, in ponuja primitiven in ignorantski sub-model skrajnega desničarskega in neonacističnega komuniciranja danes. Iz dveh nacističnih diskurzov ne more nastati nič dobrega: edini zaključek po branju knjige in edini smisel tako neprijetnega početja je, da širša javnost prepozna nevarnost takšnega pisanja

1. Amaterizem. Težko je najti bolj amatersko izdajo, kot je Grimsova knjiga. Oblikovanje, z agresivnim prelomom in nenehnim spreminjanjem fonta in (pretirane) velikosti črk pri naslovih in podnaslovih je katastrofalno. Platnici sta zgodba zase: naslovnica je urejena kot simbolna lepljenka, na kateri je v zgornjem delu na slovenski zastavi avtorjevo ime in nad njim v posebni vrstici dominira njegov naziv, Mag. V spodnjem delu so v meglici Karl Marx, ”reka” migrantov, LGBTQ mavrica in čez vse (kot negacija?)  še prekrižane črte, ki še najbolj spominjajo na ”južnjaški križ” z bojne zastave Konfederacije iz ameriške državljanske vojne. Simbol v ZDA označuje rasizem, vendar ima svojo zgodovino. V Evropi pomeni samo rasizem. Razširil se je med skupinami nogometnih navijačev in neonacistov po letu 2010. Zadnja platnica pa je lep primer priliznjenosti in kulta vodje: tam je ob predstavitvi avtorja natisnjeno nekaj stavkov Janeza Janše o knjigi. Takšno kratko priporočilo se imenuje blurb.

2. Struktura knjige. Uvod je spisal Jože Biščak, po moji izkušnji največji strahopetec na desnici, ki je svoj lasten tekst, ki sem ga dobesedno citirala kot primer sovražnega govora, pripisal meni in ga v svoji skrpanki o levi nestrpnosti v posebni številki Demokracije še objavil kot dokaz moje ”nestrpnosti”. Biščak, sicer večkrat obtožen in obsojen zaradi nestrpnega in rasističnega pisanja in objavljanja takšnih tekstov, v uvodu brez sramu hvali Grimsa za mojstrstvo v veščini, ki jo Grims nima niti v sledovih: argumentiranem pisanju. Preostanek knjige so pogojno Grimsovi teksti: med njimi so izjave, tviti/x, prispevki na različnih desnih portalih iz medijskega konglomerata SDS, posebej s portala Nova24TV in intervjuji na istoimenski televiziji. Gre torej spet za skrpanko, kjer so posebej nerodni citati – najbolj pogosto netočni, napačno pripisani, spremenjeni itn. V tekstih je nešteto formulacij, ki so prevzete z ameriškega desničarskega portala Breitbart. Sicer si je Breitbart vredno ogledati, ker ti potem postane popolnoma jasno, da je portal Nova24TV zrcalna podoba ameriškega. Uvod avtorja knjige je tako poln laži, pljuvanja in neumnosti, da deluje že kar odrešilno – bralca osvobaja vsake zadržanosti pri ocenjevanju teksta: uporabljeni so izrazi kot ”satansko”, ”absolutno zlo”, ”posiljevanje otrok”; uporabljeni so primitivni falsifikati zgodovine, kot je ”pred prvim križarskim pohodom ( je) radikalni islam pobil in zasužnjil že okoli 60 milijonov kristjanov” in podobno. Kdor pogoltne takšne breitbartovske kolobocije, morda uspe tudi nadaljevati z branjem, in potem ga pričaka še več primitivnih trikov: denimo niz fotografij grafov, spet v glavnem z Breitbarta. Teksti so v angleščini, motni in neberljivi, kar je trik, ki ga Grims vedno znova uporablja – mahanje z listi z nečim, česar nihče ne vidi in še manj razume. Knjigo dopolnjujejo Deklaracija ZN in dokumenti o otrokovih pravicah iz istega vira, str. 173-203. Ironija je v tem, da ti teksti negirajo vse, kar je avtor prej napisal. Publikacijo bi bilo treba uvrstiti na program curb akcij za zmanjševanje družbene napetosti, ki jo povzročajo takšne objave. In za posladek še spisek virov in literature. Obsega reci in piši 19 naslovov, pretežno internetnih virov, vključno s članki s portalov Oštro in Nova24TV (brez navedbe avtorjev in umeščenih bodisi po imenu portala ali pa članka) pa s tvitom Viktorja Orbána. Od štirih navedenih knjižnih del (eno z internetnega vira) sta dve brez imena avtorja: delo nemškega politologa sirskega rodu Bassama Tibija je navedeno kot Krieg der C(!)ivilizationen.

3. Kulturni marksizem. ”’Kulturni marksizem’se nanaša na skrajno desno antisemitsko teorijo zarote, ki frankfurtsko šolo napačno predstavlja kot odgovorno za sodobna napredna gibanja, politiko identitete in politično korektnost”.To je prevod iz angleške Wikipedie; enako obrazložitev (skupaj z omembo antisemitizma) najdemo v oxfordskem slovarju angleškega jezika. Celotno nakladanje Branka Grimsa o tej temi, ki je vseprisotna na skrajni desnici v ZDA in v Evropi, ima samo en učinek: avtor se javno razkrije in proglasi za skrajnega desničarja, blizu neonacistom in nasilju, kar je sicer potrdil tudi s svojo prisotnostjo in odobravanjem v podcastu, ki ga vodi Pero Martić: v podcastu je namreč, popolnoma maskiran, govoril tudi pripadnik paramilitarne organizacije SOS. Branko Grims izvaja tipično disturb nacifašistično strategijo, nenehno ponavljanje skrajnih stališč, ob stalnem povečevanju doze draženja javnosti, vse dokler se ne doseže nek nivo normalizacije teh stališč, odvisno od ravnodušnosti, ignorance in strahu javnosti.

V stanfordski filozofski enciklopediji termina kulturni marksizem ni; termin preprosto ne obstaja niti v filozofiji niti v kulturologiji. Ni torej razloga, da ne bi verjeli Branku Grimsu, ki se sam politično tako precizno in odločno predstavlja.

4. Tudi to, kar Branko Grims piše o ekologiji in LGBTQ je večinoma copy-paste iz Breitbarta. Pogosto prihaja do komičnih stavkov, zaradi robatnega prevajanja, malomarnosti in nerazumevanja. Populizem, rasistični, spolni in etnični stereotipi so tu vsi na kupu, kakor koli je to že ”uredil” Jože Biščak – tudi antisemitistično izživljanje nad Sorosem. Vredno je pogledati del, v katerem Grims pojasnjuje, kaj je geologija in sploh njegovo šlamastiko o naravi, katere glavni sovražnik je... elektrika. Zdravilo pa so – izpušni plini. Knjiga je zares ”vodnik”, a vodnik po vseh neumnostih globalne desnice danes, s tem da Grims ostaja dosledno lokalen provincialec.

Zanimivo pa je, da Grims glavno nevarnost za današnji svet vidi v znanju in kulturi, pa še v sodobni tehnologiji in posebej digitalizaciji. Znanstveniki, umetniki in na sploh intelektualci so pač osnovna nevarnost za družbo, vedno pod sumom, da nekaj ”filozofirajo”, inteligenca pa je zmeraj in že po naravi ”satanska".

O starosti in njenem doživljanju je veliko znanega, vsega pa o tem obdobju življenja gotovo še ne vemo. Ta tematika zato predstavlja svojevrsten izziv, tako za posameznike, kot za celotno družbo. Med te izzive nedvomno sodi tudi izrazje o starosti in o starejših. Vrsto let smo že priča demografskim spremembam, ki temeljito spreminjajo našo družbo; ljudje živijo dlje kot nekoč, delež starejših v celotnem prebivalstvu se povečuje, starejši so bolj aktivni, še vedno pomembno prispevajo k delovanju in koheziji družbe, vse bolj pa se zavedajo tudi svojih pravic, saj se te ljudem, ko se starajo, ne smejo kar zmanjševati. Kljub temu nas starejše pogosto naslavljajo kot starostnike, stare, starce, varovance domov starostnikov, oskrbovance … Takšna poimenovanja so oblike starizma, ki izhajajo iz nerazumevanja procesa staranja in napačnega pojmovanja starejših kot homogene skupine, ki naj bi imela iste lastnosti in interese, celo bolezni in kognitivni upad naj bi bil vsesplošni pojav po šestdesetem letu starosti. Ob tem pa so naše dosedanje aktivnosti in naš prispevek družbi in družini spregledani. To nas boli, saj je takšno gledanje na starost in starejše daleč od realnosti, predvsem pa ne kaže dejanske podobe starosti kot obdobja, enakovrednega drugim obdobjem v življenju. Ne kaže niti razvojnih možnosti starejših, kar vse pogosteje opisujejo sodobni znanstveniki in raziskovalci. Za bolj spoštljivo nagovarjanje starejših se zavzema vse več deležnikov doma in v tujini. Tudi Organizacija združenih narodov (OZN) pri dokumentih, ki se nanašajo na starejše, uporablja spoštljivo poimenovanje. Tudi pri nas ponekod že opažamo pozitivne premike na področju poimenovanja starejših. Kaj ni lepše in bolj spoštljivo govoriti o starejših in o stanovalcih domov starejših? Nespoštljivo izrazje in nagovarjanje starejših je odraz predsodkov o staranju in starosti, ki se kaže v poizkusih odrivanja starejših na rob družbe in nepriznavanju pravice, da sami povemo, kaj je za nas spoštljivo nagovarjanje. Zato izrazje, ki je bilo v uporabi v preteklih desetletjih, ne sodi več v današnji čas. Uporaba žaljivega izrazja lahko spodbudi dodatno družbeno diskriminacijo nas, starejših.

Poimenovanje starejših z besedami, kot so starostnik, star, oskrbovanec doma starostnikov in podobno so oblike starizma in poglabljajo stereotipe in predsodke o starejših. Takšno naslavljanje ni spoštljivo, posplošuje in asociira na krhkost, pozabljivost, upad ter pozablja na človeka, osebo, o kateri se govori. Ne upošteva heterogenosti starejših in vsem pripisuje enake staristične lastnosti. To poimenovanje ima pomemben vpliv na podobo starejših in tudi na njihovo samopodobo. Poleg tega pa tudi mlajši, ki se poslužujejo takšnih besed, ponotranjijo pogled na starost kot predvsem obdobje upada, bolezni, pozabljivosti in tako posredno vplivajo tudi na doživljanje svoje starosti. Odločili smo se, da bomo starejši. Besede, kot so starejši, dom starejših, stanovalci domov starejših in podobne so spoštljive in nežaljive, primerne današnjemu času.

Hvala,.

