Ob branju kolumne Janka Lorencija v Mladini (št. 28, 14. 7. 2023) se mi je dvignila obrv ob naslednji pasaži »Odrečeš se nuklearki in raje sistematično varčuješ z energijo. Varčevanje je zahtevnejše, od tod toliko nukleark.« Sem ta tekst še isti dan komentirala na Twitterju. Nimam namena polemizirati z avtorjem Mladinine kolumne, ker nima samo on takega pogleda na reševanje energetskih vprašanj. Mislim, da je treba tole »dajmo raje varčevati« mantro, pogledati drugače.

Za začetek, oglejmo si stvari v našem domu. Poglejmo, koliko predmetov imamo, iz kakšnih materialov so narejeni in premislimo, koliko od teh materialnih stvari smo imeli pred 30 leti? In kako so ti materiali in produkti narejeni, koliko od tega se uvaža, koliko se pridobi v EU? Sladokusci bodo ta razmislek verjetno izvedli še za kakšno tovarno, pa za transportne poti in vozila in plovila … Rezultat bo povsod podoben: imamo več predmetov in več materialov in za izdelavo več materialnega je potrebno več energije. Edinokrat, ko je bilo porabljeno manj energije, je bilo v 2020, ko je bil svet v lock-down-u. Ali kdo želi to enkratno izkušnjo spremeniti v vseživljenjsko?

Edino realno varčevanje, ki ga lahko izvajamo, je to, da imamo prižgano kakšno luč manj, da porabimo manj energije za hlajenje, malo več uporabljamo javni transport in tu se naše varčevanje realno konča. Ne verjamem, da se je kdo pripravljen odpovedati uporabi telefonov in računalnikov, pa da kdo v imenu varčevanja ne bo spravljal svojih datotek v oblake. Samo shranjevanje podatkov naj bi se v obdobju 2016 povečalo do 2030 za petnajstkrat (od 200 TwH letno 2016 na 3 PwH v 2030). Preverite, kje je lociran oblak, ki ga vam je ponudil dobavitelj, če je zadeva narejena po nemškem pravu, prispevate k dodatni porabi umazane elektrike.

Poraba energije (vsi energenti) po gospodinjstvih je nekje do 15% vse porabe, ostalo gre za industrijo, kmetijstvo in transport. In na stopnji delitve dela, ki jo živimo, je nerealno pričakovati, da bo katerikoli sektor varčeval na način, da bo proizvajal manj. Če kdo misli, da je to možno, naj občestvu razloži nekaj od naslednjega:

1. Kako se bo zmanjšala proizvodnja v črni in barvni metalurgiji, če hkrati želimo več prometa na železnicah, pa živeti v potresno varnih objektih, pa želimo moderne stroje in robote, ki bodo delali najbolj nevarna dela? Ali pa bomo vse uvažali iz Indije in Kitajske, pa naj stane kar hoče? Ker transport jekla je strahovito drag in okoljsko tvegan.

2. Tudi če en del potreb po materialih nadomestimo z reciklažo odpadkov, s katero energijo bi pa ogreli talilne peči v železarnah in obratih za recikliranje neželeznih kovin, ker zgolj s solarnimi paneli in vetrom se ne pridobi dovolj energije, vodika za redno porabo pa še nekaj časa ne bo?

3. Ko bo vodik prišel iz eksperimentalnega stadija v realen nadomestek za energijo, kako se bodo zgradili vodi za vodik, ker verjetno zgolj uporaba obstoječih vodov za plin ne bo zadoščala? Iz česa bodo cevi, ali se da vse skupaj narediti brez kovin? Pa od kje bi imeli energijo za elektrolizo vode? Pa energijo za potiskanje vode nazaj v zemljo, če bi za elektrolizo uporabili termalno vodo? 4. Kako bomo zagotavljali proizvodnjo zdravilnih učinkovin, ki prav tako zahteva veliko energije in materialov – oziroma, ali smo zadovoljni s tem, da se več kot 80% glavnina zdravilnih učinkovin proizvaja v Aziji?

In tu mi lahko kdo reče, da sem omenila samo klasične materiale, da ima nanotehnologija rešitve za izboljšanje materialov, pa da bodo ti materiali lovili CO2 … ampak še vedno, brez energije se ne bo zgodilo nič. Pa umetna inteligenca tudi porabi veliko elektrike. Pa baterije-hranilniki, s katerimi se bo v prihodnosti odvečna energija vračala nazaj v omrežje, ta proizvodnja tudi potrebuje energijo in vetra in sonca za to nimamo dovolj.

Naše materialno življenje zahteva vedno večjo porabo energije. Ideja, da bi pa »varčevali«, je, blago rečeno, naivna.

Ne verjamem, da je ideja »varčujmo, ne imejmo nuklearke« zgolj posledica slovenskega strahu pred večjimi investicijami in s tem povezanimi korupcijskimi tveganji. Bi rekla, da so korenine globlje in da izhajajo še iz časa, ko so se okoljske teme še razvijale in je bila glavna ost uprta proti industriji kot glavni onesnaževalki (res je, pred petdesetimi leti so bili industrijski izpusti strašljivi) in proti novim elektrarnam, ki so bile percipirane kot motor že itak osovraženi industriji. Taka percepcija se je nadaljevala v idejo, da bi preselili umazano industrijo. Na prelomu stoletja se je to na področju EU ubesedilo v Lizbonski strategiji, ki je definirala EU kot »največjo uvoznico in izvoznico storitev« in spodbujala vlaganje v kadre (ki bodo mislili in načrtovali, vzhodnjaki bodo pa delali). Praktična izvedba je bila selitev industrije na vzhod. Dvajset let kasneje v Evropi ni industrijskih velikanov. Ali so šli na Vzhod, ki je danes tehnološki vodja ali pa so padle v skupine s sedeži v ZDA. Dvajset let kasneje je vzhod industrijski in tehnološki vodja, kjer si domišljajo, da so vodje. Uvažamo materiale, tudi tiste, ki imajo višji ogljični odtis, kot če bi jih izdelali v EU. Medtem ko EU ostale države na podnebnih konferencah spodbuja k zniževanju ogljičnega odtisa, je sama uvoznica CO2 emisij. Verjetno zaradi tega, ker glavnina politikov ne razume, kako funkcionirajo snovni tokovi. S tako držo se samo ohranja iskreno naivna vera v to, kako bodo OVE rešili podnebje in da je industrija predvsem onesnaževalka. Ne trdim, da industrija ne onesnažuje, ampak zanesljivo bolj onesnažuje tam, od koder uvažamo vse tisto, kar se v Evropi zaradi kopice bedastih razlogov ne splača izdelovati. In smo zaradi tega odvisni od tistih, ki proizvajajo. Verjetno je bila aluminijska folija, v katero je bil zavit sladoled, ki ste ga danes kupili, narejena na Kitajskem in je zaradi tega planet dobil vsaj še enkrat toliko CO2 emisij kot bi jih, če bi bila taka folija izdelana v Evropi. Namesto, da bi konceptualno povezali energijo in proizvodnjo materialov in izdelkov in razmišljali, kako jih doma proizvajati z energijo, ki ima manjši ogljični odtis, se naša diskusija muči s tem, kako bi zmanjšali porabo energije in v takem mentalnem sklopu dobijo vse utopične ali nesmiselne ali s fakti skregane ideje domovinsko pravico. 

Janko Lorenci je, žal, eden bolj redkih, ki je ob sedanjih javnih zahtevah po izgradnji dodatnih voznih pasov na obstoječih avtocestah, opozoril: »Če narediš kaj, kar ti kratkoročno ne godi, dolgoročno pa koristi, se odrekaš s preudarkom.

Ne razširjaš avtocest, kot bi rada naša amerikanizirana GZ, ampak pošteno spodbujaš javni promet.« Naj spomnim na kratko na naš razvoj prometnega sistema po naši osamosvojitvi in na njegove posledice. Izgleda, da si demokracije nismo mogli predstavljati drugače kot s hitrim razvojem cestnega prometa, zlasti prevoza z osebnimi avtomobili. Pospešeno smo gradili avtocestni križ in močno zanemarili druge naložbe. Veliki zaposlovalci so včasih dovažali na delo svoje delavce s svojimi avtobusi, sedaj so to opustili in jim zgradili velika parkirišča, ob tem se pa hvalijo, kako so okoljsko osveščeni. Na železnici so v prejšnji državi, v okviru prizadevanj za preusmeritev prometa s cest na železnico, zgradili Blagovno transportni center (BTC) v Ljubljani za pripravo kosovnega blaga za prevoz po železnici in to opravljali z »nočnim skokom«. Danes se je BTC spremenil trgovsko- zabavno središče. Takrat so na železnici vozili, v turistični sezoni, avtovlaki. Za prevoz kamionov so vozili oprtni vlaki. Tega ni več, vse gre na ceste. Pri navijanju za razširitev avtocest in izgradnjo raznih »osi« so spregledali, da smo se takrat tako zadolžili, da je državni proračun nekaj let samo za obresti na kredite plačal letno 1 milijardo €, da smo zanemarili naložbe v železnico (med drugim smo zamudili izgradnjo drugega tira v Koper) in razne druge nujno potrebne naložbe, da smo vse do Pahorjeve vlade, iz proračuna namenili za raziskave in razvoj samo 1% BDP in s tem zavirali prizadevanja za rast visoke dodane vrednosti itd.

Med sedanjimi navijači za dodatne vozne pasove na avtocestah se je pojavil tudi predsednik vlade Robert Golob, ko je na seji Državnega zbora obljubil dodatne vozne pasove na ljubljanski obvoznici. No telovadba pri sestavljanju proračuna za naslednji dve leti kaže, da smo precej na tesnem z javnimi financami. Odločiti se bo treba, ali bomo financirali tisto, kar nam bo dolgoročno zagotavljalo takšen gospodarski razvoj, ki bo povečeval dodano vrednost, povečal skrb za zdravje prebivalstva in zmanjševal slab vpliv na okolje in s tem hkrati povečati varnost prebivalstva pred neugodnimi vremenskimi vplivi ali bomo raje investirali v saniranje cestnih zastojev.

Navijači razširitve avtocest so spregledali izkušnje iz sveta z razširjanjem avtocest. Značilen primer je izgradnja dodatnih voznih pasov na avtocestni obvoznici okoli Dunaja. Ko so v začetku devetdesetih let spustili v promet še dodatne vozne pasove, so čez nekaj mesecev bili že enaki zastoji kot so bili pred razširitvijo. Takoj so zahtevali od dunajskega župana, naj ukrepa proti zastojem. On jim je mirno razložil, da nima moči, saj je razširitev povzročila samo to, da so začeli uporabljati osebne avtomobile še tisti, ki jih do takrat niso.

Tudi če bi se odločili za izgradnjo dodatnih voznih pasov, bi to trajalo nekaj let, rešitev je pa potrebna takoj. To je pa možno z organizacijskimi ukrepi. Zakaj ne bi sprejeli prepovedi vožnje po prehitevalnem pasu tistim, ki se sami vozijo, prepovedali prehitevanje tovornim vozilom, vpeljali tovarniške avtobuse, podražili dostop do mestnih središč itd. Če ne bomo spremenili svojih navad, ne samo na področju prometa, če bomo nadaljevali enako tudi z drugimi oblikami potrošnje, potem se ne smemo čuditi različnim »hudim uram«, ki bodo vse hujše. 

Po petsto dnevih ruske vojaške intervencije v Ukrajini potekajo spopadi tako kot se je v tem času razvijal politični in vojaški pristop do ukrajinsko-ruskega spora. Vojaška dogajanja se spreminjajo tako kot politična, katastrofalna so pa mirovna, ki jih ni.

V začetku intervencije so ruske sile hitele proti Kijevu in se iznenada ustavile iz dveh vzrokov, iz nenadejanega odpora Ukrajincev in iz prav tako nepričakovanega političnega ravnodušja dela prebivalstva, ki naj bi bilo Rusiji naklonjeno. Istočasno se je pokazalo, da vse vojaške akcije posredno ali neposredno vodijo strategi iz Pentagona in iz Kremlja. Taktika se je v zadnjih 500 dneh postopoma spreminjala od presenetljivega potopa ruske vojne ladje Moskva, do uporabe vrste letalnikov (dronov) za bojne namene. Še vedno pa prevladujejo topovi in rakete. Vzpostavila se je nekakšna frontna linija po severnih straneh pokrajin Kersona, Zaporožja, in vzhodnih Donetska in Luganska na eni strani, na drugi pa prevladujejo ruski raketni napadi po ukrajinski infrastrukturi in stanovanjskih naseljih. Skratka boji potekajo, taktika se prilagaja, zahod pa pošilja več in več orožja (tudi denarja) v Ukrajino brez kakšnega večjega uspeha. Ali res zmanjkuje vojakov?

Kaj pa je do sedaj pridobila EU? Poslovila se je od ruskih energentov, plina in nafte. Poslovila se je tudi od neke poštenosti, saj je pustila, dovolila, da je premoženje, ki so ga imeli v EU ruski državljani, propadalo, ali pa bilo konfiscirano (tudi ruski državni depoziti v zahodnih bankah) brez sodnih odredb, brez možnosti pritožb. EU ni v vojnem stanju z Rusko federacijo, nudi pa ogromno vojaško in finančno pomoč Ukrajini. Povečani stroški zaradi pomoči Ukrajini pospešujejo emisijo evrov, enako tudi neverjetno visoke donacije v številnih oblikah. EU zaradi tega, vsaj ne do sedaj, ni spremenila monetarne politike in inflacija bo še dolgo delovala v članicah unije zaviralno, predvsem pa mimo vseh tržnih in proračunskih pravil.

Vrhunski politiki EU še naprej zagotavljajo visoko politično enotnost (vrha!) unije, prebivalstvo pa ne more in tudi ne zna vplivati na pogubno politiko. Javni diskurz je vseskozi enostransko nestrpen in proti mirovniški. Evropski politični organi delujejo kot bi imel nad njimi neki mag (mogoče Biden z Blinkenom) svoj vpliv in odločilno vlogo. Vse je pokrito s plahtami dezinformacij in enostranskih komentarjev, kot bi v EU zavladali nekdanji politični komisarji.

Primer takšne dezinformacijske agitke je: »saj bodo napadli, razširili vojno na sosednje države Ukrajine«. Pa ima Ruska federacija samo 2/3 bruto družbenega proizvoda kot ga ima Nemčija. Lahko si privošči dolgotrajne vojaške operacije v Ukrajini, če bi odprla še en tak spopad na primer v Gruziji, bi jo bilo pa kar kmalu konec.

