Pisma bralcev

Kako ustaviti očitno neprisebne politike?

Franco Juri, Koper, javno pismo
MLADINA, št. 9, 1. 3. 2024

Najnovejše sestankovanje “prijateljev in zaveznikov Ukrajine”, zbranih v Parizu okrog francoskega predsednika Emmanuela Macrona, je zvenelo domala kot evropska vojna napoved Ruski federaciji. Lahko se vprašamo, ali pri razmišljanju o pošiljanju evropskih (in posledično Natovih!) vojakov na ukrajinsko-rusko fronto, gre za blef, ki naj bi “prestrašil” Putina, ali za resen in torej blazen namen novega Napoleona v težavah z lastnimi kmeti in padanju podpore doma. Vojna proti Rusiji, kot politična rešilna bitka? K sreči konsenza, med “prijatelji in zavezniki Ukrajine” na tej točki ni bilo.

Vseeno so že izustene zamisli zelo hud in nevaren casus belli. Mar se tega zavedamo? Histerija, s katero Evropa spremlja pozicijsko vojno v Ukrajini, hkrati brez jasnega stališča o genocidu v Gazi, in pomanjkanje pameti, ki naj bi zagnala diplomacijo k iskanju rešitev, tudi začasnih, v obliki premirja in obnovitve pogajanj, ki so jih Britanci in Američani preprečili v Istanbulu, postaja pri nekaterih vodilnih evropskih politikih iz znamenitega “francosko-nemškega vlaka” že patološka. Zameglila je um vladarjev, pripeljala pa bi nas vse do prepada, do totalne vojne. Ali je to postala Evropska Unija? Kandidatka za najbolj smrtonosno fronto na planetu? Rusija ima že dve leti očitne težave z osvajanjem Ukrajine, vodilni v Evropi pa strašijo evropske državljane s skorajšnjo rusko invazijo do Pariza. Pri tem pa se, zavestno ali ne, poslužijo besednjaka, manir in napovedi, ki gredo direktno v smer izzivanja vojne z Rusijo. Ne, to ni naša EU! 


Farsa v državnem zboru

mag. Sara Wagner, vodja korporativnega komuniciranja, SIJ – Slovenska industrija jekla, d.d.
MLADINA, št. 9, 1. 3. 2024

Vsebina članka, objavljenega dne 23. 2. 2024 pod gornjim naslovom vsebuje napačno navedeno dejstvo, da »… še danes pa se zdi prav neverjetno, da so Rusi najprej državi nakazali 70 milijonov evrov preveč. Kako se kaj takega lahko sploh zgodi? 70 milijonov!« Kupci SIJ-a niso nakazali ničesar preveč. Podjetje Dilon d.o.o., je za 55,35-odstotni delež v Slovenski industriji jekla moralo odšteti 105 milijonov evrov. Od tega je zagotovilo 35 milijonov evrov lastnih sredstev. Preostali del kupnine, 70 milijonov evrov naj bi kot posojilo Dilonu zagotovil konzorcij slovenskih bank. Ker je Dilon dvomil v pravočasno zagotovitev kreditnih virov s strani konzorcija slovenskih bank, je na skrbniški račun pri notarju začasno deponiral 70 milijonov evrov lastnih sredstev. Ko je bil bančni kredit v enaki višini, torej 70 milijonov evrov, odobren in sredstva nakazana na račun pri notarju, je bilo 70 milijonov evrov lastnih sredstev povrnjenih kupcu SIJ-a.

Lep pozdrav.


Javno vprašanje ministrici za zunanje in evropske zadeve Tanji Fajon

Matjaž Hanžek, nekdanji varuh človekovih pravic
MLADINA, št. 8, 23. 2. 2024

Spoštovani!

Že nekaj časa opazujem vaše vodenje slovenske zunanje politike. Z njim se globoko ne strinjam, predvsem zaradi vaše nenačelne politike, ki jo izkazujete v odnosu do različnih držav. V mislih imam vaš odnos do Rusije in Izraela. Do prve ne morete zakriti svojega sovraštva, do druge pa ne svoje podrejenosti in hinavstva. Da, hinavstvo veje iz vaših besed, ko govorite o genocidu v Gazi in Palestini na splošno. Vse, kar ste bili doslej sposobni izustiti, je, da morajo morilci (tako jih imenujem jaz, ne vi) svoje zločine početi malo bolj v rokavicah. Skupaj z EU niste naredili še nobenega resnega dejanja, ki bi pokazal, da v resnici nasprotujete masakru v Gazi, medtem ko so ukrepi do Rusije skoraj vsak dan na dnevnem redu. Ta vaša nenačelnost in nenačelnost EU se kažeta tudi v odločitvi, da pošljete vojsko nad jemenske Hutije, ki so še edini, ki zares pomagajo Palestincem. S tem ste se s svojo politiko postavili na stran morilcev! Pritisnite na Izrael, da neha s pomori v Gazi, pa bojo tudi Hutiji nehali napadati ladje.

Če sem se do sedaj še nekako zadrževal, da vam ne pišem, je zadnje vaše dejanje podrlo vse zavore.

Na zagovor ste poklicali ruskega veleposlanika zaradi smrti ruskega oporečnika Navalnega. To bi bilo v normalnih časih morda le nekoliko nenavadno, saj kaj takega običajno ne počnete (nisem opazil, da bi npr. povprašali, kako je z že desetletje zaprtim Julianom Assangeem ali kakšnim drugim oporečnikom, ki jih je v svetu precej). A v teh norih časih, ko so v Izraelu masakrirali že 30 tisoč civilistov, o vašem klicu veleposlaniku Izraela na zagovor ni duha ne sluha. To vaše ’nedejanje’, ta vaša dvojna merila so neskončna sramota za vas in žal tudi za vso Slovenijo! Pokazali ste, da je za vas pomembnejši en človek, ki z vami deli politično prepričanje, kot pa 30 tisoč pomorjenih ljudi, ki imajo nekoliko drugačno barvo kože in vero. Temu lahko rečemo rasizem!

Mene je sram!

Zato vas javno sprašujem:

Ali vas ni nič sram?

P.S.: Vprašanje je namenjeno tudi Vladi Republike Slovenije in koalicijskim strankam. 


Boj na drugem tiru

Tjaša Potisk Ančimer, 2TDK, Družba za razvoj projekta, d.o.o.
MLADINA, št. 8, 23. 2. 2024

V podjetju 2TDK se želimo odzvati na zapis kolumnista Mladine N’toko, ki je v reviji Mladina številka 7, z dne 16. 02. 2024, v kolumni z naslovom Boj na drugem tiru zapisal več neresničnih navedb. Med drugim je navedel, da je državno podjetje 2TDK pripravljeno vsem na očeh kršiti desetine zakonov ter da je vlada do zdaj naredila vse, da je zgladila pot ekstremnemu izkoriščanju in goljufanju delavcev s strani 2TDK.

Družba 2TDK odločno zavrača navedbe o kršitvah na desetine zakonov ter ekstremnem izkoriščanju in goljufanju delavcev. Družba 2TDK spoštuje slovenski pravni red in zakonodajo ter ne krši zakonov. Družba 2TDK tudi ni delodajalec turških delavcev, temveč so to izvajalci glavnih gradbenih del, zato je za spoštovanje delovnopravne zakonodaje (med izvajalci in delavci izvajalcev) odgovoren izključno izvajalec glavnih gradbenih del.

Družba 2TDK lahko na delovnopravnem področju v povezavi z delavci izvajalcev glavnih gradbenih del ravna zgolj omejeno in le v okviru svojih pooblastil. Izvajalce glavnih gradbenih del tako nenehno ter skladno z možnostmi, ki jih 2TDK ima na podlagi zakonodaje in pogodbe za glavna gradbena dela, poziva k dolžnosti spoštovanja delovnopravne zakonodaje kot tudi pogodbenih določil.

Za nadzor nad delovnimi razmerji med izvajalci glavnih gradbenih del (delodajalci) in delavci izvajalcev (delojemalci) pa je odgovoren Inšpektorat za delo. Družba 2TDK se kot investitor na vsak indic morebitne kršitve odzove ter zahteva pojasnila izvajalca, odpravo morebitne kršitve ter ustrezna dokazila o odpravi kršitve.

Lep pozdrav.


Intervju: Slavko Gaber

Oliver Butina, Vodja Službe za odnose z javnostmi, Ministrstvo za digitalno preobrazbo
MLADINA, št. 8, 23. 2. 2024

Spoštovani!

V intervjuju z dr. Slavkom Gabrom v Mladini  št. 6 je novinar Jure Trampuš v vprašanju postavil trditev, ki ne drži: »Zgražamo se nad ministrico, ki je brez zakonske podlage kupila 13 tisoč računalnikov, pozabili pa smo na njenega predhodnika, ki je ljudem poklonil 29 milijonov evrov za slušalke«. Ni res, da je ministrica kupila računalnike brez zakonske podlage. Podlaga za nakup 13 tisoč računalnikov je Zakon o spodbujanju digitalne vključenosti.

Z lepimi pozdravi. 


Vsi paradoksi zdravniške stavke

Nataša Grom, Ljubljana
MLADINA, št. 8, 23. 2. 2024

Morda bi morala sedanja vlada trenutni stavkovni val vzeti kot poklon, saj imajo nekatere skupine ljudi očitno o njej mnenje, da zna čarati in lahko na hitro razreši težave, ki so se nabirale in redile več desetletij; čeprav se v javnosti pogosto ustvarja vtis, kot da so se začele šele z nastopom te vlade. Zanimivo je, da so najbolj nepopustljivi stavkajoči tisti, katerih življenje zaradi višine plače ni finančno ogroženo. Ne spomnim pa se, da bi kdaj množično stavkali npr. gradbeni delavci, ki v vseh vremenskih razmerah ob (pre) dolgem delovniku v fizično težkih in nevarnih pogojih ter pomanjkljivi zaščiti in nezadostni prehrani gradijo stanovanja, kakršnih si sami ne bodo mogli nikoli privoščiti, ker s svojo plačo komaj preživijo.

Ko se bo vlada lotila reforme plačnega sistema, pa bi lahko ubila dve muhi na en mah in v duhu boja proti korupciji preverila, ali so razni sekretarke in sekretarji res nepogrešljivi za njeno nemoteno delo ali pa bi lahko ta poklic enostavno ukinili oziroma vsaj preoblikovali v bolj transparentnega, kajti če jim ni treba prijavljati dohodkov in lobističnih stikov, se tu odpira obsežno sivo področje, ki je idealno gojišče korupcije.

Ne trdim, da ta vlada ne dela napak, tudi njeni trenutni sestavi je treba gledati pod prste, jo opozarjati na napake in od nje zahtevati, naj jih popravi. Menim pa, da je treba na zadeve pogledati z ozirom na to, v kako slabem stanju sta bili država in družba na splošno, ko je ta vlada nastopila mandat, svoj lonček pa je kasneje pristavila še višja sila v obliki katastrofalnih poplav. Čudi me, da se v javnih anketah o priljubljenosti politikov spet visoko uvrščajo prav tisti, ki težav, ki se vlečejo že desetletja, niso reševali, temveč so jih kvečjemu poglabljali in ustvarili še kakšno novo. Mogoče pa bi morala RTV Slovenija ponoviti kakšen Dnevnik iz obdobja prejšnje vlade, da ne pozabimo, da nam je bilo takrat in nam je lahko spet še slabše. 


Dobiček, ne pa cena elektrike

Dragica Zimet, Maribor
MLADINA, št. 8, 23. 2. 2024

Podjetja, ki opravljajo gospodarsko javno službo distribucijskih operaterjev elektrike - surovine, ki predstavljajo temeljno dobrino, je temelj sodobnega načina življenja in tehnološkega razvoja, izkazujejo visoke dobičke in izplačujejo dividende. Večino dobičkov bi lahko in morali usmeriti v razvoj omrežja in nižjo ceno za uporabnike, ta pa konča v državnem proračunu, del pa pri malih delničarjih.

Država in regulator trga električne energije sta tista, ki bi družbeno odgovorno morala poseči v ta način poslovanja. Konec koncev se delovanje javne gospodarske službe distribucijskih operaterjev, operaterjev prenosnega sistema in agencije za energijo financira iz omrežnine. Država in regulator trga lahko posežeta v regulacijo, če bi gledali širše družbeno odgovorno v smislu vzpodbujanja gospodarske rasti in ohranjanja socialne varnosti! Tudi Janševa vlada nikoli ni posegala v to tematiko - je že vedela, zakaj!

Na potezi je torej vlada in z njo agencija za energijo s sedežem v Mariboru, čeprav si od slednje obetam malo ali nič, ker direktorica ni znala odgovarjati na novinarska vprašanja – vtis smo imeli, kot da niti ne ve, o čem je sploh govora.