Vlasta Nussdorfer, predsednica Programskega sveta Festivala za tretje življenjsko obdobje, ter podpisniki: Alma Mater Univerza, Katedra za socialno gerontologijo, Andragoški center Slovenije, Centerkontura d.o.o., Društvo Srebrna nit - Združenje za dostojno starost, Medgeneracijska koalicija Slovenije, MeKoS, Mestna zveza upokojencev Ljubljana, Osrednjeslovenska pokrajinska zveza društev upokojencev, Nacionalni inštitut za javno zdravje, Simbioza Genesis, socialno podjetje, Sindikat upokojencev Slovenije, SUS, Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Socialna zbornica Slovenije, Spominčica Alzheimer Slovenija, Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Zavod IZRIIS, Zveza društev upokojencev Slovenije, ZDUS, Zveza policijskih veteranskih društev Sever

V intervjuju v Mladini dne 31.5.2024 je bil objavljen intervju z dr. Prebiličem z naslovom »Preprosto, Evropska zelena stranka je jasno prepoznala eno samo stranko v Sloveniji kot zeleno, in to je Vesna«, kar dokazljivo ni resnično, saj se tako odgovor, kot naslov nanašata na politične stranke v Sloveniji, čeprav je bilo vprašanje povezano zgolj s prihajajočimi Evropskimi volitvami.

Evropska Zelena stranka ima namreč dve članici iz Slovenije, pri čemer je edina polnopravna članica (full member) Stranka mladih – Zeleni Evrope in to že skoraj 20 let, drži pa, da je tudi stranka Vesna članica, vendar pridružena (associate member) in to manj kot leto dni. Ta podatek je javno dostopen in preverljiv na spletni strani Evropske zelene stranke: https://europeangreens.eu/our-member-parties/si/. Stranka mladih – Zeleni Evrope na teh Evropskih volitvah resda ne nastopa samostojno, ampak skupaj s stranko Zeleni Slovenije na način, da jo podpira in ima na listi svojega kandidata; aktivista in umetnika g. Renata Volkerja. Ta podatek je pomemben predvsem zaradi tega, ker bi si lahko bralke in bralci iz naslova in izjave dr. Prebiliča ustvarili napačno mnenje, da je v Sloveniji zgolj ena stranka, ki jo Evropska zelena stranka razume kot zeleno.

V samo vsebino intervjuja se na tem mestu ne želim spuščati, kakor se tudi ne želim spuščati v razloge, zakaj sta naslov in izjava zapisana tako, da sugerirata tistim, ki jim je zelena politika blizu, da imajo na izbiro zgolj eno stranko, saj ne bi bilo korektno ne do bralk in bralcev, niti do stranke Vesna.

SDS štiri, NSi pa na pragu dveh mandatov - o takem številu evropskih poslancev sanja naša opozicija in za to bi naredili vse. Ti vrli kristjani izbirajo metode, ki so gotovo bolj všeč peklenščku kot krščanskemu Bogu: zlorabljajo, lažejo, obračajo dejstva, sramotijo lastno državo in državljane, se gredo lažno domoljubje, opremljeno z izrazitim rasizmom, delijo in strašijo ljudi, se ne ozirajo na genocidna dejanja - nasprotno, podpirajo krvnike - , so proti priznanju Palestine, nas silijo živeti po svojih normah, se vračajo in nas vračajo v preteklost … Še kraji so nadeli lepši izraz – korupcija.

Da ne bom krivična, pri tem prednjači SDS, Tonin z NSi pa v marsičem sledi. Prav tako ne morem obiti Anžeta Logarja, ki se hvali, koliko članov Platforme povezovanja je že naplahtal. Seveda, delovni čas posveča terenu, saj poslanci v nasprotju z izkoriščanimi delavci ne poznajo »štempljanja«. Kdaj bomo končno spregledali njegovo hinavščino? Kar naprej blebeta o povezovanju in sodelovanju, kar radi slišimo, v resnici pa ves čas podpira, se ne oddalji od Janševega razdvajanja in širjenja sovraštva.

Njihove zlorabe? Za začetek naj omenim to, ki SDS v celoti razgalja in ki jo je marsikdo verjetno prezrl. Mislim na »Dežmanovo« razstavo o povojnih pobojih, ki se je pod pokroviteljstvom Romane Tomc - ponovno je kandidatka SDS za evropsko poslanko - preselila v Bruselj. Za SDS ničesar ne pomeni pieteta do mrtvih, pomembno je sramotiti državo in skupaj z Italijani enostransko potvarjati polpreteklo zgodovino.

Da bi pred volilci potunkali koalicijo, so zlorabili parlament - kot so ga že večkrat prej, tako, kot preiskovalne komisije, državni svet…- in sklicali izredno sejo (najprej komisije, potem parlamenta), ki je bila generalka za interpelacijo vlade. Te zaradi daljših postopkov niso mogli sklicati. Prebrala sem njen zapisnik, poln zlorabe resnice. (In z Janševim simbolnim sporočilom podpore izraelskim zločincem - s pripeto značko izraelske zastave.) Na eni strani so bili populizmi, opozicijska gromka kritika in Janševi »pompozni blefi« o učinkovitosti njegove pretekle vlade (zakon o debirokratizaciji, super« stanovanjska shema, »uspešna« migracijska politika, ko so ljudje umirali v Kolpi in gozdovih, …), na drugi strani pa možnost za natančnejšo razlago koalicije, kaj vse je v polovici mandata že naredila za državljane. Po poročanju (zlasti) njenih sekretarjev sem bila presenečena, da tega nikakor ni malo, čeprav se v javnosti ustvarja drugačen vtis.

Zabavala bi se, če bi lahko vse skupaj doživljala kot burlesko, a ne morem, ker je za nas v resnici tragično. Recimo, SDS-ovci očitajo (vladi in koaliciji) koruptivnost, njihov prijatelj pa je Rok Snežič; njihov minister je sodnikom trl jajca; jemali so posojila od Diane Đuđić, za strankarsko trobilo pa zlorabljali Telekom. Da ne omenjam Patrie. Medtem ko je Janša resnični krivec za revščino upokojencev - leta 2012 je znižal pokojnino na 63, 5 odstotka -, lažejo, da Golob ni nič naredil zanje. Da se vlada nedopustno vtika v delovanje policije, kričijo ravno tisti, ki so sami to počeli v veliki meri. itd.

Še zlasti smešen pa se mi zdi M. Tonin. Če so Janševe sanje o štirih mandatih vsaj delno podprte z anketami, se Tonin raje nanje požvižga pa takole, za tolažbo in ohranitev predsedniškega mesta, prerokuje dober izid. Njegovo petelinjenje ter kritika vlade povesta, da se v pomembnosti hoče postaviti Janši ob bok in ugajati. Večvredno lomasti nad Golobom, rekoč: »Predsednik vlade živi v  svojem svetu, zato si resnično želim, da prihodnji dve leti čim prej mineta, saj si še enega mandata leve vlade ta država ne more privoščiti.« In se šopiri nad »novimi obrazi«, češ, politika je posebna obrt, ki jo je treba znati. Mar jo on zna? Izjava za smeh in še tale za njegovo pomilovanje: »Ne moremo pa staviti na Golobove sončne panele, ker sonce enkrat sveti, drugič pa ne sveti«. Kaj, Golob, Tonin je večji strokovnjak za delovanje sončne energije! Si želimo, da bi nas taki politiki zastopali v EU?

Na robu tretje svetovne vojne smo in podnebnega zloma, volivci SDS pa bodo brez pomislekov obkrožili skrajno desnico. Prijatelje neonacistov, Hojsovih biserov, se tega zavedamo? Bomo šli na volitve in vsaj poskusili zmanjšati zlo? 

V članku Ideološki monolit smo objavili fotografijo, posneto na posvetovanju o znanih in neznanih tveganjih ter učinkih konoplje, ki ga je pripravilo Slovensko združenje za kronične nenalezljive bolezni. Pod njo smo zapisali, da so si zdravniki edini v nasprotovanju legalizaciji marihuane v kakršnekoli namene. Vendar pa, kot so nas opozorili organizatorji posvetovanja, na njem niso bili samo zdravniki tisti, ki so nasprotovali legalizaciji marihuane, pač pa tudi nevladne organizacije s področja javnega zdravja in preventive. Te so nasprotovale predvsem legalizaciji osebne rabe konoplje. Za napako se opravičujemo. 

Letos obeležujemo stoletnico zavarovanja Doline Triglavskih jezer. To zavarovanje je predhodnik današnjega Triglavskega narodnega parka. Častitljiva obletnica, vendar z veliko senco – Dvojno jezero, ki je bilo z drugimi jezeri v tej dolini, med biseri tedanjega zavarovanja, je danes uničena, smrdljiva mlakuža. Vzroki in krivci za to sramotno stanje so znani, vendar država, ki bi s svojimi inšpekcijskimi službami lahko presekala nezakonito stanje, že leta ne stori ničesar in problem pometa pod preprogo. Zato so proslavljanje in velike besede, kako dobro varujemo naše naravne dragulje, bolj trpkega okusa in fanfare ne zvenijo prav nič slovesno. Šel bi stavit, da bi se možje, ki so pred sto leti stali za tem zavarovanjem, strinjali, da je to njim v posmeh. Obhajanje obletnice ustanovitve Alpskega varstvenega parka, kot se je takratno zavarovanje imenovalo, je zato neverodostojno, vse dokler to jezero ne bo zopet tako, kot smo ga nekoč poznali! 

Malo brskam za poznavanjem vzrokov bolezni v času Stare Grčije. K temu me je navedlo soočenje zagovornikov ter žolčnih nasprotnikov evtanazije in njihov glavni argument, ki je prisega Hipokratu. Bele halje so jasno skorajda v celoti, z izjemo redkih posameznikov, zanimivo, a ne, proti. Ker če kdo, o tem so stoprocentno prepričani, bodo pač o življenju slehernika odločali oni. Bogovi v belem. Z akademsko omejenimi glavami se izgovarjajo na Hipokratovo prisego. Ki zdravnika zavezuje k moralnim in etičnim načelom ter mu nalaga zapoved, citiram, »Najprej, ne škoduj!« Vmesno bi bilo, če bi se zmogli vprašati, ali morda s podaljševanjem posameznikove bolezenske agonije, ko postane lajšanje bolečin blažev žegen, ne delajo točno tega. Da škodujejo. Ko je eden izmed redkih razmišljujočih in bolj svobodomiselnih zdravnikov omenil, da je že čas, da bi se moralo vsebinsko Hipokratovo prisego dati pod lupo in preveriti njeno ustreznost glede na današnji čas, se je pričelo na strani protivnikov zavijanje z očmi in so bile njihove žolčne reakcije ne spregledljive. Pa pojdimo malo pogledat. Hipokratova medicina je temeljila na predpostavkah, da je zdravje odvisno od skladnosti človekovega telesa, od pravilne porazdelitve in uravnoteženosti prvin, ki ga sestavljajo. Te prvine so zemlja, zrak, voda in ogenj, vsaka pa ima svojo značilnost, suhoto, mraz, vlažnost in vročino in svoj telesni sok. Vsak človeški organizem je bil torej po Hipokratovem mnenju sestavljen iz štirihtelesnih sokov, krvi,sluzi,žolčainčrnega žolča.