Zato vsi pod isti dežnik: Rusi prihajajo!

Vsebina članka, objavljenega dne 23. 06. 2023, v spletnem mediju Mladina.si, prof. dr. Bojanu Zalarju, generalnemu direktorju Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani in sodnemu izvedencu klinične psihologije, neutemeljeno očita, da naj bi ženske na splošno označeval za lažnivke. Ti očitki so neresnični, grozljivi in insinuirani za dosego senzacionalističnega učinka in za namerno diskreditacijo prof. dr. Bojana Zalarja kot sodnega izvedenca in kot generalnega direktorja UPK Ljubljana.

Prof. dr. Bojan Zalar nikoli ni izjavil da so ženske lažnivke, kot to lažno želi prikazati članek, ki povzema izjavo prof. dr. Zalarja, vzeto iz konteksta, za katero se je že večkrat opravičil. Še več, prof. dr. Zalar je kot generalni direktor UPK Ljubljana v svoji prvi izjavi na to temo, na novinarski konferenci govoril zgolj o lažnih prijavah spolne zlorabe, pri čemer pa spola prijavitelja sploh ni omenjal. Kljub navedenemu gre poudariti, da zgolj omemba morebitne lažne prijave spolne zlorabe še ne pomeni, da je prof. dr. Bojan Zalar kadarkoli zavzel stališče, da se žrtvam spolnim zlorab ne verjame ter da se jih označuje za lažnivce. Dejstvo je, da obstajajo tudi lažne prijave in tudi takšne je potrebno nasloviti, četudi je to občutljiva tematika. Ne glede na navedeno pa s svojo izjavo prof. dr. Zalar ni želel zmanjšati in tudi ni zmanjšal pomena odkrivanja spolnih zlorab.

Članek zavržno, navidezno in zavajajoče prof. dr. Zalarja povezuje tudi z odločitvijo sodišča v zvezi s sojenjem peterici oseb moškega spola, ki naj bi na pokopališče odpeljali 15-letno osebo ženskega spola ter se nad njo spolno izživljali.

Poudariti gre, da prof. dr. Bojan Zalar s predmetno odločitvijo sodišča ni povezan, saj v predmetni zadevi ni sodeloval kot sodni izvedenec.

Članek želi nadalje zavajajoče in nepravilno predstaviti tudi izjavo prof. dr. Zalarja, v kateri se je sicer opravičil in jasno poudaril, da je šlo za izjavo, vzeto iz konteksta, ki ni imela takšnega slabega pomena, kot ga je sicer izoblikovala javnost. Med drugim je tako poudaril, da je potrebno vsekakor ustrezno reagirati v vseh primerih, da se zaščitijo vse žrtve nasilja, morebitne lažne prijave pa sankcionirati, saj le-te onemogočajo odkrivanje in pomoč tistim, ki so žrtve spolnega nasilja. Članek povsem napačno pravno tolmači, da naj bi prof. dr. Zalar »stopil še korak dlje od svoje izjave o lažnivih ženskah«, saj to ne drži. V članku je zapisano, da naj bi bilo zavržno sankcioniranje oz. kaznovanje tistih, ki podajajo lažne prijave spolnega nasilja, kar pravno gledano ne zdrži, saj sankcijo oz. kazen za krivo ovadbo določa tudi 283. člen Kazenskega zakonika. Glede na navedeno prof. dr. Zalar v svojem pojasnilu oz. opravičilu ni izjavil nič spornega, pač pa je zgolj poudaril, kar določa slovenska zakonodaja.

V članku je pavšalno navedeno tudi o tem, da bi moral biti prof. dr. Zalar ob opravljanju dela sodnega izvedenca, pri svojih ocenah »zadržan«. Navedeno z vidika stroke nikakor ne drži. Sodni izvedenec je zavezan delovati v skladu s svojim strokovnim znanjem, s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, pri tem pa mora upoštevati vse relevantne predpise, ki ga zavezujejo. Nikakor pa pri svojem delu ne sme biti »zadržan« oz. se podaji mnenj ali izjav celo »izogibati«, kot to zmotno in laično navaja članek, saj je to v nasprotju s strokovnimi zavezami, moralo in etiko sodnega izvedenca.

Članek nadalje povsem napačno navaja, da naj bi bila naloga sodnega izvedenca »ocenjevati kazensko odgovornost«. Dejstvo je, da noben sodni izvedenec, v katerikoli stroki, ne sme oceniti kazenske odgovornosti oz. se o le-tej izrekati. Delo sodnega izvedenca obsega pripravo strokovnega mnenja z njegovega profesionalnega področja na način, da poda odgovore na zastavljena vprašanja, bodisi s strani sodišča, bodisi s strani strank v postopku, vse to upoštevajoč dokaze, ki so del posameznega sodnega postopka. Pri tem se nikoli ne izreče o krivdi obdolženega oz. se ne opredeljuje do tega, ali so zahtevki strank v postopku utemeljeni ali ne. Za to je izključno pristojno sodišče. V zvezi s tem so pravno napačne in zavajajoče tudi navedbe v članku, da naj bi imel sodni izvedenec podobno vlogo kot sodnik, saj to ne drži. Članek povzema tudi izjavo odvetnika dr. Blaža Kovačič Mlinarja o tem, ko laično opisuje, da naj bi bile »izjave prof. dr. Zalarja še toliko bolj problematične« iz razloga, ker da naj bi bila psihologija nekoliko »mehkejša veda« od nekaterih drugih, npr. gradbeništva. Psihologija je znanstvena veda, ki proučuje duševne procese, vedenje in osebnost, torej psihološke procese pri človeku in zato ni nič manj eksaktna od drugih ved. Sporen je tudi zavajajoč kontekst povzetka izjave odvetnika dr. Kovačič Mlinarja, ko govori o nujnosti nepristranskosti sodnega izvedenca. Prof. dr. Bojan Zalar je pri svojem izvedeniškem delu vedno nepristranski, strokoven in etičen.

Članek opisuje tudi splošno oceno sodnega izvedenca za področje psihologije dr. Igorja Areha, ki naj bi zavzel stališče, da izvedenci psihološke stroke svojega dela ne opravljajo dovolj znanstveno. Članek s tem, ko zraven takšnega besedila pripenja fotografijo prof. dr. Zalarja, neupravičeno in zavajajoče insinuira, da naj bi se izjave dr. Areha nanašale konkretno na izvedeniško delo prof. dr. Zalarja, kar ne drži. 

V oddaji Arena 26.6.2023 je bilo izrečenih več neresnic. Izrekel jih je sicer Janez Janša, katerega laži spremljam že desetletja in me ne presenečajo več. Večji problem vidim v tem, da na njih pristaja in jih dopušča uredništvo Televizije Slovenija. Moderator pogovora Igor Pirkovič je s svojim vodenjem oddaje dokazal, da ne pozna dejstev in kontekstov, ki bi ga profesionalno kvalificirali za tovrstne pogovore. S svojo držo se je odrekel novinarskim standardom, ki jih javnost pričakuje od javnega servisa. Namesto njih je na široko odprl vrata politični propagandi z vsemi njenimi manipulacijami.

Za uvod. Igor Pirkovič je bil obveščen o odsotnosti Milana Kučana. Bilo bi torej korektno, če bi to pojasnil gledalcem, ko je Janša namigoval, da je Kučan izostal, zato da bi se izognil soočenju. V resnici Kučan vabila, ki ga je voditelj oddaje poslal meni, sploh ni prejel, ker je bil nedosegljiv. A Pirkovič je molčal.

V nadaljevanju se Pirkovič ni odzval na trditev J. Janše, češ da zaprta seja skupščine RS z dne 25.6.1991 nikoli ni bila javno predvajana zaradi stališč, ki jih je tam izrekel Milan Kučan. Janša o tem ni govoril prvič, zato bi voditelj lahko preveril dejstva in vedel, da je Kučanov takratni nastop že desetletja javno dostopen na uradnih arhivskih spletnih straneh predsednika oz. bivšega predsednika RS. S tem bi lahko soočil sogovornika in razblinil njegovo tezo o nekakšnem zarotniškem prikrivanju Kučanovih stališč. Predvsem pa bi, če bi govor poznal, svojega sogovornika lahko opozoril, da strelja na napačno tarčo. Tam izrečena stališča o povezovanju Slovenije z nekdanjimi republikami Jugoslavije namreč niso bila osebna stališča Milana Kučana, pač pa stališča politično pluralnega, kolektivnega predsedstva RS. To je tudi izrecno povedano. Janša manipulativno zamenja subjekt, predsedstvo zamenja s Kučanom, nepoznavalski voditelj pa začudeno prikimava.

Igor Pirkovič je molčal tudi ob Janševih trditvah, da ima Kučan izredno penzijo in sicer cca. 5000 eur. Stara tema in star, lažen podatek, ki ga že dolgo širi SDS. Glede na pretekla javno objavljena pojasnila bi novinar, ki vodi tovrstne pogovore, moral vedeti, da izredne pokojnine za Kučana ni. Je le pokojnina, ki si jo je prislužil s svojimi vplačili v penzijski sklad (za junij 2023 je znašala 2200 eur) in je predsedniški dodatek (1135 eur neto za junij 2023). Ta dodatek ne temelji na zaslugah za osamosvojitev, kot mu je v oddaji očital Janez Janša, pač pa na statusu prvega predsednika republike. Tudi če ne bi poznal zadnjih številk, bi usposobljeni novinar poznal razmerje in bi gledalcem postregel z dejstvi. Podatki o predsedniškem dodatku so namreč javnosti dostopni.

Nevednost ne more biti izgovor ne za novinarja ne za odgovorno urednico informativnega programa TVS. Pravzaprav me ni začudilo, ko sem od urednice prejela zavrnitev zahtevka za objavo popravka. Jadranka Rebernik brez vsake zadrege, kaj šele obžalovanja kategorično ugotavlja, da nisem ne zanikala ne bistveno dopolnila povedanega, da širim problematiko, ipd. Nevednost novinarja je ne moti. Dejstva je ne zanimajo. Verodostojnost Televizije Slovenija in njenih novinarjev ji je deveta briga. Moti jo le popravek. Z zavrnitvijo popravka pa urednica ni zavrnila moje pravice. Zavrnila je pravico gledalcev do objektivne informiranosti.

Odgovor varuhinje pravic gledalcev še pričakujem.

Uvodnik o Drami in njenem kostanju je odprl pogled na neko družbeno dramo: namesto velikopoteznosti krpanje provizorijev s provizoriji. Pred leti je ta postopek doživela Opera (z estetsko katastrofo in znanimi „tehničnimi težavami“ ostudnega prizidka). In zdaj Drama. V zadnjem obdobju habsburške monarhije, ko je Ljubljana štela osmino današnjega prebivalstva, so za ljubljanske Nemce zgradili majhno, a udobno gledališče. To, za glavno mesto Dravske banovine, ki je leta 1936 štelo 80.000 prebivalcev, kar skromno gledališče je pozneje postalo prestolnično Slovensko narodno gledališče Drama. Zdavnaj bi bilo treba zgraditi novo, prostornejše gledališče z moderno odrsko tehnologijo, staro Dramo pa dostojno obnoviti in uporabiti za primerno dejavnost manjšega gledališča, za to pa ne bi bilo treba posekati kostanja. Za tako velikopotezno rešitev so se kar po vrsti zapravljale priložnosti. Naj navedem samo dve novejši: iz porušenega Kolizeja je nastala nepremičnina za privatni pohlep; enako se je zgodilo s Šumijem čez cesto.

Pravkar zapravljajo še eno priložnost: pri dograditvi Baragovega semenišča. Plečnikova ideja dozidave je dajala možnost, da se ob zapiranju kroga z nekaj fantazije ustvari prostor za novo gledališko stavbo. A zdaj je izbrano nekaj drugega.

Rajši ne bi govoril o barbarskem videzu dozidave z brezdušnimi okni okroglega dela in enako brezdušnem kvadru pred njo (Plečnikova predstava o tem je bila mehka in lirična, kot vidimo na slikah).

Kvarjenja Plečnikovih in enako Fabianijevih zamisli smo se tako in tako že navadili; Fabiani denimo je uredil pločnik ob frančiškanski cerkvi, kovano železno ograjo je vsadil v kraški kamen. V času študentskega gibanja so očarani študentje arhitekture tedaj zanemarjeno Fabianijevo železno ograjo opozorilno prebarvali z rumeno barvo in s tem prisilili mesto, da jo je obnovilo. A pozneje je prišla katastrofa: zdaj je pločnik potlakovan s tonalitom in ostopničen, kar je sicer značilno za konjske jahalne steze, kovana ograja se tepe z umetnim kamnom, spodaj pa poteka ob mokrem vremenu spolzek pločnik iz umetnega kamna. Na frančiškansko cerkev pa je prilepljen vodnjak, ki se ga je takoj po postavitvi prijelo ime „pisoar“.

Namesto spoštovanja tradicije in pa velikopoteznosti spet in spet „krancljanje“ z dvomljivimi „popravki“.

In očitno to čaka tudi Dramo, „če se brdavs ne ukroti“. V pričakovanju arhitekturnega Martina Krpana, 

Kot zdravnik, raziskovalec in specialist javnega zdravja ter bivši uslužbenec NIJZ sem se vedno zoperstavljal merilom, ki so od mene zahtevali odločitve, ki so bile v nasprotju z mojim strokovnim prepričanjem in vestjo. Za posledice sem tudi odgovarjal in v času covida 19, zato tudi izgubil zaposlitev na NIJZ. Še vedno menim, da so NIJZ, MZ in Vlada naredil ogromno napak pri spopadu z epidemijo covida- 19, ki jih in jih bomo vsi drago plačevali ; posebej če ne bomo opravili strokovne in politične analize učinkovitosti vseh covid ukrepov, posebej učinkovitosti tega cepljenja. Iskanje teh odgovorov se mora tudi v Sloveniji pričeti, čeprav le zato, da naše otroke z zgledom naučimo, da je resnica pomembna.