Trenutna cena električne energije na borzi je 64 evrov, trgovci pa jo prodajajo po 150 do 180 evrov.


Poziv proti vojni v Gazi in na Zahodnem bregu

Javno pismo
MLADINA, št. 7, 16. 2. 2024

Sodelavke in sodelavci Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) podpiramo takojšnjo in brezpogojno vzpostavitev premirja v Gazi in na Zahodnem bregu ter nemoteno dostavo humanitarne pomoči. Zavzemamo se za spoštovanje mednarodnega prava in čimprejšnjo mednarodno mirovno konferenco kot edino sprejemljivo sredstvo za dosego takšne diplomatske in politične rešitve, ki bi ljudem v Izraelu in Palestini omogočila trajno varnost, zadnjim pa končno tudi dostojno življenje in svetlejšo prihodnost.

Špela Čonč, Jernej Tiran, Martin Pogačar, Oto Luthar, Jaro Veselinovič, Urša Kanjir, Lucija Grahek, Aleš Smrekar, Katarina Keber, Špela Petric Žižić, Cyril Mayaud, Domen Krvina, Vladimir Milovanović, Jana Bales, Ivana Maričić, Katja Kobolt, Nataša Ravbar, Peter Pehani, Nastja Slavec, Agata Tomažič, Nina Semolič, Eva Fekonja, Ana Hofman, Tanja Petrović, Boštjan Nedoh, Adrijan Košir, Marko Senčar Mrdaković, Astrid Švara, Katarina Mohar, Jure Tičar, Petra Svoljšak, Mojca Šorli, Dan Podjed, Nataša Rogelja Caf, Januška Gostenčnik, Aleš Pogačnik, Duša Divjak Race, Matevz Baloh, Irena Avsenik Nabergoj, Marisa Žele, Miha Pavšek, Andraž Jež, Marko Juvan, Franci Gabrovšek, Petra Testen Koren, Gregor Strle, Metka Petrič, Špela Ledinek Lozej, Marko Snoj, Jani Kozina, Ema Štarkl, Mateja Ferk, Marina Grzinic Mauhler, Teja Komel Klepec, Renata Lapanja, Tatjana Veljanovski, Anja Trobec, Maja Godina Golija, Alenka Zupančič, Mija Michelizza, Anita Abram, Adam Gabrič, Tina Lengar Verovnik, Boris Kern, Ivan Šprajc, Mojca Kovačič, Edisa Lozic, Andreja Rakovec, Katja Mihurko, Maja Gostič, Taja Skrt Kristan, Mitja Prelovšek, Franci Lazarini, Tjaša Jakop, Staša Koderman, Monika Marušič, Daša Ličen, Tjaša Cankar, Rok Ciglič, Mojca Žagar Karer, Mimi Urbanc, Nina Juvan Mastnak, Mirjam Milhačič Hladnik, Ahac Meden, Mojca Vah Jevšnik, Marijan Dovic, Matej Meterc, Benjamin Štular, Helena Seražin, Dino Manzoni, Tanja Pipan, Daniela Ribeiro, Duška Knežević Hočevar, Nataša Gregorič Bon, Martina Bofulin, Barbara Svetina, Jerneja Fridl, Danila Zuljan Kumar, Vanja Huzjan, Ivan Gale, Miha Kozorog, Ana Reberc, Vesna Liponik, Tadej Troha, Jožica Škofic, Mateja Jemec Tomazin, Irena Naglič, Sanja Cukut Krilić, Matija Zorn, Matjaž Vesel, Primož Pavlin, Tina Berden, Zvezdana Modrijan, Filip Litera, Tanja Valte, Peter Klepec, Dragan Božič, Marjetka Golež Kaučič, Aleš Bunta, Igor Lapajne, Jure Gombac, Janoš Ježovnik, Blaž Kogovšek, Tadej Slabe, Aleš Mendiževec, Dragutin Valoh, Elena Leghissa, Marjeta Ciglenečki, Iztok Sajko, Miha Kosi, Jernej Mlekuž, Mateja Breg Valjavec, Primož Gašperič, Anja Skapin, Žiga Kokalj, Marina Lukšič Hacin, Lilijana Šprah, Urška Strle, Andrej Pleterski, Iva Kosmos, Tanja Pavčič, Javad Malek Hosseini, Marijanca Ajša Vižintin, Konstantin Rokosowski, Rebeka Kunej, Lucija Grahek, Rado Riha, Jelica Šumič Riha, Arsalan Reihanzadeh, Matjaž Grahornik, Borut Telban, Lenart Štaut, Rok Benčin, Rok Mrvič, Ksenija Bogetić Pejović, Drago Perko, Sanja Behrič, Kozma Ahačič, Urban Šilc, Nataša Gliha Komac, Janez Nared, Petra Kolenc, Nataša Jakop, Rajka Bračun Sova, Jovana Mihajlović Trbovc, Andrea Furlan, David Bole, Matej Ažman, Jernej Habjan, Katarina Šrimpf Vendramin, Miha Sušnik, Špela Kastelic, Anja Serec Hodžar, Nataša Dernovšček Hafner, Peter Weiss, Polona Vidmar, Tamara Mateša, Aleš Marsetič, Neža Zajc, Mateja Belak, Manca Filak, Maruša Goluža, Matjaž Gregorič, Matija Likar, Barbara Ivančič Kutin, Majda Černič Istenič, Eva Trivunović, Luka Škerjanec, Nina Zupančič, Jan Ovnik, Boris Kern, Martina Jug, Miha Zobec, Lucija Klun, Uroš Kranjc, Nina Ledinek, Olga Kardoš, Tilen Podobnik, Anela Klemenc Bešo, Renata Komić Marn, Nejc Čož, Jernej Rihter, Matija Turk, Jovita Pristovšek, Teja Turk, Barbara Vodopivec, Tina Košak, Mija Oter Gorencic, Andrej Perdih, Miha Preinfalk, Tjaša Lokovšek, Petra Rus, Liza Stanči


Na vrsti je premier

Rudi Kropivnik, Ljubljana
MLADINA, št. 7, 16. 2. 2024

Spirit je tista javna agencija v okviru Ministrstva za gospodarstvo, ki podjetjem razdeli letno okoli 50 mio € kot subvencije za različne razvojne projekte. Minister Matjaž Han je ob neki priliki na TVS razlagal o delu Spirita in ob tem izjavil, da ve, da nekateri s pomočjo teh subvencij obogatijo, ter vzdihnil, da tako pač je. Seveda je hvale vredno, da so subvencije prišle v takšna podjetja, ki so s pomočjo subvencij dosegla hitrejši razvoj ali po Hanovo, obogatela. Toda ali tega »tako pač je« ni možno spremeniti? Ko je minister Han o tem razmišljal, je najbrž imel v mislih to, da državni proračun, ki ima primanjkljaj in je visoko zadolžen, subvencionira podjetja, ki s to pomočjo obogatijo. Seveda je zelo v redu, da država pomaga podjetjem pri njihovem hitrejšem razvoju, toda bilo bi bolj pravično do javnih sredstev, če bi Spirit sedanji denar, ki ga porabi kot subvencije, uporabil kot naložbe v ta podjetja. Tako bi si država in podjetja delila dobro in slabo kot posledico teh naložb.

Drugo vprašanje je, kako so zaposleni v agenciji Spirit usposobljeni za oceno naložbenih tveganj. To vprašanje se postavlja zato, ker ima agencija Spirit sklenjeno pogodbo z agencijo DAS, kateri za svetovanje plačuje 3000 € mesečno. V zvezi s tem sta možni dve varianti: kako je direktor Spirita ugotovil, da je agencija DAS, ki se je v preteklosti ukvarjala s predvolilnimi aktivnostmi, naenkrat postala strokovnjak za naložbena tveganja? Ali je direktor Spirita tako nestrokoven, da je to spregledal ali pa je ustrezno strokoven in pač plačuje DAS iz razlogov, ki nimajo zveze z dejavnostjo Spirita? Normalen gospodar plačuje po opravljenih storitvah, pogodbe o pavšalu pa sklepa, če želi partnerju zagotoviti stalen zaslužek. To je še en dokaz, da so v javnem sektorju proti ocenjevanju opravljenega dela, saj tovrstna pogodba o pavšalnem plačilu z zunanjim izvajalcem ni prva. Ne glede na dvomljivost sklenjene pogodbe je potrebno ugotoviti, da morajo biti zaposleni po ministrstvih in njihovih agencijah tako strokovno usposobljeni, da ne potrebujejo pri svojem delu še neke dodatne svetovalne pogodbe. Le tako se bo dalo preprečiti miselnost, da je za zaposlitev v javni upravi vsak dober, če je le iz prave politične stranke. 


Stavka na stavko

Tone Mastnak, Ljubljana, javno pismo
MLADINA, št. 7, 16. 2. 2024

Nezadovoljstvo je med družbeno financiranimi dejavnostmi vse večje. Sistem oblikovanja plač z uvrščanjem posameznikov v plačilne razrede že v osnovi ni primeren. Noben vsedržavno enotno dirigiran sistem ne more upoštevati raznolikosti v zahtevnosti posameznih delovnih mest, še manj pa resnične sposobnosti in učinkovitost posameznikov. Medsebojna plačna razmerja zaposlenih bi lahko bistveno bolje urejale same organizacijske oz. delovne enote ali popolnoma samostojno ali pa skladno z medsebojno dogovorjenimi kriteriji sorodnih enot v okviru vnaprej določenega dopustnega skupnega zneska. Ta znesek se določi z upoštevanjem dejanskega izobrazbenega sestava posameznih enot in upoštevanjem poprečnih plač posameznih izobrazbenih oz. kvalifikacijskih skupin v državi. Zaradi večje težavnosti, odgovornosti ali konjunkture se lahko znesek za posamezna področja tudi nekoliko korigira. Tako izračunan znesek bi zagotavljal delovnim enotam poprečne narodnogospodarske plače. Le ta pa se naj ob preseganju zahtevane uspešnosti (povečan obseg in kvaliteta storitev, izboljšana produktivnost, ekonomičnost porabljenih sredstev in boljša izraba delovnih sredstev, znižanje proračunskih izdatkov za enoto javne storitve) stimulativno poveča, v primeru nedoseganja zahtevane uspešnosti pa ustrezno destimulativno zmanjša. Za uveljavitev predlaganega plačnega sistema je potrebno več ukrepov. Statistični zavod Slovenije tako zagotovi zbiranje in obdelavo podatkov za prikaz dejanske višine poprečnih slovenskih plač za vsako izobrazbeno skupino posebej (po uradno priznanih izkazih). To je nujno, če hočemo realno ugotoviti, kdo in za koliko odstopa od uveljavljenih plačnih proporcev in sploh voditi objektivno plačno politiko v državi. Vlada imenuje strokovno telo, ki oblikuje, sprejema in postopno izboljšuje ovrednotenje družbenih storitev in normative za ocenjevanje uspešnosti izvajalcev teh storitev. Člani teh teles naj bodo najboljši dosegljivi strokovnjaki za to področje.

Delo javnih ustanov, ki izvajajo zahtevnejše delovne procese, zagotavljajo celovito ponudbo, dežurstvo oz. stalno pripravljenost za pokrivanje potreb prebivalstva, omogočajo usposabljanje in dopolnilno izobraževanje zaposlenih ali so obremenjene z večjimi družbeno potrebnimi režijskimi stroški, naj se ovrednoti in jim zagotovi dodatno plačilo in enakopravne razmere s tistimi izvajalci, ki imajo teh stroškov manj ali jih sploh nimajo. Od vseh javnih delavcev je potrebno zahtevati in jih motivirati, da izkoristijo vse razpoložljive delovne zmožnosti na svojem osnovnem delovnem mestu in jih za večji in kvalitetnejši obseg dela tudi ustrezno nagrajevati. Razpoložljive delovne kapacitete posameznikov lahko javne ustanove zagotavljajo drugim v obliki plačne storitve ustanove. To je družbeno najracionalnejša oblika izkoristka razpoložljivega delovnega potenciala v javnih službah in ga je potrebno povsod uveljavljati. Osebno dogovorjeno dopolnilno delo javnih uslužbencev izven njihove matične organizacije je možno dopustiti le izjemoma v manjšem obsegu za krajši čas in ga demotivirati z najmanj 1/3 višjimi prispevki in davki od običajnih. Izhodiščne plače javnih funkcionarjev na osnovi individualnih pogodb naj se določijo s količnikom od poprečne plače vseh zaposlenih v državi. Za njihovo delovno uspešnost pa naj se uveljavljajo stimulacije in destimulacije, ki pa naj bodo bistveno višje kot za ostale javne delavce. Uveljavitev predlaganih ukrepov bi nedvomno pripomoglo k stalnemu izboljševanju učinkovitosti družbenih dejavnosti na podoben način kot uspevajo napredne gospodarske družbe stimulirati svoje zaposlene za doseganje njihovih ciljev. Ne smemo pa jih idealizirati. Sedanja družbena nasprotja, ki povzročajo stavke, se z njimi lahko le omilijo. V določeni meri se bodo prenesla v posamezne organizacijske enote javnega sektorja - kar ni dobro. Pričakujemo pa vendar lahko, da se bodo zaradi interesa za večji skupni plačni znesek večinoma postopno oblikovali sprejemljivi plačni odnosi, ki bodo povečevali uspešnost njihovih enot. Zavedati se moramo, da popolne pravičnosti ne bo nikoli mogoče doseči. Gotovo pa lahko še v okviru večinske sprejemljivosti uveljavimo primeren motivacijski plačni sistem. Seveda le, če to znamo in hočemo. 