Glede na prevlado enega od njih v človeškem telesu je nastal prvi psihološki nauk o značajih: pri koleriku prevladuje žolč, pri melanholiku črni žolč, pri sangviniku kri, pri flegmatiku pa sluz. Če so sokovi v pravem razmerju, je posameznik zdravv nasprotnem primeru pa ne. No in kot da ne bi moglo biti bolj očitno, je med soočenjem pri nasprotnikih evtanazije prevladoval žolč, torej koleričnost. Kajti pri zagovornikih je bilo čutiti popolnoma mirno energijo, z zgolj dobrimi argumenti. Sprašujem se, pa ne prvič, če se zdravniki že zgledujejo po Hipokratovih načelih in prisegajo nanj, kako to, da so pozabili na njegova bistvena sporočila, t.j. na ravnovesje v telesu. Torej, ko je bolečine preveč, postane življenje zgolj mučenje. Danes sila redko najdemo dohtarja, ki ga zanima tvoje ravnovesje. Kot da so tu samo zato, da nam vsilijo zdravila, katerih koktajl nas naredi še bolj bolne in odvisne. Ali pa da nam kaj odrežejo in pošljejo na kemoterapijo. Pa nekaterim je že jasno, koliko dodatne škode to povzroči. Sila redki so, ki si po tem nasilnem dejanju za telo za vedno opomorejo. Saj še vrabčki na drevesu vedo, da se jim pri tem še zdrave celiceskurijo. Spomnim se, kako sem bila v času mojega službovanja zaradi specialnega dela, ki sem ga opravljala, tudi jaz večkrat totalno skurjena. In tako sem enkrat, ko sem se že zelo približala penzionu, klicala v moj center družinske medicine ter prosila za kak dan bolniške. Pa me je najprej šokiral odziv med. sestre, ki me je kar po telefonu neprijazno odslovila, češ, da za take reči pač ne dajejo bolniške. To me je tako razjezilo, da sem napisala svoji dohtarici pismo. V njem sem jo vprašala, ali je bolje za družbo, če je človek kak dan doma, da si spočije, ali pa da se skuri do konca in si navleče en kup dolgotrajnih bolezni in ga potem pol leta ni v službo. In tudi to sem ji napisala, ali bi bilo bolje, da bi se zlagala in rekla, da imam gripo. Zdravnica me je s svojim prijaznim odgovorom, da naj kar ostanem doma par dni, če to potrebujem, potem res presenetila. Tako da obstajajo takšni, ki so za zgled. Kot tudi moj novomeški ortoped, ki mu je res mar za ljudi in da kvalitetno živijo. Kar mi je konkretno tudi dokazal. Zato je vprašanje, kdo se odloči za zdravniški poklic in kaj pri tem razmišlja, ko priseže Hipokratu, še kako na mestu. 

Ekvilizem je skovanka latinske besede equilibrium (ravnovesje) in predstavlja novo zdravorazumsko družbeno ureditev, ki zanesljivo zagotavlja trajen mir, varnost in blaginjo vsem dušam na Zemlji in s tem civilizacijo človeštva.

Najprej je treba sprejeti tezo, da civilizacija ni pohajkovanje na Lunini površini, temveč sožitje med vsemi živimi bitji skladno z zakonitostjo narave, ki pravi, da ni vidika narave, ki je stoodstoten, toda vse se naravno porazdeli po Gaussovi krivulji, ki je simetrična, torej v ravnovesju. Zato je vsaka nenaravno porazdeljena družbena kategorija protislovna in ima škodljive posledice na družbena razmerja.

Brez delovanja ni živega bitja, ki preživi; delo zato predstavlja življenje. Od vseh vrst živih bitij je človeška edina, ki je enovita (brez podvrst), umna, ustvarjalna in družbena. Kdor bi globokoumno naslavljal to dejstvo, bi zelo verjetno prišel do spoznanja, da se človeštvo ni razvilo za uničenje življenja na planetu Zemlji kot to počne od zgodovine družbenega razvoja do danes, temveč za ohranjanje in izboljšanje kakovosti le-tega, kot mirne in trajnostne kategorije narave. Nalogi smo lahko kos le v slogi in ne posamično, na kar prisegamo vse od zgodovine sem, tudi v tretjem tisočletju. Človek je edino bitje, ki neizogibno ustvarja novo vrednost (premoženje) pri imperativnem delovanju za preživetje; torej je premoženje osnova za preživetje človeštva. Brez sožitja med nami ne moremo biti v slogi. Sožitje med nami se ne more zgoditi, če je osnova preživetja človeštva nenaravno porazdeljena (krilatica “1 proti 99”).

Tako je družbena stvarnost protislovna in ima tudi značilnost živega peska; torej je vsako govoričenje o ukrepih za odpravo revščine (edinega sovražnika človeštva) iz sveta, norčevanje človeka iz samega sebe; pa lahko imamo tisoč vsemogočnih in pravičnih bogov, ne bo nič. Naziv ene od najavljenih strank za EU-volitve in se glasi “Nič od tega” mi je zato pri srcu, čeprav tudi oni nimajo kaj racionalnega ponuditi.

Ekvilizem kot družbena ureditev zagotavlja naslednje vrednote: - Pravično, bolj zdravo in razsvetljeno človeško družbo brez sovraštva in vojn; kar pomeni znatno več sredstev za n.pr. digitalizacijo in prometno povezovanje vseh kotičkov sveta; globalizacija s tem postane vrednota, ne pa breme. - Zdravorazumsko in osnovno pravico človeka, da dejansko živi od plodov svojega dela, kar se ni nikoli zgodilo od zgodovine razvoja družbe do danes; to je pravica, ki zagotavlja vse druge pravice. - Družbo, v kateri je človek popolnoma svoboden v odnosu do sočloveka (n.pr. ženska do moškega); posledično, visoko stopnjo zaupanja med ljudmi po celem svetu. - Mirno, trajnostno, kakovostno in sonaravno življenje na našem planetu (raj). - Skladno z zakonitostjo narave ljudje ne moremo biti enako premožni, toda velika večina bo povprečno premožna, nekaj odstotkov pa podpovprečno ali nadpovprečno; to je naravno porazdelitev osnove preživetja človeštva. 

"Slovenija je darovala veliko vrst orožja, nismo pa nikoli ničesar pogojevali. Gre za pravico naroda do samoobrambe in naša prva skrb je vedno bila, da pomagamo pri tej obrambi,“ je v izjavi za novinarje po današnjem zasedanju obrambnih ministrov v Bruslju povedal Šarec.

Ukrajina ima po njegovih besedah popolnoma legitimno pravico, da se brani. Vsak narod na svetu ima namreč pravico živeti tako, kot si želi. „In nihče ne sme kratiti te pravice ne Palestincem ne Ukrajincem in ne kateremu koli drugemu narodu,“ je poudaril minister.

Iz izjav obrambnega ministra Marjana Šarca, objavljenih na MMC RTVSLO je možno sklepati dvoje: da že od samega začetka naše vojaške podpore Ukrajini nismo bili med državami (ZDA, glavne članice EU, celo Združeno kraljestvo), ki so pogojevale dobavo orožja z njegovo uporabo le na ozemlju okupirane Ukrajine. Torej smo bili tako rekoč izjema, in od prvega trenutka praktično že v vojni z Rusijo. Iz izjave se da tudi sklepati, da Šarec, posledično in dosledno, implicitno zagovarja pošiljanje orožja brez pogojev za njihovo uporabo tudi Palestincem, ki se tako kot Ukrajinci legitimno branijo in se borijo za pravico živeti tako, kot si želijo.

Dve muhi na en mah. A bolj kot tragikomično je Šarčevo stališče konfuzno in neodgovorno. In nevarno. Sicer smo že navajeni ... 

Odkar obstaja Umanotera, slovenska fundacija za trajnostni razvoj, so v Sloveniji potekale že 4  evropske volitve. Poleg tega pa še 21 državnoz borsk ih, predsedniških in lokalnih. In pred volitvami smo pogosto pripravljali različne aktivnosti – preglede volilnih programov, vprašalnike kandidatom, analize zelenosti strank in preteklih glasovanj, pa še marsikaj drugega. Vse to z namenom, da bi okoljske teme spravili v ospredje predvolilnih razprav in zagotovili informirano odločanje volivk in volivcev.

In v vseh teh letih opažamo, da so ene stvari tako rekoč zimzelene – predvolilna razprava je polna populizmov, splošnosti in velikih besed, ki naj bi jih želeli volivci slišati. A opažamo tudi, da je z leti tema zelenega prehoda iz »podnebne spremembe – kaj je sploh to« ali »podnebne spremembe so samo nek naraven pojav« prešla v »podnebne spremembe so velik civilizacijski izziv«. Danes je družbeni občutek, da smo na točki preloma, saj nas znanost, pa tudi vedno bolj podivjan podnebni vsakdan na to močno opozarjajo. Zato so tokratne evropske volitve še posebej pomembne.

Te volitve pa so ključne tudi zaradi aktualnega družbeno-političnega konteksta, ki bo zgleda močno vplival na izid teh volitev. Pred vsakokratnimi volitvami populistične stranke sejejo in tudi izkoriščajo strah pred drugačnim, neznanim, naprednim. In tokrat je velika tarča zlorabe postal tudi zeleni prehod. Danes skoraj ne mine razprava v kontekstu evropskih volitev, da ne bi poslušali o t.i. »norostih zelenega prehoda«. Ljudi se straši, da jim bo zeleni prehod pobral vsakršne pravice in še tisto malo udobja, kar ga imajo, oz. da gremo kar nazaj v kameno dobo. Prikazuje se ga kot dragega, škodljivega in le za elite. Tako je torej zeleni prehod postal predmet političnih iger. In v taki atmosferi se podajamo na volitve – ne samo v EU, ampak ima letos kar polovica ljudi po svetu volitve. Izidi vseh teh volitev bodo močno oblikovali svet, ki ga bomo pustili za nami.