Še vedno obstaja veliko odprtih vprašanj tudi glede glavnih virov napačnih informacij o covid ukrepih, vključno s cepivi. Ta razsodba ameriškega zveznega sodnika razkriva predvsem „izjemen cenzurni aparat, vreden več milijard dolarjev na leto, nameščen v DHS in oddan akademskim centrom, neprofitnim in profitnim podjetjem.“ Razsodba nakazuje dogovarjanje strokovnih institucij z zvezno vlado in platformami družbenih medijev pod krinko boja proti »dezinformacijam«. To dogovarjanje se je iz ZDA verjetno razširilo po celem svetu tudi ob posredovanju WHO. Obstajajo različni razlogi za omejevanje dostopa do informacij, na primer nacionalna varnost, javno zdravje, zasebnost in obrekovanje (sovražni govor). Nasprotno tisti, ki se zavzemajo za večji dostop do informacij, navajajo prednosti učenja iz odprte razprave in večje udeležbe državljanov pri vprašanjih, pomembnih za javno politiko.

Preiskava cenzurnih bojev zaradi informacij, povezanih s covidom, omogoča priročen vstop v širše boje za znanje in politiko javnega zdravja. Veliko je na kocki. Na eni strani so tisti, ki trdijo, da so trditve, ki izpodbijajo strokovne podlage NIJZ, ter politiko MZ in Vlade , nevarne in je zato cenzura upravičena za zaščito javnega zdravja. Na drugi strani so tisti, ki trdijo, da so vladne politike napačne ali pa je za boljše odločitvepotrebna le odprta razpoložljivost različnih stališč. Če zapletemo stvari, sta pogosto več kot le dve strani. Ne glede na to, ali obstaja cenzura, krmarjenje po nenehno spreminjajočem se informacijskem covid okolju oziroma širše okolju javnega zdravja ni enostavno, razen če z veseljem zaupate strokovnjakom - če se lahko odločite, katerim strokovnjakom zaupati.

Župan Vrhnike g. Daniel Cukjati v svojem uvodniku Našega časopisa govori o tem, kako razdvojena je slovenska družba in očita veteranskim društvom, da razdvajajo, ker se niso udeležila proslave ob dnevu osamosvojitve v Športnem parku na Vrhniki. Pri tem pa ne pove, da je društvom poslal vabilo, v katerem je zapisal, da scenarij »žal ne predvideva sodelovanja praporščakov, ker bo prireditev potekala na odru.« S tem se je odrekel veteranskim društvom in tradiciji vseh dosedanjih proslav, saj so mu društva sporočila, da se brez praporščakov ne morejo udeležiti proslave. Organizacija je bila zaupana zasebnemu zavodu Iskreni.

V konceptu je šlo za »alternativno« proslavo, torej tisto v nasprotju z uradno, državno, dan prej. V osnovi je šlo za razdvajanje. Na proslavo so sicer povabili tudi politike, ki ne izvirajo iz srenje organizatorjev, vendar je bilo iluzorno pričakovati druge, razen predstavnikov prejšnje vlade in trenutne občinske oblasti. Predvsem pa županu oziroma organizatorjem ni uspelo/niso želeli vključiti veteranskih združenj, jim dati mesto za praporščake na odru in jih tako počastiti, saj so bili še najbolj udeleženi v prelomnih dnevih, ki naj bi jih proslava slavila, sedaj pa jih g. župan obtožuje razdvajanja.

Organizator je bil privatni Zavod Iskreni. Ta deluje kot civilna izpostava NSi in je nasprotnik ustavne pravice do splava. RTVSLO je prenašala prireditev strankarskega zavoda, saj je še vedno vodena s pomočjo nastavljencev prejšnje vlade. Razumemo lahko, da ima stranka oz. politična usmeritev svojo prireditev, vendar se sprašujemo od kod si župan jemlje pravico, da tradicionalno prireditev z veteranskimi združenji privatizira v korist določene stranke in njenega zavoda ter hkrati predstavnike združenj odriva z odra. Pozicija moči, podkrepljena s televizijskim prenosom in pomembnostjo dogodka ter igranje žrtve, ko se nekdo ne obnaša po njihovo, kažeta na sejanje političnega razdvajanja in manipulacije.

Na spletnem oglasu je pisalo, da sta organizatorja tudi Občina Vrhnika in ZIC, vendar je to manipulacija, s katero so pridobili nekatere goste, češ, da je občinska proslava in ne zasebna.

In potem se g. župan zgraža nad razdvojenostjo, ki so jo z organizatorji in medijskim ustrojem ustvarili sami. Na njih je bila odgovornost in moč, da nadaljujejo tradicijo prireditve in da naredijo prireditev sprejemljivo za vse. Huduje se nad politično razdeljenostjo, katero na lokalnem področju poglablja sam. Polaganje vencev borcem NOB ni neposredno povezano s proslavo neodvisnosti RS.

Župan je na občinski seji rekel, da za pogostitev po proslavi »bo dal pa on«. Denar, s katerim razpolaga občina, ni županov, zato nas zanima, koliko je za to pogostitev šlo.

Želeli bi si skupnosti, v kateri bi nosilci oblasti vedeli, da imajo odgovornost, da upravljajo z njenim imetjem in bi si ga ne lastili. Da bi bili organizatorji sposobni sklepati kompromise pri organiziranju podobnih proslav in bi se ne delali žrtve. Želimo si transparentne občinske oblasti in svobodne lokalne medije, v katerih bi lahko objavil vsakdo. Želimo si okolja, kjer, če ne deluješ po županovih zahtevah, nisi postrežen z očitki o razdvajanju ali celo z grožnjami. 

Pri pripravi intervjuja z Danom Juvanom, državnim sekretarjem na ministrstvu za delo, smo napačno zapisali, da so tako sindikalisti kot delodajalci v Ekonomsko-socialnem svetu trdili, da je bil pri pogajanjih o spremembah zakona o delovnem razmerju kršen socialni dialog. To so v resnici trdili zgolj delodajalci, medtem ko so sindikalisti pogajanja ocenili za zaključena. 

V članku o filmskem ustvarjalcu Janu Vrhovniku smo po nesrečnem spletu okoliščin naredili napako. Zlata nagrada Young Directors Award, ki jo je Jan Vrhovnik konec junija prejel v Cannesu, seveda ni bila podeljena v okviru canskega filmskega festivala, temveč v okviru spremljevalnega dogodka najpomembnejšega oglaševalskega festivala Cannes Lions. Nagrade Young Directors Award podeljuje organizacija komercialnih filmskih producentov CFP-E (Commercial Film Producers of Europe). Vsako leto podelijo več srebrnih in zlatih nagrad in s slednjimi so letos nagradili 25 mladih ustvarjalcev, med drugim tudi Jana Vrhovnika. Za napako se tako Janu Vrhovniku kot tudi vsem drugim prizadetim iskreno opravičujemo.

V 26. številki Mladine je bilo objavljeno pismo bralca gospoda Antona Rupnika, ki omenja bogato raziskovalno delo prof. dr. Egona Pelikana. S svojim delom je dr. Pelikan brez dvoma ključno pripomogel k današnjemu poznavanju in razumevanju umetnosti Toneta Kralja. Z njim muzej redno sodeluje, pri nastajanju razstave Kruha in iger, Slikarstvo Toneta Kralja 1941–1945 pa smo se z njim večkrat tudi posvetovali. Razstava temelji na vseh dosedanjih raziskavah Kraljeve umetnosti, med njimi pomembnih prispevkih dr. Egona Pelikana, dr. Igorja Kranjca (ki je poleg strokovnega svetovanja prispeval tudi predgovor k razstavnemu katalogu), dr. Verene Koršič Zorn, dr. Milčka Komelja in drugih. Z dosedanjim raziskovalnim delom omenjenih strokovnjakov je umetnikov opus sistematično raziskan in tudi umeščen v zgodovino likovne umetnosti tega okolja.

Kot navajamo v katalogu, ki je izšel ob razstavi, je bila hrbtna stran slike Streljanje talcev, 13. 10. 1942 v muzeju že dalj časa poznana, saj je bilo lice slike že večkrat razstavljeno, nazadnje tudi ob 70. letnici muzeja. V tem obdobju si je obe strani slike ogledal tudi dr. Pelikan. Veseli nas, da jo je vključil v svojo publikacijo Hitler and Mussolini in Churches (2022), kjer je slika prvič predstavljena v stanju pred konservatorsko-restavratorskim posegom. Sodelovanje z dr. Pelikanom smo nadaljevali z velikim veseljem tudi ob pripravi novega dokumentarnega filma o Tonetu Kralju. Prizadevamo si, da bo izjemen dokumentarni film v jesenskih mesecih predvajan tudi znotraj muzejskih zidov.

V skladu z 42. členom Zakona o medijih vas prosimo za objavo odgovora na prispevek Ženske so lažnivke? avtorja Petra Petrovčiča, ki je bil objavljen v Mladini 23. junija 2023. Odgovor se nanaša na del, v katerem avtor izpostavlja raziskavo o izvedenskih mnenjih psihološke stroke dr. Igorja Areha.

Omenjena raziskava je namreč znanstveno neustrezna, na kar so v znanstvenem članku, objavljenem v reviji Psychological Injury and Law maja letos, opozorili tudi vodilni svetovni strokovnjaki za področje forenzične psihologije in psiholoških testov. Že januarja 2020 je na znanstveno neustreznost in etično spornost raziskave opozoril tudi Razširjeni strokovni kolegij za klinično psihologijo pri Ministrstvu za zdravje, ki je recenzijo raziskave dr. Areha pripravil na prošnjo Strokovnega sveta za sodno izvedenstvo, sodno cenilstvo in sodno tolmačenje pri Ministrstvu za zdravje.

Na tem mestu navajamo povzetek najbolj očitnih metodoloških napak in etično spornih pristopov, celoten pregled, skupaj z vsemi dokumenti, pa posredujemo v vednost uredništvu.

Dr. Areh je v svojo raziskavo vključil 71 izvedenskih mnenj, v katerih je 166 ocen osebnosti. Posameznikov, katerih sodne primere je preučeval, s tem ni niti seznanil niti zaprosil za privolitev, čeprav se v sodnih spisih nahajajo najobčutljivejši osebni podatki, vključno z zdravstveno dokumentacijo. Raziskave tudi ni predal v presojo Komisiji za medicinsko etiko Republike Slovenije kot najvišji avtoriteti za obravnavo vprašanj na področju etike in raziskovanja. Komisija se je po seznanitvi s to 

raziskavo opredelila (priloga 3 Recenzije), da raziskava ni bila izvedena v skladu z etičnimi načeli vključevanja ljudi v raziskave.

V prispevku Ženske so lažnivke? avtor zapiše, da je dr. Areh analizo izvedenskih mnenj pripravil za vrhovno sodišče. Dr. Areh je to sicer res zapisal na naslovnici svojega dela, kar so različni mediji povzemali kot »Z odobritvijo vrhovnega sodišča …« (Radio Ognjišče, 6.10.2020), »Raziskavo je omogočilo vrhovno sodišče …« (TV Slovenija, TV Dnevnik, 4.10.2020), »... mu je Vrhovno sodišče odobrilo raziskavo ...« (Zarja Jana, 13. 10.2020). A Vrhovno sodišče RS je v dopisu z dne 19.7.2020 pojasnilo, da dr. Areh raziskave ni pripravil za Vrhovno sodišče RS oziroma ga Vrhovno sodišče za izdelavo ni zaprosilo ali pooblastilo.

Dr. Areh v svoji raziskavi trdi, da 71 pregledanih izvedenskih mnenj predstavlja 64% vseh izvedenskih mnenj, ki so nastala v obdobju od leta 2003 do 2018. Anketa med 16 od 33 slovenskih izvedencev klinične psihologije, ki so bili aktivni v letih od 2003 do 2018, pokaže, da so v tem času izdelali 1676 izvedenskih mnenj s 3813 ocenami osebnosti. Avtorjeva trditev glede vzorca torej ne drži. Časovni razpon pregledanih izvedenskih mnenj obsega 15 let, torej je avtor svoje sklepe temeljil na manj kot petih pregledanih izvedenskih mnenjih na leto.

Dr. Areh v svoji raziskavi problematizira tudi uporabo posameznih psiholoških testov za izdelavo izvedenskih mnenj, še posebej Rorschachovega testa, za katerega trdi, da ni primeren za uporabo v sodnem okolju.

Na to so se odzvali vodilni svetovni strokovnjaki s tega področja, ki so v znanstvenem članku (Clarifying Sound and Suspect Use of the Rorschach in Forensic Mental Health Evaluations: A Response to Areh et al. (2022), de Ruiter et al., v prilogi) izpostavili, da je dr. Areh v svojem izvajanju zanemaril zadnji dve desetletji znanstvenih dognanj na tem področju, svoje trditve pa osnoval na pomembnem nerazumevanju delovanja Rorschachovega testa, na nerealnih psihometričnih standardih za oceno zanesljivosti in veljavnosti ter na enem samem evropskem pravnem primeru, v katerem je forenzični strokovnjak neustrezno uporabil Rorschachov test.

Avtorji opozorijo tudi na druge pomembne napake v raziskavi dr. Areha, katerih rezultat je napačna predstavitev aktualnih dokazov o uporabi Rorschachovega testa v pravnem kontekstu, denimo:

• izvajanje neprimernih zaključkov na podlagi zastarelih referenc,

• številne napake v citiranju in razumevanju znanstvenih zaključkov,

• izpuščanje ključnih znanstvenih referenc, ki izpodbijajo njegove lastne zaključke,

• napačna in zastarela klasifikacija Rorschacha kot projekcijskega testa.

Kot Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, iz katere izhaja večina sodnih izvedencev za področje psihologije, smo dolžni izpostaviti, da raziskava dr. Areha s strokovnega, znanstvenega in etičnega stališča ne predstavlja osnove, na podlagi katere bi lahko v strokovni ali v laični javnosti ocenjevali stanje na področju sodnega izvedenstva za področje psihologije v Sloveniji.

S spoštovanjem.

V iniciativi Glas ljudstva in Inštitutu 8. marec smo javno pozvali ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana k odstopu, istočasno pa predsednika vlade, naj ga odpokliče. Po napovedi stranke SDS, da bo vložila pobudo za njegovo interpelacijo, v iniciativi Glas ljudstva menimo, da se moramo opredeliti do vprašanja, ali smo se s tem znašli na strani opozicije, ki smo jo pred enim letom pomagali spraviti z oblasti.