Intervju: Vojko Volk

Franco Juri, Koper
MLADINA, št. 6, 9. 2. 2024

Državni sekretar za zunanjo politiko v kabinetu predsednika vlade Vojko Volk si je v intervjuju za Mladino, kjer ugotavlja, skupaj z mednarodnim sodiščem, da je Izrael na poti k zakrivanju genocida, verjetno nehote dovolil tudi nekaj nedoslednosti ali celo protislovij. O tem, da so vmes tudi naivnosti, si ne upam razmišljati. Začenši s stavkom iz podnaslova: »Dva človeka sta uničila svetovni red, Donald Trump in Vladimir Puti«. Vprašujem se, ali ni morda takšna poenostavljena, skoraj karikaturna sodba, posledica mirnega spanja razsodnika v obdobju med začetkom klavrne zahodne vojne brez mandata ZN v Afganistanu in Iraku in katastrofami v Libiji in Siriji. Morda pa tudi prej, ko se je Nato začela pospešeno širiti proti vzhodu in je prestopila meje bivše Sovjetske zveze. Marsikoga je pač prebudila le vojna v Ukrajini. Good morning! Svetovni red? Kakšen?

Če je odgovor: takšen, v katerem se spoštuje mednarodno pravo in vsaj resolucije Varnostnega sveta ZN, je bil ta red povožen že dolgo pred nastopom sicer ostudnega Trumpa. In tudi trditev, da je le Putin glavni sokrivec, ne drži povsem. Volk je očitno prespal najmanj Busha in Blaira, pa še koga drugega, na primer ameriško državno podsekretarko Victorio Nuland. Ko državni sekretar omenja, da je ICJ opazilo, »da je Gaza, kot pravimo tudi v slovenščini, okupirano ozemlje«, se zanj takoj za tem »postavlja pravno vprašanje, koga napada Izrael, svoje okupirano ozemlje?« Zaznati je pri tem namig k nekakšnem nejasnem paradoksu. Njegovega odgovora na to dilemo ne sledi, tako da ne vemo, kaj si o tem misli Volk . Kot potomec partizanske družine pa verjetno dobro ve, da okupatorjem ni težko uničiti ali razdejati tiste dele okupiranih ozemelj, ki jih sumijo ali opredelijo kot zaledje upora. To se je namreč dogajalo med drugo svetovno vojno tudi pri nas ali kasneje v Vietnamu in še marsikje. Koliko požganih vasi, koliko ubitih civilistov s strani okupatorske nacifašistične nemške ali italijanske, ter »demokratične« ameriške vojske! Gremo naprej; za Volka je razlika, ki utemeljuje nekoliko diferenciran odnos mednarodne skupnosti do Rusije in Izraela (z absolutno demonizacijo, izolacijo in sankcioniranjem prve ter relativizacijo in ne-sankcioniranjem druge) dejstvo, da je »Hamas napadel Izrael«. Pa smo spet pri dilemi in protislovnem sklepanju državnega sekretarja, saj vprašanje je, kdo v resnici okupira koga in kdo v resnici napade koga. Za ICJ je to v Gazi očitno Izrael. Kaj pa za državnega sekretarja? Ali, če citiram generalnega sekretarja ZN Guterresa: hamasov napad se ni zgodil v praznem prostoru. Namig je bil jasen. Neglede na nesprejemljivo in obsojanja vredno teroristično nasilje hamasove akcije, dejstvo je, da ima Izraelsko-palestinski konflikt dolgo brado, Izrael je palestinska ozemlja okupiral, jih naseljeval in jih še naseljuje s koloni raznoraznih provenienc, v njih izvaja nasilje in aparthaid, preprečil pa je, in še preprečuje, da bi Palestina zaživela, kot normalna država. Najbrž v časih ni dovolj prižgati svečko za umrle otroke v Gazi, kar je sicer moralno hvalevredno in politično marketinško, seveda, oportuno. Z mesta glavnega svetovalca premiera za zunanjo politiko, bi vendar pričakovali nekaj več. 


Ujemite Jankovića!

Rudi Kropivnik, Ljubljana
MLADINA, št. 6, 9. 2. 2024

Cilji sodobne gospodarske organizacije so zadovoljni poslovni partnerji, zadovoljni zaposleni, zadovoljni lastniki in dobra vključenost v družbeno okolje, kjer gospodarska organizacija deluje. Slednje pomeni finančno podpiranje razvoja lokalne infrastrukture ter kulturne, športne in navsezadnje tudi političnih strank. To ve menda že vsakdo, ki je družbeno aktiven. Zato ne razumem, zakaj organi pregona vedno znova preganjajo ljubljanskega župana Jankovića, ker zbira sredstva tudi na ta način za čim bolj živahen razvoj Ljubljane. Ali je to res greh, če nekoga spomni da , če že ali bo užival prednosti lokacije, ki jo ima Ljubljana, temu nekaj prispeva? Ali mislite, da je to njegov nov izum oziroma, da se to dogaja samo v Ljubljani?

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja sem bil direktor podjetja v občini Ljubljana-Šiška. Nekega dne me je župan povabil na razgovor. Predstavil mi je načrt razvoja šolstva v občini in mi povedal, da za takšen razvoj potrebuje dodaten denar in me takoj vprašal, koliko bom prispeval. Verjamem, da so takrat poizkušali reševati probleme na enak način tudi v drugih občinah. Vendar jim je takratni sistem kmalu priskočil na pomoč s tem, da je omogočil razpise samoprispevkov. In kot je znano, je bilo s samoprispevki zgrajenih mnogo šol, zdravstvenih domov itd. Kako je pa danes v proslavljenem kapitalizmu?

Približno v tem času sem imel sestanek s poslovnim partnerjem v Minhnu. Prišel sem ob dogovorjeni uri. Toda partner se mi je opravičil, ker ga je iznenada poklical župan na razgovor in je moral dati prednost njemu. Ko se je vrnil, sem ga vprašal kaj je hotel od njega. Odgovor, denar. Vprašal sem ga, če ga mu je obljubil. Povedal je, da vedno prispeva k različnim akcijam, saj tudi župan njemu pomaga, kadar je v kakšni zadregi.

V poslovnem svetu smo si vedno pomagali eden drugemu, razen redkih izjem. To smo delali na način, da nismo delali škode niti podjetju niti državi. Za interes države je strogo skrbela Služba družbenega knjigovodstva. Če primerjam, kako za interes države skrbijo današnje politične stranke, se sprašujem, koliko časa bodo le-te še neovirano zlorabljale javna sredstva. Afera nakupa stavbe na Litijski cesti je razgalila zaposlovanje strankarskih »kadrov« na Ministrstvu za pravosodje, kjer je Janševa vlada zatekla 109 zaposlenih, predala pa Pahorjevi vladi ministrstvo z 202 zaposlenim.

V naslednjih 15 letih so naslednje vladajoče politične stranke zaposlile še 30 »zaslužnih« članov svojih strank. (Podatki iz članka Izvirni kadrovski greh, Mladina št. 05) Kako je naraščalo zaposlovanje v vseh ministrstvih, je menda sedanja vlada opravila pregled, vendar v zvezi s tem ni ukrepala.

Kako je tudi veselo zaposlovanje zaslužnih članov političnih strank v državnih podjetjih, kjer nadzorni sveti nadzirajo svoje prijatelje v upravah podjetij in jim omogočajo takšne pogodbe o zaposlitvi, ki jim zagotavljajo visoke plače ter odpravnine in novo zaposlitev, po prekinitvi zaposlitve v upravi, na dobro plačanih delih v istem podjetju. Zanimivo, da tovrstno korupcijo s takšnim zaposlovanjem še ni opazil noben organ pregona! Saj gre v tem primeru vedno za kršenje zakonov in drugih predpisov. 


Res znova ječijo tečaji Evrope?

Ivo Žbogar, Banjšice
MLADINA, št. 6, 9. 2. 2024

Strašljivo je, ko cel kanadski parlament ploska vojnemu nacističnemu zločincu. A res strašljivo je glasovanje na OZN o obsodbi nacizma, kjer celoten kolektivni Zahod nacizma ne obsoja. Še bolj strašljivo je, kako Zahod za svoje potrebe spreminja in dojema t.i. globalni svetovni red in mednarodno pravo.

Strašljiv je govor generalnega sekretarja OZN g. Antoinia Guterresa na WEF 2024 v Davosu: »Od leta 2020 je pet najbogatejših ljudi na svetu več kot podvojilo svoje bogastvo s hitrostjo 14 milijonov na uro, hkrati pa je več kot polovica sveta skoraj 5 milijard ljudi postalo revnejših. Svetovna banka opozarja, da gremo proti najhujši polovici desetletja za rast v 30 letih in veliko držav, ki jih je podnebni kaos prizadel, so v finančnem šoku. 75 držav na svetu se sooča z globoko stisko, njihova plačila obresti so se v zadnjih letih početverila po desetletjih zmanjševanja revščine in lakote, napredek se je upočasnil in v nekaterih državah šel nazaj. Dragi prijatelji, to povzroča zamero in jezo. Ko propadejo globalne norme, pade tudi zaupanje. Osebno sem šokiran nad sistematičnim spodkopavanjem načel in standardov, ki smo jih imeli za samoumevne. Ogorčen sem, da toliko držav in podjetij sledi svojim ozkim interesom brez kakršnega koli premisleka o naši skupni prihodnosti. Če ne bomo ukrepali, lahko pričakujemo veliko, veliko hudega.«

To je jasna napoved prihoda fašizma.

A kaj je hujše od fašizma in nacizma? Hujši je fašizem v fevdalni družbi, ki se zdaj poraja v glavah najbogatejših ljudi na planetu, pokorni politiki pa sledijo tej ideji.

Novi fašisti v EU in ZDA (kolektivni Zahod) so kot vedno samo orodje, s katerim se sedanji vladajoči razredi izogibajo sodbi ljudi, ki so jim obljubljali preveč, obljub pa ne znajo uresničiti. Zato se razbohotijo fašistične in nacistične stranke. Te obljubljajo to, kar sredinske stranke niso hotele ali znale uresničiti.

Lani septembra je Ursula von der Leyen imela letni govor o stanju Unije in njenih dosežkih, kaj vse je naredila. Odgovoril ji je belgijski poslanec Marc Botenga: ’’Jasno je, da ste vi, gospa Ursula von der Leyen, proti delavskemu razredu. Vi zaslužite 30.000 € na mesec in briga vas, da danes 30 % Evropejcev mora preskočiti vsaj en obrok na dan, ker nima dovolj denarja, 46 % Evropejcev pa si ne more privoščiti dviga temperature v hiši za 1 – 2 stopinji, saj se bojijo, da tega ’’luksuza’’ ne zmorejo plačati. Najmanj 100 milijonom Evropejcem grozi revščina. Blokirali ste subvencije za račune energije. Niste obdavčili milijonarjev in niste obdavčili super dobičkov multinacionalk, vojaške in farmacevtske industrije. Danes preprosto zagotavljate milijarde evrov za vojaški sektor in za multinacionalke. Kupna moč EU se je zmanjšala in tako prisilila ljudi še k večjemu varčevanju, kar poganja inflacijo. Vaša Evropa ne bo nikoli moja.’’

Danes fašizem odkrito financirajo oligarhi t.i. kolektivnega Zahoda, da bi ohranili svojo usihajočo svetovno hegemonijo, oblast in nadzor. Fašizem je v dejanjih in obnašanju, ne v uporabi simbolov. Zbor starih fašistov v Rimu ne ogroža nikogar. Tisti, ki se zberejo na WEF, so resnična grožnja socialnemu, demokratičnemu sistemu.

