Sašo Hribar je v sporu s Peterletom, ker si ta in še nekaj oseb prilašča vse zasluge za osamosvojitev. A v boju zoper to prilaščanje ne smemo izgubiti spred oči, da je bila osamosvojena Slovenija rezultat daljšega procesa. Naj spomnim samo na eno pomembno dogajanje – na sprejem ustavnih amandmajev; z njimi je osamosvojitev dobila pravno oporo.

A sprejemanje ustavnih amandmajev nikakor ni bilo neboleč proces, kar kot pričevalec zelo dobro vem. Nasprotniki so v Beogradu počakali, da je predsednik predsedstva SFRJ Janez Drnovšek odšel na uradni obisk v ZDA in je predsedovanje začasno prevzel srbski član predsedstva Jović. Na dan pred napovedanim sprejemanjem amandmajev v slovenski skupščini so v Beogradu sklicali nujno sejo Centralnega komiteja ZKJ, nujno sejo Ustavne komisije SFRJ in nujno sejo Zveznega zbora Skupščine SFRJ. Zaporedje sej je bilo dobro zrežirano: najprej naj bi CK že pred večernimi poročili obsodil ustavne amandmaje, v istem časovnem pasu naj bi jih obsodila Ustavna komisija, zadevo pa bi zaključil sklep zvezne skupščine še med trajanjem večernih poročil. Sledilo bi ukrepanje po formuli „a da se pri tom ne stvara antislovenačko raspoloženje“.

Da bi tak potek na hitro sklicanih sej omogočili, je nam, slovenskim članom CK, zagotovila let v Beograd armada. (Prijatelji so mi svetovali, naj nikar ne grem, nekateri kasnejši „osamosvojitelji“ so se umaknili čez Karavanke, „da bi obvarovali intelektualno substanco slovenskega naroda“, kot so to kasneje pojasnjevali.) Sam in še nekaj drugih, denimo Lev Kreft, smo bili člani tega organa le zadnjega manj kot leto dni, glavnina slovenskih članov pa je bila vanj izvoljena tri leta prej. Mi smo bili zamenjava za nekaj članov, ki so molčali, ko bi bilo treba govoriti.

V polni zavesti, da je naša pot v Beograd pot v nevarnost, sem poskrbel, da bi moja družina ne ostala še brez moje mesečne plače. A naša dolžnost je bila, da ne gremo v Beograd molčat.

V Beogradu je (zdaj že pokojni) Štefan Korošec poskrbel, da se CK ni sestal v stavbi Skupščine, temveč v Sava centru, kjer je bilo za morebitne Miloševićeve demonstracije manj ugodno, nam pa bi omogočilo umik skozi hotel Intercontinental.

Že sredi popoldneva smo (ob pomoči dela Hrvatov) pokvarili začetek seje: kar nekaj ur smo spodbijali dnevni red, zelo slišni smo bili pri tem trije filozofi z javljanji za besedo in neskončnimi replikami, poleg naju s Kreftom še (zdaj že pokojni) Borut Šuklje. Ko je bil dnevni red sprejet, je že tekel televizijski dnevnik. Prva nakana nasprotnikov naših ustavnih amandmajev je s tem padla v vodo, kot smo izvedeli kasneje, je padla v vodo tudi ustavna obsodba, za kar je z dobrimi argumenti poskrbel ... Kristan.

Mi pa smo se v diskusiji, ki je trajala potem skoraj do osmih zjutraj, najprej naposlušali neprikritih groženj armade, tam nekje okrog tretje ure zjutraj pa je armada ublažila ton in prešla na svarila. In na koncu z obsodilnim sklepom CK, proti kateremu so poleg nas glasovali Hrvati in Albanci, ni bilo mogoče doseči ničesar več. Armada nam je morala omogočiti vrnitev domov, a demonstracij besa ni manjkalo.

Drugi del dogajanja pa je povezan z Janezom Drnovškom: V Ameriki je imel za več dni zaporedoma na tuje ime rezervirane karte za JATova letala, v pravem trenutku je skrajšal obisk ZDA in vstopil na JATovo letalo, ko pa je bilo letalo v zraku, je oznanil, da je v njem predsednik predsedstva, in po mednarodnem pravu je bil v letalu državne kompanije že na državnem ozemlju. (Ko so to izvedeli režiserji beograjskih dogodkov, so zamenjali ton.) In Drnovšek je letalo preusmeril v Ljubljano, tukaj pa potem s svojim prihodom v skupščino še dodatno potrdil legitimnost ustavnih amandmajev. Mi pa smo se dobro uro zatem na Brniku izkrcali iz vojaških letal, zadovoljni, da smo opravili svojo dolžnost.

Če gledamo nazaj, je bil Drnovškov zmagoviti manever, za katerega smo izvedeli šele post festum, zelo riskanten. Kaj bi bilo, če letalo v pravem trenutku ne bi moglo odleteti? Stvar bi bila žgoča tudi za nas. Srečno smo jo odnesli. Kot pričevalec pa še enkrat poudarjam: Skupaj z drugimi sem tudi jaz samo storil svojo dolžnost.

Podobne upodobitve še drugih dogodkov z drugimi konkretnimi pričevalci in udeleženci bodo seveda resna ovira temu, da bi si peščica posameznikov prilastila tako veliko dogajanje, kot je proces osamosvajanja. Naj kar na tihem sanjajo o ljubljanskem Trgu Janeza Ivana Janše, Peterletovi cesti, Bavčarjevem parku, Aleji Dimitrija Rupla in Kacinovem mostu, a nas naj s tem pustijo na miru. Kot razumem, hoče Sašo Hribar prav to.

Za izpolnitev dolžnosti niso potrebna ne priznanja ne odlikovanja. Tisti, ki pa izpolnjevanje dolžnosti štejejo za svojo zaslugo, so nevarni.

Odzivamo se na prevod intervjuja z izraelskim zgodovinarjem, Tomom Segevom, z naslovom »Družba je krenila daleč na desno«, ki je bil v Mladini objavljen 28. aprila 2023. Vsebini intervjuja umanjka kritična presoja. Nekatere informacije so prikazane izkrivljeno ali pa so izpuščene, kar bralki in bralcu onemogoča ustvarjanje celovitejše in pravičnejše slike. V odzivu se osredotočamo le na najbolj očitne netočnosti.

Intervju s Segevom se začne z vprašanji in odgovori o nastanku Izraela, v katerih ni omenjeno, da so judovske milice leta 1948 in že leto prej z domov pregnale vsaj 750.000 Palestink in Palestincev, jih 15 tisoč ubile in z zemljo zravnale več kot 400 palestinskih vasi in mest. Takrat pregnanim in njihovim potomcem izraelske oblasti še danes ne dovolijo vrnitve na njihove domove. Ko bodo torej judovski prebivalke in prebivalci Izraela praznovali 75 let Izraela, bodo Palestinke in Palestinci obeleževali nakbo – katastrofo.

Novinarki Der Spiegla v intervjuju judovsko državo označita za demokratično, kar Segev, zgodovinar, sprejme kot dejstvo. Mnogi mednarodni pravniki in pravnice ter tudi izraelski zgodovinarji in zgodovinarke opozarjajo, da judovska država ne more biti hkrati demokratična in judovska, če demokracijo razumemo tako, da enakopravno upošteva in vključuje vse svoje prebivalke in prebivalce ne glede na osebne okoliščine. Kot judovska država je Izrael lahko zgolj država, ki izključuje iz polne enakopravnosti vse ljudi, ki niso judovskega porekla – to pa jo dela za rasistično.

V tem nesmislu leži srž protestov judovskega prebivalstva. Protestirajoči želijo, da svet še naprej verjame, da je Izrael judovska in hkrati demokratična država, vladajočim strankam ter njihovim podpornicam in podpornikom pa je za to vse bolj vseeno, na kar je opozoril izraelski zgodovinar Ilan Pappé v enem svojih zadnjih zapisov. O apartheidu in človekovih pravicah Palestink in Palestincev protestirajoči molčijo.

Segev lahkotno, brez ugovora novinark, zavrne apartheid in kolonialni sistem kot dve poimenovanji za nadvlado države Izrael nad vsemi aspekti življenja Palestink in Palestincev, četudi gre za ugotovitev Združenih narodov ter vodilnih mednarodnih (npr. Amnesty International) in izraelskih organizacij za človekove pravice.

Ti so zbrali dokaze in pričevanja ljudi, da država Izrael nad palestinskimi ljudmi izvaja apartheid. Sicer na različnih ozemljih različno, a povsod so posledice za Palestinke in Palestince neznosne. Za lažjo predstavo: nam povsem samoumevna vsakdanja dejanja, kot je obisk prijatelja, bolne babice v bolnišnici, so za nekatere Palestinke in Palestince odvisna od prepustnic, ki jih izdajajo izraelske oblasti, in od dobrohotnosti posamezne pripadnice ali pripadnika izraelske vojske, ki se kljub prepustnici lahko na kontrolni točki odloči po svoje. Segev pa vse to zvede na »konflikt med narodoma, ki se kaže v zasedbi območja«, kar implicira dve strani na enakih pozicijah moči.

Izrael si še naprej prisvaja in kolonizira palestinsko zemljo – Palestinke in Palestince nasilno izseljuje z njihovih domov. Gradi vedno nove, mednarodnopravno nezakonite naselbine, namenjene izključno judovskemu prebivalstvu. Palestinskim kmeticam in kmetom onemogoča dostop do vodnih virov in obdelovalne zemlje.

Apartheid in kolonizacija nista samo besedi. Ne smemo ju zamenjati s takimi, ki minimalizirajo ali celo izničijo odgovornost oblikovalk in oblikovalcev rasističnih in nepravičnih izraelskih politik do Palestink in Palestincev; odgovornost ljudi, ki te politike vsakodnevno udejanjajo; odgovornost ljudi, ki te politike olepšujejo in jim dajejo legitimnost; ter nenazadnje odgovornost ljudi, ki (po)gledajo stran.

Pozdravljamo in cenimo prevajalsko/novinarsko delo, s katerim se bralkam in bralcem Mladine ponudi informacije, ki pojasnjujejo trenutno situacijo v Palestini in Izraelu. A morda bi veljalo izbor opraviti natančneje in ponuditi prispevke, ki bolj argumentirano in celoviteje pojasnjujejo to situacijo – denimo že omenjeni zapis zgodovinarja Ilana Pappéja z naslovom »Fantasies of Israel«, ki je dostopen na https://newleftreview. org/sidecar/posts/fantasies-of-israel.

Imamo pa tudi v Sloveniji vrsto izkušenih posameznikov in posameznic, novinark in novinarjev, ki podrobno poznajo situacijo v Palestini in Izraelu in bi jo lahko argumentirano in celovito predstavili bralkam in bralcem Mladine.

Politične stranke niso podjetja, a financiranje in njihovo obnašanje ni daleč temu, zato je potreben premislek, kako naprej, da bodo stranke in politični sistem organizirani v javnem interesu, ne v interesu političnih podjetij. Ne pozabimo, da politične stranke predstavljajo minorno število občanov.

Aktualna ureditev dopušča marsikaj in je tudi vaba za tiste, ki v politiki vidijo predvsem posel in materialno okoriščanje. Predlagam, da se političnih strank ne financira z denarjem, ampak, da se jim delovanje omogoči preko zagotavljanja infrastrukture, ki jo potrebujejo: pisarne, materialni stroški obratovanja pisarn, en zaposlen tajnik, oglasni prostor pred volitvami ... podobno kot imajo v TV in radijskih medijih brezplačne termine pred volitvami. Glede na to, da za tak način financiranja, brez bančnih računov, politične stranke verjetno ne bodo same od sebe pristale ali se za to zavzemale, predlagam, da predlog podprejo mediji in civilna družba in da se o tej zadevi ugotovi mnenje tistih, ki ta cirkus moramo plačevati in gledati in trpeti posledice. 

Slovenija je prva na svetu po številu traktorjev na prebivalca. Leta 2020 je državni zbor določil, da so živali čuteča bitja, do takrat pa so bile živali opredeljene kot stvari. To dvoje je zanimivo in poučno primerjati ob zadnjih masovnih demonstracijah kmetov na traktorjih pred parlamentom, saj tako sovražnega sevanja ni bilo na ljubljanskih ulicah vse od okupatorjev v drugi svetovni vojni. Prostaška sporočila na traktorjih so vsem oznanjala, kakšni ljudje vozijo traktorje po svoji zemlji, kjer živijo čuteča bitja v naravi in tudi nagnetena v kletkah, na gnoju po farmah in priklenjena na verigah.

Ljudje s takimi značaji in nespodobnim vedenjem ne spoštujejo nobenih zakonov, še najmanj pa zakone narave, ki so večno v veljavi. Stara modrost nam veleva, da se moramo podrediti zakonom narave, če hočemo zavladati naravi. Naši številni kmetje s traktorji in dragimi avtomobili v garažah se norčujejo tudi iz evropskih direktiv za območja Natura 2000, čeprav ta območja zagotavljajo trajnost donosov ekoloških sistemov, ki so temelj tudi za ekološko pridelavo zdrave hrane. Še hujši zločin proti naravi in našemu zdravju je pretirana raba pesticidov, herbicidov in vseh drugih strupov. Kmetje na traktorjih so odločno nastopili pred parlamentom proti omejevanju vseh teh strupov, ker jim dajejo večji pridelek in s tem zaslužek, ne glede na posledice za vse živo.

Še posebno so ogorčeni nad divjadjo, pticami vseh vrst in hrošči, ker naj bi jim vsa ta golazen, kot se izražajo, odžirala pridelke. V navezi z našo kmetijsko in gozdarsko oblastjo še posebej hitro in odločno zahtevajo od lovcev odstrel velikih zveri, ki naj bi ogrožale njihovo lastnino ter zdravje in življenje ljudi na podeželju. Na podlagi ekspertize učenjakov iz biotehniške fakultete in uradnikov zavoda za gozdove je minister za naravne vire in okolje izdal odločbo za odstrel kar 230 medvedov, predvsem mlajših, ki so menda še posebno nevarni. Medvede so lovci že od fevdalnih časov in do bolezni norih krav krmili na oddaljenih krajih v gozdovih s klavničnimi odpadki, poginulo divjadjo in sadjem. Sedaj pa mladi medvedki brez mater iščejo zavrženo hrano na smetiščih in ob hišah, s tem pa naj bi ogrožali zdravje in življenje kmetov. O škodah na traktorjih še ne poročajo.