Nikakor ne. Še vedno mislimo, da sta Janez Janša in njegova SDS glavna grožnja demokraciji in pravni državi. Še vedno mislimo, da se moramo vsi, zlasti pa tisti, ki smo jim na volitvah podelili oblast, prizadevati, da se ne vrnemo v čase prejšnje vlade, kar ne bi pomenilo zgolj ponovitve tedanjega načina vladanja, temveč njegovo nepredstavljivo stopnjevanje. Prizadevanje, da se to ne ponovi, pa ne more temeljiti na slepem pritrjevanju vsemu, kar počne sedanja vlada, temveč na tehtanju vsakega njenega dejanja glede na obljube, ki jih je dala volivcem in volivkam ob nastopu mandata. Minister za zdravje ne izpolnjuje zavez s področja zdravstva, temveč deluje v nasprotju z njimi. Njegovo delovanje lahko opišemo kot postavljanje dobrobiti zasebnega zdravstvenega sektorja pred potrebe javnega zdravstva in pacientov, podporo privatizaciji in tržnim odnosom v zdravstvu ter pretakanju javnega denarja v zasebne žepe.

Opozicija nikoli doslej ni zavzeto kritizirala dela ministra za zdravje, saj se njeni cilji skoraj v celoti ujemajo z njegovimi aktivnostmi. Z njegovimi predlogi, na primer podržavljenjem ZZZS, se strinja, očita mu le, da jih ne uresničuje. V civilni družbi smo ga imenovali za njenega trojanskega konja v vladi. Zakaj sedaj, ko se vrstijo kritike in pozivi k njegovemu odpoklicu, in to ne samo s strani civilne družbe, temveč tudi s strani vse večjega števila koalicijskih poslancev, ko se mu torej prvič resneje maje stolček, SDS vlaga interpelacijo? Gre še za eno makiavelistično potezo njenega predsednika: Janša želi s tem dejanjem Loredana zaščititi in mu, kolikor bo možno, podaljšati mandat. Zanesljivo ve, da se koalicijske stranke ne bodo pridružile njegovemu pozivu. Pričakuje, da ga bodo na vse kriplje branile in hvalile, s tem pa, za kar nekaj časa, same sebi zaprle možnost, da bi ga odpoklicale same. Ne bi nas presenetilo, če bi se izkazalo, da je pobuda za interpelacijo prišla iz ministrovega kroga.

Kaj smo v pobudi za odpoklic očitali ministru? Med drugim smo poudarili, da se ne posveča razreševanju velikanskih zdravstvenih stisk prebivalstva: 140.000 ljudi brez izbranega zdravnika, daljšanju čakalnih vrst, delu zdravnikov v dvojni praksi, odhajanju javnih zdravnikov med zasebnike in primerom finančnih in strokovnih napak in zlorab. Ukvarja se s posamičnimi sistemskimi spremembami, ki so v znatni meri namenjene krčenju avtonomije ZZZS in zdravstvenih zavodov ter njihovemu podržavljenju. Interventni zakon, domnevno namenjen skrajševanju čakalnih dob in večji dostopnosti storitev, tudi po priznanju samega ministrstva zgolj preusmerja javni denar v roke zasebnikov koncesionarjev, javne zdravnike pa med zasebnike. Z doslej porabljenimi 140 milijoni dodatnega denarja bi lahko zgradili novo infekcijsko kliniko ali sedemsto stanovanj za deficitarne zdravstvene kadre. Uvedba »ambulant za neopredeljene« tega problema ne rešuje, pač pa posameznim zdravnikom omogoča astronomske zaslužke, druge, ki vztrajajo pri obravnavi večjega števila bolnikov v svojih rednih ambulantah za bistveno slabše plačilo, pa odvrača od njihovega dela. V večini ministrovih predlogov in ukrepov je mogoče videti vse večjo podporo zasebnemu sektorju in izenačevanje z javnim sektorjem v dostopnosti do javnega denarja.

Minister se ne zmeni za opozorila o neizpolnjevanju predvolilnih zavez in za konstruktivne predloge civilne družbe. Nedavno srečanje z naslovom »Dolgoročna vzdržnost financiranja zdravstvenega sistema« je bilo pravzaprav posvečeno reševanju položaja zasebnih zavarovalnic; govorniki so bili predstavniki teh zavarovalnic skupaj z zagovorniki neoliberalnih pogledov na zdravstvo, niso pa bili povabljeni predstavniki civilne družbe, čeprav je le-ta predlagala kar dva zakona s tega področja. In še zadnji primer: minister skozi zadnja vrata poriva zakon, ki je bil pred kratkim umaknjen zaradi protestov stroke in civilne družbe, s katerim hoče podržaviti in s tem podrediti zdravstveno blagajno vsakokratni politiki. Analiza obeh dogodkov kaže, da minister namerava skrčiti obstoječo košarico zdravstvenih pravic in s tem omogočiti preživetje zasebnim zavarovalnicam.

Zaključujemo, da minister ne deluje v skladu z zagotovili vlade, da ne bo popuščala zdravstvenim lobijem, temveč aktivno sodeluje pri uresničevanju njihovih interesov. Predsedniku vlade ter koalicijskim strankam in njihovim poslancem ponovno sporočamo, da je minister za zdravje mlinski kamen okrog njihovega vratu. Provokaciji SDS se lahko izognejo edinole tako, da ministra odpokličejo, še preden bo prišlo do njegove interpelacije v Državnem zboru.

V poletnih dneh leta 1960 sem kot študent sodeloval v terenski ekipi Goriškega muzeja na zgornjem Vipavskem. Delovna naloga nas je pripeljala tudi na Predmejo nad Ajdovščino, kjer sem prvič izvedel za zločin italijanske vojske nad družino Bizjak v začetku leta 1943. Dogodek me je pretresel in ga še vedno živim z njim tudi z mislijo, kako malo je ohranjen v širšem zgodovinskem spominu današnjih dni ne le kot okrutno dejanje vojne, marveč tudi kot opomin, da se kaj takega ne bi več primerilo v življenju posameznika in družbe. Obujanje spomina na Bizjakove s Predmeje mi je sedaj znova spodbudila objava članka o odkritju slikarskega dela Toneta Kralja z naslovom Panem et circenses (Mladina, 23.6. 2023/ 25). Angelska gora 1942 pa ni bila še doslej objavljana v elitnih katalogih Kraljevih del.

Namen tega pisanja je predvsem spomin na dogodek, ki se je odvijal v večernih urah 24. februarja 1943 in se je nanj zelo izpovedno odzval proti fašističnemu nasilju, ki ga kažejo zlasti njegove poslikave cerkva v zahodni Sloveniji. Tistega večera je podporočnik 5. čete 2. bataljona 256. pehotnega polka divizije Veneto Ezio Capoccioli vodil kazensko akcijo proti Bizjakovim, ker naj bi se pri njih shajali partizani in ker je mladi hišni gospodar Stanko malo pred tem odšel med partizane. Domačijo Bizjakovih so vojaki najprej obstreljevali, nato pa so vanjo vojaki vdrli in z ustrahovanjem zahtevali, da jim domači povedo kaj o Stanku. Očitno nepotešeni s sodelovanjem Bizjakovih, so jih začeli v kuhinji ubijati. Prva žrtev je bil dvoletni Stankov sin Branko, nato je bil s strelom v hrbet ubit Stankov oče Štefan. Pri poskusu pobega skozi okno je bil ubit Stankov brat Milan, naslednja žrtev je bila Stankova žena Ivana, ki je bila v sedmem mesecu nosečnosti. Ubili so jo s strelom v trebuh, da bi tako pokončali tudi otroka, ki ga je nosila. Nato so ustrelili še hišno mater Brigito. Domačijo so s trupli vred zažgali. Domačini so zgroženi spremljali zločin in nemočni izvedeli za podrobnosti zločina, ki jim jih je opisal vojak Angelo Sebardi, neposredna priča dogodka. Pretresen je bil tudi župnik na Otlici Albin Bratina, ki je v mrliško knjigo župnije na Otlici zapisal: » Na grozen način umorjeni in zažgani v hiši od Italijanov.« Tajnik ajdovskega fašja pa je dva dni nato poročal, da bo dogodek »prinesel na območja Dola - Otlice vedno bolj nevarno uporniško gibanje« in napovedal zato še večjo aktivnost partizanov ter opozarjal zato na učinkovito čuječnost italijanske vojske. Tragedija Bizjakovih s smrtjo petih članov družine in enega še nerojenega otroka pa se s tem ni zaključila. Partizan Stanko Bizjak je zaslutil, da se je doma nekaj dogodilo. Ne da bi dobil dovoljenje, je zapustil svojo četo in se napotil domov. Ko je izvedel za zločin in videl njegove posledice, si je 8. marca 1943 vzel življenje.

Tone Kralj je svojo podobo dogodka naslikal na podlagi pripovedovanja sodobnih pričevalcev. To je mogoče sklepati tudi zato, ker je za Predmejo oziroma Otlico uporabil za področje Predmeje ime starejšega izvora in uporabe – Angelska gora ter in navedel ob tem tudi napačno letnico (1942 namesto 1943). Verjetno je za dogodek izvedel potem, ko se je umaknil na Primorsko v dolino Trente, že pred 27. januarjem 1945, na dan, ko je domobranska policija odkrila pri Kraljevih v Ljubljani (na Gerbičevi ulic ), bunker z gradivom ne le o delovanju ljubljanskega VOS-a, ampak tudi ljubljanskih partijskih in OF organizacij. Takrat ga je glasilo tolminskih domobrancev Tolminski glas (24. 2. 1945) označilo: »Tone Kralj glavni arhivar komunistične stranke« in podalo tudi oceno njegovega cerkvenega slikarstva: »Vsa njegova dela, tudi tista, katerim ne moremo tajiti umetniške vrednosti, so izraz tipične masovne umetnosti, pravo komunistično posnemanje, upodabljanje kolektivnega človeka, ki po svojem in namenu spada vse bolj v ruske kolhoze in tovarne, kakor pa v cerkev.

Na upodobitvi Angelska gora 1942 se zločin dogaja v kuhinji z ognjiščem. Morda bi to lahko bila tudi izba, kar kaže »bogkov kot«. Sredi prostora v plamenu groze dviguje mlada mati svojega ustreljenega otroka, na tleh v ognju leži mrtev stari oče. Ob njem je izpraznjena posoda z napisom made in Italia. Na levih vhodnih vratih je razbita ključavnica, na desni strani pa zevajo v prostor odhajajoči italijanski vojaki.

Zločin na Predmeji je literarno povzel pisatelj Danilo Lokar v noveli Za frontami (v zbirki Sodni dan na vasi, 1958). Dve desetletji nato sta pisala zgodovinarja dr. Ljudmila Bezlaj Krevel (Srečanja, 3/1968) in v knjigi (1983) dr. Tone Ferenc. Leta 1969 pa ga je na sliki Angelska gora 1942 presunjen in na njemu lasten način, upodobil Tone Kralj. Z dramo Rdeče in sinje med drevjem (knjižna objava 1985) je Tone Partljič omogočil tudi odrsko uprizoritev poboja pri Bizjakovih.

Vsekakor si slikar Tone Kralj zasluži tako razstave (Kruha in iger) v Muzeju novejše in sodobne zgodovine kot širše predstavitve dela njegovega slikarskega ustvarjanja. Pravim: dela. Kajti o istem slikarju imamo na Slovenskem že nekaj let obsežno znanstveno monografijo zgodovinarja dr. Egona Pelikana (Tone Kralj in prostor meje, Cankarjeva založba 2016). Nova monografija, ki je dopolnila prvo, je izšla tudi v angleščini pri založbi Peter Lang v Oxfordu leta 2022 z naslovom Hitler and Mussolini in Churches. Prav tako je izšla monografija istega avtorja v italijanskem jeziku pri Istituto regionale per la storia della Resistenza e dell’Età contemporanea v Trstu. Pravkar je izšla tudi razširjena izdaja v nemškem jeziku pri Celovški Mohorjevi družbi.

Ko pa že gre za »veliko odkritje«, bi še dodal, da mi je znano, da je to sliko v tem muzeju pravzaprav odkril sam Egon Pelikan, in to že leta 2017. Pred kratkim (25. maja 2023) smo si v koprskem gledališču lahko ogledali premierno predstavitev dokumentarnega filma o Kraljevem domoljubnem in protifašistično naravnanem ustvarjanju na Primorskem pod fašizmom (Tone Kralj in prostor meje, ZRS Koper 2013). Kot so avtorji napovedali, bo film predvajan tudi na RTV, predvidoma jeseni. 

Zaradi zahtevnosti, pomembnega vpliva na družbene in ekonomske razmere in močno razhajajočih mnenj je odločitev vlade, da nekoliko odloži izvedbo davčne reforme, umestna. Ker pa je naš davčni sistem resnično potreben prenove, je koristno, da se s širšo javno in strokovno razpravo, z razčiščevanjem dilem ter z iskanjem optimalnih rešitev čim prej prične. Jasno je potrebno opredeliti osnovne cilje, ki jih želimo doseči, oblikovati realno dosegljive možnosti, omejiti populizem ter zlasti vpliv raznih zmotnih prepričanj tako imenovanih ˝zlatih telet˝. Najprej kaže opozoriti na močno uveljavljeno mnenje, da davčne obremenitve plač povečujejo stroške poslovanja in zmanjšujejo konkurenčnost gospodarstva, zaradi česar je potrebno zmanjšati davčne obremenitve z zmanjšanjem izdatkov za skupne družbene storitve. Te naj bi bolj racionalno zagotavljalo konkurenčno tržišče kot potratna država. Praksa ne potrjuje koristnosti takšne usmeritve. Države z uveljavljanjem te politike (začetnika sta M. Thatcher in R. Reagan=) niso izboljševale, ampak praviloma poslabševale svojo razvojno uspešnost. Severno evropske države so navkljub visokemu deležu družbenih izdatkov tudi ekonomsko zelo uspešne. Koristnost države potrjuje tudi izjemno uspešen razvoj Singapurja, Kitajske in nekaterih drugih držav z aktivnejšim državnim intervencionizmom.