Zelo nenavadno je, da so danes države BRIKS tiste, ki se borijo proti New Order (torej proti fevdalnemu fašizmu), pri tem pa jih bolj ali manj javno podpira najmanj 130 držav planeta. Glasovanje v OZN proti glorifikaciji nacizma je podprlo okrog 130 držav. Slovenije in držav kolektivnega Zahoda ni med temi. 


Ko zdravniku 20 tisoč evrov ni dovolj

Janez Jančar, dr. med., Ljubljana
MLADINA, št. 5, 2. 2. 2024

V Mladini št. 04 je Borut Mekina, avtor članka z naslovom „Ko zdravniku 20 tisoč evrov ni dovolj“, uvodoma objavil del e-sporočila, ki ga je zdravnik iz UKC (imena pošiljatelja ni objavil iz razumljivih razlogov) poslal nekaj sto stavkajočim zdravnikom: „Stvar je čisto enostavna. Potrebno je vztrajati. Kakršno koli popuščanje, ne pride v poštev, tudi ne glede dopustov. Taktično bi morali v pogajanjih od nasprotne strani zahtevati vedno več stvari“. In v istem sporočilu nagovarja stavkajoče: „ Če ima še kdo kakšno idejo, kaj bi lahko še zahtevali, naj zapiše“.

Gre za zdravnika, ki je leta 2021 med pandemijo s plačo, nadurami, pripravljenostjo in dežurstvi zaslužil skoraj 20 tisoč evrov. Vzorčen primer pohlepnega človeka današnjega časa. Ne bom moraliziral, še manj brenkal na njegovo vest. Sem upokojeni zdravnik in ne trdim, da tudi v „mojem času“, denimo v času „enoumja“ ni bilo takšnih oseb. Razlika med „takrat“ in danes pa je bila v tem, da so „takrat“ svoj „nespodoben“ pohlep prikrivali, danes pa je to glavna, neprikrita in občudovanja vredna mantra „uspešnih“ pridobitnikov in celo nekaterih institucij, v katerih imajo glavno besedo. V tem primeru sindikata Fidesa in Zdravniške zbornice. Saj vendar živimo v kapitalizmu, kajne! S svobodno konkurenco in profitom kot ultimativnim ciljem. Da so v stavki njeni talci pacientke in pacienti, jih očitno ne zanima. Še več, za njihove zdravstvene težave krivijo aktualno vlado, ki (zaenkrat) noče ugoditi njihovemu izsiljevanju. Ne čutijo nikakršne elementarne, človeške empatije do zdravstvenih težav pacientov in njihovih stisk, ki jih s stavko povzročajo. Vedejo se in funkcionirajo kot nadljudje, ki kot privilegirana skupina, zahtevajo posebno pozicijo v družbi, z ločenim plačnim stebrom, ki jim omogoča višje plače od glavnih nosilcev oblasti v državi, predsednika vlade, predsednice države in predsednice državnega zbora. Prav nič jih ne zanimajo plače primerljivih skupin v drugih segmentih javnega sektorja, v šolstvu, znanosti, kulturi in še manj sramotno nizki dohodki v socialnem skrbstvu (na primer kadra v domovih starejših). Požvižgajo se tudi na 4. člen kodeksa zdravniške etike, ki pravi, da zdravnik nikoli ne izkorišča pacienta za osebne namene.

S takšnimi ljudmi ne more biti več dialoga in ne pogajanj!

Vem pa tudi, da večina zdravnikov opravlja svoje poslanstvo odgovorno in v skladu z etičnimi načeli zdravniškega kodeksa. Vendar je to tiha večina, ki je ni slišati v borbi za ohranitev javnega zdravstva. Vzroki so strah pred izpostavljanjem v javnosti, pred šefi-dvoživkami, skrb za karierno napredovanje, za akademsko kariero. Seveda bi tudi bili deležni višje plače in drugih ugodnosti, ki jim jih obljublja Fides, saj je splošno znano, da denar ne smrdi. Takšnemu stališču se reče oportunizem. Povsem v skladu s splošno usmerjenostjo današnje populacije ne samo v Sloveniji, ampak tudi globalno, z neoliberalno mantro, da mora vsak poskrbeti predvsem za svoj blagor.

Z ozirom na dosedanje izkušnje z vlado in predvsem njenim predsednikom dr. Golobom nimam razloga za pretiran optimizem. V obdobju po volitvah ni od napovedane zdravstvene reforme realizirano praktično nič. Brezpogojna podpora „ukrepom“ t. i. zdravstvene reforme takratnega ministra za zdravje (in hkrati dvoživke) D. Bešića Loredana ni rodila obljubljenih sadov. Ta je s svojimi ’’stresnimi testi’’ pognal milijone evrov v žepe predvsem zasebnim zdravnikom.

Prepričan sem, da eskalacija razgradnje zdravstvenega sistema in tokratna zdravniška stavka, ki jo aktivno podpira desničarska opozicija, pomenita vladi boj za biti ali ne biti. Fides za uresničitev svojih ciljev ne izbira sredstev. Navdihuje ga njegova uspešnost v boju z vsemi dosedanjimi levosredinskimi vladami.

Če bo vlada v tem spopadu ravnala mlahavo in neodločno, bo bitka za javno zdravstvo dokončno izgubljena. Pa tudi možnost osvojitve drugega mandata; tega bi se morala dobro zavedati.

Zato mora vlada zaradi izsiljevalske nepopustljivosti Fidesa, predvsem pa zaostrovanja zdravstvene situacije v državi in naraščajočega nezadovoljstva ter možnosti konfliktnih situacij med pacienti in zdravstvenimi delavci, zahtevati takojšnjo prekinitev stavke. Ker Fides, tega po vsej verjetnosti ne bo storil, mora vlada aktivirati uredbo o delovni obveznosti zdravnikov. Za ta ukrep ima vso pravno podlago. Tudi z zakonsko določenimi sankcijami za morebitne kršilce tega ukrepa. V parlamentu ima skupaj s koalicijskima SD in Levico udobno večino, ki ji omogoča realizacijo tega ukrepa.


V čigavem imenu je kri?

Jože Vrhnjak, Maribor
MLADINA, št. 5, 2. 2. 2024

Uvodoma naj razložim, da sem vitez krvodajalstva in sem v 45 letih prostovoljstva daroval kri 130 x (čisto kri, ne krvno plazmo!). V rajnki domovini Jugoslaviji, v kateri je za nekatere »sodobnike« bilo vse narobe, s(m)o vsi odgovorni dejavniki postavili temelje, organizacijo in izvajanje prostovoljnega krvodajalstva. Takrat so nas, predvsem mladenke in mladeniče, zastopniki Rdečega križa, takoj po zaposlitvi (MTT, TAM, Svila, Metalna, Elektrokovina, Hidromontaža, Livarna, Zlatorog, Konstruktor, Stavbar, Gradis … Iz katerih firm danes darujejo?) podučili o pomembnosti prostovoljnega krvodajalstva in nas napotili na krvodajalske akcije. Veliko mladcev pa je začelo kri darovati v času takratnega obveznega služenja vojaškega roka v JLA (Jugoslovanski ljudski armadi). V tisti »gnili jugi« smo bili sistemsko po kolektivih celo stimulirani z dela prostimi dnevi ali s praktičnimi nagradami. Takratna SBM (Splošna bolnišnica Maribor) je pod vodstvom strokovnjaka in entuziasta neizmerljivih meja prof. dr. Edvarda Glaserja razvijala in izvajala odvzeme krvi, katerim težko najdeš vzporednice v Evropi in po svetu. Tako s(m)o postali in ostali prostovoljni krvodajalci tudi v samostojni Sloveniji. Med »armado« krvodajalcev nas je veliko VITEZOV PROSTOVOLJNEGA KRVODAJALSTVA, ki smo naštete vrednote in odličnosti nadaljevali in prenašali na mlajše generacije. Prebirajoč javno pismo spoštovanega dr. Sama Zvera v 3. številki Mladine me je vsebina osupnila. Navedeni številni strokovni argumenti, dokazi in dejstva o nepravilnostih pri poslovanju javne službe Zavoda za transfuzijsko medicino so presenetljivi. Cene predelane krvi, pripravkov in storitev zavoda, v startu omogoča prostovoljno krvodajalstvo, za mešetarjenja v nadaljevanju pa nihče od nas krvodajalcev ne bi podpisal prostovoljstva in z darovanjem krvi omogočal take rabote. Enako lahko trdim za zdravljenje s krvnimi pripravki in določanje njihovih cen, saj ga in jih omogoča prostovoljno krvodajalstvo. Samozadostnost količin zbrane slovenske krvi zopet ne daje nikomur v zdravstvu, niti v kakem javnem zavodu, listnice za ribarjenje v kalnem in zaslužkarstvo.

Javno pismo dr. Sama Zvera v celoti podpiram in ga pozivam, naj vztraja pri dokončni odpravi vseh nepravilnosti in sprejemu zakonodaje, ki bo onemogočala samovoljo pri določanju cen, izplačevanje nezakonitih »delovnih uspešnosti« in preprečila mešetarjenje s prostovoljno darovano krvjo, še vedno številnih krvodajalcev v Sloveniji.

Marcel Štefančič jr., je v knjigi zapisal: »Tudi vsak milijarder, ob vsem silnem denarju, ne more preživeti operativnega posega brez krvodajalstva!«


Sveče za Gazo

Polona Jamnik, Bled
MLADINA, št. 5, 2. 2. 2024

Težko sprejemam in doživljam to kruto obdobje novih »vrednot«. V oltar postavljamo svobodo izražanja in zaradi nje je vse dovoljeno: žalitve, širjenje sovraštva ter laži, vojno hujskaštvo, spreminjanje sedanjosti in potvarjanje preteklosti. Naša desnica na vsak način hoče rehabilitirati domobranstvo in izdajalce – še »nacionalka« dopušča zlorabljanje trpljenja ljudi (pričevalcev) v te namene -, čeprav se sodelovanje z okupatorjem da samo razložiti in razumeti. Kar naenkrat bi radi prišli iz nacifašističnega zavezništva na »pravo strani zgodovine«, partizane kar počez označujejo za zločince - tudi narodnega heroja Franca Rozmana - za alibi pa izrabljajo povojne poboje. Zločin zmagovalcev bi radi »prekvalificirali« v genocidno dejanje, pravega genocida v Gazi pa nočejo videti. Ko nekritično podpirajo izraelske voditelje, so spet na napačni strani zgodovine, a žal niso edini. Ne pri nas, ne v EU in ne na svetu. In tolikokrat dana obljuba »nikoli več« ni uresničena.

V živo spremljam pisanje zgodovine za bodoče rodove - če bodo sploh še obstajali – in prepletanje različnih dejavnikov v njem: prizadevanje izraelskih verskih nacionalistov, da bi z dolgoletnim zatiranjem in pobijanjem Palestincev zasedli celotno palestinsko ozemlje, ki jim ga je »bog obljubil« v Stari zavezi, do sedanjega genocida v Gazi, holokavst pa zlorabljajo za permanentno opravičilo; težnje in agresijo ZDA za ohranjanje hegemonije in posledično podporo nastanka Velikega Izraela, tudi s pošiljanjem orožja; nerazumljivo evropsko podložništvo ZDA, s katerim drago plačujemo njen militarizem in ceno za ukrajinsko vojno, na svoje interese pa pozabljamo; nekritično podporo Izraela zaradi zgodovinske krivde (holokavsta) predsednice evropske komisije von Der Leyen in nemških (ter nekaterih drugih) voditeljev , ki se očitno ne zavedajo, da bodo sokrivi še za novi genocid; edino aktivno pomoč Palestincem jemenskih Hutijev.

JAR, vsa čast ji, je zaradi lastnih izkušenj z apartheidom (manj intenzivnim kot je v Gazi) obtožila Izrael za genocid na meddržavnem sodišču v Haagu. To pa je odločilo, da za to res obstaja sum (saj ni moglo drugače), odredilo nujne ukrepe za preprečitev genocidnih dejanj, ni pa izreklo najpomembnejše zahteve, da mora Izrael takoj prekiniti vojaške operacije v Gazi. Samo opazujem lahko, kako hvalijo odločitev sodišča in si perejo vest vsi, ki so si do zdaj lajšali občutke krivde s humanitarno pomočjo in še zdaj ne upajo, tudi naša Fajonova ne, niti zašepetati besede genocid. Domišljajo si, da so s tem na pravi strani zgodovine. Verjetno si to domišlja tudi teh 17 sodnikov, a so se samo skrili za svojo večino, ki je z odločitvijo v resnici dovolila, da bodo Palestince, samo malo bolj previdno, morili naprej.