Zeleni prehod pa ni politična muha, ampak izhaja iz projekcij znanstvenih ugotovitev in preživitvene nuje. Že dolgo s strani znanstvenikov poslušamo o vseh negativnih rekordih na področju podnebja, ki se nizajo leto za letom. In ne samo globalno, saj tudi Slovenija ni izvzeta. Segreva se dvakrat hitreje od svetovnega povprečja, med vsemi članicami EU pa je v 40 letih v odstotkih BDP pretrpela največjo ekonomsko škodo v nesrečah, povezanih s podnebjem, pa lanske rekordne poplave sploh še niso upoštevane. In vse te rekorde so podnebni znanstveniki napovedali. Še več, celo presenetili sta jih njihova veličina in hitrost. Zato je zavračanje zelenega prehoda v nasprotju z znanostjo, je kratkovidno in pogubno.

Letošnje evropske volitve bodo odločile, ali bo EU šla po poti napredne okoljske politike in ali jo bo pospešila, kot bi bilo potrebno. Trenutni obeti niso dobri. V osnutku evropske strateške agende 2024-2029 ni noben od treh stebrov posvečen reševanju podnebne in biodiverzitetne krize, kar bi bilo v tem trenutku ključno. Zato apeliramo na bodoče evropske poslance in poslanke, naj zagotovijo, da bo potrebni zeleni prehod hiter in odločen, pa tudi pravičen, kar je eden bistvenih pogojev za njegovo uspešno udejanjanje.

Resnično razumemo ta trenutek kot enega pomembnejših v definiranju smeri, ki jo bomo kot družba izbrali. Spremembe so nujne in nujne so zdaj. A upor je in bo velik. Največja koncentracija moči v današnji družbi je tam, kjer se kratkovidno želi ohranjati status quo. Kot da ne bi vedeli, da bomo ali skupaj uspeli ali pa skupaj propadli. Zato brez učinkovitih in pravičnih podnebnih politik, ki razumejo urgentnost trenutka, ne bo šlo. In za njihovo uveljavitev se bodo morali postaviti odgovorni skrbniki dolgoročne blaginje skupnosti in morali se bodo upreti obstoječim razmerjem moči.

In take evropske poslanke in poslance želimo. Želimo, da tudi oni postanejo ti skrbniki. Skrbniki zdrave hrane, bogate narave, podnebne stabilnosti, čistega zraka in vode. Ampak jih ne bomo dobili, če oni ne bodo vedeli, da mi to od njih resnično pričakujemo, in ne bomo jih dobili, če se ne bomo na volišča odpravili v velikem številu in jih izvolili. 

Pred bližnjim referendumom se polemika o evtanaziji stopnjuje, a ostaja argumentacija za in proti bolj ali manj enaka. Zagovorniki poudarjajo predvsem pravico posameznika, da odloča o svojem življenju in trpljenje neozdravljivo bolnih. Vendar ima evtanazija tudi širše učinke, predvsem za svojce umirajočega.

V svojem bistvu je evtanazija samomor s tujo zakonito pomočjo. Pravih samomorov pa je med trpečimi in obupanimi bolniki verjetno veliko. Zdravniki priznavajo, da se dogajajo tudi v bolnišnicah, veliko več pa jih je gotovo v domačem okolju. A teh samomorov nihče ne beleži, niti raziskuje. Pri neozdravljivo bolnem se najbrž nihče ne sprašuje, kako je smrt nastopila, če samomor ni očiten. Samomor pa svojci, če je le mogoče, tudi zamolčijo.

Samomor je namreč eden od tabujev, ki pa ima drugačno ozadje kot tabu smrti. V krščanskem okolju zahodne civilizacije je namreč življenje pojmovano kot dar, ki z njim ne razpolaga posameznik, ampak darovalec, to je Bog. V krščanstvu velja samomor za upor človeka proti bogu in kot največji greh, zato samomorilci v preteklosti niso bili deležni cerkvenih pokopov in bili pokopavani v neposvečeno zemljo. Tudi zato vest o samomoru še danes povzroča nelagodje. Nelagodno se počutimo pri izražanju sožalja svojcem samomorilca, pa celo, ko gremo mimo hiše ali kraja, kjer se je zgodil samomor. Najbolj pa samomor obremeni in zaznamuje same svojce samomorilca. Družine, v katerih se je zgodil samomor, so zaznamovane družine. Samomorilec se reši svojega problema, ga pa sebično naprti svojcem in prijateljem. Samomor neizbežno povzroči tudi občutek krivde pri sorodnikih in prijateljih, ki se sprašujejo, ali bi ga lahko preprečili, če bi bili bolj pozorni do stisk samomorilca. Pri zakonsko reguliranem samomoru, kar evtanazija je, pa te zadrege in travme odpadejo. Svojci imajo možnost vplivati na odločitev bolnika. Če mu stojijo ob strani, je njegovo trpljenje gotovo olajšano in si glede evtanazije lahko tudi premisli. Ob strani pa mu lahko stojijo tudi, če je pri svoji odločitvi neomajen in se s tem znebijo vsakega občutka krivde. Smrt z evtanazijo ne zaznamuje ne družine ne prijateljev. Povsem drugače se počuti človek, ki pove, da je njegov oče naredil samomor, kot če reče: »Oče se je odločil za evtanazijo.«

Nasprotniki evtanazije pa nimajo za svoje stališče nobenih pravih argumentov. Prepričanje, da je življenje sveto in podarjeno, je »argument« smo za vernike. Enako je prepričanje, da trpljenje plemeniti in očiščuje, smiselno samo za verujoče v posmrtno življenje in poslednjo sodbo. Nasprotniki evtanazije se zavedajo, da ti »argumenti« prepričajo le malo ljudi, niti vseh vernikov ne, zato sprenevedavo navajajo druge razloge proti evtanaziji, predvsem možne zlorabe. Pri družinah umirajočih vidijo najprej grabežljive dediče, v medicinskem osebju, ki bi pri evtanaziji sodeluje, pa morilce. Pri politikih, ki pravico do evtanazije zagovarjajo, pa celo evgenike, ki bi se radi znebili nekoristnih članov družbe. Nikoli pa ne navajajo, katere zlorabe in v kakšnem obsegu se dogajajo tam, kjer evtanazijo poznajo že vrsto let. Navsezadnje pa bi po tem kopitu morali biti proti vsakemu zakonu, kajti vsak zakon je mogoče tudi zlorabiti, če ima človek za to interes. 

Politični teater zadnje čase pogostokrat deluje kot nekakšen nizko kakovosten performans. Nudi pa odličen vpogled v predstave oblastnikov o »slaboumnem populusu«. Eden takih performansov je denimo »krhanje« odnosa med g. Janšo in g. Logarjem v Sloveniji, na mednarodnem parketu pa tak odnos obstaja med ZDA in Izraelom. Tega se vsi zavedajo, pa vendar smo priča dvoličnemu performansu. Biden zaustavi nekaj paketov vojaške pomoči Izraelu in prizna, da se z njim ubija palestinske civiliste, ne zaustavi pa vse pomoči – ne okliče genocida za genocid – ne uporabi vseh svojih vzvodov za končanje vojne – roka predstavnikov ZDA v OZN še vedno sega v zrak v veto … – in nazadnje je Biden trdno nastopil proti zahtevi tožilca ICC g. Khana za prijetje vodij Hamasa ter izraelskega premierja in vojnega ministra.

Takšni performansi vodijo v sklep, da oblastniki podcenjujejo ljudstvo in mu hkrati ne namenjajo potrebne pozornosti – predvidevam, da so njihovi cilji in večina njihovih naporov verjetno drugje – kajti če temu ni tako, potem izjemno klavrno upravičujejo svoje početje. Biden v svoji volilni tekmi stavi na boj za splav, pri čemer ima veliko prednost. Pri ekonomiji in migraciji pa gre za bolj izenačen teren. Prav tako bo za kampanjo porabil precej več sredstev kot jih bo Trump. A z Gazo se strelja v koleno. Ker podcenjuje ljudstvo zavoljo licemernih politik in denarja – na koncu koncev te reči niso močnejše od volje ljudstva. Demokratski volivci najverjetneje ne bodo množično prišli na volitve v podporo Bidnu, celo proti Trumpu ne – posebej muslimani in študentje, ki jih Bidnova vlada na splošno označuje za antisemite, kar je absurdno. Pred volitvami 2020 je Bidna podprla tudi Taylor Swift. Si kdo predstavlja, da bi mu podporo izrekla zdaj? Zaradi koristoljubja in samoohranitve ne, če ne že zaradi stališč. Ameriške volitve bodo čez nekaj mesecev in težko si je predstavljati, da Trump ne bo zmagal – jasno pa je tudi, da so za izraelski režim ameriške volitve win-win situacija.

Prej omenjena zahteva g. Khana in ICC pa je znak prelomne spremembe v konceptualizaciji vloge Izraela kot agresorja in genocida, ki se izvaja in ki se je izvajal v Gazi in zasedenih ozemljih Palestine. Poteza tožilca se mi zdi tako prelomna kot je bil prelomen govor g. Žižka v Frankfurtu ob začetku genocida, ki se zdi že desetletje nazaj. Le kateri od poslušalcev, ki so takrat vstali Izraelu v bran, bi ob slikah, posnetkih in statistikah Gaze to ponovili?

Prišlo je do detabuizacije. To je opazno tudi v slovenskem političnem establišmentu. Če bi poslušali izključno nedavne izjave slovenskih politikov z obeh političnih polov, sploh ne bi vedeli, kakšen je trenuten status priznanja Palestine. Nekateri so podali izjave, da smo Palestino že priznali. Drugi, da jo priznavamo, spet tretji, da jo gotovo bomo. Kot da se kolektivno dogaja ponovna kognitivna ocena sveta, v katerem smo se znašli. Šele nato bo politika lahko priznala premik, ki se je že zgodil. Kot je g. Štefančič v Mladini (17. 5. 2024) o priznanju Palestine izpostavil, je na roki obrat perspektive: Priznanje in nato mir. Če parafraziram: Politika s priznanjem ne bo spremenila sveta, ampak bo svet (končno) spremenil politiko. Palestinci so pomorjeni – cesar je gol – Izrael pa si je po 80 letih zapravil kapital žrtve.

Lep pozdrav.