Tudi v Sloveniji se zaostanek za razvitejšimi državami s privatizacijo ni zmanjšal. Na splošno s privatizacijo ne dosegamo pričakovane koristnosti. Pokazalo se je, da eventualno povečana konkurenčnost večinoma ne odtehta prednosti celovite skupne državne organiziranosti posameznih dejavnosti in aktivnosti, ki se predvsem odražajo v uspešnejšem obvladovanju monopolnih dejavnosti, v zmožnosti organiziranja velikih bolj racionalnih sistemov za celovito kontinuirano pokrivanje potreb prebivalstva, v manjši odvisnosti od spreminjajoče tržne interesantnosti, v večji usmerjenosti v dolgoročne kot tekoče profitne interese ter v uspešnejšem uveljavljanju želenih družbenih kvalitet. Državam, ki dajejo večjo prioriteto kvaliteti kadrov kot njihovi strankarski pripadnosti, pa celo uspeva, da je tudi upravljanje državnih dejavnosti na visokem kvalitetnem nivoju. Seveda pa pretirani državni intervencionizem, zlasti če slabi družbeno motiviranost in iniciativnost, ni dober. Primeren obseg intervencionizma za sedaj najbolje uveljavljajo skandinavske države. Slovenija še vedno ne dosega skupnih davčnih obremenitev (sem štejem tudi vse državno predpisane prispevke) mnogih družbeno in ekonomsko uspešnih držav. Problem Slovenije torej ni v pretirani skupni davčni obremenitvi, pač pa v ne dovolj racionalni organiziranosti družbenih dejavnosti. Kvalitetno družbeno upravljanje se izkazuje v sposobnosti racionalnega organiziranja in zagotavljanja čim večjega obsega tistih želenih storitev, ki so jih javne dejavnosti sposobne zagotavljati bolj celovito, bolj širše družbeno koristno in bolj racionalno kot tržni ponudniki. Mogoče se premalo zavedamo neprecenljivosti celostnega obveznega pokojninskega sistema, ki nam omogoča, da zadovoljivo preživljamo velik del svojega življenja brez večjega obremenjevanja potomcev ali humanitarnih ustanov v starosti. Kako neprecenljivo je vsesplošno solidarnostno zdravstveno zavarovanje, ki poleg individualne zdravstvene pomoči zagotavlja izboljševanje splošne zdravstvene kondicije prebivalstva in s tem tudi večje družbeno zadovoljstvo in produktivnost, kako pomembno je brezplačno izobraževanje ki omogoča da se v čim večji meri izkoristijo potencialne sposobnosti prebivalstva in s tem poveča splošno blagostanje države, kako koristno je zagotavljanje vsesplošne varnosti, ki nas razbremenjuje vsakodnevne skrbi in stroškov osebnega varovanja, kako nam izboljšujejo življenje infrastrukturne, komunalne, raziskovalne ter številne druge načrtne, dolgoročne in skladno uveljavljene skupne družbene aktivnosti. Davki, potrebni za izvajanje vseh teh družbenih aktivnosti, praviloma ne dražijo, ampak izboljšujejo kvaliteto našega življenja in obenem še povečujejo socializacijo (počlovečenje) družbe. Zato moramo glavno skrb posvetiti racionalizaciji, ohranjanju in uveljavljanju čim večjega obsega javnih storitev in uveljavljanju ukrepov, ki racionalizirajo njihovo delovanje in povečujejo njihovo konkurenčnost, ne pa zniževanju davkov. Obseg javnih storitev in s tem večja ali manjša socializacija družbe naj se ne uravnava po apriorni ideološki naravnanosti, ampak po naši sposobnosti racionalnega organiziranja skupnih družbenih dejavnosti. To zagotavlja prebivalstvu najboljšo zadovoljitev njihovih življenjskih potreb. Pripravljenost za demokratično sprejemanje višjih davčnih obremenitev je gotovo eden pomembnejših kazalnikov, ki odraža kvaliteto posamezne družbe. Seveda pa visok obseg družbeno financiranih skupnih dejavnosti ni v osebnem interesu prejemnikov nadpovprečnih dohodkov. Ker imajo le ti pomemben vpliv na sprejemanje družbeno-ekonomskih odločitev in oblikovanje javnega mnenja, ne preseneča, da je podpora ˝racionalni˝ neoliberalni politiki še vedno sorazmerno visoka ne glede na to, da je za dve tretjini prebivalstva neugodna. Prav tako ni presenetljivo, da se predvolilne obljube o večji socialni naravnanosti začnejo po prevzemu oblasti praviloma močno krhati.

Zaželeno bi bilo večje angažiranje ekonomistov in drugih zlasti socialno čutečih strokovnjakov za ozaveščanje prebivalstva in uveljavljanje učinkovitega sistema, v katerem si ne bi zastavljali apriorne davčne omejitve, ampak bi presojali koristnosti vsake posamezne dejavnosti ločeno in bi za vsak izdatek posebej ugotavljati njegovo stroškovno sprejemljivost s stališča pričakovane dobrobiti za celotno prebivalstvo. Rezerve za znižanje davčnih obveznosti je potrebno iskati v izboljševanju in racionalizaciji in eventualnem ukinjanju posameznih manj učinkovitih družbenih aktivnosti, ne pa v posplošenem demagoškem pozivanju k davčni razbremenitvi gospodarstva, k zmanjšanju obveznosti delodajalcev ali delojemalcev ipd. S takšnimi predlogi se poskuša doseči kratkotrajno korist posameznim skupinam, preusmerjati pozornost ali dokazovati svojo prizadevnost in koristnost. S stališča višine osebnih obremenitev in fiskalnih potreb je dokaj nepomembno, ali smo davčno obremenjeni kot delojemalci, kot delodajalci ali kot plačevalci DDV in drugih obveznosti, kajti breme vseh teh izdatkov ne glede na njihovo obliko, nosimo državljani, ki z davki določamo, kakšen del naših življenjskih potreb bomo pokrivali s svojimi neto prejemki, kakšen del pa s financiranjem širših družbenih dejavnosti. Konkurenčnost gospodarstva ne opredeljujejo posamezne davčne obveznosti, ampak skladnost naše produktivnosti z vsemi družbenimi izdatki in neto osebnimi prejemki skupaj, ki kot celota predstavljajo strošek dela. Seveda pa davki različno obremenjujejo posamezne skupine državljanov in imajo lahko bolj ali manj koristne družbeno ekonomske učinke. 

Slovenska diplomacija je v bitki za nestalno članico Varnostnega sveta OZN premagala Belorusijo s 153 : 38, kar je bilo ravno pred Dnevom Primoža Trubarja. Vsa čast in slava njemu in še vsem kulturnim in borbenim ljudem, ki so se v naslednjih petih stoletjih borili za človekove pravice na vseh področjih, da smo »stali in obstali« s svojo kulturo, ki je bila tudi osnova za obstoj in razvoj naše samostojne države vse do članice Varnostnega sveta. Ob tem uspehu se moramo zavedati, da se boj za obstoj in razvoj samostojne države Slovenije nikoli ne konča.

Živimo na stičišču velikih držav romanske, germanske, slovanske in otomanske kulture, kar je usodno vplivalo na našo zgodovino z morijami in mučenjem naših prednikov. Sedaj se nevarno stopnjujejo napetosti, ki zaradi nakopičenega orožja vseh vrst že ogrožajo obstoj vsega življenja na našem planetu. Svetovne organizacije OZN, WHO in FAO niso bile sposobne zagotoviti miru, zdravstvene oskrbe in ne prehrane za milijardo sestradanih ljudi. Zaradi klimatskih prememb so napovedi še posebno dramatične, saj naj bi zaradi lakote in brez pitne vode samo iz afriških držav zbežalo proti Evropi na desetine milijone beguncev. Splet vsega tega ogroža varnost na svetu.

Zato ima Varnostni svet pod vodstvom Slovenije izjemno priložnost in dolžnost, da zagotovi mir in sodelovanje vseh članic OZN za nujne ukrepe na področju klimatskih sprememb, zdravstva in prehrane! Prvi pogoj za te izjemno težke in nujne naloge pa je mirovni sporazum vseh vpletenih držav in vojaške zveze NATO v vojni na območju Ukrajine. V Sloveniji smo že pred uspešnim kandidiranjem sprejeli dve pobudi za tak mirovni sporazum. Na prvem mestu sta podpisnika naša nekdanja predsednika države. Naj gre Slovenija od tukaj naprej!

Z referendumom so se vsi prebivalci Ukrajine z veliko večino leta 1990 odločili za samostojno pot. Veliko Rusov iz Ukrajine, je tedaj glasovalo za samostojnost Ukrajine saj je bil referendum za samostojnost prepričljiv tudi na Krimu.

Leta 1991 sta Ruska federacija in Ukrajina s sopodpisniki sklenili sporazum, kjer so se dogovorili, da se Ukrajina odpove jedrskemu orožju v zameno za neodvisnost in samostojnost v obstoječih mejah z obstoječim prebivalstvom. Danes Putin države, s katero je Rusija sklenila ta sporazum, več ne priznava. Čeprav nisem strokovnjak za mednarodno pravo, menim, da sporazuma iz Minska ne moreta anulirati predhodne pogodbe med Rusko federacijo in Ukrajino.

Po drugi svetovni vojni so se vse države sveta odločile za ustanovitev OZN(UN) in prenesle na to organizacijo pooblastila za reševanje mednarodnih konfliktov in sporov. Evropska unija je bila ustanovljena za gospodarsko in ekonomsko sodelovanje, najprej za jeklo in plin. Agresijo Ruske federacije nad Ukrajino je obsodilo 164 članic OZN. Proti so glasovali Nikaragva, Severna Koreja, Eritreja, Kuba, Belorusija in Rusija. Trenutno na svetu ne poznamo višje inštance kot je OZN in jo kljub nekaterim pomislekom ne morejo nadomestiti evropski uradniki, ki poznajo statut OZN in njene določbe. Ob izzidu slovenske izdaje statuta OZN je v uvodni besedi dr. Danilo Türk kot profesor in pomočnik generalnega sekretarja OZN za politične zadeve in stalni predstavnik RS pri OZN v New Yorku zapisal: ’’OZN je najboljše, kar si je človeštvo zamislilo v svojem okrutnem 20. stoletju. Tudi zaradi njega je danes svet veliko boljši, kot je bil pred sedmimi desetletji. Prihodnost našega planeta pa je močno ogrožena in prav zato potrebujemo OZN še bolj kot doslej.’’ Tudi haaško sodišče se je opredelilo do akterjev konflikta. Večina evropskih držav se je na osnovi referendumov v svojih državah in vloge za članstvo odločila za graditev svoje obrambne doktrine in obrambne strategije v okviru zavezništva NATA, tako kot so to storili v I. svetovni vojni v zavezništvu sil Antante proti centralnim silam ter v II. svetovni vojni v okviru sil zaveznikov proti Nemčiji. Tudi zdaj morajo to, kdo je kaj razstrelil in koliko in kakšne granate meče kdo v tem konfliktu, ugotoviti mednarodne inštitucije in ne posamezni novinarji ali politiki iz ene ali druge strani, brez ustrezne opreme, znanja in dostopa do informacij.

Ne razumem razmišljanja dr. Vlada Miheljaka, da bi se morali politiki EU opredeljevati o zadevah, ki so jih prenesli na OZN, in o sklepih, ki jih je z veliko večino sprejel OZN.

Zgodovina nas uči, da vojn ne morejo zaustavljati politiki in uradniki. Niti 30-letne krščanske vojne v Evropi, niti napoleonove vojne, niti I. in niti II. svetovne vojne. Običajno morajo po obsežnih in uničujočih bojih nastopiti pogoji, da so sovražniki pripravljeni sesti za mizo in se dogovoriti za mir. Ne poznam primera, da bi uradniki zaustavljali vojne. In tega ne pričakujem niti od  EU uradnikov.

Za vstop v Nato nihče nikogar ne nagovarja in še danes obstojajo države, ki se niso odločile za to. Tudi Slovenci smo izvedli referendum, dopolnili ustavo in podali vlogo za članstvo v Natu in bili sprejeti v Nato.

Za vojno je dovolj eden, za mir pa sta potrebna dva. 

V petek, 16. junija 2023, so predstavniki sedmih afriških držav obiskali Ukrajino in dan pozneje Rusko federacijo, da bi pri predsednikih obeh držav posredovali za mir. Delegacija je s številčnostjo uglednih predstavnikov pokazala, kako negativni so učinki ukrajinske vojne na države tretjega sveta, ki trpijo zaradi pomanjkanja hrane in gnojil, višjih cen in rasti zadolževanja. Na ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega pa ni naredila vtisa, njihove prošnje je brezpogojno zavrnil.

Bolj kot ta bržkone pričakovani odziv je osupljiv evropski sprejem afriške delegacije. Vsaj dve evropski državi sta se potrudili, da bi misija afriških držav spodletela. Južnoafriški predsednik Cyril Ramaphosa je pripotoval v Varšavo na pogovor s poljskim predsednikom Andrzejem Dudo sam, v Ukrajini pa naj bi se mu pridružili njegova varnostna služba in novinarji. Letalo z novinarji in varnostniki je, kot je poročal južnoafriški novinar Samkele Maseko, najprej imelo težave v Italiji, ki mu ni dovolila preleta. Po uri kroženja nad Sredozemskim morjem je letalo lahko nadaljevalo pot. Ko je v četrtek pristalo na varšavskem letališču, jih poljski državni organi niso spustili iz letala. V letalu so jih zadrževali več kot 24 ur, jim grozili z zasegom orožja, ker da so imeli samo kopije dokumentov o orožju, ne pa originalov. Zasegli so jim tudi potne liste, zato je bilo ogroženo nadaljevanje potovanja v Rusko federacijo. Spremstvo južnoafriškega predsednika je opisalo poljsko ravnanje kot sabotažo mirovnih prizadevanj in ogrožanje varnosti predsednika. Generalmajor Wally Rhoode, vodja varnostne službe, je označil poljsko ravnanje za rasizem.

Medtem je predsedniška delegacija z vlakom pripotovala v Kijev, kjer jih je najprej pričakal alarm za zračni napad. To je vsekakor pomagalo ukrajinski vladi, da je pred svetovno javnostjo lažje zavrnila afriški mirovni načrt. Kdo bi se lahko pogovarjal o miru z nekom, ki obstreljuje mirovne poslance? A sporočilo južnoafriškega tiskovnega predstavnika Vincenta Magwenya, ki je bil z delegacijo v Kijevu, prikaže dogodek nekoliko drugače. Na tweetu je objavil tole: »Nenavadno, nismo slišali siren ali eksplozij.« Komentatorji so ga takoj obtožili naglušnosti in zaslepljenosti: da naj si očisti ušesa in da ne razume Kijevčank in Kijevčanov, ki so se že tako navadili alarmov, da ne bežijo več v zaklonišče, temveč hodijo po opravkih, kot da bi bil najbolj običajen dan. Toda, priznajte, pojasnila so vendarle nenavadna. Vprašati se moramo, ali je bila sabotaža afriške mirovne misije, sramotenje visokih afriških predstavnikov in demonstracija evropskega rasizma spektakel za nas, da si ne drznemo podvomiti v smiselnost te vojne.