V tem krutem obdobju smo ubili človečnost.


Izjava Pedagoškega inštituta ob združevanju ljubljanskih vrtcev

Prof. dr. Igor Ž. Žagar, direktor pedagoškega inštituta, javno pismo
MLADINA, št. 5, 2. 2. 2024

Na Pedagoškem inštitutu, kjer se ukvarjamo tudi s kakovostjo vzgojno-izobraževalnega procesa v vrtcih, z zaskrbljenostjo spremljamo informacije o nameri reorganizacije javnih vrtcev v Mestni občini Ljubljana. Spornih se nam namreč zdi kar nekaj vidikov zagotavljanja kakovosti. Eden od kazalnikov kakovostnega vrtca je zmožnost, da se odziva na potrebe otrok, družin in zaposlenih. Ker predlog predvideva, da ravnatelj ne bo več poslovodeči organ, nas skrbi, da bi bila vrtcu (posamezni organizacijski enoti zavoda), ob poenotenju procesov delovanja v novo ustanovljenem zavodu, odvzeta moč samostojnega, hitrega in učinkovitega odzivanja na zaznane potrebe.

V okviru predlagane reorganizacije bi bila ravnateljem odvzeta tudi avtonomija odločanja glede razporejanja finančnih sredstev, kar ima neposreden vpliv na kakovost vzgojno-izobraževalnega procesa, npr. posamezni vrtec ne bo več mogel razporejati sredstev za profesionalni razvoj zaposlenih v skladu z zaznanimi potrebami.

Skrbi nas tudi ozek krog odločevalcev, saj bi npr. svet novoustanovljenega zavoda štel 11 članov: 5 predstavnikov delavcev zavoda, 3 predstavnike staršev in 3 predstavnike ustanovitelja. S tem v svetu novoustanovljenega zavoda večina vrtcev ne bi imela niti svojega predstavnika delavcev, niti staršev. To je lahko strokovno nevarno, ker v odločanje ne bi bili vključeni predstavniki vseh posameznih organizacijskih enot zavoda.

Predlagatelj MOL se sklicuje na povečanje učinkovitosti. Učinkovitost pomeni uporabo najmanjše količine vložkov za proizvodnjo največje količine rezultatov, medtem ko kakovost pomeni izpolnjevanje ali preseganje pričakovanj strank in zainteresiranih strani. Če želimo biti učinkoviti v neki dejavnosti, še ne pomeni, da bomo pri tem tudi kakovostni.

Države in ustanovitelji se običajno osredotočajo na vidike strukturne in ne procesne kakovosti vrtcev. Razmerje med vzgojitelji in otroki se pogosto uporablja kot kazalnik v standardih kakovosti predšolske vzgoje in izobraževanja. Pomembno je vlagati v strukturno kakovost, saj je določena raven strukturne kakovosti potrebna za kakovost procesa. Vendar pa strukturna kakovost ne zadostuje za zagotavljanje kakovosti procesa. Obenem pa lahko kakovosten pedagoški proces izvajajo samo avtonomni vrtci in strokovni delavci, ki lahko samostojno upravljajo vrtce oziroma dejavnost in se odzivajo na konkretne, trenutne potrebe otrok in družin.

Glede na to, da je MVI v preteklosti poudarilo, „da veljavna zakonodaja ne podpira in ne omogoča združevanja vrtcev, ki izpolnjujejo pogoje za delovanje v statusu samostojnih javnih zavodov in delujejo kot samostojni javni zavodi, v en sam zavod,“ od MVI pričakujemo, da bo sledilo trenutni zakonodaji in tak poskus združevanja, zlasti iz razloga vprašanja zagotavljanja kakovosti procesa, zavrnilo. 


Dost je!

Tom Turk, Ljubljana-Šmartno
MLADINA, št. 4, 26. 1. 2024

V tem nerazumnem svetu je očitno vse možno. Vojne, genocidi in njihovo opravičevanje ter celo prodajanje orožja, ki se hvali, da je »prijazno do otrok in bodočih rodov«, ker ima majhen ekološki odtis. Bombe vas bodo sicer pobile, toda ne se bati, njihov ekološki odtis je teko rekoč ničen in je v skladu s strategijo zelenega prehoda. Tisti, ki bodo preživeli naše ekološko prijazne bombe in rakete, bodo živeli skoraj v raju. Tako nam obljubljajo predstavniki in piarovci orožarske industrije. Slednja abotnost je le češnja na plesnivi torti človeške neumnosti in neverjetne sprevrženosti ter zmožnosti prodajanja še tako v nebo vpijočih zlohotnosti in opravičevanja podlosti vseh vrst. Prav tako »reklamo« za svoje »ljudomile« proizvode smo namreč lahko poslušali od ene največjih proizvajalk orožja korporacije RTX (Raytheon), ki je tudi eden največjih dobaviteljev izstrelkov Izraelu. Je pa ta »reklama« v sozvočju z Izraelskimi cilji, ko bodo končno Palestinci ali pobiti ali izseljeni na Sinaj (končno rešitev za tokrat palestinsko vprašanje), bodo Izraelci Gazo zgradili na novo. Seveda veliko lepšo, kot je bila, kar sicer ne bo težko. Kajti k obnovi bodo najverjetneje pritegnili tudi tuj kapital, »joint venture«. Vsi se bomo imeli lepo, ko bodo tam namesto zdajšnjih ruševin zrasla prekrasna turistična naselja in bomo lahko noge brezskrbno namakali v toplo Sredozemsko morje, kajti »človeške živali in ščurki«bodo za vedno pregnani s svoje zemlje. V ta čudovita letovišča bodo lahko hodili na dopust vlagatelji iz Nemčije, Amerike, zakaj ne tudi Rusije, ko bo ta končno dobila vojno v Ukrajini in bo spet zavladal »mir« ter »business as usual«.

Kam torej pes taco moli, bi moralo biti vsakomur jasno. Pa očitno ni, kar nam tako lepo kaže tudi odnos Nemčije do dejanj svojih judovskih prijateljev, ki zdaj s Palestinci počno prav to, kar so Nemci počeli z Judi, v obdobju, ko se jim je kolektivno zmešalo. Ta nemška krivda je očitno tako močno ukoreninjena v današnji nemški družbi in politiki, da so Nemci Izraelce pripravljeni nekritično podpirati prav v vsem, česar se njihove nekdanje žrtve lotijo. A s svojim nekritičnim podpiranjem Izraela potrjujejo le to, da se iz svoje temačne zgodovine niso prav nič naučili. Enkrat so genocid zagrešili sami, zdaj pa so v njem, očitno prostovoljno, udeleženi še drugič. Nočejo videti, da so njihove nekdanje žrtve danes postali rablji, nič boljši od njih samih, le da je vmes minilo osemdeset let. Zato tudi globok poklon Namibiji, ki je Nemcem lepo dala vedeti, da se genocid ni začel nad Judi, ampak že kakšnih trideset let prej, ko so Nemci na ozemlju današnje Namibije v svojem kolonialnem pohlepu po tuji zemlji in diamantih v njej pobili ali strpali v prva koncentracijska taborišča okrog 80% prvotnih prebivalcev, pripadnikov ljudstev Naama in Herero. Za Nemce je bil to le dober »trening« za poznejši genocid nad Judi. Ker pa očitno ne morejo iz svoje kože, jih je, da bi se oprali zgodovinske krivde, spet zapeljalo med podpornike genocida, tokrat nad Palestinci. Pri tem je paradoksalno, da bodo s svojimi dejanji le pripomogli k ponovnemu vzponu antisemitizma, torej prav tistega, čemur bi se tako radi izognili in česar jih je tako strah. Toda pustimo Nemce, naj sami opravijo s svojimi travmami in zablodami.

Kaj pa mi, Slovenci? Smo naredili kaj, da bi jasno pokazali, da gre v Gazi za genocid in nič drugega? Verjetno številni smo, kar pa nič ne pomaga, saj tega prav gotovo ni storila naša politika. Ta le besediči o pravici Izraela do obrambe, čeprav je ta že davno prekoračil vse razumne mere. Naši politiki v skladu z večino evropskih stalno omenjajo le humanitarno krizo, zaradi česar je treba Palestincem omogočiti humanitarno pomoč. Ampak to, kar se dogaja v Gazi, ni potres ali poplava bibličnih razsežnosti, ki se pač zgodi in potem ljudje navadno pokažemo vso solidarnost in pripravljenost za takojšnjo pomoč in ukrepanje. Ne, v Gazi je humanitarna kriza le posledica vojne, ki jo izvaja Izrael z izdatno vojaško in politično podporo zahodnih demokracij. Je vojna, ki po starem biblijskem maščevalnem načelu zahteva zob za zob, oko za oko. Le, da so šli desničarski zealoti Netanjahujeve vlade tako daleč, da so to biblijsko »priporočilo« nekoliko razširili na »zob za glavo« oziroma, za enega ubitega Izraelca skoraj 20 ubitih Palestincev. Pa še ni konec, čeprav se vse skupaj sploh začeti ne bi smelo. A če potresa ne moremo ustaviti, vojno lahko. Kar pa očitno ni v nikogaršnjem interesu, ker bi se vojna že zdavnaj lahko končala, če bi imeli le malo poguma, odločnosti in občutka za pravičnost. Namesto tega ves čas poslušamo eno samo sprenevedanje, kjer spet, kot že tolikokrat, prednjačijo evropska unija in njeni predstavniki. Če si vsaka žrtev naravne katastrofe zasluži empatijo in sočutje, to očitno ne velja za pobite, ranjene in razseljene v raznih »vojnih operacijah«. Tako pobite žrtve so le številke in kolateralna škoda na tehtnici takih in drugačnih političnih in ekonomskih interesov. In temu sledijo tudi naši politiki, kajti ne premorejo niti trohice  poguma dveh afriških držav. Se naša država lahko v nasprotju z Nemčijo postavi na stran Južne Afrike ali Namibije in se pridruži obtožbi Izraela za genocid? Ah, dajte no, ne bodimo naivni. Če bi se to zgodilo, bi Nemci takoj kaznovali našo neposlušnost in vrhunski posli z izdelovanjem avtomobilskih preprog in sedežnih naslonov za njihovo avtomobilsko industrijo bi šli »zu grunt (grunde)«. S tem pa delovna mesta, posledično pa gospodarska rast v tej državi. Bog ne daj, da bi se kaj primerilo gospodarski rasti, pa čeprav vsi vemo, da nas prav nenehna gospodarska rast, vsaj kar se narave, okolja in podnebnih sprememb tiče, prej ali slej vse vodi v pogubo. V skladu s tem je tudi že popolnoma jasno, kakšno vlogo bo Slovenija odigrala v varnostnem svetu ZN. Tako, kakor ji pritiče in gre in kot se od nje pričakuje. Navdušeno skakanje zunanje ministrice v zrak in objemanje slovenske misije v UN ob potrditvi za nestalno članico VS se bo manifestiralo le s pridnim dvigovanjem rok, ko bo treba v skladu z ameriškimi željami in interesi velikih brez pomislekov podpirati Ukrajino in oproščati Izraelu. Nič novega torej, kajti kadar gre za interese velikih, enakih meril za vse, morale, pravičnosti in človečnosti že zdavnaj ni več. Če predpostavimo, da so v svetovni politiki sploh kdaj bile. Komu je še mar za resnico, štejejo le interesi in čim večji dobiček, zlasti orožarskega lobija. Ta pa si ob vseh in vsakemu vojnemu žarišču mane roke in bogato služi.