Živali so resnično čuteča bitja, ne pa ljudje, ki se morijo med seboj v vojnah že skozi tisočletja in z vedno bolj uničujočim orožjem. Sedaj smo že v tretji svetovni vojni, kot nam sporoča tudi papež. Zaradi nakopičenega atomskega orožja bo to tudi zadnja vojna. Uničila bo vse živo, tudi vse poštene, pametne in čuteče ljudi. Seveda pa tudi vse kmete z dragimi traktorji in brez vsake vesti.

Srhljivo je spoznanje, da živimo v družbi, v kateri močni in vplivni s pomočjo odvetnikov definirajo resnico. Ob nedavnem pismu bralcev v Dnevniku in članku v Mladini, ki sta opisovala pritiske Mestne občine Ljubljana na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Križankah sta namreč obe uredništvi prejeli več strani dolgo pismo velike odvetniške pisarne, ki zastopa MOL in Festival Ljubljana z zahtevo po objavi prave (beri „njihove“) resnice. Uredništvi sta, skladno z zakonom, popravke resnice tudi objavili. A živimo v času, ki nam omogoča, da lahko vsak z nekaj kliki poišče izjave in medijske objave iz preteklosti in z nekaj kritičnega razmisleka sam presodi kaj, je res.

Zvedavi bralec bo hitro naletel ne nedvoumne izjave Festivala Ljubljana, da bo samo: » z ureditvijo lastništva Križank na način, da Festival Ljubljana prevzame v upravljanje celoten kompleks, zavod lahko celovito pristopil k idejnim zasnovam za obnovo stavbe kot celote z namenom vzpostavitve kulturnega centra v kompleksu Križank.« Našel bo tudi zapise, ki dokazujejo servilnost šolskih ministrov iz vrst SD, ki so brez ugovorov prepuščali lastništvo Križank v roke MOL. Do leta 2010 je bila namreč, navkljub sporazumu o skupni rabi iz leta 1973 v zemljiško knjigo kot izključni upravljalec nepremičnine vpisana Srednja šola za umetno obrt, pravna predhodnica sedanje SŠOF. Tisto leto je MOL s tožbo na Okrožnem sodišču dosegla vpis spremembe lastniškega razmerja – 48% je pripadlo občini, 52% pa je ohranila država oziroma Ministrstvo za šolstvo in šport. S strani Festivala predlagana delitev nikakor ni ustrezala dejanskemu stanju uporabe prostorov, saj šola namreč že od Plečnikove prenove naprej uporablja približno 85% prostorov. Leta 2019 je tedanji minister MIZŠ dr. Jernej Pikalo z županom podpisal sporazum o nameri, ki predvideva menjavo celotnega lastništva Križank za parcelo za izgradnjo bodočega Centra znanosti v Trnovem. Ob tem še danes ni sprejet niti prostorski načrt za lokacijo nove šole, ki je predpogoj za razpis obveznega arhitekturnega natečaja, na osnovi katerega bi se lahko šele začelo njeno projektiranje.

O primernosti in subtilnem sožitju nove strehe s spomeniško zaščiteno arhitekturo se lahko bralec prepriča ob ogledu Križank. Leta 2016 je pozni aprilski sneg porušil spomeniško zaščiteno pomično streho nad letnim avditorijem v Križankah. Do porušitve ne bi prišlo, če bi bila streha pravočasno zložena. Za to je odgovoren Festival Ljubljana, saj ta upravlja avditorij in streho. Ob porušitvi je prišlo do večjih poškodb starih objektov, v katere je bila pomična streha vpeta. Namesto da bi se lotili statične sanacije poškodb ter obnove in ponovne montaže uničene pomične strehe, je MOL brez javnega arhitekturnega

natečaja, ki bi bil zaradi višine investicije in občutljive lokacije znotraj spomenika državnega pomena nujen, zgradila novo streho. Obstajajo videoposnetki, ki kažejo škodo, ki jo ta povzroča na starih objektih.

Po pozivu Šole je ZVKDS izdelal usmeritve za prenovo kompleksa v katerih je podana zahteva za izdelavo konservatorskega načrta. SŠOF prosi MOL, da bi ta načrt čim prej skupaj naročili in pristopilo k sanaciji propadajočih objektov. Ta to dosledno zavrača in vsakršno sanacijo pogojuje z razdelitvijo Križank na način, ki bi ustrezal izključno Festivalu. Takšna delitev za Šolo ne more biti sprejemljiva, saj bi ostala brez prostorov, ki jih nujno potrebuje za izvajanje učnega procesa.

Razumeti je potrebno, da spomenik niso samo stavbe, ampak tudi dejavnosti, ki v njih potekajo. Šola je vse od Plečnikove prenove v začetku petdesetih let 20. stoletja del spomenika. V civiliziranih kulturnih družbah velja pravilo, da je potrebno za delovanje v spomeniško zaščitenih stavbah program in način njegovega izvajanja prilagoditi spomeniku in ne obratno, kot to počne Festival.

Kritični bralec bo zasledil tudi zapise o nekdanjih prizadevanjih stranke Levica v Državnem zboru in Mestnem svetu, da bi vitalni del Šole ostal v Križankah. Ob tem pa bo lahko opazoval njen boleč molk sedaj, ko je postala del oblasti.

Vse pa nas lahko skrbi sprenevedanje novega podžupana, ki meni, da se o očitni gentrifikaciji mesta govori brez pravih podatkov in da bi bilo najprej potrebno izdelati natančne analize. Gentrifikacija pomeni, da se iz različnih razlogov v določenem predelu mesta poveča pritisk kapitala, to pa tam povzroči spremembo socialne strukture prebivalstva. V središču Ljubljane ne gre več le za gentrifikacijo, gre za urbicid. Središče mesta se namreč pospešeno prazni in spreminja v tematski park, ki privlači trume turistov in omogoča družabne rituale premožnih. Poskušajmo se sprehoditi (prebiti) skozi staro mestno jedro, pomislimo na stanovanjske stavbe, ki se spreminjajo v hotele, nezmožnost regulacije Airbnb, nasilno izpraznitev Roga, farso s spomeniško zaščitenim kopališčem Ilirija, hiperprestižni »Palais Schellenburg«, selitev fakultet v novi kampus pri živalskem vrtu ... In spomnimo se opustelega mestnega središča v času epidemije.

Mestna oblast kljub opozorilom meščanov in strokovnjakov ni pripravljena prepoznati škodljivosti procesov, ki jih dopušča ali s svojim delovanjem celo spodbuja. Prepoznavanje problema je seveda predpogoj za njegovo reševanje. In mesto ima v rokah vse vzvode, s katerimi bi lahko, če bi si to želelo, praznjenje mesta zaustavilo.

In tako so Križanke le še en kamenček v mozaiku umirajočega mesta.

Za ilustracijo mestnih prioritet omenimo še novo mestno čudo, ki se nam obeta. Za nepotrebni vodomet, ki ga namerava postaviti ob Slovenski cesti v izteku Tomšičeve ulice, bo MOL namenila kar dobrih 900.000 EUR. V nedavnem konservatorskem načrtu za Plečnikov stadion pa je vrednost prenove celotnega stadiona v izvorni obliki, vključno z obnovo hortikulturne ureditve, ocenjena na nekaj čez 2,5 milijona evrov.

Župan, kot je pred meseci izjavil, svojo zmago v prvem krogu lokalnih volitev razume kot referendumsko podporo vsem njegovim projektom. Med njimi je tudi sežigalnica smeti. Ker v Ljubljani argument moči že dolgo prevladuje nad močjo argumenta, se zdi, da bodo smeti končno, po zgledu Francije, morale zagoreti. Seveda ne tiste v peči sežigalnice. 

Že dolgo berem kolumne Vlada Miheljaka ter ga cenim kot pronicljivega in duhovitega kritika družbe. Me je pa precej začudila njegova kolumna iz 16. številke Mladine.

Prepoved živali v cirkusu se mu namreč zdi »splošna evropska norost«, čeprav je vsesplošno znano, da v cirkusu živali ne dresirajo na prijazen način, temveč z vcepljanjem strahu in drugimi vrstami nasilja. Zakaj naj bi bilo cirkuse v taki obliki vredno ohraniti, pa bralci ne izvemo, čeprav gre po mojem mnenju za preživeto vrsto »razvedrila« (kamor bi lahko npr. uvrstili tudi ognjemet). Če naj bi kot civilizacija napredovali, bi morali izkoreniniti vse oblike nasilja in mučenja živih bitij.

Še bolj pa me čudi očitek protestnikom, ki se zavzemajo za živali v cirkusu, češ, zakaj se ne borijo raje za neke druge zatirane in v družbi spregledane skupine – ljudi. V današnjem svetu je žal res vedno (pre)več skupin ljudi, za katere kot družba nismo poskrbeli in ki bi si zaslužili, da se nekdo zavzame zanje. Toda boj za nekaj dobrega je samo po sebi plemenito dejanje, malce manj pa se mi zdi plemenito ljudem, ki se borijo za nekaj dobrega, očitati, ker se ne borijo raje za nekaj oz. nekoga drugega.

Ali torej obstaja nek vrstni red, po katerem bi se morali ravnati, če hočemo protestirati? Ko je za neko skupino poskrbljeno, je lahko na vrsti naslednja? Žal pa nam je iz zgodovine še predobro znano, da ni nič dokončno in da se je treba vedno znova boriti za že pridobljene pravice. Kdaj so torej na vrsti živali in kdo se bo boril zanje, če ne prav ljudje? Same si namreč ne morejo pomagati, saj so nam tako ali drugače podrejene in so odvisne od nas. Kakšnih očitkov bi bili protestniki šele deležni, če bi se zavzemali za pravice tistih živali, katerih edini »namen« je, da končajo na našem krožniku?

Pred leti je prijateljica z dražbo umetniških del zbirala denar za pomoč žrtvam poplav v Srbiji. Na spletnem portalu televizije, ki je o tem objavila prispevek, so v komentarjih kar tekmovali, kdo se bo bolj zgražal nad tem in naštel več takšnih, ki bi jim namesto tega lahko pomagala, češ, zakaj pomaga otrokom v Srbiji, v Sloveniji pa ne. Jaz pa sem se spraševala le, zakaj ljudje tako polni dobrih idej in namenov tratijo čas za računalnikom, namesto da bi odprli denarnice ali pa vzeli transparent v roke in se podali v boj za boljši svet, kajti pri tem jih ne bi oviral prav nihče, razen oni sami.

Na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana (SŠOF) že nekaj časa živimo v negotovosti zaradi neurejenosti lastniških razmerij prostorov v Križankah. V naše pedagoško delo vdira strah za streho nad glavo dijakov in učiteljev. Odgovorne pozivamo k dolgoročni razrešitvi težave, ki sega v leto 2007, ko je razdelitev lastništva med Mestno občino Ljubljana in državo spregledala dejansko rabo prostora in nenazadnje vizijo arhitekta Plečnika, ki je Križanke namenil primarno izobraževalni dejavnosti.

Šoli grozi, da jo bosta MOL in Festival Ljubljana stisnila na kvadraturo, ki je premajhna za opravljanje njene dejavnosti. To jima omogoča pravnomočna sodba iz leta 2010, ki temelji na dogovoru med mestom in državo in po kateri ustanoviteljici šole pripade le dvainpetdeset odstotkov prostorov. Dejansko šola uporablja petinosemdeset odstotkov kvadrature.

Zakaj je država na takšno razdelitev pristala, je vprašanje za politično-ekonomske analitike. Razlog, da se šola v zakonskem roku ali pozneje na sodbo ni pritožila, je verjetno, kot se kaže z današnjega vidika, v naivnem pričakovanju, da mesto in država mladostnikov ter učiteljev niti v najbolj nadrealističnih sanjah ne bosta metala na cesto.

Danes je Festivalu Ljubljana in MOL pravno omogočeno, da šoli odvzameta znaten del vitalnih učilnic, delavnic in ateljejev; povedano drugače, Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje bo odvzet tisti del Križank, za katerega mu sedaj MOL zaračunava najemnino za uporabo prostorov, s katerimi je šola upravljala od vsega začetka. Vse to bi bilo manj zaskrbljujoče, če bi država znala sezidati šolo na drugi lokaciji, a v bližnji prihodnosti tega ni pričakovati, saj prostorski načrt še ni sprejet. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bi nov objekt šola dobila v štirih letih, ko bi se morali izseliti. Šoli je bila gradnja novega objekta obljubljena že leta 1993, ko je bil ob prisotnosti vladnih predstavnikov slovesno položen celo ( jalov) temeljni kamen. Prav tako je ministrstvo odgovornost za iskanje nadomestnih lokacij prepuščalo vodstvu šole in brezobzirnosti nepremičninskega trga.

SŠOF podpira festivalsko umetniško produkcijo v Križankah, a ne na škodo izobraževalne dejavnosti. Navsezadnje smo vitalni del kompleksa skozi vse leto, Festivalu pa koristi le v poletnih mesecih. Menimo, da si mladi kreativci zaslužijo navdihujoče okolje. Nasprotujemo gentrifikacijskim težnjam MOL, ki nepridobitne dejavnosti izrinja na zemljepisno in s tem družbeno obrobje. Ne razumemo inertnosti ustanovitelja, ki našo težavo preklada iz mandata v mandat, od enega do drugega sekretarja.

Vlado in MOL pozivamo, da prepoznata pomen naše dejavnosti v osrčju glavnega mesta. Kot pedagogi se ne želimo ukvarjati s trgovino med mestom in državo. Lahko pa tudi se in iz omar potegnemo politično-ekonomske okostnjake in jih obesimo na vrata parlamentarnih pisarn ali pa na nagrobnike propadlih političnih strank. Absurdno se nam zdi, da ustanoviteljica ne daje zagotovil, da dijakinje in dijaki, učiteljice in učitelji ne bomo izgnani v tretjo izmeno ali v industrijsko cono. Ne razumemo, kako lahko ministrstvo bodoče oblikovalce in umetnike sili v podnajemništvo v garderobi ali pisarni Festivala Ljubljana.

Menimo, da je na svetu le malo stvari večnih in da med temi zagotovo ni kupčij o lastništvu zidov. SŠOF se je znašla v vlogi Shakespearjevega beneškega trgovca, od katerega oderuh zahteva funt mesa z njegovega telesa, ker je tako zapisano v pogodbi. Funt mladoletnega mesa terja Mestna občina Ljubljana, ker je tako zapisano v za nas sporni in nerazumljivi kupčiji med mestom in državo.