Alenka Puhar se verjetno dobro zaveda vtisa, ki je nastal iz njenega pogovora z Vido Petrovčič v oddaji TVS Intervju (2.4.2023). Njena navedba, povedana v širšem kontekstu sodnega procesa iz leta 1941 proti prof. Borisu Furlanu, o tem da je njegov sin, moj oče Aljoša Furlan ovajal svojega očeta, napotuje na ugotovitev, da je sin posredno sodeloval pri smrtni obsodbi svojega očeta. To je res huda, predvsem pa krivična obtožba. S pojasnilom sem popravila njeno napako in nepošten, zavajajoč vtis. Kaj naredi en sam manjkajoči podatek! Nihče, tudi sama nisem imela razloga misliti, da se njena navedba nanaša na čas po obsodbi. V svoji pripovedi je dve zgodbi s časovnim razmakom štirih let združila v eno in s tem storila krivico.

Nikoli doslej se nisem lotila proučevanja arhivskega gradiva o tem, kako sta se pod hudimi pritiski različnih političnih operativcev znašla moja starša, oba otroka očetov, obsojenih na smrt. Z očetom, Aljošo Furlanom, ki je umrl pri mojih dvanajstih, o tem nisem mogla govoriti, mama pogovora o vsem tem ni zares zmogla. Zagotovo pa vem, da je bil Boris Furlan, potem ko so ga izpustili iz zapora, hudo bolan, zlomljen človek, politično in socialno povsem umaknjen. Z ničimer mu ni bilo več moč škodovati. Vsa škoda je bila že storjena.

Ne vem, kako je s sramotilnim stebrom, kamor Alenka Puhar zmagoslavno obeša Aljošo Furlana zaradi razkritja, vsaj zame, da je leta 1951 postal »sodelavec« Udbe (Mladina 26.5.). Sama menim, da je neodgovorno soditi in obsojati dejanja drugih, ko ne poznaš celotne zgodbe in ko so bile izbire samo med zlom in še hujšim zlom. O dedovih političnih aktivnostih vsebinsko itak ni bilo kaj poročati, ker jih ni bilo. Pri njegovih maloštevilnih kritičnih komentarjih na račun politike pa je težko presoditi, kaj je v povzemanju pogovorov med očetom in sinom profesorjevo stališče, kaj pa morda tudi Aljoševo. Mislim, da je sin svojega bolnega očeta celo dovolj spretno zaščitil pred nadlegovanjem in obsedeno sumničavostjo Udbe. Ocena vsakogar od nas danes je seveda subjektivna.

Alenka Puhar gre s sramotilnim stebrom še dlje. Ocenjuje, da je moralna senca zaradi tega padla kar na vse Furlane, tudi name. Morda v njenih očeh. Sama zavračam žigosanje novih generacij z etiketo, da so politični dediči preteklih ideologij ali dejanj svojih prednikov. Vsak človek je sam svoj in se, tako kot vsaka generacija posebej, na novo opredeljuje do problemov sedanjosti in prihodnosti. Preteklost pa lahko zgolj spoznava in jo sprejema táko, kot je bila. Ne moreš biti borec za človekove pravice, hkrati pa posamezniku ne priznavati njegove individualnosti. Nihče ni podaljšek kogarkoli ali česarkoli, vsak odgovarja le za svoja dejanja. Etiketiranje pa, nasprotno, lahko vodi v škodljivo posploševanje in lahkotno preslikovanje dejanj enega na kogarkoli ali kar na vse druge.

V polemiki izpred dveh let, ki jo sedaj obnavlja Alenka Puhar, sem predvsem nasprotovala poskusom, da bi Boris Furlan postal nekakšna politična zastava zagrizenih antikomunistov. Ti resda izčrpno odstirajo določene sence preteklosti. A se ob tem zdi, da bolj ko se ta že zdaj odmaknjena preteklost oddaljuje, bolj besno udrihajo po njenih sencah in se ob tem čudijo, zakaj jim mlade generacije v tem boju ne sledijo. Boris Furlan na vlogo dekoracije za katerokoli politično grupacijo ni pristal. Niti takrat in ne bi niti danes. Za intelektualca njegovega kova bi bil to, verjamem, moralni škandal.

Še to. Alenka Puhar je priznala, da je v oddaji Intervju TVS zamešala dve osebi in ravnanje ene osebe enostavno pripisala tudi drugi. Meni. Čeprav neutemeljeno dvomi, da sem vesela knjige, ki skozi pisma Borisa Furlana odstira sence preteklosti, njeno opravičilo sprejemam. Moj popravek je 28.5. objavila tudi TVS. 

Da na ustavnem sodišču zdaj uradno pojasnjujejo, da sodnika Jaklič in Šorli nista izvedla bojkota odločanja, s katerim je Jaklič (ob »načelni« podpori Zobca) grozil, ampak da sta bila »opravičeno odsotna«, se mi zdi razumljivo in razumno. Tudi to, da utemeljenosti takih »opravičil« ne preverjajo. Ob sedanji zaostrenosti položaja znotraj ustavnega sodišča to razumem kot razumen poskus umiritve, ki naj omogoči nadaljevanje kolikor toliko normalnega delovanja tega izjemno pomembnega organa.

Da smo prišli tako daleč, da si kar nekaj sedanjih in nekdanjih ustavnih sodnikov upa javno zagovarjati nekaj tako nezaslišanega kot je izsiljevanje odločitev z grožnjo neudeležbe pri odločanju, pa je tudi posledica obupno nizke splošne pravne kulture in ustavnopravne razgledanosti pri nas. Nobenemu ustavnemu sodniku npr. v Nemčiji, Italiji ali ZDA kaj podobnega niti na kraj pameti ne more pasti – in če bi mu vendarle, bi ga pa ne le strokovna, ampak tudi splošna politična javnost v trenutku tako raztrgala, da bi mu ostal samo še odstop. Pri nas pa Jaklič in Zobec to naredita – novinarji in drugi komentatorji pa se boječe, zbegano in nevedno sprašujejo, ali je res tudi na ustavnem sodišču možna taka »obstrukcija«. Pri čemer drugod po svetu niti odločanja v parlamentu ni mogoče obstruirati (kar pomeni na dovoljen način ovirati) na ta način (le z dolgimi govori, z vlaganjem tisočev amandmajev ipd.), le pri nas smo tako pametni, da lahko poslanska skupina delo parlamenta »obstruira« (prepreči) kar z odhodom s seje! Drugod se to šteje za kršitev poslanskih dolžnosti, ki je lahko tudi kaznovana – pri nas je pa to pravno dovoljena »obstrukcija«! In potem niti ni tako čudno, če se potem v taki državi najdejo »strokovnjaki«, ki bi celo sodnikom dovolili protestno odhajanje s sojenja – in še manj, če so novinarji ob tem samo še začudeni in zbegani.

Slaba ustavnopravna razgledanost mnogih »suverenih« kritikov zadnje odločitve ustavnega sodišča se kaže še marsikje drugod – v zadnji številki Mladine tudi pri mojem prijatelju Nežmahu, s katerim sva se nekoč skupaj borila proti zlorabam takratne e nopartijsk e oblasti, a mu tudi danes dam v marsičem prav. Tukaj pa je ustrelil hudo mimo, ko ustavnemu sodišču očita, da je v tej zadevi sprejelo »dva diametralno nasprotna sklepa: sodišče o zadevi ne more odločiti in sodišče bo odločilo«. Ne razume namreč, da sta to dva sklepa o dveh različnih zadevah, ne o eni in isti.

Nežmah seveda še zdaleč ni edini, ki ne razume posebnosti ustavnosodnega odločanja o začasnem zadržanju izvrševanja zakona, o katerega (ne)skladnosti z ustavo se odloča. O tem glavnem vprašanju (ali je novi zakon o RTVS v skladu z ustavo ali ne) ustavno sodišče še ni odločilo. Je že večkrat poskušalo, a se je pri tem izkazalo¸ da potrebnih petih glasov vsaj še daljši čas ne bo mogoče doseči. Možno pa je bilo spremeniti pred meseci sprejeti sklep o začasnem zadržanju izvrševanja tega zakona, kar je bilo po mnenju za tak sklep potrebne večine štirih sodnikov nujno zaradi nevarnosti, da bi z nadaljnjim zadrževanjem nastala večja škoda kot tista, ki bi lahko (še vedno) nastala, če bi se zadržanje nadaljevalo, a zakon potem na koncu ne bi bil razveljavljen. Pri odločanju o začasni odredbi (o zadržanju ali nezadržanju) gre torej za povsem drugačno vprašanje kot pri odločanju o glavnem vprašanju. Laiki mislijo, da sprejetje začasne odredbe že pomeni začetek odločanja o tem glavnem vprašanju in znak, da se mnenje sodišča nagiba k odločitvi o neustavnosti izpodbijanega zakona, a je to povsem zgrešeno razumevanje. Ker odločitve o tem, ali je zakon v skladu z ustavo ali ne, še ni, mora sodišče pri odločanju o predlagani začasni odredbi miselno izhajati iz tega, da je enako možno oboje (da je zakon v skladu z ustavo ali, da ni) in mora izvesti povsem hipotetično tehtanje, kaj bi bilo lahko ob taki predpostavki bolj škodljivo (večja kršitev ustave in ustavnih pravic): zadržanje ali nezadržanje. In táko zgolj prognostično odločitev lahko sodišče seveda tudi vedno spremeni – še zlasti, če se razmere s potekom časa spremenijo. O tem ni ne v teoriji ne v sodni praksi nikakršnega dvoma. Stališče sodnika Svetliča, ki je temu nasprotoval, je zato brez vsake strokovne podlage – vključno z njegovo trditvijo, da je doslej ustavno sodišče tako ravnalo le enkrat ali dvakrat, v več sto drugih primerih pa svoje začetne odločitve o tem ni spreminjalo. V teh primerih pač potrebe za spreminjanje te prognostične odločitve ni bilo (ali ni bila zaznana) – če jo ustavno sodišče zazna (ugotovi), pa ima seveda pravico in dolžnost, da prvotni sklep (prvotno prognozo) tudi ustrezno spremeni.

»Ali takšni akrobaciji sploh še lahko rečemo sodba?????????«, se je ob to spotaknil Nežmah. Ne – in ji tudi sploh ne rečemo sodba, ker to ni. To je res le nekakšna »miselna akrobacija«- prognostična ocena, kaj hipotetično grozi v enem in kaj v drugem primeru in katera od teh dveh potencialnih nevarnosti je večja. In sodišče (ne le ustavno, ampak vsako, kadar odloča o predlagani začasni odredbi) to »miselno operacijo«, to prognostično oceno, mora narediti. Se zavedam, da laiki te posebnosti sodnega odločanja večinoma ne poznajo in ne razumejo – to pa še zlasti medijskim komentatorjem takega odločanja seveda še ne daje pravice, da bi se iz nečesa, česar ne poznajo in ne razumejo, norčevali. 

Z veliko zaskrbljenostjo spremljamo medijske objave pričevanj preživelcev in prič nasilja v Psihiatrični bolnici Polje. Preživelim nasilja izrekamo sočustvovanje in trdno podporo.

Pričevanja so nas šokirala, niso pa nas presenetila. Iz dolgoletnih izkušenj vemo, da mediji praviloma zaznajo le vrh ledene gore in da se ljudje iz strahu, da se bo njihov položaj še poslabšal, bojijo pripovedovati in pričati. Psihiatrična bolnišnica bi morala biti prostor varnosti in podpore, saj v njej iščejo pomoč ljudje, ki jih je strah, so žalostni in pogosto močno travmatizirani. Dogodki v zadnjih tednih govorijo o nasprotnem, da gre za prostor, ki generira institucionalno nasilje.

Psihiatrične bolnice so bile zgodovinsko prostori nasilja in prostorskih omejitev. Če so nekoč ljudi vezali za verige, so bili do nedavnega stisnjeni v prisilne jopiče, danes jih vežejo jermeni. Nekoč so bili mučeni z nasilnimi operacijami, lobotomijo in elektrošoki. Danes so jih nadomestile injekcije za umirjanje. Psihiatrične institucije so imele zamrežene postelje, izolirnice, danes sobe za umiritev. Nasilje se je dogajalo brez prič in tudi danes praviloma ni drugače.

Ob pričujočih dogodkih nasilja, za katere verjamemo, da so tudi le vrh ledene gore, zahtevamo:

1.) Da vodstvo Psihiatrične bolnišnice Polje nemudoma zaustavi vse oblike nasilja na vseh psihiatričnih oddelkih in nemudoma odstrani osebje, ki je bilo nasilno pri delu z uporabniki in uporabnicami bolnišnice.

2.) Da vodstvo Psihiatrične bolnice nemudoma izreče obžalovanje in se opraviči vsem, ki so bili žrtve nasilja ali sekundarne žrtve.

3.) Da neodvisni organi raziščejo zgodbe preživelcev in ustrezno ukrepajo.

4.) Da vodstvo Psihiatrične bolnice Polje nemudoma organizira izobraževanja o ničelni toleranci do nasilja za vse zaposlene in poišče strokovno pomoč pri strokovnjakih in organizacijah, ki so specializirane za področje individualnega in institucionalnega nasilja in vzpostavi protokole za ničelno toleranco do nasilja.

5.) Da vodstvo Psihiatrične bolnice Polje nemudoma zagotovi, da postane psihiatrična bolnišnica varen prostor za vse uporabnice in uporabnike, ki v bolnišnico prihajajo prestrašeni, travmatizirani, v duševni krizi in od katerih so mnogi že doživeli številne vrste fizičnega, spolnega, psihičnega ali materialnega nasilja.

6.) Da vodstvo Psihiatrične bolnišnice spoštuje in uresničuje Konvencijo Združenih narodov o pravicah ljudi z ovirami (MKPI), ki v 16. členu Konvencije določa in obvezuje institucije v Sloveniji, da sprejmejo vse ustrezne zakonodajne, upravne, družbene in izobraževalne in druge ukrepe, da bi ljudi s težavami v duševnem zdravju zavarovali pred nasiljem in zlorabami.