Čeprav vsi vemo, da so največji problem in največja grožnja človeštvu podnebne spremembe z vsemi predvidljivimi in nepredvidljivimi posledicami, so bogate države, ki so tudi največje onesnaževalke, na zadnji podnebni konferenci v Dubaju za blaženje podnebnih sprememb zbrale piškavih 700 milijonov dolarjev. Od tega sta največji gospodarski sili in največji onesnaževalki Kitajska in ZDA prispevali »neverjetnih« 10 oziroma 17.5 milijona dolarjev. Pri čemer je letošnji vojaški (obrambni, se lepše sliši) proračun ZDA kar 88 milijard dolarjev, v to pa nista všteti vojaški pomoči Ukrajini in Izraelu. Res se lahko vprašamo, kdo je tu nor? Očitno nam ni pomoči, vojaški spopadi in izdatki za obrambo, uničevanje in pobijanje ljudi ter kovanje dobičkov na račun vseh teh nesrečnikov so ogledalo naše civilizacije. Civilizacije, ki se pravzaprav tako ne bi smela imenovati, ker civilizirana že dolgo ni več, če je glede na celotno človeško zgodovino sploh kdaj bila. Tega zatona sploh več ne prepoznamo, očitno nam je vseeno, le da gre nam dobro, da lahko mirno živimo naprej, kot da se ni nič zgodilo in se nič ne dogaja. Ko pa bo naslednjič beseda leta spet odnesla kakšno hišo, bomo v skladu z našo blago in dobrodelno naravo pokazali vso empatijo, da bomo nesrečnikom, ki so nastradali, pomagali kar se da hitro in učinkovito. Seveda je to vse lepo in prav, bi bilo pa tudi prav, če bi politiki kdaj videli širšo sliko in bi našo empatijo, solidarnost in pravičnost udejanjili tudi takrat, ko se nenaravne katastrofe (kar vojne so) ne dogajajo ravno pred našimi vrati in je za njihovo pravilno opredelitev, identifikacijo zločincev in žrtev potrebno imeti primerljiva merila, načelna stališča ter pogum, da se izreče pravična sodba. Tudi za slovensko politiko je napočil skrajni čas, da obsodi dejanja Izraela, prizna Palestinsko državo in se končno postavi na pravo stran zgodovine. Če bi to naredila kot nestalna članica VS, bi imelo njeno dejanje še večjo težo in bi lahko končno tudi majhna Slovenija naredila nekaj velikega. 


Pravica do višje plače

Andrej Berden, Ljubljana
MLADINA, št. 4, 26. 1. 2024

Sodniki imajo na vsak način prenizke plače s primerljivimi kategorijami, vendar pa se ob njihovi stavki pojavlja cela vrsta odprtih vprašanj. Na nekatere od njih je opozoril N’toko v svoji kolumni, na katero se nanaša ta prispevek. Sodniki so višje plače zahtevali že enkrat prej. Takrat so obljubili, da bodo odpravili sodne zaostanke, če jim vlada poviša plače. Plače so jim bile povišane, zaostanki pa, razen statistično, niso bili odpravljeni. Dokaz temu so tudi zastaranja odmevnih kazenskih primerov. Sedaj sodniki ničesar več ne obljubljajo. Obrnili so se na ustavno sodišče, to pa je naložilo vladi, da plače sodnikov uskladi do 3. januarja. Vlada tega ni storila in sodniki so se odločili za stavko. Prvo vprašanje, ki se postavlja, je, zakaj sodniki tega niso storili že prej, npr. v času Janševih vlad. Takrat so mirno gledali, kako skupina državljanov vzklika proti krivosodju. Zakaj so leta trpeli, da je zadeva postala sistemski problem? Zakaj so mirno gledali, kako si drugi veji oblasti, ki imata dejansko moč pri odločanju o tem vprašanju, zvišujeta in usklajujeta svoje plače? Kdo so bili ti ministri za pravosodje, ki so bili v vladah zadolženi za sodstvo? So sodniki kdaj nastopili proti komu od njih? Za svojega ministra so sprejeli matematika in človeka, ki je namesto v njihovo korist deloval v korist tuje države in bil za to svoje ravnanje s strani te države tudi nagrajen s častnim naslovom. Bi to isto storili tudi zdravniki?

Naslednje vprašanje je, zakaj sodniki te ustavne odločbe sedaj, ko jo imajo, ne izvršujejo s pravnimi sredstvi. Zakaj rušijo Golobovo vlado sedaj v najbolj občutljivem trenutku, ko so se nanj z vso silo spravili zdravniki in zobozdravniki z namenom dokončno uničiti javni zdravstveni sistem. Bo Golobova vlada padla in bo prišlo do prevlade skrajno desne konservativne opcije, ne zaradi stavke avtoprevoznikov (spomnimo se padca Allendejeve vlade in posledic), temveč zaradi stavke dveh privilegiranih intelektualnih slojev. Vsekakor gre v obeh primerih za politični manever. Nisem pristaš teorij zarote, vendar vse nekako čudno sovpada.

In kaj se pravzaprav dogaja? Sodniki, ki po zakonu ne smejo stavkati, svojo stavko poimenujejo protest. Delavci skušajo s stavko prisiliti delodajalca v izpolnitev svojih zahtev s tem, da mu z nedelom v produkcijskem procesu prizadenejo materialno škodo. Stavka je izraz razrednega boja, tu pa stavka ena veja oblasti proti drugi veji oblasti.

In koga prizadenejo sodniki s svojo sicer prepovedano stavko in v čem se ta njihova stavka razlikuje od stavke zdravnikov. V ničemer, oboji se borijo izključno za svoje plače, ne za izboljšanje delovnih pogojev in za plače drugih slabo plačanih delavcev v dejavnosti, ne za dobrobit strank in pacientov ter za zmanjšanje zaostankov ali čakalnih vrst. Svoje zahteve uveljavljajo preko hrbta državljanov in na njihovo škodo. Dva privilegirana sloja se izživljata v škodo najrevnejših državljanov. Sodni postopki zoper tiste, ki to zmorejo, s pomočjo dobro plačanih odvetnikov zastarajo ali se zaradi (pre)visokih taks sploh ne začnejo in bogati ter privilegirani sloji (med njimi npr. predsednik države) poiščejo zdravniško pomoč v tujini ali plačajo SP zdravnikom za takojšnjo obravnavo. Če plačaš zavarovalnici za njihovo brezsramno ponudbo za zavarovanje za obravnavo pri zdravnikih »preko vrste« ali neposredno SP zdravniku, velikokrat celo istemu zdravniku, ki te v javnem zdravstvu pusti čakati pol leta, leto ali več, si ob njihovi »preobremenjenosti« takoj na vrsti. Zdravnikov je torej dovolj, le denarja za zadovoljitev njihovega pohlepa je premalo. Tako eni kot drugi, sodniki in zdravniki, grozijo z zaostrovanjem stavke. Posledično to pomeni povečevanje sodnih zaostankov in podaljševanje čakalnih vrst, kar se je deloma sicer že zgodilo. Sodniki in zdravniki so za to osebno odgovorni. Noben populistični program »Herkules« ali »Lukenda« tega dolgoročno ne bo popravil. To se lahko popravi zgolj in samo z zmanjševanjem pravic. Škoda je že storjena in se zgolj še povečuje. Se sodniki in zdravniki tega zavedajo? V sodstvu je bila že ukinjena revizija kot redno pravno sredstvo in povečane so bile sodne takse. Kaj sledi? Pojavlja se nova ideja za rušenje obstoječega pravnega sistema, temelječega in delujočega na rimskem pravu in sicer amerikanizacija sistema s sodniškim pravom kot pravnim virom. Še ena avantura, podobna kot tista z zemljiško knjigo. Vse tovrstne ideje in prevrati so zgolj boj za oblast in privilegije.

Oboji, tako zdravniki kot sodniki so zavezani etiki, katere bistveni element je, da so vedno in vseskozi brezpogojno dolžni ščititi in pomagati posameznikom tako pri ohranjanju zdravja kot pri uresničevanju njihovih pravic pred sodišči. In ni višina plače tista, ki zagotavlja neodvisnost sodstva, temveč je to zavezanost k poštenju in etiki. Obe stavki pa nas prepričujeta o nasprotnem.

In kaj sledi? Stavke so pričele napovedovati upravne enote. Se približujemo Allendejevemu scenariju ali gre zgolj za povračilni udarec Janeza Janše? Vsekakor nič dobrega za državo in državljane. 


Nesmiselna naložba

Vanja Pirc, Mladina
MLADINA, št. 4, 26. 1. 2024

Navedba v članku, da so bili vsi sodelavci oddaje Panorama ob zaposlitvi umeščeni v nenavadno visok, 45. plačni razred, ne drži popolnoma. Trije mladi novinarji, ki predstavljajo petino sodelavcev oddaje, so bili ob zaposlitvi umeščeni v ustaljeni plačni razred za začetnike, to je 33. plačni razred. Za napako se opravičujem. 


Kaj ko bi predsednica republike malo stopila na zavoro?

Polona Jamnik, Bled, javno pismo
MLADINA, št. 3, 19. 1. 2024

V medijih odmevata intervju s predsednico republike Natašo Pirc Musar in oster odziv nanj v Gibanju Svoboda, kar vznemirja državljane, ki si želimo boljših odnosov vsaj med najpomembnejšimi nosilci oblasti.

Osnovni problem je (ali bi vsaj moral biti) ne morebitni Golobov pritisk na notranjo ministrico, ki je političarka, ampak morebitni pritisk na policijo. Glede na izkušnje iz preteklosti, kaj vse smo doživeli, sta ga Janša in njegov notranji minister Hojs res izvajala in to veliko bolj intenzivno, a se jima ni nič zgodilo. Se potem tudi tu srečujemo z dvojnimi merili?

Drugi problem je odnos med predsednikom vlade Robertom Golobom in predsednico republike Natašo Pirc Musar, ki je skrhan že od vsega začetka. Predsednica je zaposlila njegovo »tožnico«, ki ji popolnoma zaupa. Niti si ne poskuša ustvariti svojega mnenja, ampak verjame njeni izjavi, »da stoji za svojimi besedami«. To pa pomeni, da je v njenih očeh Golob kriv že pred izrekom KPK. Trdi, da ni del te zgodbe, a po mojem ne bi bila samo v primeru, če bi Tatjano Bobnar zaposlila, ko bi zadeva že bila zaključena. Zgolj hipotetično me zanima dvoje. Kaj bo storila, če se izkaže, da Golob ni izvajal pritiskov? Bo svojo svetovalko odpustila, ker je izrabila njeno zaupanje? In ali je potem Janša še sploh primeren za morebitnega ponovnega predsednika vlade?

Da bi Golob moral odstopiti, je bil samo njen načelen odgovor na novinarjevo vprašanje, a v luči njene vloge „delodajalke“, lahko nehote zbudi revolt zaradi dozdevnega nasprotja interesov. Strinjam se, da bi moral odstopiti vsak politik in še marsikdo, če se mu dokaže, da ni delal prav. To pa se pri nas skoraj ne dogaja in skoraj nihče ne prevzame odgovornosti. Se je ali se bo s predstavniki prejšnje vlade kaj zgodilo? Bodo vsaj vrnili četrt milijona, ki jim ga je kot nadomestilo za dopust razdelil Černač, pa se je izkazalo za nezakonito itd.? In za vse neustavne rabote? Dvomim, da bo v takem okolju Golob odstopil, čeprav se mu dokaže načeta integriteta.

Prav tako menim, da bo predsednica republike Nataša Pirc Musar razvrednotila svojo funkcijo moralne avtoritete, če se bo tolikokrat in neselektivno oglašala. Nehote tudi zbuja vtis, da bi rada postala še „nadzornica“ vlade, ko kliče k sebi ministrico za zdravje, da bo izvedela, kaj ta namerava. Pravi, da bi pomagala, ker ima veliko časa. Lepo, ampak ali je hkrati z njo povabila še Goloba ali se kar vmešava? Gradi na svojem prvem sestanku z nekaterimi strokovnjaki, med drugim z Bešičem, za katerega ji je žal, da ni več minister, ni pa povabila recimo dr. Kebra, da bi povedal svoje mnenje, čeprav gotovo ve za njegovo prizadevanje. In zaradi tega sestankovanja naj bi že postala ekspert in svetovalka za zdravstveno področje? Morda pretiravam in ji delam krivico, se mi pa to dozdeva iz prebranega v medijih.

In zelo me je pogrela njena trditev, da se Slovenija kot nestalna članica Varnostnega sveta ne sme odločati ne za eno ne za drugo stran. Bog ne daj, da bi zastopali pravično stališče in se oddaljili od podpore zla in nasilja močnih. 


Vlada ne bi

Jože Piano, Ljubljana
MLADINA, št. 3, 19. 1. 2024

Če vlada ne bo sprožila postopkov zoper ministre in funkcionarje vlade Janeza Janše, ki so si neupravičeno izplačali neizrabljen dopust, potem bo obveljal rek Tisti, ki drži vrečo, je prav tako kriv kot tisti, ki vanjo baše. Če ne sproži postopkov, pokaže, da ne razume svoje vloge-odgovornost do državljanov in pravne države.