Dolenjski ekološki zavod Novo mesto, zanj izvršni in strokovni direktor Jože Povšič, je v torek, 21.05.2024, zavajal slovensko javnost. Zapisal je: »Slovenija v prihodnje potrebuje zanesljiv in zmogljiv vir električne energije ….«, kar seveda popolnoma drži, ne pove pa, za kakšno ceno in s kakšnimi posledicami, zame ravno ne, ker sem že globoko v tretjem življenjskem obdobju, za mojih sedem vnukov in vnukinj in pravnukinjo pa zagotovo zelo posledično in drago!! Povšič trdi: »Politični in strokovni konsenz glede nadaljnje rabe jedrske energije v Sloveniji je skoraj stoodstoten.« Slovenska politika (pokvarjena! – beri TEŠ 6) je seveda skoraj enotna pri podpori projektu JEK2, pa informirani vemo, zakaj in zaradi katerih razlogov. Verjetno enakih, ki vodijo Dolenjski ekološki zavod kot »krajevno zavedne« in »zainteresirane«, predvsem pa podložne energetskemu lobiju. Zakaj Povšič ne navaja nobene relevantne številke: finančni stroški gradnje 1600 MW jedrske elektrarne bi danes presegli 20 milijard evrov, ne upoštevajoč izgradnjo geološkega odlagališča smrtonosnih visoko radioaktivnih odpadkov, sešteto pa to pomeni stroškovno ceno elektrike iz drugega bloka JEK višjo od 170 EUR/MHW (danes je cena elektrike na evropski energetski borzi Hudex okrog 80 EUR/MHW). Kateri vladi in parlamentu, posebej pa zagovornikom gradnje JEK2, daje pravico odločati in obremenjevati moje naslednike z več kot 30 odstotkov bruto domačega proizvoda (skoraj dva letna proračuna države na prihodkovni strani, to je več kot 15 TEŠ 6 in več kot 20.000 evrov na zaposlenega!). Sledi pa pretnja, da bi po priključitvi na omrežje (predvidoma čez 15 let od prve lopate!) drugi blok JEK pri trenutnih cenah elektrike na evropskem trgu beležil izgubo okoli milijarde evrov na leto, ki bi se z leti povečevala.

Kdo ste energetski in krajevni veljaki, najbolj pa od ljudstva izvoljeni sedeči v parlamentu in ministrstvih, da sprejemate take velike odločitve in nam hočete naložiti referendumsko odločanje in posledice na naša ramena? Predvsem pa nehajte zavajati slovensko javnost z lažmi, ki jih narekujejo 30 let stari lastni interesi. 

Kot prvi pobudnik arbitražnega reševanja mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško s formalnim pozivom vladi na eni od sej parlamentarnega Odbora za zunanjo politiko 2004, da naj bi opustila dolgotrajna in brezplodna pogajanja s sosedo o bilateralnem razreševanju tega vprašanja in se dogovorila o tretjem razsodniku, - no, da bi se ji posvetila smiselnost te poti je potrebovala še 6 let tuhtanja in kar nekaj pritiskov EU - ne morem tajiti svojega razočaranja nad razsodbo Evropskega sodišča za človekove pravice glede pritožbe slovenskih ribičev proti Hrvaški zavoljo prejetih kazni pri opravljanju svojega dela.

Vsa ta leta sem se zgražal nad hrvaškim zavračanjem arbitražne odločitve in tudi same arbitraže, ki jo je bila sopodpisala, kar pa ji ni v ničemer zmanjševalo veljavnosti, in se čudil na amorfno odzivanje predhodnika von der Leynove na čelu Evropske komisije, Junckerja, ko je ponavljal in ponavljal poziv obema stranema k implementaciji razsodbe, celo ko jo je bila Slovenija že povsem uveljavila. Da bi izrečno nagovoril Hrvaško k enakemu ravnanju, niti slučajno. Prevagalo je pač osebno prijateljevanje s hrvaškim premierjem Plenkovićem.

Zato sem bil vesel koraka, za katerega so se bili odločili prizadeti slovenski ribiči, prepričan v to, da bo ESČP razsodil njim v prid in s tem končno dopovedal Hrvaški, katera je bila meja na morju s Slovenijo, ki je mednarodno veljala.

Vzel sem si čas in podrobno prebral razsodbo ESČP. Da se je izreklo za nepristojno ocenjevanja veljavnosti in pravnih posledic arbitraže - pazimo: globe so ena od pravnih posledic - me ni pretirano začudilo in sem takoj pomislil, da je bilo za tovrstno odločanje morda bolj pristojno Sodišče Evropske unije, toda v nadaljevanju sprejme tezo Hrvaške, da je po njenem pravu »meja jasno določena in da zato pritožniki ne morejo trditi, da niso vedeli, da bo njihov vstop v sporne vode imel za posledico manjši prekršek in s tem izrečeno kazen«. Pri tem utemeljevanju sodišče zabrede v dve kontradiktornosti: s priznanjem Hrvaški, da ima po svoji zakonodaji mejo »jasno določeno« - mimogrede enostransko! - dezavuira arbitražo, s čimer negira prvotno trditev, da ni pristojno ocenjevanja njene veljavnosti in pravnih posledic. Obenem prizna, da so ribiči vstopili v »sporne vode«, s čimer demantira »jasno določeno« mejo.

A najhuje je, da ne upošteva dejstva, da ribiči lovijo v vodah, ki so po slovenski zakonodaji, ki izhaja iz implementacije arbitražne odločbe, »jasno določene« kot teritorialno slovensko morje.

Čeprav ne vidim jasnega izhoda iz vse te pravno-politične kolobocije, ki nam jo je dodatno zakuhala prejšnja Janševa vlada, ko je dovolila, ne da bi niti poskusila preko Evropske komisije ali Sodišča EU, ustaviti ter odložiti vso zadevo, da sta se Hrvaška in Italija dogovorili o razdelitvi Jadrana v njuni ekonomski coni, s čimer je ostala Slovenija brez »junction-a«, oz. neposrednega stika ali povezave z mednarodnimi vodami, Vlado pozivam, da v luči razsodbe ESČP in v duhu dobrega sosedstva, poišče s hrvaško dogovor o preklicu vseh kazni, tako našim kot hrvaškim ribičem, in sproži vse, kar je potrebno, da se o uveljavitvi arbitraže nekdo enkrat za vselej izreče, ali Sodišče EU, sicer pa VS OZN!

Raziskovalci Inštituta za kriminologijo izražamo žalost in ogorčenje nad situacijo v Gazi ter na preostalih okupiranih Palestinskih območjih. Pridružujemo se številnim opozorilom, da to, kar se dogaja v Gazi, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja genocida. Verjetnost genocida je v svoji odločbi 26. januarja 2024 ugotovilo tudi Meddržavno sodišče v Haagu. Obenem izražamo resno zaskrbljenost nad propagiranjem enostranskega narativa o situaciji z omejevanjem pravic do svobode izražanja in mirnih protestov, zagotovljenih z nacionalnimi ustavami, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah ter z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah. Omejevanju teh pravic smo priča v državah zahodnega sveta, vključno z nekaterimi državami Evropske Unije. Zaskrbljeni smo zaradi zatiranja miroljubnih študentskih in drugih protestov z uporabo sile, arbitrarnih aretacij protestnikov, kriminalizacije protestnih sloganov, ter odpovedi in prepovedi številnih akademskih, umetniških in drugih dogodkov, ki stremijo k odprti razpravi v zvezi s trenutno situacijo v Gazi in na drugih okupiranih palestinskih ozemljih. V mislih imamo npr. prepoved nedavnega kongresa o Palestini v Berlinu, odpovedi pogodb o delovnem razmerju kritikom ravnanj izraelske vlade na Univerzah in drugih znanstveno-raziskovalnih organizacijah, zavrnitev objav akademskih člankov, ki obravnavajo omenjeno tematiko, in druga represivna ravnanja nekaterih državnih organov, ki predstavljajo hude posege v temeljne pravice posameznikov.

Nesprejemljivo je, da se tudi v državah Evropske Unije nad akademiki, ki opozarjajo na grozote, ki jih Izrael izvaja v Gazi, izvajajo neformalni prikriti nadzor na javnih in celo zasebnih družbenih omrežjih, hudi pritiski in sankcije v obliki odpovedi akademskih udejstvovanj, zaposlitev ali celo aretacij. Akademsko okolje je in mora ostati primarni prostor za svobodno oblikovanje in izražanje (kritične) misli, vsak akademik pa ima v svojem delovanju ne le pravico, temveč tudi dolžnost odzivanja na resne družbene probleme s svojega raziskovalnega področja znotraj relevantnega zgodovinskega in družbenega konteksta. Inštitut za kriminologijo trdno podpira vse domače in tuje akademike, ki so kljub boljali manj očitnim pritiskom in sankcijam uspeli zbrati pogum in nadaljevati svoje delo. Pozivamo k varovanju akademske svobode in splošne svobode izražanja in protesta s strani državnih organov ter javnih institucij, ki morajo zagotavljati pogoje za varno in kvalitetno akademsko delo. Menimo, da bi Slovenija kot država članica Evropske Unije morala jasno izraziti skrb nad tovrstnim dogajanjem v preostalih članicah EU, še posebej v Nemčiji, Franciji in na Nizozemskem, saj ima napad na akademsko svobodo v eni državi članici uničujoče učinke za celotno akademsko skupnost Evropske Unije. Pri tem ugotavljamo, da omenjeni posegi v temeljne človekove pravice in svoboščine pogosto temeljijo na neupravičeni instrumentalizaciji obtožb antisemitizma. Antisemitizem je oblika rasističnega sovraštva, ki se je do skrajnosti materializiral v nacističnem holokavstu, in je kot tak nesprejemljiv in nevaren. Kljub porazu Nacizma v drugi svetovni vojni pa v družbi še kako prisoten, zato je nujno vsakršne primere antisemitizma strogo obsoditi in se nanje ustrezno, tudi (kazensko)pravno odzvati. Absurdno pa je enačenje kritike dejanj države Izrael z antisemitizmom. To enačenje specifične politične garniture z judovstvom ni le netočno in zavajajoče, temveč tudi izredno nevarno na več ravneh, tako za judovsko populacijo kot tudi za nujno potrebno demokratično javno razpravo, ki postane s tem izredno omejena. Najhujše posledice pa ima tovrstna zloraba izraza antisemitizem seveda za Palestince, saj jih oropa pravice do jasnega opozarjanja na lastno trpljenje in nazadnje pravice do življenja. Na Inštitutu za kriminologijo zato odločno zavračamo instrumentalizacijo IHRA definicije antisemitizma, usmerjeno v utišanje glasov, kritičnih do dejanj države Izrael. Nazadnje izražamo solidarnost in podporo globalnim študentskim protestom, ki obsojajo izraelsko nasilje, okupacijo in genocid ter zahtevajo premirje, vključno s slovenskimi študenti, ki so se jim pridružili. Poudarjamo, da sta svoboda izražanja in protesta temeljni človekovi pravici in eden od ključnih stebrov demokratične družbe.

Spoštovani, v 19. številki Mladine ste v članku avtorja Petra Petrovčiča z naslovom 3500 evrov na medveda opozorili na sporne oglase na spletni strani za trofejni lov na rjavega medveda v Sloveniji.

Uredništvo spletne strani »Book your hunt« smo takoj po objavi članka 3500 evrov na medveda v Mladini zaprosili za pojasnila glede spornega oglasa za trofejni lov na rjavega medveda v Sloveniji. Ta je namreč v Sloveniji prepovedan. Izkazalo se je, da so se v uredništvu spletne strani pri vnosu oglasa zmotili pri določitvi geolokacije oziroma pri vnosu v zemljevid. Oglas za lov se je namreč nanašal na Gorski kotar na Hrvaškem in ne na Slovenijo. Napako so odpravili in se zanjo opravičili.