Učitelji in člani Sveta SŠOF podpiramo prizadevanja ravnateljice Apolonije Simon za ohranitev delovanja šole v Križankah. K temu dodajamo, da minister za vzgojo in izobraževanje na pismo sveta SŠOF, poslano pred dvema mesecema, v katerem smo ga pozvali k bolj tvornemu zastopanju naše šole v pravnih postopkih, ki potekajo z Mestno občino Ljubljana, sploh ni odgovoril. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in Mestna občina Ljubljana, ki se rada ponaša s Plečnikovim delom, v tem trenutku nista pasivna in nezainteresirana opazovalca nekakšnih abstraktnih težav šole, temveč v tej situaciji njeni Scila in Karibda.

Med brezbrižnim, mačehovskim Ministrstvom za vzgojo in izobraževanje ter Mestno občino Ljubljana stojimo sami. Idealisti, ki kljub duhu časa stremimo k prenašanju Plečnikove dediščine in humanizma na mlajše rodove. Če bi odločevalci kdaj stopili v naše Križanke, bi lahko opazili napis, ki ga je Plečnik namenil mladim ljudem, ki vstopajo v uk umetne obrti in umetnosti. Opomin o dolžnosti, ki ni le dolžnost prenosa znanja, vrednot in kulture zanamcem, temveč opomin o dolžnosti, ki jo ima vsak izmed nas, posebej pa pristojni posamezniki – dolžnost delovanja v dobro družbe. Odločevalci, ki morda berete te vrstice, vam Plečnik šepeta iz davnega leta 1956: »Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.« Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter Mestna občina Ljubljana – kaj bo vaš spomin? 

Spoštovani, v tiskani izdaji vaše publikacije je našo pozornost pritegnila vsebina novinarja g. Boruta Mekine z naslovom »Kdaj z vlakom na Brnik?«, objavljena 17. marca 2023. Želeli bi opozoriti, da v njej ne držijo navedbe, da je letališče pobudnik oziroma predlagatelj nadgradnje železniškega omrežja s krožno povezavo Ljubljana–Komenda–Brnik–Kranj– Ljubljana, ki vključuje tudi predlog podzemne železniške postaje (na SV strani) z ločenim potniškim in tovornim delom. Zaradi napačno objavljenih informacij želimo uveljavljati pravico do popravka objavljenega besedila.

Fraport Slovenija za navezavo železnice na Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana pristojnim nikoli ni predlagal trase s krožno povezavo Ljubljana– Komenda–Brnik–Kranj–Ljubljana, saj ocenjuje, da bi ta ogrozila nadaljnji infrastrukturni razvoj letališča. Kot alternativni predlog za navezavo na letališče je predlagal celovito rešitev prometnih povezav, ki vključuje tudi hitro mednarodno železniško progo v X. Panevropskem prometnem koridorju, ki bi potekala vzdolž gorenjske avtoceste.

V nadaljevanju pojasnjujemo in podajamo nujna dopolnila za ustrezno razumevanje tematike. V letu 2016 smo s strani Ministrstva za infrastrukturo prejeli dopis o opustitvi trase hitre železniške proge v X. Panevropskem prometnem koridorju. Proga, ki bi potekala mimo letališča (JZ stran) ob avtocesti iz Ljubljane proti karavanškemu železniškemu predoru v smeri Avstrije in Bavarske, je bila zaradi ekonomskih in ekoloških razlogov ocenjena kot neustrezna. Kot alternativa za opuščeno progo nam je bila predstavljena krožna železniška povezava Ljubljana–Komenda–Brnik–Kranj–Ljubljana, ki je v članku zmotno navedena kot predlog letališča.

Stališče Fraporta Slovenija je, da predlagana krožna regionalna proga poteka povsem izven glavnih prometnih tokov in je zato dejansko lokalnega značaja, hkrati pa v svojem poteku pod že zgrajenim letališkim kompleksom ruši komunalno infrastrukturo in sklenjeno funkcionalno celoto letališkega območja. Prav tako ne omogoča transporta tovora, kar bi moralo predstavljati eno od izhodiščnih prednosti. Iz tega razloga je Fraport Slovenija pristojnim večkrat uradno izrazil stališča, da je opisana rešitev neustrezna in bo ogrozila nadaljnji infrastrukturni razvoj letališča. 

Že leta se soočamo z bolečim problemom, da nekateri ključni operacijski sistemi v elektronskih napravah, ki delujejo na področju Republike Slovenije, ne podpirajo slovenščine. Medtem ko operacijska sistema Windows in Android omogočata tudi slovenski elektronski vmesnik, sistema macOS in iOS mednarodne korporacije Apple funkcionirata samo v angleščini in v drugih tujih jezikih, ne pa tudi v slovenščini. Nekatere države, ki so po številu govorcev manjše od Slovenije, so se z Applom uspešno dogovorile za uporabo svojih jezikov. Kljub ustavnemu postulatu o rabi slovenščine v Republiki Sloveniji dosedanje slovenske vlade, tako leve kot desne, doslej žal niso spoštovale lastnega jezika in Ustave. Ta klečeplazna politika povzroča nepopravljivo škodo na izobraževalnem področju, njene največje žrtve pa so otroci in starejši uporabniki.

V Slovenskem centru PEN opozarjamo, da je skrb za slovenščino ustavno določena kategorija in da jo morajo spoštovati vsi, ki na področju naše države poslujejo in prodajajo svoje aparature oziroma storitve. Apple torej ignorira drugi odstavek 20. člena Zakona o javni rabi slovenščine (ZJRS, Uradni list RS, št. 86/04 in 8/10): »V elektronskih komunikacijskih in kontrolnih napravah mora biti omogočena izbira slovenščine in upoštevan slovenski črkopis.«

Stališče dolgoletne predstojnice Inšpektorata za kulturo in medije pri Ministrstvu za kulturo RS, gospe Sonje Trančar, pa zanika te zakonske določbe in cinično trdi, »da se citirana določba ne nanaša na mobilne (pametne) telefone in osebne računalnike z vidika javne rabe slovenščine. Menimo, da gre v danem primeru za zasebno rabo, kjer nastopa uporabnik tovrstnih naprav kot potrošnik, katerega interese ščiti potrošniška zakonodaja ali pa pravice v obligacijsko-pravnem razmerju do proizvajalca naprave«.

Ta pravni zmazek je predstojnica Inšpektorata za kulturo zapisala 31. januarja 2019 v odgovoru, s katerim je zavrnila zahtevo tedanje Komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU, da morajo državni organi RS prisiliti korporacijo Apple k spoštovanju slovenskega jezika in Ustave. Gospa iz leta v leto ponavlja ta manipulantski trik, čemur se v njeni slovenščini reče copy & paste.

Njeno stališče je nesprejemljivo, saj izničuje načelo pravnega varstva slovenskega jezika. Mar ni naloga gospe Sonje Trančar in njenih nadrejenih, da spoštujejo in izvajajo ustavno določeno zaščito slovenskega jezika? Če se ji skrb za slovenščino že dolga leta ne zdi nujna, mora zapustiti položaj predstojnice Inšpektorata za kulturo pri Ministrstvu za kulturo RS.

Še hujši kot problem cinične in arogantne uradnice, ki streže interesom kapitala, pa je dejstvo, da je štiri ali pet različnih vlad in ministrstev RS, tako desnih kot levih in vsakršnih, s pridom uporabljalo njen rokohitrski izgovor, da so elektronske naprave zasebne in ne javne, kot argument, zakaj ni mogoče ničesar narediti. Naši birokrati in politokrati si upajo zahtevati znanje slovenščine le od družinskih članov tujih delavcev, od Appla pa nikoli in nikdar. Junaki pa taki!

Seveda pa niso vsi državni uradniki pokvarjeni. Naj kot svetel primer izpostavimo g. Marka Jenšterleta, ki je kot vodja Službe za slovenski jezik pri Ministrstvu za kulturo RS vselej deloval strokovno in korektno, z velikim posluhom za družbene razsežnosti jezika. Hvaležni smo mu za odločno podporo prizadevanjem za zaščito slovenskega jezika. Zato smo bili toliko bolj osupli, ko smo izvedeli, da je g. Jenšterle, član Slovenskega PEN-a, nenadoma izgubil položaj vodje Službe za slovenski jezik na Ministrstvu za kulturo. Menimo, da mu je bila storjena krivica, in pozivamo ustrezne službe, da jo čim prej popravijo.

Ponovno zahtevamo, da vse tuje korporacije, ki poslujejo na ozemlju Republike Slovenije, upoštevajo Zakon o javni rabi slovenščine, kar še posebej velja za tiste naprave, ki so na voljo tudi otrokom in mladini, kar Applovi računalniki in telefoni nedvomno so.

Boris A. Novak, podpredsednik Mednarodnega PEN-a, Tanja Tuma, predsednica Slovenskega PEN-a, člani in članice Upravnega odbora Slovenskega PEN-a

Dokler nam bodo nove ceste (severna os) in železniške proge (Divača – Koper) »gradili« politiki, ki vse svoje ambicije vežejo na nek določen datum, ko naj bi bil »njihov projekt« končan in bodo ob zvokih »plehmuzike« in v soju žarometov zasluženo rezali vrvice, te ceste in proge ne bodo »sodobne in okolju prijazne«.

V članku ste se dotaknili samo problema vrste električnega napajanja vozne mreže, še vedno pa se ne ve natančno, ali bo nova proga Divača – Koper dvotirna ali enotirna. Ponujajo nam več »rešitev«. Da bo najprej enotirna, drugi (vzporedni) tir pa bo zgrajen pozneje, ko bodo našli denar zanj. Nikjer na svetu na tak način ne gradijo prog. Oba tira se morata graditi istočasno, drugače bo treba novo enotirno progo pri dograditvi drugega tira razdirati (zaradi novih tirnih zvez, ki jih zahteva dvotirna proga, prestavljati bo treba nove signalno-varnostne naprave, itd.), v tem času pa bo promet po novi enotirni progi zelo otežen, večino časa pa popolnoma onemogočen.

Če pa bo obveljala »cenejša« politična inačica: dve enotirni progi, stara in nova, bo treba pri spremembi načina električnega napajanja tudi staro enotirno progo Prešnica – Koper opremiti z novim sistemom, ki nas bo stal enako kot oprema drugega tira dvotirne proge.

Sicer pa lahko z optimizmom zremo v bodočnost. Prihaja doba dvotirnih prog. V Kranju je skorajda napočil čas za zasaditev prve lopate, potem bo na vrsti dvotirna »dolenjka«, samo ga. Bratušek nam mora razložiti, kje ob Gruberjevem prekopu bo speljan drugi tir med Kodeljevim in Rakovnikom. Predlagam Resljevo cesto, skozi predor pod gradom pa ostro levo na Karlovško!

Ob zapisu Bernarda Nežmaha o Althusserjevi knjigi Za Marxa se postavlja vprašanje odnosa javnih občil do teorije. Javna občila v splošnem bojkotirajo teoretsko delo, kadar pa o njem vendarle obveščajo, so poročila problematična, kakor prav Nežmahov zapis. Po njegovem Althusserjeva marksistična teorija ni nič vredna, zato ker je stalinistična vladavina zagrešila zločine. Nerodno je, da so najboljše teorije stalinizma izdelali prav v marksizmu. Denimo, Althusserjev nasprotnik Ernest Mandel. Ali Althusserjev privrženec Charles Bettelheim in njegova nadaljevalca Gérard Duménil in Dominique Lévy.

Sicer pa ni treba daleč. Zadosti je, da preberemo kakšno knjigo Marjana Britovška. Ali prispevek h kritiki stalinizma Tomaža Mastnaka. Ali besedila Marka Kržana, ki prinašajo splošno teorijo post-kapitalistične birokracije tako v stalinistični kakor v jugoslovanski samoupravni različici. Samo brati je treba, pa razumemo, zakaj je Za Marxa ena najpomembnejših knjig druge polovice dvajsetega stoletja

V izdaji Mladine 14. aprila 2023 je bila v rubriki 8 dni/teden pod naslovom Kjer je volja … napačna navedba glede OPN Mestne občine Kranj in umeščanja objekta za zimske športe. Avtor prispevka je zapisal, da »domačini o projektu niso vedeli ničesar, dokler se ta ni znašel v zadnjem občinskem prostorskem načrtu (OPN) občine Kranj …«.

Tako kot smo za Mladino že pojasnili 21. marca 2023 v odgovoru na novinarska vprašanja, Mestna občina Kranj vodi postopek priprave sprememb in dopolnitev OPN-4 in ena od več kot šeststo pobud in sprememb je tudi pobuda za spremembo namembnosti zemljišč na območju Besnice za postavitev objekta za zimske športe. To pomeni, da projekt še nikoli doslej ni bil uvrščen v občinski prostorski načrt in torej ni mogel biti iz njega umaknjen. OPN-4 prav tako ne obstaja niti v osnutku.

V postopku priprave sprememb in dopolnitev prostorskih aktov se vsako pobudo predhodno preizkusi in pridobi prva mnenja mnenjedajalcev na državni ravni. Nato sledi faza, ko lokalna skupnost predlagane spremembe in dopolnitve javno razgrne in vsakdo lahko poda svoje mnenje, do katerega se mestna občina opredeli. Nato šele sledijo naslednje faze sprejemanja sprememb in dopolnitev prostorskega akta.

Lastniki zemljišč v prvi, interni fazi priprave sprememb in dopolnitev OPN niso bili posebej obveščeni s strani MOK za to večjo investicijo, saj še ni bilo sigurno, da bo predlog sploh prišel do točke javne obravnave. V danem primeru je bil pobudnik dolžan pridobiti soglasja lastnikov zemljišč. Peticija občanov je bila glede na trenutne faze postopkov umeščanja v prostor morda preuranjena in plod številnih pol-informacij. Ko smo prejeli izjave lastnikov zemljišč, da ne soglašajo s spremembo namembnosti, je to pomenilo, da pobude ni možno uvrstiti v osnutek sprememb in dopolnitev OPN-4 za javno razgrnitev. 

Vojaški spopadi v Ukrajini se zadnje tedne umirjajo in tudi med zahodnimi politiki se vse redkeje sliši bojevite napovedi o tem, da bo Rusija v tej vojni poražena. To nakazuje, da se vendarle prebuja spoznanje, da je ukrajinsko morijo smiselno in potrebno končati za pogajalsko mizo. Verjetno vplivajo na te, za sedaj res še zelo rahle spremembe v naravnanosti zahodne politike, predvsem tri okoliščine. Najprej spoznanje, da ukrajinska vojna potiska energetsko in surovinsko bogato Rusijo v naročje Kitajske, kar utegne strateškim interesom ZDA zelo škoditi. Drugič to, da se vsaj v enem delu evropske politike prebuja spoznanje, da obravnavana vojna gospodarsko izrazito škodi EU in jo je zato potrebno čimprej končati; tako njeno razumevanje je za sedaj najbolj zaznati pri francoskem predsedniku Macronu, njemu pa bodo verjetno kmalu sledili tudi nekateri drugi vodilni politiki; upajmo, da bo med njimi tudi nemški premier Scholz, medtem ko naš premier svoje bojevitosti verjetno ne bo med prvimi opustil. In kot tretje to, da vojna v Ukrajini tudi vse bolj vplivni Kitajski ne ustreza, saj ta svojo strateško mednarodno politiko predvsem opira na lastno izjemno razvojno in ekonomsko učinkovitost, katere prednosti lahko uveljavlja le ob odprtem gospodarskem sodelovanju držav, kar pa vojna v Ukrajini zelo otežuje.