Intervju: Jonas Sonnenschein

Primož Debenjak, Ljubljana
MLADINA, št. 3, 19. 1. 2024

V prvi letošnji številki Mladine smo lahko prebrali intervju z Jonasom Sonnenscheinom, v katerem je lepo predstavljena vladajoča pripoved o podnebnih spremembah. Nekaj nasprotnih argumentov je navedel že Tomaž Ogrin, obstaja pa še veliko drugih. Lahko se vprašamo, kako je mogoče, da naj bi plin, ki ga je v ozračju presenetljivo malo – 25-krat manj kot žlahtnega plina argona – ogrožal vse življenje na zemlji. Nasprotno, premajhna količina CO2 bi lahko otežila fotosintezo in ogrozila življenje. Iz zgodovine vemo, da so bila topla obdobja časi razcveta, hladna obdobja pa časi pomanjkanja. Dobro je pogledati stare zapise in seveda tudi novejša dognanja, arheologov, botanikov in zoologov, ki nam dajejo dober vpogled v davno minule čase. Tako so na arktičnem otočju Svalbard poleg drugih rastlinskih vrst odkrili tudi tri toploljubne rastline, ki rastejo tudi na ugodnih rastiščih v Alpah: arniko, alpsko mastnico in barjansko kopišnico. Tam so se naselile, ko je bilo občutno bolj toplo kot danes. Na jugu Grenlandije je pred tisoč leti uspeval ječmen, ki danes tam ne raste. Pred nekaj tisočletji je bila drevesna meja v Arktičnih predelih približno 300 km bolj severno, kar pomeni, da je bilo takrat podnebje precej bolj toplo kot danes – pa ni bilo konca sveta.

V avstrijskih Alpah so na višini 1450 m odkrili fosilne ostanke zobrov (evropskih bizonov), ki se prehranjujejo predvsem z listjem dreves, in ostanke cvetnega prahu listavcev (hrasta in lipe), ki danes rastejo samo do višine 800 m, iz česar znanstveniki sklepajo, da je bilo pred 2000 leti v Alpah za 4 do 7 stopinj bolj toplo kot danes. Sicer pa burno vremensko dogajanje ni značilno samo za topla obdobja – veliko viharjev je bilo npr. tudi na začetku 17. stoletja, na vrhuncu male ledene dobe. Že od nekdaj je tudi znano, da ima največ vpliva na podnebje sonce, ne pa toplogredni plini. Poleg tega takoimenovana fosilna goriva nikakor niso vsa fosilnega izvora, kako bi sicer lahko razložili velike količine metana na lunah velikih planetov našega osončja, ki gotovo niso nastale v bioloških procesih. V starem leksikonu najdemo podatek, da je švicarski znanstvenik Nicolas Théodore de Saussure 1827-29 v bližini Ženeve opravil 225 meritev ogljikove kisline (danes bi rekli CO2) v zraku in dobil povprečno vrednost 415 ppm, kar ni dosti manj od današnjih vrednosti. Torej sploh ni zares dokazano, da bi se količina CO2 v atmosferi tako dramatično povečala, kot trdijo.

Pred začetkom podnebnih konferenc okoli 30 let nazaj so Američani kot pogoj za svojo udeležbo zahtevali, da se vojska in vojne izvzamejo. Seveda pa je vsakomur jasno, da vojne pomembno vplivajo na podnebje. Pa tudi »popravljanje« vremena nikogar ne zanima, čeprav je znano, da vse večje sile to počnejo. Vse apokaliptične napovedi so bile zgrešene: govorili so, da bo arktični led izginil, pa ni; trdili so, da bodo severni medvedi izumrli, pa niso. Res pa je, da so nekateri s tem nesramno obogateli. Zato ne nasedajmo pravljicam. 


Intervju: Jonas Sonnenschein

Mladen Berginc, Bled
MLADINA, št. 3, 19. 1. 2024

Spoštovani g. Ogrin!

V članku minimizirate vpliv človeštva in kažete na naravne procese povečanja CO2. Nekaj ne štima - ob dramatičnem upadanju izvorne narave nenehno beležimo eksponentno rast globalnih povprečnih temperatur. Zato vprašanje – kateri naravni sprožilec je tam nekje pred 150 leti spremenil dotedanje ravnovesje in sprožil proces takega skokovitega pregrevanja našega planeta? Hvaležen vam bom za pojasnilo in vas pozdravljam. 


Spoštovana predsednica Republike Slovenije, ga. Nataša Pirc Musar!

Lada Zorn, Ljubljana, javno pismo
MLADINA, št. 3, 19. 1. 2024

Že drugič se obračam na vas s prošnjo, da beguncem, ki jim ponovno grozijo deportacije na Hrvaško, pomagate, da dobijo dovoljenje za bivanje in ostanejo v Sloveniji. Ne želijo nazaj, ker so tam doživeli nasilje in ponižanje, kar je bil razlog, da so s Hrvaške pribežali k nam. Sprenevedanje ministra Boštjana Poklukarja, da ne gre za deportacijo, ampak za predajo, je bizarno. Besede ne spremenijo dejstva, da se jih hoče zahrbtno znebiti.

Upanje, da jim boste vsaj vi prisluhnili, mi vliva vaša odločitev, da ste že v prvem letu svojega mandata uporabili akt milosti in pomilostili štiri zapornike, kar zelo cenim. Tudi migranti, za katere se, vse od njihovega prihoda, aktivno zavzemajo aktivisti Ambasade Rog, si zaslužijo vašo pomoč. Če je bila za eno od najpomembnejših besed preteklega leta izbrana solidarnost, so nam jo ti ljudje, v času najhujše katastrofe, ki je doletela našo državo, dejansko izkazali. Samoiniciativno, brez obotavljanja so prišli na pomoč poplavljenim in se, kot so povedali domačini, pri delu zelo izkazali. Vsi, ki smo tako ali drugače prišli v stik z njimi, si želimo, da ostanejo z nami, zato vas prosimo, da jim to omogočite. Aktivno so se vključili v družbo, našli so delo, niso v breme, ampak v korist naši državi.

Pozivamo vas, da jih zaščitite pred absurdnimi zahtevami ministrstva za notranje zadeve in nehumano zakonodajo, na katero se sklicuje. Ta od prosilcev za azil, ki so že v naši državi, ki tukaj delajo in bi si želeli urediti dovoljenje za prebivanje, pričakuje, da pridobijo dokumente, ki jih zahteva naš zakon, v njihovi lastni državi, iz katere so bili prisiljeni zbežati in bi jih ob vrnitvi, po vsej verjetnosti doletele sankcije, zapor ali morda še kaj hujšega. To pa še ni vse. Vso dokumentacijo so nato dolžni predati na najbližjem našem konzulatu, v Egiptu ali Turčiji, v večini primerov več tisoč kilometrov stran.

Temu težko rečem zakon, ki omogoča pridobitev dovoljenja za delo in bivanje, ta zakonodaja je napisana izključno z namenom onemogočiti migrantom, da pridejo do teh pravic. Ob tej priložnosti apeliram tudi na varuha človekovih pravic Petra Svetino, da se posveti tej državni birokraciji, ki zelo spominja na našo sramotno zgodovino z izbrisanimi. Tudi njih so sredi vojne pošiljali v Bosno po izpis iz matične knjige, ki po našem zakonu ne sme biti starejši od sedem dni. Strah, da jih po vsem tveganju ne bi več pustili čez mejo, je bil takrat in je še danes več kot upravičen.

Ga. predsednica, zakon, ki od ljudi, ki so za beg iz svoje države tvegali svoja življenja in porabili za to vse svoje premoženje, zahteva, da se vrnejo nazaj po dokumente, je skrajno zavržen, nečloveški, v sramoto sodstvu in tej državi. Težko je biti ponosen, da si Slovenec, zmage in kolajne naših športnikov tega ne odtehtajo!

S spoštovanjem! 


Konec subvencioniranja fosilnih goriv

Rudi Kropivnik, Ljubljana
MLADINA, št. 2, 12. 1. 2024

V članku »Konec subvencioniranja fosilnih goriv« avtorja Matica Gorenca me je presenetilo, da »zakon predvideva sprejetje dolgoročne podnebne strategije… ki bo vključevala analizo stanja podnebja, določila dolgoročne cilje in ukrepe, s katerimi naj bi jih dosegli.« Do sedaj je vedno veljalo pravilo, če hočeš uveljaviti spremembe na nekem področju, da najprej ugotoviš obstoječe stanje, da to stanje analiziraš in iščeš možne ukrepe za dosego željenih ciljev. Na podlagi tega potem izdelaš podrobno strategijo, kako uveljavljati ukrepe in doseči postavljene cilje. Šele potem bi morala priti na vrsto izdelava zakona, ki bi omogočil uveljavljanje predvidenih ukrepov. Sprašujem se, ali je to res mogoče, da na Ministrstvu za okolje, ki obstaja ves čas obstoja Slovenije kot samostojne države, nima posnetka sedanjega stanja vplivov na spremembe okolja in ni napravil ustrezne analize tega stanja pred pripravo podnebnega zakona?

Dalje me je presenetilo, da bodo vsako leto strokovnjaki Instituta Jožef Stefan pripravili poročilo Podnebno ogledalo za obravnavo v Državnem zboru. Razumljivo je, da bo Institut moral opravljati potrebne meritve o vsakoletnem stanju in primerjati, kako se udejanjajo postavljeni cilji. Toda domnevam, da bo vsakoletno Podnebno ogledalo moralo vsebovati tudi, kako posamezni subjekti izvajajo posamezne ukrepe in naloge. Razen tega se bo verjetno pokazala potreba za uvajanje kakšnih sprememb v teh aktivnostih. Takšno poročilo pa, po naravi stvari, lahko pripravi samo Ministrstvo in Državni zbor bo na podlagi tega lahko ugotavljal, ali Ministrstvo v redu opravlja svoje naloge. 


Intervju: Jonas Sonnenschein

mag. Tomaž Ogrin, Ljubljana
MLADINA, št. 2, 12. 1. 2024

»Ne zavedamo se, na kako ranljivem območju je Slovenija in koliko je na kocki«, pravi intervjuvanec. Ker živim več desetletij v Sloveniji, lahko trdim, da smo na varni strani Alp, glede na sosednje države pa tudi po našem položaju v Evropi in v zmernem podnebnem pasu.

Na Agenciji RS za okolje zvemo, da imamo v Sloveniji tri glavne podnebne vplive, zaradi katerih je vreme težje napovedati: sredozemskega, alpskega in celinskega. Zato pa imamo tudi bogato biotsko pestrost. Imamo tudi veliko gozdov, ki nas varujejo. In razgiban relief ter morje. To so naše prednosti.

Vedno je huje v severni Italiji, Avstriji, zdaj je poplavljena Nemčija, hud mraz na severu. Smo pa malomarni do obisti, ampak za to niso krive podnebne spremembe.

Politika (upravne enote) odobrava gradnje v poplavnem pasu, kjer so predvidene 100 letne poplave in misli, da to pomeni, da bodo prišle šele čez sto let. Narobe razumejo tudi večstoletno prognozo rušilnega potresa v Ljubljani, ki je lahko jutri. Kot je bil nenadoma na Tolminskem. In župan gradi kanalizacijo C0 čez pitno vodo, ob tem, da gre tam čez še Žužemberski prelom, kar poveča učinek potresa. Naj vendar nekdo prišepne županu, naj ga ne lomi. Še je čas. Imeli smo podjetje, ki je proizvajalo opremo za namakanje ob sušah. Zdaj gledamo v nebo. Morda pa bi morali obnoviti procesije. Pa imamo letala za gašenje požarov, ki lahko gasijo tudi žejo njiv in polj. Imamo tudi brezpilotnike, celo za škropljenje pesticidov, ki bi lahko škropili vodo. Tartinijev trg v Piranu ne bo poplavljen, če morju preprečimo dostop. Edino okrog toče se ne moremo dogovoriti. Pred več leti sem v severni Italiji videl mreže preko sadnega drevja. Pa če veter dviga strehe, ni kriv veter.

Skratka, eno so ukrepi za varovanje pred ujmami, ki so bile in bodo, pa tudi če bodo bolj pogosto. To je v naši domeni. Varovanje je bistveno cenejše, kot pa poprava škod. V tem se povsem strinjam z dr. Sonnenscheinom.

Žal pa v intervjuju nisem našel znanstvenih dokazov za vojno proti človekovim izpustom ogljikovega dioksida. V celotnem CO2 na našem planetu je delež človeka od 4 do 6 odstotkov, delež narave pa od 96 do 94 odstotkov. Poleg tega pa je glavni toplogredni plin voda (vlaga)  v zraku, ki prevzame večino toplote od zemlje in morij (slednja zavzemajo 70 odstotkov površine planeta, kar se zelo pozna). Prav tako ni v Sloveniji pojasnjen pojem zelenega prehoda. Če uporabim prispodobo: ko grem čez prehod za pešce ob zeleni luči, vidim vnaprej, kaj je na drugi strani in kam bom prišel. Zeleni prehod je pa v gosti megli. Ne izvemo za rezultate. Nekateri bi ugasnili TEŠ6 (600 MW) in JEK (700 MW), ki skupaj pomenita 1.300 MW elektrike 24 ur na dan. Neodvisno od vremena in podnebnih sprememb. V intervjuju ne najdem nadomestila za ti dve elektrarni. Bodimo že enkrat konkretni.