Prijazen pozdrav.

Janko Lorenci je (ponovno) zapisal tako dobro, da je težko kaj dodati. A glede na to, da je v isti številki tudi udarni prispevek Marcela Štefančiča jr. z naslovom Omejimo bogate, bi vseeno dodal sledeče: naš glavni problem niso (tuji) superbogataši, pa čeprav še kako velja misel, ki jo je zapisal avtor prispevka, da ekstremno bogastvo hromi demokracijo.

A našo domačo demokracijo in razvoj hromijo tudi paradržavni SDH, Kapitalska družba in podobne inštitucije. Te namreč vzdržujejo pri moči upravljanja direktorje v družbah, kjer imajo politično moč. Zakaj? Zaradi lastnih interesov, ciljev. Zakaj so železnice odlagališče političnih kadrov? Zaradi lastnih interesov, ciljev. Kapitalska družba ima že desetletje enako vodstvo, donos za upokojence pa ne pokrije niti inflacije. Še bi lahko našteval.

Ne moremo usmerjati vetra, lahko pa prilagodimo jadra. Ja, naša jadra so problem. In tudi zato si velja še enkrat prebrati uvodnik Grege Repovža v isti številki. Zadnji odstavek nam kaže pot. 

Mnogi opozarjajo, da bodo tokratne volitve v evropski parlament prelomne, ker trenutne projekcije bodočih rezultatov evropskih volitev kažejo, da bodo prevlado v novem sklicu prevzele konservativne in skrajno desne politične skupine. Če se ta napoved uresniči, bo, glede na dosedanja stališča in ravnanje teh skupin v EU parlamentu, to pomenilo manjšo skrb za zaviranje podnebnih sprememb in za bolj zdravo življenjsko okolje ter vprašljivi nadaljnji razvoj evropskih institucij. Zato da bi EU tako ob sedanjem številu članstva, zlasti pa ob njegovem povečanju delovala bolj učinkovito in zboljšala svoj geostrateški položaj je potrebna sprememba v načinu sprejemanja odločitev, med drugim ukinitev veta, poenotenje davčne politike, bolj poenotena zunanja in varnostna politika in močnejša skrb za blagostanje evropskega prebivalstva. To pa pomeni, da je potrebno dodatno prenesti nekatere pristojnosti držav članic na EU. Napovedana nova večina v EU parlamentu se pa nasprotno zavzema za vračanje pristojnosti nazaj z EU na države članice. Torej kam hočemo naprej ali nazaj? Janez Janša se je z nastopom na sestanku suverenistov in skrajno desnih strank v Budimpešti že, v imenu SDS, opredelil, kakšno EU si v bodoče želi.

Pred volitvami se običajno primerjajo predvolilni programi in se na podlagi tega odloča, komu dati svoj glas. Še bolje pa je pogledati, kako so ravnali dosedanji slovenski poslanci v EU parlamentu in kakšna stališča imajo njihove stranke v domačem okolju in to upoštevati, pri izbiri komu dati glas. Ker smo zadosti dobro občutili posledice segrevanja ozračja na svoji koži (visoke vročine, suše, požari, poplave) in ker napovedujejo, da bo še hujše, če ne bomo bolj odločno ukrepali, si oglejmo, kako so glasovali slovenski poslanci v evropskem parlamentu o ključni podnebni, energetski in okoljski zakonodaji. Ta zakonodaja je dobila največjo podporo od slovenskih poslancev, ki so člani SD in sicer je v tem prednjačil Milan Brglez, za njim pa Matjaž Nemec in Tanja Fajon. Precej blizu jim je bila Irena Joveva, (Svoboda) za njo pa nekaj zaostaja Klemen Grošelj. Dvajset in manj odstotno so navedene akte podprli Romana Tomc in Milan Zver (SDS), Ljudmila Novak (NSi) in Franc Bogovič (SLS). Ljudmila Novak je s svojimi nastopi vedno pazila, da ni kvarila ugleda Slovenije. Še to: Matej Tonin, predsednik NSi je ob neki priliki izjavil, da on sicer podpira zeleni prehod, toda le pod pogojem, da to ne prizadene gospodarstva. Zanimivo, da Tonin doslej še ni opazil, da so poplave povzročile veliko škodo tudi gospodarstvu, da velike vročine in suše zmanjšujejo tudi delovno storilnost v mnogih gospodarskih dejavnostih. Zato bi bilo bolje, da neverneži, kot je Tonin, le začnejo razumeti poziv strokovnjakov, da je prilagajanje gospodarstva in vseh ostalih dejavnosti podnebnim spremembam cenejše kot saniranje njihovih posledic.

K okolju lahko prištevamo tudi glasovanje v EU o pridelavi gensko spremenjenih poljščin tudi v EU. To so podprli Matjaž Nemec, Romana Tomc in Franc Bogovič. To omenjam posebej zato, ker je iz tujine znano, kako lastniki gensko spremenjenih semen z raznimi triki preganjajo tiste kmete, ki želijo ostati pri tradicionalnih, največkrat lastnih, semenih. Kako bo EU preprečila takšno prakso?

V borbi proti vremenskim spremembam in za bolj zdravo življenjsko okolje v EU parlamentu so na čelu evropski Zeleni, takoj za njimi je evropska Levica. Slovenski Zeleni in Levica sta že do sedaj z njima sodelovali.

Morda je lahko eden od kriterijev glede tega, koga bomo volili v evropski parlament, tudi to, katera stranka je podpisala resolucijo o splavu, ki so jo razposlale v podpis mnoge evropske civilno družbene organizacije.

Ne nazadnje je pri volitvah v EU parlament pomembno tudi, kdo in kako krepi ali kvari ugled naše države v EU. Tukaj izstopajo le poslanca in stranka SDS. Že v prejšnjem mandatu je Romana Tomc organizirala nastop Anžeta Logarja v evropskem parlamentu, kjer je prepričeval evropske poslance, da slovenska aktualna vlada ne preganja nepravilnosti v poslovanju slovenskih bank. Po takratnem poročanju medijev so se nekateri evropski poslanci čudili, da Slovenci hodimo svoje perilo prat v evropski parlament. V sedanjem mandatu je Janez Janša na vsak način hotel predvajati v evropskem parlamentu svoj propagandni film. Ker mu ustrezna evropska komisarka tega ni omogočila, so jo v SDS vzeli »na piko«. Romana Tomc ji je nedavno očitala, da bi morala, pa ni ukrepala proti novemu vodstvu RTVS. Sedaj je pa Milan Zver vložil proti njej kazensko ovadbo pred evropskim sodiščem, češ , da je vplivala na predsednika Ustavnega sodišča Slovenije v zvezi z Zakonom o RTVS. S tem je dejansko postavil trditev, da predsednik slovenskega Ustavnega sodišča deluje pod zunanjim vplivom. Morda ima SDS takšne izkušnje s kakšnim ustavnim sodnikom, vendar to vsekakor ne velja za večino ustavnih sodnikov. Sicer so pa slovenski sodniki pri SDS slabo zapisani, saj je v času Janševe vlade v EU romalo pismo o slovenskem »krivosodju«. Če določene politične stranke hočejo svoje politične obračune z nasprotnimi strankami opravljati v okviru EU, jim to seveda ni mogoče preprečiti, lahko se pa vprašamo, ali taka stranka zasluži, da ima svoje poslance v EU parlamentu. Stranka se pa mora vprašati tudi, kako to vpliva na ugled Slovenije v EU.

Glede na vrednote, ki jih ima vsak posameznik, in predstave, ki jih ima o tem, kakšna naj bi bila EU, se bo odločil, kdo bo ustrezno zastopal njegova pričakovanja. V vsakem primeru se v slovenski javnosti oblikuje mnenje, da Slovenija potrebuje učinkovito in v svetu ugledno EU in tudi da mora biti Slovenija aktivna in spoštovana njena članica. Katere politične skupine lahko to zagotovijo? To vprašanje bi najbolj moralo zanimati mlade, saj so posebno zanje pomembni bodoči življenjski pogoji. — Rudi Kropivnik, Ljubljana

V prispevku o igralki Lini Akif bi morali pri omembi serije petih predavanj-performansov režiserke Tjaše Črnigoj Spolna vzgoja II, ki je na ogled na odru Slovenskega mladinskega gledališča, navesti še podatek, da je ta nastala v koprodukciji Zavoda Maska in Slovenskega mladinskega gledališča. Zavodu Maska se za napako opravičujemo. 

Dovolj je bilo sprenevedanja ob neznosnem čakanju – Slovenija mora takoj priznati Palestino. Priznati jo mora v roku nekaj tednov, najkasneje do konca letošnjega maja, kolikor lahko najdlje trajajo procedure.

Da jo mora, ni politična kaprica nikogar, temveč nuja. Priznanje je neposredna zahteva državljank in državljanov, naj Vlada republike Slovenije izpolni, kar je obljubila, saj njenega perverznega odloga po priznanju države, ki krvavi, v času vsakodnevnih grozodejstev in masakra ni več mogoče ne sprejemati ne gledati. Nemoralno hlinjenje je šlo predaleč, odlaganje na »primeren trenutek« in »ugodne okoliščine«, kot se je izrazil predsednik vlade Robert Golob, je nedopustna hipokrizija!

Zunanja ministrica Tanja Fajon je pred dobrim mesecem izjavila: »Prvi cilj je trajno premirje v Gazi, sicer se gre v priznanje Palestine«. Vemo, da je Izrael po zavrnitvi predloga za premirje napadel tarče v Rafi. Naj bo zato slovenska vlada končno dosledna; vsakršno njeno dodatno čakanje ni le nesmiselna in hkrati perverzna drža, ampak predstavlja nevzdržno prelamljanje začetnih zavez, ki jih je dala ljudem.

Fajon je v oddaji Marcel na TV Slovenija ponovila, kakšni so elementarni pogoji za priznanje: »Slovenija potrebuje soglasje vlade, potrebuje soglasje državnega zbora in odbora za zunanjo politiko. Po tej poti bomo tudi šli.« Sama torej dobro ve, kako zelo preprosto je! Ob tem je celo, ne prvič, dodala: »Mislim, da če kdaj, smo v resnici zdaj na točki, ko ni vrnitve in si Palestina to zasluži.« Prišel je ta zdaj! Izrael je začel kopensko ofenzivo na Rafo. Že osem mesecev preštevamo civilne žrtve, v Gazi je umrlo že skoraj 15.000 otrok, vsak dan spremljamo krvavo morijo, lakoto in kršitve mednarodnega humanitarnega prava. Slovenija ima politično moč, je članica Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov. Tudi Fajon govori o zločinih, ki jih počne Izrael. Kaj se še mora zgoditi, da bi bila odločitev lažja?