Kar nekaj upoštevanja vrednih razlogov torej govori v prid obetov, da se vojne v Ukrajini ne bo več zaostrovalo in se jo bo poskušalo čimprej končati s pogajanji. Nekaj podobnega pričakuje, kakor sem ga sam razumel, tudi Mirko Cigler, ki je svoje poglede o tej temi dne 15. aprila predstavil v Objektivu s člankom z naslovom Kompromis s hudičem. Tega sicer posebej ne omenja, a domnevam, da naj bi imel v tem primeru vlogo hudiča ruski avtokrat Putin, s katerim naj bi bilo težko ali celo nemogoče dogovoriti se za tak mir v Ukrajini, ki bi zadovoljil njeno prebivalstvo. Svojo zadržanost je Cigler izrazil z naslednjo mislijo, citiram: »Kaj torej ostane Ukrajini, če v zameno za mir izgubi svojo (ukrajinsko) dušo? Mir v nesvobodi ni mir, je zgolj utišan nemir«.

Tudi sam Putinovi avtokraciji nisem naklonjen, imam ga pa vendarle za dovolj razumnega, da verjamem, da bo pristal na mirno končanje vojne v Ukrajini ob pogojih, za katere sta se Rusija in zahodna ter ukrajinska politika nekoč že dogovorili, a se jih v ničemer ni spoštovalo, pa ne po krivdi Rusije. Predvsem gre za dva pogoja: a)Ukrajina naj se odreče članstvu v Natu in tudi sicer naj postane politično nevtralna država; b)Ukrajina naj uresniči zaveze, ki jih je s sporazumom Minsk 2 sprejela v letu 2015 in po katerih naj bi svojemu ruskemu prebivalstvu priznala pravice, ki gredo manjšini v demokratični državi. Verjamem, da sta navedena pogoja za Rusijo ključna, čeprav za Putina osebno to verjetno ne velja povsem.

Spričo njenih dosedanjih izkušenj so za Rusijo nedvomno izjemno pomembna tudi jamstva, da se bo mirovni sporazum o prekinitvi vojne v Ukrajini tudi dosledno spoštovalo; pri zagotavljanju le teh bi lahko osredno vlogo prevzela OZN, od katere se tudi sicer pričakuje, da bo v prihodnje veliko aktivneje delovala pri urejanju skupnih problemov nas zemaljanov.

Naj zaključim z naslednjo mislijo. Oba s Ciglerjem domnevava, da se nam obetajo mirovna pogajanja, ki naj bi končala vojno v Ukrajini. Pri oceni njihove uspešnosti, pa se očitno razhajava: sam verjamem v njihov uspeh, med tem ko je Cigler glede tega močno zadržan. 

Ustavni sodniki nujno potrebujejo dodatno in obvezno zdravstveno zavarovanje za vse vrste zdravja in bolezni. Tako zavarovanje naj se plačuje iz državnega proračuna, ker ustavni sodniki odločajo o pravicah in krivicah vseh ljudi v tej naši državi. Ob vsem tem se gredo pa še zahtevno igro na izpadanje pri tako usodnem odločanju. 

Pri celotni kompleksni problematiki, ki zadevajo Križanke, želim v tem pismu opozoriti predvsem na dve pomembni dejstvi. Arhitekt Jože Plečnik je zasnoval prenovo Križank leta 1946 (postopek zaključen 1956), kjer je prostore namenil Šoli za umetno obrt; pozneje se je ta preimenovala v Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo Ljubljana. Festival Ljubljana je deloval v sklopu Križank le kot poletna dejavnost. Tako je veljala prvotna razdelitev kvadrature in prostorov v Križankah med dvema uporabnikoma v razmerju SŠOF 85 in FL 15 odstotkov.

Leta 2007 so začele potekati aktivnosti na nivoju vladnih dogovorov, da bi Križanke razglasili kot spomenik državnega kulturnega pomena. Postopek vpisa se je zaključil šele leta 2016, domnevno zaradi sodnega procesa med letoma 2007 in 2010, v katerem sta se MOL in MIZŠ tožila za lastništvo. Tožba se je zaključila na prvostopenjskem sodišču, kjer se je 52 odstotkov prostorov namenilo MIZŠ, 48-odstotni delež pa je pripadel MOL.

Na odločitev sodišča se žal ni nihče pritožil, čeprav šola razpolaga z vsemi podatki in načrti ter dokaznim gradivom, da uporablja večinski delež kompleksa Križank.

V tem trenutku poteka postopek etažiranja Križank, kar pomeni, da del prostorov prehaja v last MOL. Tako šola izgublja prostore, ki jih nujno potrebuje za svoje delovanje. Poteka tudi tožba zoper MIZŠ, ki jo je MOL/ FL vložil za uporabnino prostorov, torej za tistih 23 %, ki jih šola od nekdaj uporablja, a so prešli v last MOL. Zanimivo je, da v tem pravdnem postopku FL trdi, da šola uporablja 85 odstotkov prostorov v kompleksu Križank, kar sicer drži, v omenjeni sodbi pred desetletjem pa je navedbe o naši večinski uporabi prostorov v Križankah Festival Ljubljana zanikal.

Drugi poudarek, ki ga želim izpostaviti, je, da sem kot ravnateljica SŠOF obvestila pristojno ministrstvo in MOL, da je po postavitvi nove strehe nad letnim gledališčem prišlo do nekaterih neljubih dogodkov, zato smo bili prisiljeni nemudoma pristopiti k nujnim vzdrževalnim delom na strehi poslopja. Prišlo je do zamakanja v prostore, zalivanja fasade, uničevanja strešne konstrukcije, ometa in stavbnega pohištva ter notranje opreme. Žal smo po opravljenih nujnih vzdrževalnih delih ugotovili, da izvedeni ukrepi ne zadostujejo, saj lokalno krpanje dotrajane kritine ne bi doseglo želenih učinkov. Zaradi vsega naštetega smo sprejeli odločitev, da pristopimo k celoviti obnovi strehe in prostorov mansarde, ki je bila nazadnje izvedena leta 1988. V dogovoru z MIZŠ smo 10. 10. 2022 izvedli razpis za storitve inženiringa in izbrali ponudnika LI-ING d. o. o., ki je za razpisane storitve ponudil najnižjo ponudbeno ceno v višini 19.000,00 evrov brez DDV in ki ima z obnovami historičnih stavb ustrezne reference. Pred oddajo povpraševanja za izdelavo projektne dokumentacije IDP smo – ker je kompleks zakonsko zavarovan kot zgodovinska ter kulturna dediščina in ker je del Plečnikove arhitekturne dediščine – pristopili k pridobivanju predhodnih usmeritev s strani ZVKDS. Ne nazadnje je cilj obnove tudi ohraniti vse dosedanje dejavnosti, ki dajejo mestnemu prostoru smisel in polno funkcijo. Po sestanku, ki je potekal sredi marca, je bil predlog SŠOF in MIZŠ, da lastnika naročita izdelavo konservatorskega načrta. S strani MOL do sedaj ni bilo nikakršnega odziva na naše predloge in pozive. Tako žal ne moremo pristopiti k obnovi strehe in stanje na historičnem objektu se bo le še poslabševalo, zato je nujna pozornost zainteresirane javnosti.

Šola kot uporabnica Križank izobražuje v duhu spoštovanja kulture kot tudi vseh kulturnih prireditev, ki se odvijajo v Križankah, zato so obtožbe, da šola onemogoča FL pri izvedbi kulturnih dogodkov, žalostne in nikakor niso v duhu želje po dobrem sodelovanju. 

Lahkotnost govorjenja in odločanja je pri skoraj vseh politikih v tujini in doma podobna. Znanje in prizadevanje za dobro vseh ljudi seveda skoraj nimajo nobenega pomena. Instant politiki, ki odločajo o življenju in smrti velikega števila ljudi, so bolj usmerjeni v lastno promocijo in kovanje dobičkov kapitala, vojaške industrije in še koga, kot pa v delovanje v dobro sodržavljanov. Ne mislim samo Bidena, Putina, Macrona, Scholza in podobnih, temveč na miselnost in retoriko, ki sta se »izgubili« z dnevnega reda. Govorica vojne je postala »normalna.«

In če lahko pometemo najprej pred svojim pragom. Tako dr. Robert Golob, kot Tanja Fajon in Marjan Šarec ter celotna vlada, ki na področju zunanje politike nadaljuje politiko janšizma, imajo tudi že krvave roke z vso podporo vojni rešitvi v Ukrajini. Namesto za mir si prizadevajo za granate in klanje. Absolutno ne podpiram takšnih ljudi in njihovih ravnanj.

Če v življenju ne prepoznamo prioritet ravnanja in hkrati tudi pasti oz. nevarnosti, potem smo kot v situaciji orkestra na Titaniku. Nič ne pomaga, če je uigran orkester odlično igral in imel celo dober namen. Vse skupaj je bedna in prepozna »odličnost.« Zadnje čase se pojavlja umestno vprašanje, zakaj lani izvoljeni oblastniki, stranke, pa tudi mediji, nevladne organizacije - Glas ljudstva, mladi in številni drugi akterji, ne usmerijo svoje pozornosti v mirno reševanje mednarodnih družbenih nasprotij? Zakaj podpirajo vojno, ali pa so »nevedno« in nezainteresirano tiho? Ali pa jo nekateri celo glasno podpirajo?

Vsa ta vprašanja ne veljajo le za navedene, temveč za vse oz. vsakogar izmed nas: torej od najbolj odgovornih na oblasti, ki ta trenutek »razglašajo slavo« Ukrajini, so izgubljeni na varnostnih konferencah (München) in so na strani podpihovalcev vojne, pa do raznih profesorjev ali profesoric (ne samo na FDV), ki na RTV »meritorno« in vehementno razlagajo »zakonitosti« življenja in smrti oz. vojne in bojev, čeprav puške verjetno še niso videli. Isto velja tudi za vse vojni podporne bivše načelnike Generalštaba SV - razen tega seveda o puškah.

Tudi znan in vpliven slovenski filozof dr. Slavoj Žižek je nedavno v avstrijskem Gradcu svoje predavanje naslovil: »Samo katastrofa nas lahko reši,« in navija za vojno.

Veljajo pa vprašanja, kot rečeno, torej tudi za politike z vsem diplomatskim zborom, ki jim je vzor Vilniška izjava, in v vsej svoji oblastni moči ne vidijo koraka naprej pred sabo.

Pripravlja se menda celo sprememba zakona o obrambi, da bi lažje in hitreje proizvajali in izvažali granate ter orožje za vojno območje oz. za tujino. In seveda je to izredna »priložnost« za iznajdljive »podjetnike« kot nas prepričuje vlada. No, včasih so to delali »eksperti,« berite nikoli obsojeni trgovci z orožjem, tajno, po tri do petkratnih cenah za Balkan, danes pa bi to v okviru NATA delali »legalno« in javno. Ista miselnost, isti »svetovalci,« samo drugi politiki. Žalostno, a resnično!

Vprašanja se nanašajo tudi na ogromno večino medijev z nekaterimi uredniki, ki krajšajo in spreminjajo, ali pa sploh ne objavljajo drugačnih mnenj, in očitno nimajo sposobnosti pluralnega (razen seveda uradno »uravnoteženega«) in neodvisnega novinarstva.

Vprašanja veljajo tudi za »hitro« pravosodje, ki ni nedolžno pri tolmačenju odločitev in dejanj, ki so povezana z orožjem, strelivom – skratka z vojno.

In ne na koncu za vse nevladne organizacije, s katerimi sem se solidariziral ob petkih pretekli dve leti in s katerimi se še vedno v mnogočem oz. večino vsebin strinjam ter jih podpiram.

In ne na kraju veljajo tudi za kakšen »mirovni inštitut« - tudi brez narekovaja, ki bi absolutno moral imeti drugačno vlogo in predvsem pomen ter ugled in besedo v javnosti.

Zato me ne čudi indiferentnost številnih ljudi, mladih in starih, tako tistih, ki »igrajo v orkestru na Titaniku, kot tistih, ki poslušajo,« da ne vidijo interesa ter možnosti, da je treba pripraviti rešilne čolne ter rešilne pasove za vse ljudi oz. za vse nas.

Skratka: da sem jasen, podpiram vsa prizadevanja za mir in sem odločno proti vsakemu reševanju sporov na nasilen način. Toda sam ne bom več zgubljal časa in energije s tistimi, ki jim ni mar. Umestno je opozarjati in seznanjati tiste, ki želijo rešiti situacijo in ne tistih, ki bodo poslušali orkester do konca. Ne glede na ljubezenski motiv iz filma, ki je umetniško dovršen, a vendar očitno premalo poveden za mlade in stare. No, pa najbolj seveda za oblastnike.

Da, svojo energijo je treba usmeriti v cilj in uspeh za mir, ne v tiste, ki jim je vseeno. 

V rubriki Izjave tedna smo prejšnji teden izjavo »Predstavljajmo si nekoga, ki je na primer šofer tovornjaka in je zelo redko doma. Kako naj tak par živi naravno načrtovanje družine, če hoče sploh kdaj imeti spolne odnose?«, ki je bila podana za spletni portal Iskreni.net, napačno pripisali družinski terapevtki Mateji Kraševec. Zagodli so nam jo hitri prsti (ali pač polna luna), izjavo je namreč v resnici izrekel župnik Andraž Arko. Za napako se iskreno opravičujemo. 

Mestna občina Ljubljana (MOL) in Festival Ljubljana spoštujeta koncept, ki ga je Križankam namenil arhitekt Jože Plečnik, ter nimata nikakršnega namena spreminjati ga, saj to ni v njuni domeni in moči. Zavedata se občutljivosti stanja kulturno-izobraževalnega kompleksa Križanke, tako z vidika zagotavljanja izobraževalnega procesa in vrhunskega kulturnega programa, kot z vidika ohranjanja ter spoštovanja kulturnega spomenika.