Najhuje bi pa bilo, če bi kdorkoli resno pomislil, da lahko Slovenija vpliva na svetovna podnebja, podnebne spremembe ali celo na slovenski podnebni vzorec, če nehamo proizvajati CO2.

Samo Indija ponovno odpira 100 rudnikov premoga za svoje termoelektrarne, zaradi energetske revščine. Tam imajo tudi ministrstvo za premog (Ministry of Coal).

Razogljičenje nima znanstvene osnove in bi pomenilo močno ogrožanje standarda prebivalstva, gospodarstva in državne blagajne! Za kakšen učinek? Virov za to trditev je veliko. Vabim vse, da dokažejo nasprotno! Nujno potrebno je tehtati med vložkom in izplenom, enoumje tega ni sposobno. Kar dokazuje tudi predlog podnebnega zakona. 


Kam greš, slovenski zdravnik?

Mateja Kožuh Novak, Ljubljana, javno pismo
MLADINA, št. 2, 12. 1. 2024

Ko je vlada RS v preteklem letu s težkimi milijoni okrepila slovenski javni zdravstveni sistem, smo se prebivalci Slovenije s tem strinjali, saj smo pričakovali, da bodo izboljšani dohodki in pogoji dela zdravstvenih delavcev prinesli pacientom krajše čakalne dobe ter hitrejši in lažji dostop do zdravstvenih storitev. Res je, da je slovensko javno zdravstvo z več kot 40.000 zaposlenimi največji poslovni sistem v Sloveniji, veliki sistemi pa se le počasi spreminjajo. A pričakovali bi, da bi nas ob prehodu is starega v novo leto, ko običajno delamo obračune, kaj smo v preteklem letu postorili, zdravstveni upravljavci seznanili s tem, kako je bil porabljen denar davkoplačevalcev, kaj se je izboljšalo in kakšne izboljšave lahko pričakujejo v novem letu. Mnogi pacienti ob novem informacijskem sistemu še težje pridejo v zdravstveni sistem kot prej, še vedno je več kot sto tisoč prebivalcev Slovenije brez osebnega zdravnika in čakalne dobe se niso nič skrajšale.

A glej ga zlomka, namesto poročila smo dobili novo zdravniško stavko! Menda je treba popraviti plačna nesorazmerja, ker so razlike v dohodkih mladih zdravnikov (specializantov)in njihovih starejših kolegov (specialistov) premajhne. Ali se ti bojijo, da bi jim zaradi tega padal ugled med prebivalstvom? In nova neuspešna ministrica za zdravje se ne drži dogovorjenih rokov! Zdravniški sindikat se očitno boji, da bi ubogi specialisti s svojimi ’majhnimi’ plačami letos ne mogli v emiratih ali na Havajih porabiti vseh svojih dopustniških dni. Mimogrede, ali veste, zakaj imajo zdravniki toliko dopusta? Pred leti so jim zvišali dni dopusta, ker jim niso mogli zvišati plač, mi je povedala mlajša kolegica. So tedaj kaj pomislili, kako bo to vplivalo na dostopnost bolnikov do zdravstvenih uslug?

Če za trenutek pustimo ob strani resnični razlog za novi zdravniški štrajk, naj povem iz mojih poklicnih izkušenj, da so že nekdaj specializanti v zdravstvu opravljali večino rutinskih storitev - in teh v zdravstvu ni malo - in s tem razbremenjevali svoje mentorje, specialiste. Glede na to, da vedno več specialistov služi dodatni denar popoldan v privatnih ambulantah, predvidevam, da so danes specializanti še bolj obremenjeni. Ali si res ne zaslužijo plač, ki jih dobivajo? Ali jim jih res ne privoščite, starejši kolegi?

Seveda ne gre za to, sedanje zahteve so le stopnja v seriji zahtev zdravnikov po še višjih dohodkih, kot jih že imajo, četudi so po osebnih dohodkih neprimerljivo višje od ostalih primerljivih poklicev. V čem se zdravniki razlikujejo od drugih, da menijo , da so upravičeni do višjih dohodkov? In v čem se zdravniki v javnem zdravstvu razlikujejo od drugih poklicev v javnem sistemu, da menijo , da so upravičeni do separatnih pogajanj? Žalostna resnica je, da ima vsak politik svojega zdravnika, zato zdravniški lobisti brez težav izsiljujejo več pravic, kar pa je popolnoma v nasprotju z zdravniško etiko.

Resnična vzroka sedanjega protesta zdravniške elite sta dva. Ta je seveda del gospodarske elite, ki načrtno dela težave sedanji vladi, ker si je drznila pobrati delček njihovih dobičkov za potrebe celotnega prebivalstva. In to v času, ko bi ob vseh katastrofah, ki zadevajo Slovenijo in svet, morali stopiti skupaj in nehati metati polena pod noge drug drugemu. Drugi vzrok je pa nova ministrica za zdravje, pomislite, ni zdravnica, pa še ženska je povrhu, treba ji je takoj v začetku njene vladavine pokazati, kako močni so zdravniki, da si ne bo domišljala, da ji bo uspela kakšna reforma, ki ne bo po volji zdravniški eliti.

Prava farsa se dogaja v velikem poslovnem sistemu, najbolj pomembnem za slovensko prebivalstvo, ki mu je zdravje prva vrednota . Trdim, da daje v slovenskem javnem zdravstvu velika večina zdravstvenih delavcev pacientu in njegovim potrebam prednost pred zaslužkom. Dovolili pa ste, moji mlajši kolegi, da prevzamejo iniciativo v slovenskem zdravstvu dobičkarji, ki skupaj z novo pogoltno gospodarsko elito ožemajo slovensko prebivalstvo. S svojim molkom, vedno bolj obremenjeni zaradi dvoživk, podpirate haranje zdravnikov zaslužkarjev po sistemu, ki je nekdaj slovel kot eden najboljših na svetu, ko smo ob bistveno manjših sredstvih, kot so jih razvite države namenjale zdravstvu, uspevali nuditi enako kakovostno zdravstveno varstvo vsem prebivalcem Slovenije. Ali se ne zavedate, da vaši predstavniki v vaših stanovskih organizacijah s svojim neetičnim početjem načenjajo tudi vaš ugled?

Nenadzorovanega dvoživkarstva, ki je eden glavnih razlogov za težave v slovenskem javnem zdravstvu, seveda sami ne morete odpraviti, saj so dvoživke vaši predstojniki. Odpravimo jih lahko le skupaj z javnim pritiskom prebivalstva in s podporo našim prizadevanjem vas, požrtvovalnih zdravstvenih strokovnjakov, ki vam ni vseeno, kaj se dogaja v sistemu, kjer delate. NI treba, da se javno izpostavljate, pošiljajte svoje proteste in predloge tistim, ki smo jih izvolili v slovenski parlament. Ti bodo, če jih boste podprli, glasovali za sprejem nujno potrebnih sprememb v slovenskem zdravstvu, ki bodo prinesle tistim, ki ste jim posvetili svoje življenjsko poslanstvo, bolj dostopno in bolj kakovostno zdravstveno varstvo.

Vsem prebivalcem Slovenije, ki se strinjate, da moramo v mladi slovenski državi ohraniti vsem enako dostopen javni zdravstveni sistem, pa sporočam, da ga brez intenzivne večinske javne podpore prebivalstva ne bomo uspeli ohraniti. — Mateja Kožuh Novak, Ljubljana


Slovenija naj prizna samostojno Palestino

Lada Zorn, Ljubljana, javno pismo
MLADINA, št. 1, 5. 1. 2024

S to zahtevo Glasu ljudstva ste se na predvolilnem shodu, pred slovenskim parlamentom, strinjale vse tri koalicijske stranke. Zato danes državljanke in državljani od vas zahtevamo, da to tudi storite! Pričakujemo, ga. ministrica Tanja Fajon, da boste v našem imenu v Evropskem parlamentu in v Varnostnem svetu Združenih narodov odločno obsodili genocid nad Palestinci in priznali palestinsko državo. Ne izgovarjajte se, da za to še ni pravi čas, za to je zadnji čas.

Mi ne stojimo ob Izraelu v vojni proti terorizmu in ekstremizmu, kot ste tam, v času vašega obiska, javno izjavili. Mi smo na strani Palestine. Hamasov napad na kibuc je bil obsojanja vreden in gnusen in grozljiv zločin, kar počne izraelski premier Netanyahu v Gazi, pa ni več vojna proti terorizmu in ekstremizmu, to je načrtno pobijanje civilnega prebivalstva in prisvajanje palestinskega ozemlja, to je genocid, kakršnega po drugi svetovni vojni še nismo doživeli, ob čemer Netanyahu vedno znova ponavlja, da namerava to početi še več mesecev. Zato so vaši pozivi k spoštovanju mednarodnega humanitarnega prava in obljuba, da bo Slovenija v vlogi nestalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov naredila vse za trajen mir na Bližnjem vzhodu, v tem času čisto sprenevedanje. Dokler izraelskega zločina ne boste glasno poimenovali, ne obstaja in se ga ne da obsoditi. Če tega ne boste storili, boste za morijo in uničenje Gaze soodgovorni. Zato izpolnite dano obljubo, preden bo prepozno. 


Tiktokovska psihiatrija

Gregor Hrovatin, Maribor
MLADINA, št. 1, 5. 1. 2024

Spoštovani novinarji in psihoterapevti, vi ste dobro vključeni v družbo in ji prispevate svoj delež. Brez želje biti del ustroja in ga soustvarjati ne bi mogli opravljati svojih poklicev. Možnost, da obstajajo ljudje, ki tega ne želijo, vam ne pride do zavesti. Tudi ko se s takšnimi ljudmi pogovarjate, jih očitno preslišite ali domnevate, da ste jih narobe razumeli. Zakaj bi si človek sam od sebe nadel diagnozo duševne motnje ali bolezni? Po vašem mnenju zgolj zato, ker ne zmore dohajati zahtev in pričakovanj družbe, pa v tem išče odmor ali pojasnilo za svoj neuspeh. Ljudje, ki nočejo dohajati zahtev in pričakovanj družbe, po vašem najbrž ne obstajajo.

Postavite se v kožo človeka, ki je spremljal prizadevanja mladih za spremembo podnebnih politik ali v njih sodeloval! Videl je zanikanje znanosti s strani enakih ljudi, kot so njemu predpisovali šolanje in učenje o znanosti. In videl je karavano, ki gre kljub lajanju otrok pospešeno dalje … Nato je padel v mlin med zagovornike in nasprotnike covidnih ukrepov. Te so vsem nam predpisovali ljudje, ki so jih sami najbolj kršili … Zdaj posluša modrovanja politikov o dveh vojnah. V obeh se pričakuje, da zmagajo napadalci, ker bo to dobro za gospodarstvo … Poleg tega pa je že leta priča besednemu razčlovečevanju beguncev in vestem o nasilju nad njimi … Vsakemu količkaj mislečemu človeku je jasno, da je ta družba na osi zla in da je obsojena na precej nasilen propad, ki se bo zgodil (oz. se že dogaja) v roku nekaj desetletij.

Zakaj bi ji hotel pripadati in k njej prispevati? In kaj lahko naredi, kdor tega noče? Lahko se ima za edinega pametnega in smatra vse ostale za neumne. To nedvomno vodi v zagrenjenost, vzvišenost, osamljenost in na dolgi rok v resne duševne stiske. Lahko pa ’ugotovi’, da je sam nor. Tako ima izgovor, da je neprilagodljiv in čuden, obenem pa mu vsaj začasno ni treba prispevati k resničnim norostim. V nekih drugih časih, ko nam je grozila ’samo’ atomska apokalipsa, sta bili odklonski ’samodiagnozi’ hipi in panker, ki sta bila v svojem času ravno tako družbeno sprejemljiva, kot so danes ljudje z duševnimi težavami. Ko nas je neoliberalizem že dodobra prežarčil, so se mnogi našli v ’+’ od LGBTQ+ skupnosti, ki si je tedaj priborila status pogojne sprejemljivosti. Zdaj so tu duševne težave. Kasneje, ko bo kaos zajel tudi naš ’razviti’ svet, pa bo verjetno spet kakšna nova odklonskost, ki bo ljudem omogočala, da ohranijo prisebnost in človečnost.

S spoštovanjem.



Preberite tudi

Janševa »zmaga« v Bruslju 

IZJAVA DNEVA

Intervju

»Razne teorije o ploščati Zemlji in vesoljcih so danes zelo priljubljene«

Ivan Šprajc, arheolog