Če republika Slovenija v roku nekaj tednov, najkasneje do konca maja, ne bo priznala Palestine kot države in se v tem pridružila dosedanjim 142 državam, naj že zaradi nespoštovanja obljub odstopi. Zelo preprosto: zakaj bi do nje sploh gojili zaupanje, celo ob vseh številnih nemajhnih kiksih, ki jih počne, če ne zmore niti tega minimalnega simboličnega dejanja? Obstaja meja, ko moramo državljanke in državljani jasno povedati: dovolj je nesuverenega obnašanja naših politikov, klanjanja tujim centrom moči in obenem poniževanja našega razuma, če o nepotrebni potrpežljivosti niti ne govorimo.

Ne dovolimo vam, da nas vlečete za nos. Priznajte Palestino takoj!

8. maj 2024

Prvopodpisane in prvopodpisani: — Boris Vezjak, Renata Salecl, Branko Soban, Rudi Rizman, Spomenka Hribar, Dragan Petrovec, Milena Mileva Blažić, Boris A. Novak, Matjaž Hanžek, Aleš Črnič, Mojca Kovač Šebart, Rastko Močnik, Vlado Miheljak, Vesna Leskošek, Darja Zaviršek, Danijel Rebolj, Božo Repe, Darja Kerec, Janez Markeš, Oto Luthar, Uroš Lipušček, Draga Potočnjak, Franci Perčič, Jasna Mažgon, Igor Ž. Žagar, Anja Zalta, Aurelio Juri, Dušan Plut, Ljubica Marjanovič Umek, Vesna Vuk Godina, Dušan Keber, Darko Štrajn, Igor Koršič, Andrej Lukšič, Tanja Rener, Božidar Flajšman, Sonja Bezenšek, Andreja Hočevar, Janez Bregant, Franco Juri, Tomaž Vec, Boštjan Nedoh, Srečo Dragoš, Matjaž Vesel, Metka Mencin, Stojan Spetič, Marcela Batistič Zorec, Miklavž Komelj, Andrej Pleterski, Rajko Muršič, Simona Tancig, Peter Tancig, Peter Umek, Maca Jogan, Zdenka Badovinac, Anja Mikič Crovella, Sonja Žorga, Franček Drenovec, Dunja Piškur Kosmač, Borja Močnik, Andrej Šorgo, Vesna Mikolič, Barbara Turk, Tatjana Greif, Damijan Štefanc, Lidija Tavčar, Zdenko Kodelja, Andrej Ule, Rado Riha, Rudi Klanjšek, Mile Šetinc, Mojca Pašek Šetinc, Tomaž Wraber, Dana Mesner Andolšek, Marko Apih, Mitja Klavora, Franjo Žagar, Zdravko Kobe, Drago Pirc, Matjaž Jager, Dragan Potočnik, Igor Pribac, Jaka Repič, Vena Šmajdek, Ana Barbič, Mateja Bučar, Evgenija Carl, Aleš Završnik, Polona Jamnik, Marjan Šimenc, Remzo Skenderović, Ivan Gale, Matej Šurc, Miloš Šonc, Tatjana Šonc, Marija Javornik, Tjaša Prošek, Marko Bidovec.

Slovenska vojska je prejšnji mesec na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani organizirala dogodek, kjer si lahko z VR očali preizkusil vožnjo drona, skočil v tank in potežkal najnovejšo puško. Naslednji teden se slovenske vojske seli v Maribor, kjer bodo obiskovalci za simbolno ceno petih evrov uživali tudi v koncertu Nine Pušlar, Tokaca, Leopolda I. in Vlada Kreslina v spremljavi orkestra Slovenske vojske. Oglasi za vojsko in njene prireditve so vedno bolj prisotni tako na spletu kot na jumbo plakatih. V medijih lahko preberemo intervjuje z vojakinjami in vojaki, kjer nam predstavijo svoje vrednote, na platformah kot je TikTok pa nam postavni mladi vojaki predstavljajo svoje jutranje rutine.

Čeprav ti dogodki izpadejo kot nekaj med sejmom in zabaviščnim parkom, razne spletne vsebine pa le še en video v dolgi vrsti nekajsekundne zabave, nič od tega ne obstaja le, da zadosti radovednosti. Po lanski spremembi zakona je za vstop v vojaške vrste dovolj končana osnovna šola. Slovenska vojska s svojim propagandnim strojem pospešeno pripravlja domačo mladino na prihajajočo vojno, v katero nas vleče politični razred. V času genocida v Gazi, ki ga zunanja ministrica raje imenuje najboljši čas za priznanje Palestine, in vedno daljše vojne v Ukrajini, kjer Zahod pozicijsko izčrpava Rusijo, kapitalsko pa Ukrajino, Slovenska vojska pripravlja nov sejem smrti, namenjen normalizaciji vojne, uničevanja in ubijanja.

Pri normalizaciji vojne se lahko SV zanese na domače medije, ki vedno pogosteje opravljajo službo vojnega PR-ja: pogled na nedaven intervju z Nino Raduha v Delu ali Popcast na 24ur.com jasno kažejo, da novinarski ceh veselo sodeluje pri normaliziranju morije pri nas. Ko se je pred kratkim “praznovalo” 20. obletnico pristopa k zvezi NATO, ni niti en domač medij objavil resnega teksta (onkraj peticije kolektivov, ki so organizirali protest proti članstvu v NATU), ki bi izpostavil nasprotovanje članstvu, čeprav bi danes za NATO glasovalo le 52% volivcev. Medijska in politična sprega je v primeru vojaške osti kapitalizma popolna.

A novinarji na žalost niso edini, ki v javnem prostoru pomagajo ustvarjati sliko vojske kot zabavne izkušnje in ne kot prihajajoče morije. Za dvigovanje ugleda vojske skrbijo tudi glasbeniki. Na prihajajočih Dnevih SV bosta to samodeklarirani družbeno-kritični reper in ikona (kant-) avtorske glasbe. Kaj ima reper drugega, kot to, da stoji za svojimi besedami z dejanji? Leopold v svojem hitiču Nesen pravi, “jaz ne ubijam, jaz samo prodajam municijo”. Verz, ki je do danes zvenel kritično, zdaj izpade le kot žalosten opis lastnega delovanja.

Za Kreslinovo glasbo, ki je tekom njegove kariere ponarodela, prav tako ne bi mogli nikakor reči, da spodbuja k nacionalizmu, militarizaciji ali moriji. Nasprotno, njegova muzika nas je učila ljubiti, občudovati naravo, biti domoljuben. Kako razumeti, da dva ustvarjalca, ki iz sebe spravita vsak svojo verzijo Zakartane ure, istočasno pojeta na dogodku, katerega namen je rekrutacija otrok za ubijanje in umiranje za tuje interese?

Ne moremo se pretvarjati, da je SV danes na katerikoli način ljudska vojska, ki ščiti prebivalstvo te države pred nevarnostmi. Če temeljni dokumenti SV govorijo o “spoprijemanju z grožnjami čim dlje od naše države ter zunanjih meja EU in Nata”, potem imamo opravka z napadalno in roparsko vojsko. Tako je Slovenska vojska nedavno kupila dve transportni letali za oskrbo vojske do 6000 km stran od Slovenije in šest helikopterjev za Nato večnacionalne specialne sile. Poleg tega je namera vojske, da bo vsaj 50 % odstotkov vojske pripravljene za bojevanje v tujini, vsaj 10 % moštva pa vedno v stalni pripravljenosti. Srca že lahko bijejo za domovino, a umirajo (in ubijajo!) za profite velekapitala.

Noben mlad fant si ne zasluži ubijati in umreti nekje na drugem koncu Evrope le za to, da bo nek ameriški sklad lahko privatiziral tri jeklarne, da bi si EU zagotovila preskrbo s poceni žitom, ali pa da se bo na živem mesu preizkusilo moč novega orožja. Zato moramo vsi narediti vse, kar je v naši moči, da to preprečimo! Za začetek ponudimo alternativne poletne tabore za starejše osnovnošolce in dijake, kar trenutno SV skorajda edina v državi ponuja povsem brezplačno. Šole naj bodo trdnjave humanizma, pri čemer naj bo vzgoja za mir temelj njihovega delovanja. Zato naj vojski zaprejo svoja vrata, ne pa da ji ponujajo reklamna mesta in kontaktne ure z učenci. Dijakinje in dijaki naj se učijo solidarnosti in internacionalizma ter oblikujejo široko zavedanje o svetovnih konfliktih, njihovih žrtvah in agresorjih. Zavoljo tega pa se moramo z mladimi o tem pogovarjati, brati protivojno literaturo, gledati protivojne filme in spodbujati protisistemsko in antifašistično delovanje mladih. Predvsem pa moramo čimprej sami pri sebi razčistiti, na čigavi strani smo, s kom kolaboriramo in komu izrekamo podporo.

V odličnem intervjuju z županjo Gradca, Elke Kahr, me je presenetil tale stavek o zgodovini stranke: „Ena naših največjih, zgodovinskih napak je bila, da smo bili predolgo tiho ob dejanjih komunističnih strank v Vzhodni Evropi in Rusiji, predvsem ob Stalinovih čistkah in vdorih ruskih tankov na Češkoslovaško ali Madžarsko.“ Ta stavek govori o več stvareh, a pri vdoru sovjetskih tankov na Češkoslovaško je stvar malo bolj zapletena. 1968 je imela KP Avstrije dva karizmatična voditelja: Ernst Fischer in Franz Marek sta ji postavila zgleden evrokomunističen program in KP Avstrije je zelo ostro obsodila poseg sovjetskih tankov ob asistenci štirih držav Varšavskega pakta. Toda naslednje leto so imeli kongres. In to vodstvo je bilo odstavljeno.

Na tem kongresu je ZKJ predstavljal Stane Dolanc, ki je bil tedaj tudi sekretar Univerzitetnega komiteja ZKS; ko smo ga vprašali, kako se je to moglo zgoditi, nam je pojasnil, da so Fischer, Marek in sodelavci zanemarili skrb za sestavo delegatov in so te nabrali nasprotniki; med delegati, ki so odstavljali vodstvo, pa so bili močno zastopani „histerične stare device in bivši mladi esesovci, ki jim je bilo odpuščeno“. Ker je bil Dolanc znan po zelo direktnem govoru, tem besedam ni kaj dodati.

A po takem kongresu je KP Avstrije za dolgo zatonila, in kot beremo v intervjuju, se je preporodila od spodaj.

Preporod od spodaj pa je očitno edina pot za ponovno rojstvo levice, v Avstriji je uspel v razsuti KP.