Novinarki zavajajoče govorita o apetitih direktorja Festivala Ljubljana g. Darka Brleka, pri tem pa ne navedeta dejstva, da srednja šola uporablja kar 1.095,85m2 površin več, kot ji pripada glede na njen solastniški delež. MOL že vrsto let poziva ministrstvo k ureditvi souporabe kompleksa Križanke, zato je tudi predlagal sodno delitev solastnine. Predlog temelji na ugotovljenih lastniških razmerjih in upošteva funkcionalne potrebe Festivala Ljubljana in srednje šole. Trenutno stanje souporabe ni primerno, saj srednja šola brez pravne podlage uporablja 1.095,85m2. MOL ne želi izriniti srednje šole iz Križank, temveč je kot dober gospodar dolžan skrbno in preudarno ravnati s premoženjem občine. Govoriti o apetitih direktorja Festivala Ljubljana je tako ne zgolj zavajajoče in neresnično, temveč tudi žaljivo.

Ravnateljica srednje šole ga. Apolonija Simon je voden ogled Križank, ki je bil organiziran s strani Muzeja za arhitekturo in oblikovanje z naslovom »Arhitektura v živo: Križanke – Skupna streha«, izkoristila na način, da je obiskovalcem ogleda enostransko predstavila stanje Križank. S tem so udeleženci ogleda dobili napačno predstavo tako glede dejanskega stanja, kot tudi pravnih vprašanj, ki se nanašajo na Križanke. Ravnateljica je javnosti zamolčala, da je srednja šola tista, ki brez nadomestila uporablja več prostorov, kot ji v skladu z njenim solastniškim deležem pripada. Prav tako javnosti ni predstavila ravnanj, s katerimi poskuša srednja šola omejiti izvajanje kulturnih dogodkov Festivala Ljubljana (npr. v času večernega dogodka – s prižiganjem luči v učilnicah, ki imajo okna na Poletno gledališče Križank, ipd.). Odvetnica je ravnateljico ob zaključku razprave zgolj opozorila na zgoraj opisana dejstva glede selektivnega podajanja podatkov javnosti in na mediacijski postopek, ki je trenutno v teku med MOL in Republiko Slovenijo. Ravnanje ravnateljice namreč ni bilo v duhu mirne rešitve spora, h kateremu si prizadevata obe strani, temveč je temu postopku škodovalo.

G. Brlek je v imenu Festivala Ljubljana o ravnanju ravnateljice obvestil ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter predlagal, da za potrebe mirne in učinkovite rešitve vseh odprtih vprašanj med MOL in Republiko Slovenijo pozove ravnateljico, naj se vzdrži tovrstnih nekorektnih ravnanj in stori vse, kar je v njeni moči, da se odprta vprašanja rešijo v najkrajšem možnem času, nikoli pa zahteval kakršnega koli disciplinskega ukrepa proti ravnateljici. 

Luka Volk je v Mladini št. 13, dne 31.3.2023 v članku »Labodji spev« o izgubi službe Jožeta Dežmana svoj tekst zaključil s povedjo; »Z odhodi Dežmana in Oseta, ki za direktorja ni bil imenovan kot najmočnejši med prijavljenimi kandidati, ter še prej Pavla Carja in Dimitrija Rupla se obdobje strokovno spornih direktorjev kulturnih institucij iz zapuščine prejšnje vlade vendarle izteka.«

Poved je zapisana kot dejstvo, ki sporoča, da je med naštetimi (za njihovo prenehanje funkcij sicer obstajajo različni razlogi) strokovno sporen tudi Jože Dežman. Dežman v pismih bralcev seveda ne potrebuje mene za svojega advokata. Zato je moj odziv namenjen splošnemu opozorilu, da je potrebno ob krivicah, ki jih drugim ljudem povzroči kdor koli, javno povzdigniti glas. Spoštovani g. Volk, kaj torej v primeru Jožeta Dežmana pomeni »strokovna spornost«? Mislim, da bi bila odgovora lahko le dva; 1. Jože Dežman v svoji dosedanji poklicni karieri ni naredil še ničesar, s čimer bi se predstavil kot zgodovinar, ki upošteva metodološke in strokovne kriterije zgodovinopisja in muzealstva. 2. Jože Dežman v svojih publicističnih delih in muzealskih predstavitvah vladajoči politični garnituri ni povšeči zaradi svojih pogledov na polpreteklo zgodovino in je zato prepoznan kot »strokovno sporen«, torej »ne naš«, in ga je potrebno odstraniti.

G. Volk, če se vaše razumevanje »strokovne spornosti« ujema z možnostjo 2, potem tale moj odziv na vaše pisanje seveda nima nikakršnega smisla in se bo končno pač treba sprijazniti s spoznanjem, da je očitno prav, da vsaka politična opcija določa svojo »strokovno ustreznost«, ki ji potem sledijo tudi ali jasneje napisano, celo novinarji Mladine. To sicer pomeni konec demokratične debate in odprt lov na, včasih se je reklo »notranjega sovražnika«. Pa samo medklic. Ko tole berete, ne štartajte takoj s primerjavami s prejšnjo politično opcijo, ker se o tem ne pogovarjava. O njih sva si, verjetno brez prepričevanja eden drugega, edina, da »notranjega sovražnika« lovijo ves čas. Tukaj, torej govoriva o novi politični garnituri, ki naj menda ne bi določala »strokovne primernosti« po »svoji podobi« in o Jožetu Dežmanu ter konkretni odpovedi službe zaradi od nove oblasti očitane »nesposobnosti«.

Če pa vseeno menite, da je odgovor o »strokovni spornosti« pod točko 1, potem dovolite, da vas usmerim na nekaj, tokrat resnično nedvomnih dejstev. Jože Dežman ima kot zgodovinar v Sloveniji daleč največjo bibliografijo. V njej prevladujejo teksti, ki izpolnjujejo vse znanstvene zahteve zgodovinopisja. Med slovenskimi muzealci, ki so vodili katerokoli od muzejskih institucij, je v zadnjih 15 letih, sam ali s sodelavci pripravil največ muzejskih dogodkov, ki prav tako odgovarjajo vsem strokovnim kriterijem muzejskih predstavitev posameznih tem. Na čem potem lahko temelji vaš zapis, da je Jože Dežman »strokovno sporen« in zato neprimeren za vodenje Muzeja? Morda na toliko izpostavljani temi premika kipov s posestva Brdo v Pivko. Tudi tu gre v javnih obtoževanjih in zgražanjih povsem za ignoranco ugotovitev Zavoda za varstvo kulturne dediščine in izdanih dovoljenjih za premik kipov ter izdelanega restavratorsko-konzervatorskega programa. Dežmanu zaradi te ignorance dejstev nekateri očitajo celo nezakonit premik. Predvsem pa gre v konkretnem primeru za zamolčevanje dejstva, da kipi na posestvo Brdo že v osnovi niso umeščeni z ustreznimi dokumenti, temveč le že davno nazaj (ker niso bili všeč Josipu Brozu!!) prestavljeni iz Vile Bled. Morda Dežmanovo strokovno spornost prepoznate v konkretnih napakah vodenja muzeja? Vem, da veste, da so poročila o delu Javnih zavodov javno dostopna in se zato novinarji z delom javnega zavoda lahko seznanite. Torej če Dežmanu očitate strokovno spornost, bi jo, če bi želeli biti nepristranski, morali bralcu predstaviti, ne pa le zapisati floskulo, da je Dežmanovo delo »strokovno sporno«. Že, če boste, brez vnaprejšnje odločitve, da mu ne boste verjeli, prebrali Dežmanova pojasnila na obtožbe, ki jih nanj stresajo, in dejstva, ki jih našteva, morda celo sami preverili, se vam vaš zapis o njegovi »strokovni spornosti« verjetno ne bo zdel več tako zelo prepričljiv. Zato na koncu samo še enkrat opozorilo. Kadar se pogovarjamo o strokovnih kompetencah, to nima nikakršne zveze s tem, ali vam je kdo osebno simpatičen ali ne. Če pa želite morda vaše ideološko drugačne poglede, ki pa so lahko pogojeni tudi z lastnim zaznavanjem in osebnostnim ocenjevanjem Dežmana, skriti za »strokovno spornostjo«, si pa postavite vprašanje, če morda to ni strokovno sporno. 

V dobi fevdalizma so bili kmečki upori proti fevdalni gospodi, ki je imela vso oblast nad podložniki, od pravice do prve noči do več kot desetine pridelkov. Ob lakotah je kmetom prekipelo, da so se s kosami in motikami spopadali za življenje z vojščaki na konjih z meči in sulicami v rokah. Seveda so se takrat med seboj vojskovali tudi fevdalci, da bi si prisvojili čim več ozemlja s podložniki. Po več stoletjih je seveda vse drugače. V demokratičnih državah, kamor naj bi spadala tudi naša, se med seboj javno in na skrivaj preganjajo za oblast stranke. Na teh političnih šahovnicah so lahko pomembne tudi kmečke figure. Saj imajo tudi kmetje enake človekove pravice, kot jih imajo uradniki in delavci vseh vrst.

Zato so bili kmetje spodbujeni, da so pobesneli že zaradi gnojevke od njihove živine in od vseh družinskih iztrebkov, ker se je mestna oblast v Ljubljani odločila že pred leti, da bo vse to in še kaj od umazanije, izpeljala po ceveh čez kmetijske površine do čistilne naprave v mestu. Kmetje so se z veliko zamudo temu odločno in glasno uprli, ker imajo po svoji presoji pravico, da lahko na svoji zemlji polivajo svojo gnojevko in svoje iztrebke, ker pognojene njive bogatijo pridelke, s tem pa tudi kmečke družine. To gnojevko sicer že dolgo polivajo na območju, kjer se spodaj pretaka izvirna pitna voda za oskrbo naše prestolnice, vendar po kmečki pameti tista voda spodaj ni njihov problem.

Na naslednjem uporu so se kmetje pripeljali na traktorjih po njihovih demokratičnih načelih kar pred parlament. Svoje bolj in manj razkošne avtomobile iz kmetijskih subvencij so pustili doma, da jim jih ne bi opraskali kakšni varnostniki, ki praviloma ob takih nastopih demokracije zavarujejo izvoljene politike in njihove prostore. Pred vrati demokracije so kmetje jasno in zelo glasno zahtevali svoje pravice na svoji zemlji. Nihče jim ne bo več prepovedal ali omejeval uporabo strupov proti škodljivcem vseh vrst, od metuljev, hroščkov in žvrgolečih ptic, do divjadi vseh vrst, ki jim odžirajo pridelke in zaslužek pri prodaji. Še posebno so ogorčeni zaradi nevarnih in zavarovanih velikih zveri, ki so za njih samo škodljiva golazen. O škodljivi veliki golazni so se odločno opredelili tudi njihovi pristaši na seji Državnega sveta, ko so zahtevali iztrebljenje vse te golazni. 

Po dvajsetih letih uspešnega posega demokratičnih držav z vojaško ekspedicijo v Irak je nastala neka stvaritev, za katero težko verjamemo, da je urejena država, kar se vidi iz članka pod gornjim naslovom.

Srbi so »proslavili« štiriindvajseto obletnico intervencije NATO-vih zračnih sil po nekdanji srbski Jugoslaviji. Napade (okoli 11 tednov) bi lahko označili za neko vrsto kaznovanja srbske politike (tudi vojske) za njihova dejanja po razpadu SFRJ, vendar brez vsakih mednarodnih pravnih norm, brez soglasnosti Varnostnega sveta OZN. Torej nič drugače kot je Rusija naredila s svojim vojaškim posegom v Ukrajino.

Evropska unija je poskusila zaustaviti vojaške spopade med upornima pokrajinama Lugansk in Donetsk ter ukrajinsko armado. Leta 2014 sta bila podpisana v Minsku dva sporazuma med Francijo, Nemčijo, Ukrajino in Rusijo. Sporazuma sta predvidela med drugim takojšnjo zaustavitev vojaških spopadov in ustavno ureditev ruske manjšine v Ukrajini. Začasno so se vojaški spopadi ustavili, potem pa spet nadaljevali. O kakšnem izvajanju obeh sporazumov ni ostalo nič.

Predsednica naše republike Nataša Pirc Musar je ob obisku OZN v New Yorku med drugim povedala tudi tole: »… če kdo od teh, ki pravijo, da Evropa ne naredi dovolj za mir, ve, kako to doseči, bom najbolj vesela in bom z veseljem delala na tej agendi.« Od antike do danes velja eno od osnovnih obveznosti v vsakem pravnem sistemu: pacta sunt servanda. Najbrž ni drugega pravnega načina kot, da se povrnemo k sporazumoma iz Minska. Po letu 2014 ni bilo več sprejetega nobenega pravnega akta, ki bi poskusil urediti spor med Ukrajino in Rusijo.

Evropska unija (zaradi podpisov Francije in Nemčije) ima vse možnosti, da začne z aktivnostmi, da se oba sporazuma iz leta 2014 iz Minska uveljavita.

Pogodbe se mora uveljaviti! 

Pisati o miru je zadnje čase »nespodobno« in po malem že tudi nevarno početje, saj si hitro obtožen neumnosti in vohunske pripadnosti eni strani. Tega si pa običajno ne želimo. Še posebej, če zase mislimo, da smo normalni. Zato so nasveti »dobronamernih« pravzaprav skoraj jasni. Podpirajte uradno politiko. Podpirajte vse, kar se nanaša na vojno in prenehajte pisariti o neumnostih ter o miru. In potem šele boste imeli mir.

Človek bi najrajši napisal, ja, potem pa izvolite, tukaj imate orožje in lepo prosim, da se pobijete med seboj. Če slučajno ne veste, koliko časa naj bi ta »aktivnost« trajala, se zmenite za npr. 10 let. Potem morda lahko zaključite s to »silno priljubljeno« ter z orožjem, zaslužkom in ideologijo podpihovalcev podprto »dejavnostjo.« Pa kar naenkrat nisem prepričan, če te »silne ideje« ne bi prevzeli trgovci z elektriko, orožjem in strelivom. Z javno objavo reklame oz. poziva k priložnosti podjetij in seveda posameznikov k proizvodnji milijona granat s strani EU za obdobje enega leta, (no, lahko tudi več) se kaže »enkratna« priložnost za vse nas, da obogatimo s tržno ponudbo streliva za Ukrajino. Dodaten zaslužek, kot npr. nekateri v preteklosti ob času covida z elastikami in maskami, pride marsikomu prav. Saj bodo slej kot prej prišli drugi »golobi« miru, ki bodo ob podpori naivnih državljanov in seveda vseh državnih sekretarjev, ministrov v Sloveniji in vrha »nenadomestljive« EU zagotavljali, da bo vsaka granata svobode zagotavljala mir in zaslužek. Predvsem pa bo »zadela.«

To postaja danes že uradna politika in miselnost, Aroganca oblastnikov do miru, tudi podpora številnih medijev ter seveda sla po dobičku, ne zagotavljajo nikakršnega prizadevanja za mir.