7.) Da zastopniki pravic na področju duševnega zdravja proaktivnoponudijo svoje storitve žrtvam nasilja, vodstvo Psihiatrične bolnice Polje pa jim to omogoči; obenem pa naj se dovoli vstop v institucijo tudi drugim organizacijam, ki se ukvarjajo s pravicami ljudi s težavami v duševnem zdravju in neodvisnim zagovorniškim in vrstniškim organizacijam in naj se jih ne ovira pri opravljanju neodvisnega zagovorništva za uporabnike in uporabnice.

8.) Da vodstvo Psihiatrične bolnice Polje z vso resnostjo in doslednostjo upošteva opozorila in delo organizacij in strokovnjakov, ki se zavzemajo za razvoj skupnostnih služb na področju duševnega zdravja, individualizirano obravnavo in prične s procesi dezinstitucionalizacije.

9.) Da se Minister za zdravje in pristojno ministrstvo zavzeto opredelita do ravnanj, o katerih smo izvedeli iz medijev.

10.) Da Varuh človekovih pravic v zvezi z izpovedanimi dogodki nasilja nemudoma opravi izredni nadzor v instituciji v okviru državnega preventivnega mehanizma.

Čeprav so duševne krize del človeškosti in vsakdanjosti, je psihiatrična hospitalizacija tisti rez v življenju posameznika, ki pogosto, zaradi nespoštovanja individualnih potreb, in stigme, šele zares spremeni človekovo življenje.

Bolj ko so psihiatrične in socialnovarstvene institucije zaprte, večja je verjetnost nasilja in zlorab. Bolj ko so odprte in usmerjene v skupnost, močnejša ko je skupnost, manjša je verjetnost zlorab, saj je manjša verjetnost, da se institucija postavi »nad ljudi« in ne sledi potrebam posameznic in posameznikom. Psihiatrična bolnica Polje bi morala spodbujati lastno preoblikovanje v storitve v skupnosti, ki bodo transparentne, mobilne, bližje ljudem, še posebno tistim, ki so v duševni krizi. Osredotočenost na nadzor in prisilne ukrepe naj zamenja osredotočenost na pomoč posameznikom in posameznicam.

Upamo, da bodo dogodki nasilja, o katerih poročajo mediji, spodbudili strokovne in javne diskusije o človekovih, socialnih in pacientovih pravicah vseh, ki uporabljajo servis psihiatričnih institucij v Sloveniji in da se bodo okrepili raznovrstni procesi razvijanja dostopnih, skupnostno usmerjenih multiprofesionalnih centrov, ki bodo delovali tako, da bodo v njih imeli enakovredno besedo posamezniki v duševni krizi in strokovnjaki. Prav tako si želimo, da bi tudi mediji in raziskovalni novinarji v bodoče bdeli nad dogajanjem v psihiatričnih ustanovah in v interesu javnosti in posameznikov razkrivali osebne zgodbe in pričevanja preživelcev. Samo tako bo prišlo do ozaveščanja v zvezi s človekovimi pravicami ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju in se bo uveljavila praksa pomoči, ki bo del rešitve in ne del problema.

— IMHCN - International Mental Health Collaborating Network, WFMH - World Federation of Mental Health, Validity Foundation
– Mental Disability Advocacy Centre, Katedra za duševno zdravje Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, Katedra za socialno vključevanje in pravičnost Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, Katedra za dolgotrajno oskrbo Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, Sonček
– Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, Muzej norosti, Trate, PIC
– Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Dom na Krasu
– Posebni socialno varstveni zavod, Društvo Altra – odbor za novosti v duševnem zdravju, Mreža za dezinstitucionalizacijo Slovenije, YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa, Slovenija, Varstveno-delovni center Koper, Društvo Poglej! Društvo za vseživljenjsko pomoč, Zavod RisaCenter za splošno, funkcionalno in kulturno opismenjevanje, Sekcija za duševno zdravje pri ZOPS, Association for Mutual Assistance in Mental Distress TK »Feniks« Tuzla, Information Centre for Persons with Disability »Lotos«, Tuzla

Ker na proteste aktivistov Ambasade Rog in na moja poziva predsedniku vlade g. dr. Robertu Golobu in predsednici republike ga. Nataši Pirc Musar, da preprečita deportacije na Hrvaško, ni bilo nobenega odziva in ker nimamo nobene informacije o tem, kaj je za begunce storila predsednica državnega zbora ga. Urška Klakočar Zupančič, ki se je s protestniki sestala pred parlamentom in prosilcem za azil obljubila svojo pomoč, svoj tretji poziv naslavljam na celotno vladno koalicijo.

Zaustavite te nehumane deportacije na Hrvaško, ker je ta za begunce nevarna država! Hrvaška policija, dokazano, ravna z njimi skrajno nasilno in ponižujoče, s tiho podporo svoje vlade, kiignorira vsa mednarodna opozorila in dokaze o številnih policijskih grozodejstvih. Zato je zagotavljanje ministra za notranje zadeve g. Boštjana Poklukarja, da je Hrvaška varna država, čisto zavajanje javnosti! Če pa tega, g. minister, res niste vedeli, pa si lahko podrobno o varnosti Hrvaške preberete v prispevku ga. dr. Barbare Vodopivec, predsednice Društva Humanitas v Dnevniku 1. 6. 2023.

Vladni poslanci! Trkam na vsa vaša vrata, na vašo vest, na vašo človeško odgovornost in vas pozivam, da to zavržno deportacijo preprečite, zaščitite te ljudi in jim omogočite, da ostanejo pri nas! Volivci in aktivni državljani smo vas podprli, ker ste obljubili, da se boste zavzemali za človekove pravice, zato pričakujemo, da boste preprečili, da se te ljudi ponovno izpostavi nasilju. Spomnite se tragedije v Srbiji! Če teh nasilnih deportacij ne boste ustavili, bo to vaše nedvoumno sporočilo ljudem, da je nasilje, ko gre za begunce, tudi v naši državi dopustno.

Ne pozabite g. predsednik dr. Robert Golob, da ste se na soočenju z ljudstvom zavezali, da bo vaša imigrantska politika humana in pričakujemo, da boste v vaši vladi to obljubo tudi izpolnili!

Sramota je, da se, kot berem, pripravlja uvoz tuje »delovne sile« s Filipinov, mlade perspektivne izobražene ljudi, pripravljene delati in se učiti, pa izganjate iz države! Je to sodobna migracijska strategija, za katero se, kot ste zapisali, v zakonu zavezujete, da jo boste pripravili v šestih mesecih, s poudarkom na izvajanju v praksi? Ste imeli v mislih uvoz poceni delovne sile in »izvoz migrantov«? 

V 22. št. Mladine se gospod Gregor Hrovatin iz Maribora odziva na moj članek v pismih bralcev, napisan ob Pohodu za življenje v Mariboru. Očita mi, da se kot moški moram „umakniti iz razprav o blaženju in reševanju nosečniških težav“. Celo ginekologinjam daje prednost pred ginekologi, najbrž nevedoč, kakšna kapaciteta je bil primarij ginekologije dr. Vasilij Cerar.

Sicer pa so bile na Pohodu za življenje kot govornice - razen povezovalca - same ženske: vodja projekta Za življenje (Pro life) v Sloveniji Urša Cankar Soares, pa znana ginekologinja in zdravnica na oddelku za rakava obolenja, ter pričevalka, ki je naredila splav in ga še do danes ni predelala. (Moram pa reči, da je bila gospa v neverjetno hudi stiski!) Tudi glasbeni del je bil obarvan izključno žensko. (Upravičeno lahko sklepam, da gospoda Hrovatina na zborovanju in pohodu po ulicah Maribora sploh ni bilo!) O, še kako smo moški soudeleženi pri spočetju in kasnejšem odnosu do nosečnice in nošenčka! Eni so ljubeči in podporni v nastali družinici, spet drugi, „Don Žuani“, ki izkoriščajo dekleta zgolj za lastne spolne užitke - na raznih zabavah jih celo omamijo - pa se potem ob šankih pridušajo: „Saj ga bo ona prinesla domov! Sicer pa: naj se gre „spucat““. (Pa „pucanje“ sploh ni tako preprosto; ne moreš ga opraviti niti v zdravstvenem domu, niti v manjši bolnišnici, ampak izključno na ginekološki kliniki.)

Vztrajam: „Nočeš otroka? Prav! Ne spočni ga!“ Je kar nekaj sprejemljivih kontracepcijskih prijemov. 

Spoštovani g. Zidar!

Bodite brez skrbi: vaša »plat zvona« glede splava se zelo dobro sliši … Tudi vaša zgodba o »mladi mamici«, ki je rodila, preden je maturirala, in zdaj toči »solze sreče«, ker se v zgodnji nosečnosti ni odločila za splav, še zdaleč ni edina te vrste. Ljudje, ki skušate »uglasiti svoje življenje po nauku Jezusa iz Nazareta,« nasprotnike splava često obstreljujete s takšnimi in podobnimi zgodbami o »mamicah«, ki jih poznate, in kljub stiskam v nosečnosti niso splavile. A to so zgodbe: lahko so resnične, lahko niso. Vsi vemo, kako rade ženske klepetajo o svojih odločitvah za in proti splavu … Vsak moški jih ima v rokavu cel kup, ki so jih z njim delile sorodnice, prijateljice, sodelavke, znanke in neznanke, mar ne? »Ženska seveda ne sme biti stroj za rojevanje,« pravite, in malo zatem: »Res se lahko znajde nosečnica v težkih razmerah. Ampak čez devet mesecev je nosečnosti konec, in mati lahko otroka sprejme ali odda v urejeno družino.« Ah, ta neznosna lahkost bivanja! Zakaj si trapaste posode v obliki ženskih teles zapletajo življenje z nekakšnimi splavi, ko pa je vse tako enostavno?

Napisali ste tudi, da je »nosečim ženskam, ki so v stiski, treba dati več podpore in upanja.« Za začetek »bi bil lep odziv,« če bi se moški umaknili iz razprav o blaženju in reševanju nosečniških težav. To ni naša stvar. Pojma nimamo, kako je biti noseč – in ga ne moremo imeti. O splavu bi morale v prvi vrsti govoriti: ženske, ki so splavile, pa jim ni žal; ženske, ki so splavile, pa jim je žal; ženske, ki niso splavile, pa jim ni žal; in ženske, ki niso splavile, pa jim je žal. Že to, da bi nekaj takšnih žensk o tem javno spregovorilo, bi bilo za razpravo o splavu izjemno blagodejno. Vsi bi izvedeli reči, o katerih se nam zdaj niti ne sanja. In pomislite, kaj bi pomenilo za družbo, da bi lahko ženske o tem sproščeno in javno govorile, ne da bi se bale blatenja in napadov ljudi, ki »svoje življenje uglašujete po nauku Jezusa iz Nazareta«! … Šele potem bi prišli na vrsto za javno razpravo strokovnjaki: ginekologi, psihologi in psihiatri, ali še bolje: ginekologinje, psihologinje in psihiatrinje. Moški bi lahko kaj povedali le o svoji izkušnji nehotenih osemenjevalcev, ki so ali niso stali ob strani ženskam pri odločitvi, kaj narediti. Moški, ki o splavu govorite v imenu vere, pa v javno razpravo na to temo ne sodite. Pod nobenim pogojem pa vanjo ne sodijo duhovniki.

S spoštovanjem! 

Kmalu bo pol stoletja od takrat, ko so mi pri planinskem krožku v Pivki prvič dali v roke vojaški kompas, mi pokazali smeri neba in njihova imena. V naslednjih letih sem znanje utrjeval s pomočjo vojaških zemljevidov in orientacijskih pohodov po gozdovih in travnikih Nanosa, Javornikov in Snežnika. In tako sem se za naslednjih nekaj desetletij naučil, kako poiskati sever, jug, vzhod in zahod, če ti kompas, severnica, mobilni telefon, ali sonce pokažejo eno od smeri neba.

Zdaj pa so prišli drugačni časi. Nove smeri neba niso več tam, kjer so bile včasih. In to je razlog za pisanje tega prispevka, saj bo novo določen zahod, jug in morda še kaj, prej ali slej vplival tudi na življenja bralcev tega sestavka. In tako kot sem se o starih smereh neba učil s pomočjo vojaških pripomočkov jugo-vojske, tudi nova pravila o smereh neba, ki so ilustrirana na priloženi sliki, prihajajo s strani institucije, ki je v današnjem času najbolj pristojna za to, da po potrebi doda, izbriše, ali pa na novo določi kakšno smer neba. To je slovenska vojska.

Pa gremo od začetka. Konec lanskega oktobra sta nas po celodnevnih bučnih vojaških vajah v spalnici na podstrešju pričakali dve okni s popokanimi stekli. Nato smo ob menjavi stekel ugotovili, da v družini nismo pretirano vestni bralci podrobnosti na zavarovalnih policah in smo se zato za povračilo škode obrnili na slovensko vojsko. Zdelo se nam je, da je krivec za popokana stekla očiten in o povračilu škode nismo dvomili. Seveda takrat nismo še nič vedeli o na novo določenih smereh neba. Sledilo je par elektronskih sporočil in nato obisk našega stanovanja s strani visoke vojaške delegacije, ki se je posebej zaradi naših počenih stekel v snežnem metežu pripeljala iz Ljubljane v imenitnem nemškem džipu z znamenito zvezdo. Na koncu je na našo uradno prošnjo za povrnitev škode sredi marca prispel odgovor državnega odvetništva, v katerem so nam pojasnili, da naša stekla niso počila zaradi streljanja na Počku. Iz odgovora je jasno, da sta poškodovani okni, ki sta bili v starih časih obrnjeni na jug, po novem obrnjeni na zahod. In ker se vadbišče Poček, ki je bilo v starih časih približno na jugo-vzhodu, danes nahaja na jugu, je seveda razumljivo, da škoda ni mogla biti posledica topovskega streljanja. Vsakomur je jasno, da streljanje na jugu ne more poškodovati stekel, ki gledajo na zahod.

Da ne dolgovezim, na priloženi skici sta vrisani tako počeni okni kot tudi novi smeri zahoda in juga, usmerjeni skladno z dopisom državnega odvetništva. Orientacijo naše hiše smo pred risanjem še enkrat preverili z zračnimi posnetki na dveh javno dostopnih spletnih zemljevidih. O morebitnih spremembah smeri severa in vzhoda iz dopisa državnega odvetništva ne izvemo nič, zato sta na skici narisani po starem. Za morebitne napake na skici ne prevzemam nobene odgovornosti. Če kdo od bralcev potrebuje natančno lego severa ali zahoda v novem sistemu, se mora seveda obrniti na slovensko vojsko.