Pri nas se je ZKS posvetila predvsem reševanju svojih kadrov, nato pa je stopila na Blairovo „tretjo pot“ v močvirje neoliberalizma.

Od spodaj pa se je nato rodila povsem nova stranka Levica, od spodaj navzgor se širi tudi Inštitut osmi marec. A za nastajanje od spodaj ima vsaka država drugačne razmere. Bistvena pa je etičnost zbiranja in delovanja. In to ne samo na jeziku.

Zadnje čase se je bivši ustavni sodnik Matevž Krivic precej razpisal po medijih, ko komentira aktualne dogodke v sodstvu in njihove zdrse, ki mečejo slabo luč na pravosodje in pravno državo kot celoto. Vse lepo in prav, saj je visoko usposobljen za to področje, in upajmo, da nam bo s svojimi mnenji in razlagami pomagal razjasniti določene pojme.

Kot nepravnik pa sprašujem g. Krivica, naj mi pomaga razložiti pojem, kdo so to levi in kdo desni sodniki, in po kakšnih kriterijih jih je možno »popredalčkati«. On celo kategorično trdi, da je trenutna sestava ustavnega sodišča 6 : 3 v korist »levo liberalnih« sodnikov. Kot mi je znano, Kodeks o sodniški etiki nikjer ne navaja kriterijev za delitev sodnikov na leve in desne, temveč poleg tega, da ne smejo biti člani političnih strank, izpostavlja njihove moralne in etične vrline kot so: neodvisnost, nepristranskost, usposobljenost, predanost, diskretnost in ugled. Ob tem pa zakon za izvolitev sodnika ustavnega sodišča celo določa samo tri pogoje, in sicer, da je državljan RS, ki je pravni strokovnjak in je star najmanj 40 let. Torej, kje je tu delitev na tako imenovane leve in desne kvote sodnikov. Nič od tega.

Kot primer navajam, da sta bila dva bivša predsednika ustavnega sodišča, ki jih Krivic nedvomno uvršča na desni pol, dejansko spreobrnjena komunista, ki sta v prejšnjem režimu opravljala pomembne funkcije. Kako pa lahko danes nekdo, tudi Krivic, uvrsti aktualnega ustavnega sodnika v levo opcijo, če pa je njegova odvetniška pisarna ostro kritizirala in napadla obsodilno sodbo Janše v primeru Patria. Pri tem vsi vemo, da je Janša desni politik.

Lahko se našteje še mnogo primerov, ko so nekateri sodniki po Krivičevih kriterijih uvrščeni v določeno ideološko skupino in zato njegovi somišljeniki zahtevajo, da je pri sledečih imenovanjih sodnikov treba uravnotežiti sestavo ustavnega sodišča. Bojim se, da takšen pristop dejansko vodi v politizacijo sodstva. Mogoče pa bi bilo treba kriterije za imenovanje ustavnih sodnikov dopolniti še s kriteriji, ki že veljajo za redne sodnike in jih najdemo v Kodeksu o sodniški etiki. Upam, da bo g. Krivic nam navadnim državljanom lahko to razumljivo pojasnil. 

V 17. številki tednika Mladina z dne 26. 4. 2024 ter na spletni strani mladina.si je bil v petek, 26. 4. 2024, objavljen članek z naslovom »Igre z denarjem«, v katerem se Nepremičninskemu skladu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.o.o. (v nadaljevanju: Nepremičninski sklad) očita domnevno tvegano upravljanje s finančnimi naložbami, pri tem pa navaja posamične netočne navedbe oziroma ne pojasnjuje celovitejše vsebine in konteksta, katerega namen je zagotoviti bralkam in bralcem kar se da celovito predstavo o delovanju Nepremičninskega sklada.

V članku je tako navedeno: »Pred dobrim mesecem je portal Siol poročal, da je poslovnež Jože Anderlič gradnjo soseske Schellenburg v središču Ljubljane financiral tudi z obveznicami, v katere je investiral tudi Nepremičninski sklad PIZ, to je podjetje v 100-odstotni lasti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Kot financer je torej za gradnjo najbolj luksuznih stanovanj v državi, soseske za »elito«, s svojimi sredstvi stalo tudi podjetje v lasti institucije, katere poslanstvo temelji na medgeneracijski solidarnosti in je ena pomembnejših nosilk socialne varnosti v državi, njena naloga pa je, da skrajno zadržano in konservativno nalaga svoj denar.« Javnosti velja pojasniti, da v skladu z določbami 378. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) Nepremičninski sklad pokriva stroške poslovanja s prihodki od svojih naložb, pri čemer za svoje delovanje ne prejema nobenih dodatnih sredstev s strani lastnika, torej Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

V nadaljevanju je v članku napačno navedeno: »Nepremičninski sklad z 22 zaposlenimi od septembra 2022 vodi Andrej Hudoklin (pred njim je bil direktor Andreas Kos, zdaj namestnik Hudoklina) …«. Pojasnjujemo, da mag. Andrej Hudoklin vodi Nepremičninski sklad od septembra 2017, Andreas Kos pa je njegov namestnik.

V članku je prav tako pomanjkljivo in netočno zapisano: »Dodali so še, da je pred vsako naložbeno odločitvijo izveden »protokol presoje, vključno s presojo neodvisnega zunanjega analitika«. V katerih naložbah konkretno imajo naložen denar in koliko, nam navkljub vsem protokolom niso želeli razkriti.« Nepremičninski sklad ima sprejeto naložbeno politiko za upravljanje s finančnimi sredstvi, ki je skladna s cilji dolgoročnega načrta razvoja sklada in omogoča vlaganja v več različnih kategorij naložb (bančni depoziti, obveznice, instrumenti denarnega trga, alternativni investicijski skladi, odkup terjatev, delnice, vzajemni skladi in investicijski skladi, ki kotirajo na borzi), pri čemer za vsako od navedenih kategorij veljajo omejitve. Naložbena politika upošteva osnovna načela varnosti, likvidnosti, razpršenosti in donosnosti naložb ter predpisuje protokol presoje, ki je omenjen v članku. Nepremičninski sklad je pri razkrivanju informacij dolžan upoštevati varovanje podatkov, ki predstavljajo poslovno skrivnost družbe, zato podatkov o posamičnih naložbah ne more razkrivati. Posredoval pa je podatke o strukturi naložb na dan 31. 12. 2023, ki v članku niso objavljeni. Omenjena struktura naložb sicer razkriva, da je imel ob koncu leta 2023 Nepremičninski sklad 40,89 odstotka finančnih naložb naloženih v bančnih depozitih, 16,98 odstotka v instrumentih denarnega trga, 35,05 odstotka v obveznicah, 4,75 odstotka v alternativnih investicijskih skladih, 0,25 odstotkov sredstev pa je namenjal za odkupe terjatev.

Vprašanje v članku: »Je na primer res nujno, da državni sklad finančno podpre investitorja, ki gradi luksuzna stanovanja in jih sam ni zmožen financirati?«, zahteva pojasnilo. Finančni trgi v Sloveniji ponujajo relativno malo možnosti za finančne naložbe vlagateljem tipa Nepremičninski sklad. Slednji se, ob visoki inflaciji ter visoki rasti cen gradenj, ki smo ji priča v zadnjih letih, trudi s kombinacijo različnih naložb predvsem ohranjati vrednost obsega finančnih sredstev, ki jih bo v prihodnje, kot je deloma pojasnjeno tudi v samem članku, vključno z ustvarjenimi donosi, porabil za plačilo investicijskih obveznosti pri vzdrževanju in prenovah obstoječega stanovanjskega fonda ter novogradnjah v skladu z izvajanjem začrtanega investicijskega cikla. Naložba v obveznice, s pomočjo katerih je investitor zgradil stanovanja v Ljubljani, je bila s finančnega vidika za Nepremičninski sklad uspešna, saj je, kot je pravilno zapisano v članku, iz tega naslova ustvaril 10-odstotni donos na vplačana sredstva.

Prav tako zahteva pojasnilo v predmetnem članku izpostavljeno vprašanje oziroma trditev, ki se nanaša na nakup vrednostnih papirjev družbe T-2: »A zakaj je v to tvegano družbo, nad katero visijo nepoplačani dolgovi, vlagal Nepremičninski sklad PIZ, ki bi moral poslovati konservativno?«. Iz članka ni moč razbrati vira oziroma dokumenta ali metodologije, na osnovi katere je avtorica presojala obvezo konservativnosti vlaganj v finančne naložbe. Presoja naložbe v komercialne zapise z oznako TDV06 izdajatelja T-2 je potekala skladno s pravili naložbene politike, vključno s presojo neodvisnega zunanjega finančnega analitika. Ob tem, glede na razpoložljive podatke v času presoje, ni bila podana ocena o povečanem tveganju napram prejšnjim letom. Do podobne ocene in odločitve za investiranje, kot sicer navajate v članku, so prišli domala tudi vsi ostali večji in manjši vlagatelji, predtem imetniki komercialnih zapisov z oznako TDV05, kar izhaja tudi iz javno dostopnih podatkov. Nakup komercialnih zapisov je sicer zavarovan z zaznambo prepovedi razpolaganja s 25-odstotnim deležem družbe T-2, ob tem pa seveda z ostalimi vlagatelji izražamo skrb ter pozorno preučujemo vse korake in informacije v zvezi s podanim predlogom za uvedbo stečaja zoper družbo T-2, z namenom ustrezne zaščite izvedene finančne naložbe. Naložbena politika Nepremičninskega sklada z izvedbenega vidika sicer velja za konservativno, to izhaja tudi iz zgoraj predstavljene strukture naložb, presojo naložb pa je treba ocenjevati v odnosu na priložnosti na finančnih trgih, ki so primerne z vidika naložbene politike ter ob tem loviti ravnovesje med naložbami, katerih donosi so minimalni (npr. depoziti) ali zmerni (npr. državne zakladne menice) in tistimi, s pričakovanim nekoliko višjim donosom.

V izogib morebitnim napačnim zaključkom pa še pojasnilo k zaključni navedbi v članku: »Nepremičninski sklad je lani ob osmih milijonih evrov prihodkov izkazal 776.000 evrov dobička.« Pretežni del dobička preteklega poslovnega leta gre prav na račun ustvarjenih donosov iz naslova uspešnega upravljanja s finančnimi naložbami. Nepremičninski sklad dobička ne izplačuje, v skladu s statutom družbe je namenjen oblikovanju rezerv ter reinvestiranju v nepremičnine, ki predstavljajo osnovno dejavnost družbe. Z ustvarjenimi donosi iz finančnih naložb pokrivamo tudi manko prihodkov iz najemnin, iz naslova katerih ni mogoče kriti vseh stroškov, povezanih z vlaganji v nepremičnine.