Zato še enkrat: podpiram mir, kot predpogoj za življenje in sodelovanje ter za napredek vseh držav oz. družb in posameznikov. Ne glede na to, kaj piše v vojaških zvezah in njihovih izpeljanih pogodbah ter vseh odločitvah o povečanjih sredstev za financiranje orožja ter smrti.

Nepotrebne žrtve opozarjajo na nesposobnost dogovarjanja in še manj razumevanja. Pravzaprav bi človek lahko napisal še kaj, a naj bo dovolj. Tisti, ki ne berejo in ne razumejo oz. nočejo razumeti, imajo pač vedno prav. Pozive k miru in mirovna pogajanja so namreč označili za „umazani mir“, pobudnike pa za neumne in vohune.

Pravijo, da smo drugače misleči neumni ostareli rokerji ter hipiji iz prejšnjega obdobja, ki se napačno odločamo – tudi zato, ker smo stari in ne razumemo »dobrih vojnih bobnov«.

Še po vsaki vojni so ljudje spoznali, da tudi organizacijsko družbe oz. države nikoli več ne bodo enake kot pred vojno. Ne samo po mejah in še čem, predvsem pa po duhovnem stanju, žrtvah in trpljenju.

Nekateri ubijajo z besedami in sejejo sovraštvo, drugi prodajajo orožje ter strelivo, tretji pa dejansko jemljejo življenja soljudem. Pravzaprav so vsi ti enaki, samo, da se tega ne zavedajo. Če pa so na oblasti, potem je to najhujša kombinacija. Kri na denarju in proizvedenih granatah je enaka. Pa smo kolesarili z geslom, da niso vsi oblastniki enaki. Začenjam dvomiti o tem. 

Glavni razlog za premajhno aktivnost pri iskanju miroljubne rešitve ukrajinske vojne so različni interesi. Ti se večinoma ne razglašajo javno, pač pa se vedno najdejo razni ˝tehtni˝razlogi za nasprotovanje mirovnim rešitvam. Menim, da bi hitrejše končanje vojne lahko dosegli le na osnovi sporazuma, s katerim bi se vojskujoče strani in njihovi podporniki odrekli težnji, da z vojaško in politično močjo uveljavijo svoje interese, in se dogovorili za vojaško nevtralnost Ukrajine ter izvedbo referendumov, s katerimi bi svojo bodočo usodo določili prebivalci spornih območij sami.

Nepripravljenost za sklenitev takšnega mirovnega sporazuma bi pokazala, kdo so tisti, pri katerih razni drugi interesi še vedno prevladujejo nad interesom za uveljavljanje mira. Če bi Rusija, kljub jamstvu mednarodne skupnosti, da bo zagotovila vojaško nevtralnost Ukrajine in da bo uveljavila samoodločbo prebivalcev spornih območij, še vedno vztrajala na okupaciji teh območij, bi bil to nesporen dokaz njenega osvajalskega interesa. Za Ukrajino je zadeva bolj zapletena. Ukrajina je nesporno žrtev nedopustne vojaške intervencije in je njena zahteva, da se v skladu z mednarodnimi pravili napadalec brezpogojno umakne iz njihove države, upravičena. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati nekaj specifičnosti. Rusija se izgovarja na kršenje narodnostnih torej človekovih pravic rusko govorečega prebivalstva v Ukrajini, ki naj bi se že 8 let z orožjem borilo za svoje pravice. Zato naj bi, vsaj po njenem, imela vso pravico, da zaščiti njihove človekove pravice podobno kot so zahodne države zaščitile Albance v Srbiji in kršile nedotakljivost meja še marsikje drugod po svetu. Veliko škodo je povzročilo tudi ukrajinsko nespoštovanje sporazumov iz Minska. Sklepanje mednarodnih sporazumov s figo v žepu je nesprejemljivo in zelo neodgovorno tudi če z doseženim dogovorom nismo zadovoljni. V Ukrajini, kjer so že dolgo časa potekali vojni spopadi, so se zaradi te problematične ukrajinske odločitve, da zavrne razgovore z uporniki in ne uveljavi sprejetih sporazumov, napetosti zelo povečale in pripeljale kot vidimo do grozljivih razsežnosti. Začetek resnih razgovorov za vključitev Ukrajine v Nato pa v teh razmerah tudi ni bilo najbolj razumno in je mogoče to celo sodu izbilo dno. Domnevam, da Rusija ni bila pripravljena tolerirati, da se v Ukrajini krepi sovražno razpoloženje in sovražni odnos do Rusije in da bi z vključitvijo Ukrajine v Nato Rusija izgubila vse možnosti za nadaljnjo kakršnokoli zaščito svojih sonarodnjakov. To bi razgalilo popolno nemoč Rusije in močno omajalo popularnost zlasti predsednika Putina. Vse to so verjetno bili, ob prepričanju da bodo z lahkoto zmagali, za rusko vodstvo očitno dovolj tehtni razlogi za vojaško agresijo. Tako predstavljeno jo imajo najbrž za pravično tudi ruski državljani, ki to agresijo kot kaže še vedno večinsko podpirajo.

Seveda pa se večina zlasti evropske in ameriške javnosti s tem ne strinja. Kljub nestrinjanju pa moramo vendar priznati, da je tudi Ukrajina s svojimi tveganimi ukrepi prilivala olje na ogenj in da mora tudi ona nekoliko korigirati svojo politiko. Se je večina njenih državljanov res pripravljena opredeliti za dolgotrajno vojno s tveganjem, da pride tudi do uporabe jedrskega orožja v prepričanju, da lahko z junaškim odporom in s pomočjo zaveznikov zmagajo. Ali pa bi se večina vendar raje odločila za sprejem sporazuma, ki predvideva nevtralnost Ukrajine in omogoča državljanom, ki živijo na spornih območjih, da se sami odločijo o svoji usodi, kot za dolgotrajno vojno. Ker je ukrajinska oblast popolnoma prepričana, da večina prebivalstva na teh območjih podpira enotno Ukrajino, zaradi splošnega odklonilnega odnosa do ruske agresije pa je ta lojalnost verjetno še povečana, ni logično, da Ukrajina ne bi pristala na referendumsko odločanje še posebno ker ima vse možnosti, da s spravljivejšo politiko pridobi tudi velik del tistih njenih državljanov, ki mogoče še vedno ne odobrava politike hitre ukrajinizacije in uveljavljanja sovražnega odnosa do Rusije. Mogoče bi bila večina Ukrajincev celo pripravljena pristati na odcepitev posameznih območij in to sprejeti kot enega od želenih korakov za povečanje enotnosti države, kar je za močno razdvojeno Ukrajino gotovo življenjskega pomena. Vsekakor pa bi bolj za srečo kot za nesrečo lahko Ukrajinci šteli uveljavitev predlagane vojaške nevtralnosti države z mednarodno zaščito. Ta jim namreč omogoča nizke obrambne stroške in bistveno večjo varnost in kvalitetnejši razvoj kot samo članstvo v Natu. Kakšno pot bo izbrala Ukrajina, je seveda njena suverena pravica. Predlagani sporazum bi samo odprl možnost za sorazmerno mirno in hitro rešitev sedanjega vojaškega konflikta ter omogočil umik ruske vojske z vseh okupiranih ozemelj in s tem v bistvu uveljavil ukrajinsko zmago. Odklonitev takšnega sporazuma pa pomeni, da je za Ukrajino vendar bolj pomembna zmaga kot številne nadaljnje človeške žrtve in uničevanje materialnih dobrin in da bolj cenijo ozemlje kot ljudi, ki tam živijo. S sklenitvijo sporazuma bi lahko Ukrajina najbolje dokazala, da vendar ni njen glavni interes hitra in popolna ukrajinizacija države in uveljavljanje sovražnega odnosa do Rusije, ampak da si iskreno želi trajni mir in postopno normalizacije razmer.

In kje je tu vloga EU? Ker je kot zaveznica in dobaviteljica orožja in druge materialne pomoči Ukrajini močno vpletena v to vojno, se tudi EU ne sme zadovoljiti le z demagoško posplošenim in pasivnim stališčem, da bo Evropa podpirala Ukrajino, ki je žrtev neupravičene agresije, vse dokler so se Ukrajinci pripravljeni boriti in žrtvovati za svojo neodvisnost, ozemeljsko celovitost ter družbeno ekonomske vrednote Ukrajine in njenih zahodnih zaveznic. Takšno neomejeno jamstvo ni v interesu EU. Odločiti se mora, ali je pripravljena podpreti predlagan ali kakšen drug način za hitrejšo razrešitev ukrajinskega konflikta in se aktivno vključiti v mirovna prizadevanja ter tako dokazati svojim državljanom da tudi ona nima prikritih interesov. Namreč stališče, da se v Ukrajini brani Evropa, ni prepričljivo. Ekonomska in konvencionalna vojaška moč članic Nata je zadostna in najbrž kar za 20krat presega rusko, tako da je Rusija eventualno sposobna uspešno vojaško intervenirati samo v državah, v katerih jo je, zaradi notranjih nasprotij, pripravljen podpirati vsaj del prebivalstva. V Ukrajini se je pokazalo, da niti to ni dovolj. Bojazen, da bi lahko Rusija ogrožala druge evropske države in evropske vrednote, ni realna. Zato resnično ni potrebe za oboroževalno histerijo in za podaljševanje vojne do popolne zmage ki, kljub velikanski premoči Nata v konvencionalni oborožitvi zaradi velikega jedrskega potenciala Rusije, le ni popolnoma sigurna. Zaradi globalnih strateških in gospodarskih interesov, zaradi sorazmerno majhne škode, ki jo vojna povzroča ZDA ter mogoče celo zaradi tihega interesa za slabljenjem EU, ki je njihov pomemben ekonomski tekmec, ni realno pričakovati, da bi se ZDA prizadevno vključevale v mirovna prizadevanja. EU bo morala sama prevzeti iniciativo za uveljavljanje mirovnega procesa in s tem državljanom dokazati, da ne podpira interese vojaške industrije, vojnih dobičkarjev, proizvajalcev in trgovcev z energenti in drugimi redkimi dobrinami ter vseh tistih, ki vidijo v oslabljeni Ukrajini in Rusiji svoj strateški interes za hegemonijo in priložnost za utrjevanje svojih ekonomskih pozicij v teh po končani vojni bankrotiranih državah. Če bi EU podprla vojaško nevtralnost Ukrajine in se zavzela za referendumsko opredeljevanje prebivalstva na spornih območjih, bi s tem mnogo bolj spodbudila ruski notranji odpor proti vojni kot to lahko zagotovi povečevanje vojaškega in ekonomskega pritiska. Poleg navedenih prikritih interesov je lahko ovira za sprejem mirovnega sporazuma tudi premajhno zaupanje v spoštovanje dogovorov. Rusija bo morala zaupati, da se bo, navkljub odhodu njenih vojaških sil iz Ukrajine in razorožitvi upornega prebivalstva, korektno izvedlo in spoštovalo dogovorjene referendume. Isto velja za Ukrajino, ki mora predvsem zaupati, da bo Rusija trajno spoštovala njeno neodvisnost in ne bo iskala povodov za kakršnokoli novo agresijo. To zaupanje se lahko ustvari s predlaganim sporazumom in jamstvom, ki ga poleg vojnih udeleženk sprejmejo OZN v imenu vsega sveta, EU v imenu evropskih držav in Nato v imenu držav, ki tvorijo edino sedanje vojaško zavezništvo. Tako obsežno jamstvo je praktično nemogoče kršiti. Naslednji večji problem utegne biti nezaupanje v možnost korektne izvedbe referendumov. Vendar pa se tudi ta korektnost lahko zadovoljivo uveljavi z odmikom izvedbe referendumov najmanj za eno leto po umiku vojaških enot s spornih območij. V tem času se lahko na referendumskih območjih s pomočjo mednarodne skupnosti zagotovi stanovanjske in druge potrebne razmere, ki omogočajo vrnitev v času spopadov razseljenih prebivalcev in zagotovi pod mednarodnim nadzorom vsem zainteresiranim enake možnosti za izražanje stališč v volilni propagandi ter korektno izvedbo referendumov. In kakšna je lahko tu vloga Slovenije. Zaradi njene majhnosti seveda ni realno pričakovati, da bi lahko pri tem mirovnem sporazumevanju odigrala pomembnejšo vlogo. Je pa vsako tudi najmanjše prizadevanje za mir koristno. Poziv uglednih osebnosti za mir bi bilo koristno nadgraditi s pripravo konkretnega predloga mirovne rešitve in testirati pripravljenost državnikov iz drugih držav, da podprejo ta prizadevanja. Nobene potrebe ni, da izstopamo s kakršnimkoli nekoristnim junačenjem, vendar pa tudi ni potrebno, da smo ponižno ubogljivi in vzhičeni, če nas kdo od velikih za našo poslušnost nekoliko potreplja. Slovenski politiki naj se zgledujejo po številnih uspešnih športnikih, znanstvenikih, kulturnikih, gospodarstvenikih, ki samozavestno dokazujejo svoje sposobnosti v ponos nam in svetu. 

Mestna občina Ljubljana pospešeno nadaljuje izgradnjo povezovalnega kanala C0. Mudi se ji. Če želi za izgradnjo dobiti evropsko finančno pomoč (69 milijonov evrov), mora projekt zaključiti v letošnjem letu.

Ne glede na vse ugovore župan trdi, da je projekt strokovno neoporečen in da imajo zanj pridobljena vsa potrebna soglasja in dovoljenja. Ker zaupamo pravni državi, recimo, da mu verjamemo. Ob tem se seveda moramo zavedati, da so mnogi strokovnjaki iz različnih razlogov pripravljeni zagovarjati rešitve, ki niso idealne in so morda strokovno sporne, čeprav niso povsem nezakonite. Prav tako se moramo zavedati, da so mnogi uradniki po navodilih nadrejenih in pritiskih oblasti ali vplivnih odvetnikov naročnikov pripravljeni zelo ohlapno razumeti zakone in pravilnike. Kanal C0 je samo eden od primerov prostorskih in okolijskih nepravilnosti, ki imajo lahko zelo škodljive družbene posledice na širšem ali ožjem območju.