Za konec še nekaj strateških špekulacij. Menim, da slovenska vojska ni na novo določila smeri neba zaradi 400 evrov škode na oknih stanovanjske hiše. Razlog za spremembe do zdaj veljavnih smeri neba postane jasen, če pogledamo priloženo skico in države, ki se nahajajo v na novo določenih smereh. S premikom zahodne smeri za približno 90 stopinj in s premikom juga za približno polovico 45 stopinj se na enostaven načina okrepi obramba države s strani Balkana ter s strani Ukrajine in Rusije, kjer pravkar divja krvava vojna. V novi obrambni strategiji je sicer bolj razgaljena stran obrnjena proti Italiji (bivši zahod), vendar pa nam po strateških ocenah s tiste strani v naslednjih desetletjih očitno ne preti prevelika nevarnost. 

V prispevku z zgornjim naslovom smo napačno zapisali, da je bivši predsednik Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) Žiga Schmidt lastnik podjetja Margento, ki razvija sisteme za potrebe koriščenja študentskih bonov. Schmidt ni lastnik, pač pa je direktor podjetja. Ob čemer takisto velja dodati, da je podjetje z ministrstvom sklenilo pogodbo leta 2009, se pravi še preden je Scmidt postal predsednik ŠOS ali direktor Margente. Za napako se opravičujemo. 

V tiskani in spletni reviji Mladina je bil 19. maja 2023 objavljen članek avtorja Boruta Mekina z naslovom Koritniki. Ker članek vsebuje zavajajoče informacije, ki mečejo slabo luč na družbo SDH in sistem korporativnega upravljanja družb s kapitalsko naložbo države, podajamo spodnje pojasnilo. Ob tem ne želimo komentirati siceršnjega nespoštljivega konteksta za SDH in vse menedžerje družb s kapitalsko naložbo države.

V zvezi z uskladitvijo prejemkov uprave je SDH namreč že v ponedeljek, 15. maja, vse medije, med njimi tudi Mladino, obvestil, da je uprava SDH nadzornemu svetu podala pobudo za preklic uskladitve višine plač z veljavnostjo za nazaj, torej od 1. aprila 2023 (informacijo o uskladitvi plač je SDH že 1. aprila objavil na svojem spletnem mestu). Podala je razloge za preklic, nadzorni svet pa je pobudo sprejel. Kljub temu je Mladina pet dni po obvestilu SDH v članku objavila neresnične informacije, da sta vodilna menedžerja SDH kar sama sebi krepko zvišala prejemke, čeprav je za to pristojen nadzorni svet in ne uprava, kar je avtorju članka nedvomno poznano. Celo več, avtor kasneje v članku sam navede, da je prihodke v skladu z njegovimi pristojnostmi v resnici zvišal nadzorni svet družbe in s tem prizna, da je uvodoma navajal zavajajoče informacije.

Prav tako je zavajajoča trditev, da SDH povečuje dohodke in bonitete vsem z državo povezanim menedžerjem. Članek navaja, da je SDH na isti dan, ko je nadzorni svet SDH zvišal plače upravi, sprejel še dokument z nazivom Priporočila in pričakovanja SDH, »ki pa ga je spretno zamolčal« in o tem ni poročal javnosti. Glede na to, da je SDH informacijo o prenovi treh ključnih aktov, med njimi omenjenega, skupaj s celotnimi vsebinami objavil na svojem spletnem mestu na dan sprejetja, 4. maja, in o tem obvestil vse medije, med njimi tudi Mladino, je trditev o zamolčanju informacije neresnična in nekorektna. Vsak zainteresirani novinar je lahko iz objavljenih dokumentov razbral in vedel, da je trditev o povečanju dohodkov in bonitet menedžerjev bodisi napačno razumljena ali izmišljena. Članek namreč predstavlja zvišanje prejemkov in bonitet »veliki množici menedžerjev« kot izvršeno dejstvo, čeprav akt v resnici predstavlja zgolj okvir, torej najvišje dopustne zneske prejemkov menedžerjev, ob izpolnjevanju vnaprej določenih pogojev, upoštevajoč zakonodajo in vsa druga priporočila SDH. Zato je računanje, kakšne plače, sejnine in druge bonitete naj bi na podlagi sprejetih sprememb avtomatično imele vodilne strukture v podjetjih s kapitalsko naložbo države, v nadaljevanju članka manipulacija.

Sicer za boljše razumevanje tematike prejemkov pojasnjujemo, da SDH nenehno spremlja, posodablja in izboljšuje prakso korporativnega upravljanja, pri čemer se problematike loteva sistemsko, tako da ustrezno naslavlja vse družbe s kapitalsko naložbo države ob upoštevanju razlik med njimi. Z aktom Priporočila in pričakovanja je SDH v delu, ki se nanaša na prejemke organov nadzora, prvič po 12-ih letih (od leta 2011) prilagodil zgornje meje prejemkov (slednji niso bili usklajeni niti z inflacijo), na ta način pa omogočil pridobivanje kompetentnih strokovnih kadrov na vodstvene funkcije ter ustrezno odmeno za prevzemanje vse zahtevnejših nalog in odgovornosti.

Glej no, kaj skriva naslovnica z mogočnim prašičem! Na 16. strani Bernard Nežmah piše o spominskem obeležju, ki bi ga zaslužil profesor dr. Boris Furlan, na 4. strani pa Špela Furlan, da se je njen oče Aljoša Furlan znašel na sramotilnem stebru! Oba (vsaj delno) zaradi mene, ker sem poskrbela za knjigo Skozi gosto noč, torej za dopisovanje med Borisom Furlanom in njegovo hčerko Stašo, ki je izšla januarja letos pri Beletrini. Prestopek pa sem menda zagrešila še s pomočjo Vide Petrovčič, ki je imela aprila intervju z mano na TV Slovenija (ali »Možinovi TV«), eno ali dve vprašanji pa sta bili povezani s Furlani. In ker na TV niso bili za popravljanje, nas je dala v časopise!

V misli se mi krade Radovljica s sramotilno klopjo na glavnem trgu … Res, tam nimajo prangerja v obliki stebra, temveč klop … Nesrečnemu Furlanu je včasih prav prišla, da si je oddahnil. Zlahka si tam zraven predstavljam kakšen njegov kip ali ploščo … A da ne sprožim nove bitke na Orlah, k besedam. Nežmahu samo prijazno pokimam, Furlanovi pa bom poskusila odgovoriti. Špela Furlan nama z Vido Petrovčič očita neznanje na vse mogoče načine: Da sva si privoščili dodatke, dali na sramotilni steber, nobena ne pozna dejstev, suvereno izrečena neresnica, blato na nedolžnega človeka, čiste izmišljotine, novinarski in uredniški zdrs, kleveta … Vse to zaradi tega, ker sem v knjigi Skozi gosto noč načela mučno temo ovajanja, oziroma ker sem v spremni besedi objavila (in potem na različnih predstavitvah o tem bežno spregovorila), da sta Borut in Aljoša Furlan očeta ovajala Udbi. Špela Furlan ima to za grdo laž, vztraja v otroški veri v brezmadežnost očeta. Kako to utemeljuje, ni čisto jasno; da se je v Jugoslavijo vrnil šele septembra 1947, po obsodbi Borisa Furlana, ni prav trdna podlaga. V spremni besedi, ki jo je napisala za knjigo Vrnitev, je zatrdila: »Aljošev svet se je podrl. O tem, kako se je spopadel z bolečino, kako je zmogel preseči mrakobnost tistega časa, družinsko izročilo molči. O tem ni ne pisal ne pripovedoval.«

Verjamem. No, nekaj malega o tem se da zvedeti, ker je pisal in pripovedoval drugim, če že otrokom ne; in ker so pisali in pripovedovali drugi. Ko bi se Špela Furlan manj jezljivo ukvarjala s popravljalsko ambicijo in podučevanjem Možine, bi se lahko bolj poglobila v knjigo Skozi gosto noč. Opazila bi, da sem prispevala 200 opomb, solidno dolg spremni esej, množico podpisov pod bogat izbor fotografij, in na koncu bi težko prezrla, da navajam glavne vire. Tudi arhivske škatle iz fonda Borisa Furlana (v AS 1931) in mikrofilmane Biltene državne varnosti. Vse to so dokazi resnega dela, za kolikor toliko razgledanega človeka. Tista suverenost, ki jo Špela Furlan povezuje z »neresnico«, ima podlago v dolgotrajnem prizadevanju za resnico.

K stvari in tej resnici: Aljoša Furlan je začel ovajati očeta poleti 1951. Poročal je o tem, kdo ga obiskuje in kaj govori. S kom si dopisuje in kaj piše. S kom bi rad prišel v stik. Kaj bi rad bral. Kaj misli o tekočih dogodkih. Bil je njegova zveza s tujimi dopisniki, ki so prihajali v Slovenijo, da bi se seznanili z dogajanjem in ki jih je zanimala tudi usoda političnega kaznjenca Borisa Furlana.

Podrobnosti o tem nisem razlagala ne v Vodiču skozi noč, ki spremlja knjigo, in jih ne bom niti v pismih bralcev. Če pa kakšno uredništvo želi o tem tehten članek, sporočam: Prav, bom napisala!

In zdaj k popravkom. Špela Furlan sporoča, da je vložila še četrti poskus. Urednikom in pravni službi na TV Slovenija sem že takoj na začetku spora sporočila, da je med intervjujem prišlo do enega samega zdrsa, povezanega s Furlani: Vsi potomci niso enakega mnenja o knjigi Skozi gosto noč. Dr. Boris Furlan ima, kolikor mi je znano, tri vnukinje. Vnukinja iz Amerike, ki je podedovala pisma (njena mama, soavtorica knjige Staša Furlan Seaton je junija 2022 umrla), je zelo zadovoljna s knjigo. Vnukinja Meta Kozin iz Ljubljane je zelo nejevoljna in se pripravlja na tožbo. Vnukinja Špela Furlan pa je vesela objave knjige … Nič nimam proti, da se to objavi na televiziji. Kakorkoli že to izvedejo. Zaradi mene lahko Vida Petrovčič to prebere v nedeljo zvečer pred intervjujem. Ali pa Jože Možina pred utripom.

Televizijskemu uredništvu sem tudi sporočila, da nimam nič proti, če se za popravo lotijo oddaje, pogovora ali omizja o množičnem ovaduštvu, ki ga je vpeljala komunistična partija, ko je prevzela oblast. Strinjam se namreč s Špelo Furlan, da je zgodba o njenih prednikih »pretresljiva in da veliko pove o takratni brutalni politični mentaliteti«. Res je, a po mojem mnenju spadajo vrbovanja za Udbo, to je napeljevanje k ovajanju, tudi med najbližjimi, med glavne razpoznavne poteze te brutalnosti. 

Bolj kot nasprotniki nekih osebnih drž glede prekinitve življenja nošenčka, smo borci za življenje, borci za premislek o človeku, ki se je morda nepričakovano in neželjeno pojavil. Da ne bomo potem gledali shode - kot v tujini - prizadetih mater z napisi: „I regred my abortion!“

Ženska seveda ne sme biti stroj za rojevanje; o tem se je tako slikovito (za nekatere celo sporno) izjasnil tudi papež Frančišek. Vemo za naravno neplodne dni, za kondome, in če ne gre drugače tudi za sterilizacijo. Sicer pa: nočete otrok! Prav! Ne spočnite jih! Stroka ponuja druge rešitve za „načrtovanje družine“. Tudi mi, ki skušamo uglasiti svoje življenje po nauku Jezusa iz Nazareta, - vsaj zase - splava ne moremo zlahka sprejeti. Ne bom govoril o moralnih zadržkih; ampak, če postavimo za nedotakljivost človeškega življenja meji pri spočetju in pri naravni smrti, smo absolutno varni pred vso grobostjo vsiljenih zgodovinskih izjem! Iz čistega naravoslovja bom izhajal. Če obrnemo tok našega življenja v zgodovinsko smer, je jasno, da smo bili včeraj mlajši, v šolskih letih še mlajši, ob rojstvu še mlajši in manjši, in potem še in še - nikjer ni nekega kvantnega razvojnega preskoka, nobene stopničke ni vmes, razvoj je zvezen in gladek (matematični izraz) -, dokler ne pridemo do združitve enkratne ženske in enkratne moške celice ob spočetju po podedovanih genih, tudi več rodov nazaj, in njihovi kombinaciji in se kreira enkratno človeško življenje, ki se čez čas konča z naravno smrtjo ali z odvzemom življenja. (Poudarjam pa, da sama ženska ali moška spolna celica ne more generirati spočetja; šele združitev jajčeca in semenčice je „veliki pok“, začetek novega enkratnega življenja!).

To je začetek našega, človeškega in človekovega življenja. Res se lahko znajde nosečnica v težkih razmerah. Ampak čez devet mesecev je nosečnosti konec, in mati lahko otroka sprejme ali odda v urejeno družino. Ko tehtam devet mesecev morebitnega nelagodja matere na eni strani in celotno življenje sočloveka, ki visi v zraku, na drugi strani, sem za življenje! Nosečim ženskam, ki so v stiski, je treba dati več podpore in upanja. Lep odziv bi bil, če bi jim izplačali devet nosečniških dodatkov - spodbud. In podprli civilno družbo, ki se bori za življenje. Že rimsko pravo je priznavalo nošenčku dedno pravico. Tudi naše ga! Naš pohod je bil pohod za življenje. Ne delamo si utvar, da bomo spreobrnili goreče zagovornike splava - zanje je splav zakonsko zagotovljen -, želimo pa, da se sliši še drugo plat zvona, kjer bije tudi sledeče pričevanje: Pred leti sem pomagal pri zaključku šolanja mladi mamici. Ko je uspešno maturirala in se je otročiček že postavljal pokonci v stajci, sem ji namignil, da me daje radovednost. „Vem“, je dejala, „kaj me želite vprašati: ali sem pomislila kdaj na splav?“ „O, ja, cele noči sem prebedela v takšnem razmišljanju!“ „Pa zdaj?“, sem bil kar nekako neroden. Njene tople oči so ji zalile solze sreče.