Že dolgo se kanalu C0 upirajo lastniki parcel ob trasi kanala, MOL in državne inštitucije pa jih arogantno ignorirajo ali pa nanje pošljejo redarje in policijo. Ker so mnoge civilnodružbene pobude, ki se sicer vneto borijo za ekološke teme, v primeru kanala C0 klavrno odpovedale, je spor nedavno izkoristila SDS s svojimi sateliti, kar bo koristilo predvsem županu in občini, saj se bo okolijska vprašanja, ki prizadevajo vse, dalo lažje prikazati kot politizacijo problema in večni kulturni boj.

Da bi lažje razumeli, za kaj gre, poglejmo nekaj dejstev.

Severozahodni del Ljubljane kanalizacijskega sistema še nima v celoti urejenega. Obstoječe greznice je treba nadomestiti s kanalizacijskim omrežjem. Občini Vodice in Medvode nimata ustreznih čistilnih naprav, zato naj bi se preko povezovalnega kanala C0, ki je dolg kar 22,5 km, priključili na centralno čistilno napravo v Zalogu, torej na čisto drugem koncu kotline. Od tega izredno dolgega voda za fekalije bo približno kar 6 km potekalo preko ljubljanskega vodonosnika, ki zagotavlja neoporečno pitno vodo za večino Ljubljane. Obstoječa čistilna naprava Brod bo rekonstruirana v zadrževalni bazen s kapaciteto 800 kubičnih metrov.

Strokovnjaki pri izgradnji tovrstnih infrastrukturnih projektov praviloma ocenjujejo možna tveganja. Niti uporaba najboljših materialov in tehnologij niti stalen nadzor izvedbe ne moreta v popolnosti izključiti možnost napak. Z dolžino kanala se zviša število spojev med cevmi, ti pa so potencialno tveganje. Tveganje se dodatno povečuje s številom zavojev na trasi kanala. Tveganje stopnjujejo naravni dejavniki, zlasti možnost potresa in dviga podtalnice, ki bi zaradi vzgonskih sil lahko povzročil škodljive premike. Na celotni trasi je prek 3000 spojev, nad vodonosnikom jih je približno 1000. Strokovnjaki so si edini, da ni mogoče zagotoviti, da bodo vsi spoji na kanalu in betonski kineti, v katero je kanal položen, povsem in vseskozi tesnili. V zadnjem času so se pojavila še opozorila o gorljivosti položenih cevi, kar tudi v primeru kanalov ni zanemarljiva nevarnost. Že nekaj promilov tveganja pa je velik ekološki problem. Vodonosnik je namreč kritična infrastruktura mesta, saj zagotavlja čisto pitno vodo za sto tisoče prebivalk in prebivalcev Ljubljane. Zato bi bilo nujno treba izbrati drugačne rešitve. Kanal C0 bi bilo mogoče speljati po drugi, izvedbeno sicer bolj zahtevni, a z vidika tveganja bistveno manj problematični trasi, ali pa ga sploh opustiti in raje nadgraditi ali zgraditi manjše lokalne čistilne naprave. Alternativni načrti in variantne rešitve niso bile nikoli javno predstavljene in obravnavane, čeprav bi jih bili na podlagi evropskih direktiv, vključenih v naš pravni red, dolžni pripraviti v vseh okolijsko problematičnih primerih. V nasprotju z evropskimi pravnimi normami alternativne rešitve za kanal C0 niso bile nikdar javno obravnavane po demokratičnih pravilih. Zato izbor optimalne variantne rešitve sploh ni bil argumentirano izveden. Projekt, ki je danes v izvajanju, ne more predstavljati rezultata postopka, ki bi moral biti predhodno opravljen.

Izgradnji kanala C0 na predvideni trasi javno in odločno nasprotujejo Slovensko društvo za zaščito voda (SDZV), Slovenski komite mednarodnega združenja Hidrologov (SKIAH) in Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ).

Da se MOL zaveda spornosti kanala C0, kaže način, na katerega se je projekta lotila. Če bi bil projekt povsem strokovno neoporečen, ne bi bilo prav nobenega razloga, da se izvaja netransparentno. MOL se že od samega začetka poslužuje dvomljivih postopkov, ki so na meji legalnosti. Zakaj gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno za celotno traso, kot to zahteva veljavna zakonodaja, pač je bilo pridobljeno za posamezne segmente? Gre vendar za en objekt! Zato, da bi se izognila okoljevarstveni obravnavi? Zakaj pred izvedbo projekta ni bila izdelana Celostna ocena vplivov na okolje (CPVO)? Kako je mogoče, da so bila za posamezne odseke pridobljena gradbena dovoljenja, še preden so bila zanje izdana okoljevarstvena soglasja? Zakaj MOL ni sklenila dogovora z lastniki parcel vzdolž celotne trase, na njihovih parcelah pridobila služnosti in plačala primerne odškodnine? Iz kratkovidnih »pragmatičnih« razlogov? Zaradi tega trasa namreč ne poteka naravnost, kot bi bilo najbolj racionalno, temveč vijuga po dovozni poti, ki naj bi bila v lasti MOL. Lastniki se upirajo tudi zato, ker se brez njihovega soglasja na njihovih parcelah postavljajo varovalne ograje in vozi težka gradbena mehanizacija. Vse to vodi v čedalje hujše konflikte, fizično nasilje in nepravično posredovanje policije. Gre za neupravičeno prilaščanje zasebne lastnine, mimo pravnih postopkov, mimo pravne države.

Lastniki parcel, ki jim je v času poljskih opravil onemogočen dostop do njiv in vsakršen dialog z občino, zato iščejo pravne poti, da bi zaustavili izgradnjo spornega kanala. Kot neposredno prizadeti zasebniki so na žalost edini javno izpostavljeni borci proti onesnaževanju pitne vode za mesto Ljubljana! Z neodvisnimi geodetskimi meritvami dokazujejo, da gradnja kanala ne poteka po parcelah, ki so vključene v izdana gradbena dovoljenja. Tudi Agencija republike Slovenije za okolje (ARSO), ki je prvotno presenetljivo ocenila, da izdelava CPVO za kanal C0 ni potrebna, se je zdaj premislila in zahteva izdelavo presoje. V postopek so se ali bi se nujno morale takoj vključiti tudi inšpekcijske službe. Pomemben delni uspeh je dosegla akcija nevladne organizacije AAG, ki je vstopila v uradne postopke v zvezi z okoljevarstvenim soglasjem in pridobitvijo gradbenih dovoljenj. Pri tem je že dosegla pravni uspeh na Upravnem sodišču, ki ji je dosodilo pravico »stranskega udeleženca« v postopku. Nadaljuje lahko z zahtevo po »obnovi postopka«, kar bo izpodbilo veljavnost že izdanih soglasij oziroma dovoljenj. Žalostno je, da v novodobni demokraciji »osamosvojene države«, brez takih izrednih naporov s strani angažiranih okoljevarstvenikov, ali brez pravnih bitk prizadetih državljanov, nihče ne skrbi po uradni dolžnosti za »javni interes« v polnem okoljevarstvenem smislu in pri varovanju »pravne države«.

Kot v mnogih podobnih primerih (skoraj golosek na Rožniku, propadajoči Plečnikov stadion, načrtovana sežigalnica v neprevetreni kotlini) župan in njegove službe trmasto in nerazumno vztrajajo pri izvedbi spornega projekta, čeprav verodostojni strokovnjaki dokazujejo, da je ta neracionalen in potencialno okoljsko škodljiv. Upajmo, da bo inšpekcija, kakršnokoli pač imamo, strokovno in neodvisno opravila svoje delo in se ne bo ustrašila groženj mestnih odvetnikov. Vprašanje je samo, katera od inšpekcij, ki delujejo v okviru nadrejenih ministrstev, bo »popravljala« nedoslednosti ministrskih rednih služb za nadzor in usmerjanje kohezijskih in lokalnih projektov.

Predvsem pa upamo, da bo v državi čim prej uveljavljena polna (tudi kazenska) odgovornost za strokovnjake in za odločujoče, če se izkaže, da so bile njihove odločitve v nasprotju z načeli skrbnega ravnanja in z zakonodajo.

Janko Belin, Sanja Fidler, Petja Grafenauer, Marko Juvan, Milan Kovač, Helena Krapež Škoberne, Martina Lipnik, Arne Vehovar, Ira Zorko, LOM

Dvoživke in selivke se prilagajajo letnim časom, da lahko preživijo sebe in naslednje rodove. Sedanje klimatske spremembe so že dokaj zmedle življenjski ritem za vsa živa bitja na našem planetu, še posebno pa politike na vseh ravneh, ki so za vse to tudi odgovorni.

Dvoživke se preko zime umaknejo iz svojih luž in mokrišč v suha in skrivna območja, da se ob spomladanski otoplitvi ponovno vrnejo v svoje luže in mlake. Ob tem prehajanju jih seveda ogrožajo lačne živali in ljudje s svojimi potrebami in razvadami, kar je še posebej usodno zaradi vedno bolj gostega prometa, od cest do brezpotja, kje so prehodi dvoživk, ki masovno kobacajo po svojih ustaljenih poteh. Ljudje se zavedajo, da so dvoživke pomembne za biotsko pestrost, zato jim pomagajo in jih prenašajo.

Ptice selivke se pred zimo umaknejo v južne kraje s preleti po svojih zračnih poteh, celo na izredno velike razdalje in na druge kontinente. Ob spomladanskih otoplitvah se pa ponovno vrnejo vse tiste, ki ob vseh nevarnostih in sovražnikih preživijo. Tudi pticam selivkam ljudje pomagajo. Mački so še posebno nevarni za gnezda, zato jim visoko po drevju namestijo valilnice, da tam varno valijo.

Ob zavedanju, da so dvoživke in ptice selivke pomembne za biotsko pestrost in za splete ekoloških sistemov, naši politiki tudi podpirajo dvoživke v zdravstvu in selitev dobičkov na davčne oaze, celo vse do Hong Konga. 

»Če nekdo dela 30 let na kmetiji in ima tako proizvodnjo kot mi, ki obdelujemo 240 hektarjev zemlje in ki smo lani vzredili tri tisoč prašičev, menim, da si potem tak kmet zasluži, da si kupi avto, kakršnega si pač želi.« Kmet Danilo Meolic za Planet TV o nakupu novega porscheja, čeprav je prejel 800 tisoč evrov državne pomoči Zgoraj navedena objava (s karikaturo) je bila objavljena v Mladinini rubriki Izjave tedna z dne 17.3.2023. Kot kmet in bralec sicer povem le, da je to pač stvar okusa in smisla za humor – pokazane so različne reakcije štirih prašičev do izstopajočega nastopaštva petega in njegove žene.

Vendar je v predmetnem prispevku na Planet TV dne 14.3.2023 navedeno, da je 800.000 evrov znašala naložba tega kmeta v posodobitev in prilagoditev hlevov dobrobiti živali, h kateri je preko razpisa (Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, z evropskim deležem sredstev 75%) prejel manj od polovice. Tudi ne gre za kabrioleta, kakršen je na karikaturi, ampak za SUV. Slednja razlika je sicer banalna, vendar nakup starejšega klasičnega porscheja poznavalci smatrajo za naložbo, ker bo z leti avto vrednost pridobival (in kot imetnik boš »še bolj frajer«).

Prikazovanje sofinanciranja naložbe na kmetiji kot državne pomoč, zaradi česar bi se pač bilo potrebno obnašati skromno, ponižno itd., pa je nepravilno. V kmetijstvu je, vsaj v večini primerov, potreben kapital za delovno mesto bistveno višji kot drugje in to delovno mesto je relativno slabo plačano, posebej ob upoštevanju delovnih ur in, vsaj v živinoreji, dela tudi vse nedelje in praznike. S podporami naložbam se zato vsaj poskuša kmetijstvo narediti primerljivo z ostalimi panogami, pa tudi zanje obstajajo razpisi za tovrstne podpore. Predvsem zaradi premalo temu namenjenih sredstev se takšen namen sicer ne dosega, ker večini kmetijskih gospodarstev ta realno niso dosegljiva. Ampak to je druga in za to priložnost malo prezahtevna zgodba.

Pa tudi ostala javna sredstva za kmetijstvo niso nobena dobrohotna pomoč. Njihov namen je ohraniti kmetijsko pridelavo v celotni Evropi. Osnovne subvencije so namenjene pokrivanju razlike med stroški in cenami pridelkov. Pri pridelkih od drugod se te zaradi ugodnejših pridelovalnih pogojev in zahtev (predvsem glede varovanja okolja in plačila delovne sile) pač pogosto nižje, močni padci cen pa so posledica že relativno malih presežkov na trgu. Ampak koristi od nižjih cen pridelkov imajo (ali pa bi vsaj morali imeti) potrošniki v obliki nižje cene hrane. Uvoz kmetijskih pridelkov in ostale hrane od drugod v Evropo pa ima po drugi strani za posledico, da se tja lahko izvažajo mnogi industrijski izdelki, pri proizvodnji katerih imajo mnogi Evropejci delovna mesta z višjo dodano vrednostjo. Kmetijske subvencije so namenjene tudi pokrivanju višjih stroškov, nastalih zaradi pridelave na območjih z zahtevnejšimi pogoji, in izvajanja dodatnih zahtev, kot so npr. razni okoljski ukrepi in ekološka pridelava.

Ker pa hrana ni primerljiva npr. s tekstilom, katerega proizvodnja se je pri nas (Sloveniji in Evropi) skoraj popolnoma opustila in preselila drugam (brez nakupa novega oblačila se namreč lahko brez posebnih težav vzdrži tudi nekaj let, brez hrane pa je to stvar dni), je vsaj strateško potrebno vzdrževati domačo kmetijsko pridelavo in obdelane kmetijske površine.

Vprašanje tudi je, kaj bi bil boljši izdatek (pomoč) države: prej navedena podpora v ohranitev in povečanje proizvodnje ali plačevanje eno leto nekaj deset osebam nadomestila za brezposelnost s pripadajočimi prispevki?

In če se vrnem k izhodiščni karikaturi: smo kmetje res primerljivi (le) s po blatu valjajočimi prašiči? Biti kmet na delujoči kmetiji je poklic, ki zahteva mnoga znanja, veščine, trud in voljo, in tega vsi ne želijo in ne zmorejo početi. Izpred, sicer kar nekaj časa, se spomnim izjave starejšega kmeta, ki si je del denarja za začetni kapital zaslužil z začasnim delom v takratni Zahodni Nemčiji, in sicer v zvezi z ugledom (sam bi dodal še samozavestjo) kmeta. Povedal pa je, da so tam stvari (bile) jasne: kmet vozi mercedesa, obrtnik opla, ostali pa ostalo. 

V članku Davki za vse, objavljeni v Mladini številka 11, sem primerjala podatke, koliko odhodkov državnega proračuna pokrijemo z davčnimi prihodki. Napačno sem navedla podatek za leto 1992, ko so davčni prihodki krili kar 97 odstotkov vseh odhodkov proračuna - in ne 87, kot sem zapisala. Pravilno se torej stavek glasi: lani so davčni prihodki pokrili 75,7 odstotka vseh odhodkov državnega proračuna, v covidnih letih 2021 in 2020 še manj (65 in 60 odstotkov), medtem ko so v letih 2018 in 2019 krili 87 odstotkov vseh odhodkov proračuna. Kot zanimivost: leta 1992 je bilo davčnih prilivov 880 milijonov evrov, pokrili pa so 97 odstotkov vseh odhodkov takratnega proračuna. 

Zdaj, ko nas janševiški interpelacionisti davijo s „kulturnim marksizmom“ – sedanji izvor iz ZDA in sedanje mednarodne podpornike vključno z norveškim fašistom Breivikom je dobro orisal Jure Trampuš v Mladini št. 10 – se je dobro spomniti še na starejšo fazo te zmerljivke. Tudi po vsebini gre namreč očitno za remake podobnega izraza iz nemške weimarske republike in nato „tretjega reicha“: Kulturbolschewismus („kulturni boljševizem“). Za remake dostikrat spremenijo naslov, v tem primeru pa je bila sprememba nujna, saj nekdanjega boljševizma ni več, celo v njegovi matični deželi zdaj vladajo oligarhi; namesto ene od denominacij, ki so se sklicevale na Marxa, sedanji remake zmerja prav vsak marksizem.

Toda poglejmo si izvirnik: Kulturbolschewismus. Ime je nastalo v polemiki o arhitekturi. Švicarski arhitekt Alexander von Senger je ogorčeno zavračal moderne arhitekturne smeri, katerim se je odprla zgodnja Sovjetska Rusija, in rohnel proti „gradbenemu“, „umetnostnemu“ in „kulturnemu boljševizmu“.

Zadnja od treh zmerljivk je bila konservativcem in nazadnjakom posebno všeč. Njihovim napadom na novo in moderno se je uprl znameniti pacifist Carl von Ossietzky v svojem listu Die Weltbühne (v prevodu „Svetovni oder“). Iz njegovega zapisa 21. aprila 1931 se jasno vidi, da je „kulturni marksizem“ res samo remake nekdanjega „kulturnega boljševizma“:

Če maestro Klemperer jemlje tempi drugače kot kolega Furtwängler, če kar slikar v večerno zarjo nanese neki ton, ki ga v Zgornjih Gagulah celo ob belem dnevu ne moreš zaznati, če je kdo za kontrolo rojstev, če kdo zgradi hišo z ravno streho, to ravno tako pomeni kulturni boljševizem, kot prikaz carskega reza v filmu. Kulturni boljševizem uganja igralec Chaplin, in če fizik Einstein trdi, da je princip konstantne svetlobne hitrosti mogoče uveljavljati le tam, kjer ni nobene gravitacije, je to kulturni boljševizem in usluga, osebno izkazana gospodu Stalinu.

Pravi razcvet pa je beseda Kulturbolschewismus doživela pri nacistih v njihovem „boju zoper razdiralno tujerodno kulturo“ in zatiranju „izrojene umetnosti (entartete Kunst)“. V tem so bili nacisti pravi mojstri.

In Carl von Ossietzky? Nemudoma je prišel v koncentracijsko taborišče. Da bi ga iz njega izvlekli, so evropski intelektualci zanj izposlovali Nobelovo nagrado. A ni nič pomagalo; nacisti so našli način, kako se polastiti nagrade, Ossietzky pa je kmalu umrl v taborišču.

Izraz Kulturbolschewismus je v denacifikaciji poniknil, njegov sedanji enako zlobni remake pa zveni iz raznih ust. In medtem ko janševiki iščejo s to zmerljivko zase mesto nekje med pozicijama Petersona in Breivika, se marsikdo sprašuje, ali je v kotličku dovolj vode, da odplakne to nesnažno besedo. 

Vojna v Ukrajini je velika tragedija, najbolj za Ukrajino, pa ne veliko manj tudi za ostalo Evropo. Pogledi na to, zakaj je do nje prišlo in kako jo končati, se zelo razlikujejo. Evropska politika pod vplivom ZDA dokaj enotno zagovarja usmeritev, da je Ukrajina ob zadostni vojaški podpori sposobna Rusijo kot agresorja poraziti. Veliko nas meni nasprotno, da namreč ta vojna vodi v tretjo svetovno vojno ali celo v nuklearni spopad in jo je zato potrebno s pogajanji kolikor mogoče hitro končati. Tega prepričanja je tudi papež.

Zanimivo razmišljanje o tej temi je v Mladini z dne 3.3.2023 predstavil Borut Mekina. Naj kratko povzamem njegovo razlago, kakor sem jo sam dojel.

Izhodiščno poreklo obravnavane vojne naj bi bil povampirjeni kapitalizem, ki sta ga tako Rusija kot Ukrajina pričeli razvijati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja po razpadu Sovjetske zveze. Pri njunem prehodu iz socializma v tržno gospodarstvo je imela eno osrednjih vlog korupcija, katere rezultat je elita bogatašev (oligarhov) na eni strani, na drugi pa revščina pretežnega dela prebivalstva. Družbena nasprotja, ki so jih porajale te, za večino nesprejemljive socialne razlike, je bila sposobna učinkovito blažiti avtoritarna politika in tako se je ta v obeh državah vse bolj krepila. Močno orodje, ki se ga avtoritarna politika poslužuje pri zagotavljanju podpore tudi revnejših slojev, je nacionalizem. Tega sta predvsem v zadnjem desetletju tako politiki Rusije kot Ukrajine načrtno krepili in to naj bi bil tudi neposreden vzrok za lansko rusko agresijo.

Gornji razlagi ne gre oporekati, za njeno razumevanje pa je koristno poznati nekatere okoliščine, ki so odločilno prispevale, da je prišlo do vojne. Osrednjo vlogo je v celotni zgodbi imela politika, ki je leta 2014 v Ukrajini nasilno prevzela politično oblast. Ta je prebivalcem ruske narodnosti – takrat jih je bilo okoli 8 milijonov – odrekla temeljne narodne pravice, kar je izzvalo državljansko vojno in je bilo tudi povod za odcepitev Krima in njegovo priključitev k Rusiji. Kmalu, že v začetku leta 2015, je bil pod vplivom zahodne politike sklenjen sporazum, znan pod imenom Minsk 2, ki naj bi državljansko vojno končal, Ukrajina pa se je z njim zavezala, da bo s spremembo ustave ruskemu prebivalstvu zagotovila normalne demokratične pravice. Sporazum sta poleg Rusije in Ukrajine podpisali tudi Nemčija in Francija. Žal ga Ukrajina ni spoštovala in je svojo nasilno obravnavo ruskega prebivalstva še zaostrila. Če bi ravnala, kot se je s sporazumom zavezala, do ruske agresije zelo verjetno ne bi bilo prišlo.

Glede na to, kar navajam zgoraj, je očitno, da je rusko agresijo predvsem izzval ukrajinski nacionalizem. Ta je bil po letu 2014 izjemno agresiven tudi zato, ker ga je spodbujala zahodna, predvsem politika ZDA. Tudi to govori v prid mnenju, ki ga številni zagovarjajo, da je namreč obravnavana vojna predvsem vojna med Rusijo in ZDA, ki jo močno podpira EU. Posebna naj bi bila po tem, da poteka na ozemlju tretje države, to je Ukrajine, in tej povzroča tudi največ človeških žrtev in materialne škode. Veliko gospodarsko škodo ima in bo še naprej imela zaradi nje tudi EU, medtem ko naj bi gospodarsko koristila ZDA in še v večji meri Kitajski. ZDA si namreč lahko veliko obetajo od tega, da bo EU v prihodnje pri energetski oskrbi pomembno od njih odvisna, ta zelo draga oskrba pa bo resno prizadela konkurenčnost EU, kar bo ZDA tudi v prid. Kitajska pa si lahko veliko obeta od tega, da vojna v Ukrajini Rusijo potiska v njeno naročje, s čimer si bo lahko zagotovila prednost pri koriščenju njenih bogatih energetskih in drugih surovinskih zalog. Pravi zmagovalec ukrajinske vojne bo torej Kitajska, poraženec pa poleg Ukrajine tudi ostala Evropa. Eden redkih politikov, ki je to očitno spoznal, je bivši ameriški predsednik Trump in od tod njegova nedavna izjava, da bi on kot predsednik ZDA vojno v Ukrajini v nekaj dneh končal.

Spričo jedrske oborožitve, s katero razpolaga Rusija, je nerealno pričakovati, da bi jo Ukrajina v obravnavani vojni lahko porazila. Nerazumno in neetično je zato pri njej vztrajati. Končati jo je možno in potrebno s pogajanji, v katerih nobena stran ne bo poražena in predvsem ne ponižana. Izhodišče za pogajanja bi lahko bil že omenjeni sporazum Minsk 2 in pa zaveza Ukrajine, da bo politično nevtralna po zgledu Avstrije in se ne bo pridružila Natu. Zakaj politika EU ne pristaja na zaustavitev vojne s pogajanji, je težko razumeti. Taka ravnanja so pogosto čustveno pogojena in tudi v tem primeru utegne biti tako; čustvo, ki naj bi vsaj v enem delu prispevalo, da politika EU tako pohlevno sledi usmeritvam ZDA, je verjetno oživljeni strah pred Sovjetsko zvezo, katere naslednica je današnja Rusija.

V uvodu omenjeni članek zaključuje Mekina z mnenjem, da sta tako Rusija kot Ukrajina geografsko, ekonomsko in kulturno del Evrope. Obravnavana vojna je to povezanost grobo prizadela, v interesu vseh nas pa naj bi bilo, da jo obnovimo in dodatno krepimo. Ta usmeritev je nedvomno pravilna, jo bo pa težko uresničiti, dokler se bo evropska politika tako nekritično podrejala interesom ZDA. Če odmislimo oživljeni strah pred Sovjetsko zvezo, je to podrejanje nedvomno ena od posledic resne krize, v katero je neoliberalizem potisnil demokracijo; ta sicer še vedno uporablja demokratične formalne mehanizme, kot so volitve, po vsebini pa je njeno delovanje prednostno podrejeno interesom kapitala in pohlepa na sploh. Kriza demokracije je tudi sicer osrednja težava zahodne družbe, še predvsem spričo tega, ker se je z njo v politiki temeljne človeške vrednote (poštenost, solidarnost …) nadomestilo z neoliberalnimi vrednotami (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti …). Le politika, ki so ji neoliberalne vrednote blizu, je tudi sposobna ukrajinsko morijo tako obravnavati, kot to počne zahodna politika. 

V prispevku je sicer govora o problematiki raka, a vprašanja, ki se odpirajo z nezdravim načinom življenja, so široka. Kaj vse je tisto, kar ljudi potiska v iskanje slabih preživetvenih strategij? V uporabo alkohola, tobaka, drugih drog, v deloholizem, igre na srečo, v nekemične odvisnosti, v nažiranje z mastno in sladko hrano, v ekscentrične prehranjevalne navade, v zavračanje priporočil konvencionalne medicine, v paranojo pred cepivi in pred “Velikim bratom”, ki na nas preži tam nekje v omrežju G5 ali v SZO ali bog si ga vedi kje!?

Tak svet strahov je zagotovo v prid lobijem, ki obvladujejo svet z enim samim namenom: izkazati lastno vseobsegajočo moč. In ne gre pri tem samo za velike narcise, o katerih piše v isti številki Mladine Marcel Štefančič z apelom Ustavimo vojno! Med nami je tudi množica narcisistično naravnanih posameznikov in posameznic, ki s svojimi “plemenitimi prizadevanji” vnašajo med ljudi neupravičene strahove, načrtovano in nepotrebno agresijo, verbalno in neverbalno nasilje vseh vrst, da bi le zadovoljili svojo slo po moči. V prispodobi bi lahko rekla, da v svoje medijske arene vabijo krvoločne leve in levinje, ki raztrgajo vsakega raztrganju namenjenega gladiatorja. Naj bo ta še tako strokovno močan in trden, v sodobno vodeni areni orožje znanja in ustreznega razumevanja stvarnosti nima nobene moči. Orožje v obliki laži ga brez težav premaga. Lažne informacije se širijo 10 krat hitreje od resničnih.

Slutnja novih gladiatorskih aren pa se mi v duši na novo prebuja od trenutka, ko sem se nekoliko bolje seznanila z delovanjem Strokovnega sveta za prehrano. In dobesedno groza me je preplavila ob ideji “centraliziranega naročanja hrane”. Kot nezaslišano sprejemam namero, da naj bi Svet pripravil nova priporočila za prehrano otrok v šolah in vrtcih. Pri tem, da že nekaj let in strokovno z vedno večjimi uspehi – vse to je mogoče najti na internetnih straneh NIJZ in v mnogih brošurah - potekajo medresorna usklajevanja strokovnjakov, ki se na to zelo občutljivo področje res dobro spoznajo. Smernice so že prenovljene. Čakajo le še na objavo. Prosim, preberite zadnja dva stavka še enkrat! Pri nastajanju smernic smo sodelovali tudi pediatri primarne, sekundarne in terciarne ravni. Še posebej poglobljeno smo se ukvarjali z reševanjem zapletenih strokovnih vprašanj medicinsko indiciranih diet. Zdaj pa naj bi otroci v šolah in vrtcih vse to izgubili!? In bomo pediatri reševali probleme še večjega števila posameznikov in posameznic, ki jim veganska prehrana resno ogrozi zdravje, včasih pa tudi življenje!? Zakaj!? Ker se je na političnem parketu znašla veganska “vplivnica”? Ker se bo nekje uveljavil veganski “vplivnež”? Ker bo nove gladiatorske igre vodila gospa, ki bi morda mislila, da tudi o prehrani ve vse, ker je napisala tri kuharske knjige? Ali pa kar zato, ker bo politika prilila vode in gnojil novooblikovanemu “veganskemu šopku” Sveta za prehrano?

Če bo država blokirala objavo že pripravljenih smernic, namesto da bi jih ne le potrdila, ampak celo zagotovila pogoje, da bi do zdrave hrane lahko prišli vsi otroci v javnih in javno sofinanciranih vrtcih in šolah, bo ustvarila enega od najbolj škodljivih zasukov skrbi za lastno prebivalstvo. Jeziček na tehtnici bo predstavljala človeška zrelost in modrost. Finska je omogočila šoloobveznim otrokom brezplačno hrano že z letom 1948. Kje smo pa mi?