MLADINA Trgovina
Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Intervjuji s Putinom

    Oliver Stone je posnel serijo dokumentarcev o despotskih, avtokratskih voditeljih, še najraje pa je imel Fidela Castra – drug drugemu sta se posvetila trikrat. Dokumentarec Looking for Fidel je posnel leta 2003, takoj zatem, ko so na Kubi usmrtili tri Kubance, ugrabitelje trajekta, s katerim so skušali prebegniti v Ameriko. Stonu se zdi, da je bila eksekucija prenagljena – kaj pa pravica do pritožbe, sprašuje Castra. Niti obiskov staršev in drugih bližnjih jim niste dovolili, še doda. Pri nas gre to drugače! Castro mirno odvrne: »Tudi zapornikom v Guantanamu niso bili dovoljeni obiski!« Več

  • Ta človek je nevaren!

    Tisti, ki so v Bruslju – na vrhu Nata – sedeli nedaleč od Donalda Trumpa, pravijo, da je bil popolnoma izoliran od ostalih voditeljev, da z njimi ni našel nobenega stika ter da je postajal vse bolj besen in popadljiv. Ameriška administracija je menda delala vse, da bi ga malce pomirila, a ni šlo, zato so mu kot nekakšno pomirjevalo »dali« Melanio. Ne da je to kaj prida spremenilo. Vse izjave, ki naj bi jih dal Trump v Evropi, so bile menda vnaprej dogovorjene in usklajene, a je potem brbljal po svoje – kot da bi se mu odpokalo. Člani ameriške delegacije so le nemočno povešali glave. Še dobro – bili so zeleni v obraz. Več

  • Konec prihodnosti

    Ko sta se nekoč, v socializmu, privrtela 27. april in 1. maj, so imeli politiki vedno velike in dolge govore. In govorili so tako, kot da smo že v prihodnosti. Preteklost – revolucija, NOB ipd. – je bila itak tako močna, svetla in slavna, da je bila prihodnost neizbežna. Preveč smo žrtvovali, so poudarjali, da bi se odpovedali prihodnosti. In ker so na teh oefovsko-prvomajskih proslavah vedno omenjali tudi prihodnje rodove (mladino, našo prihodnost), se je zdelo, da bomo večno živeli v prihodnosti. Bolj ko so nam opisovali vojne grozote, klavnico druge svetovne vojne, bolj smo se oklepali prihodnosti. Stopnje žrtvovanja, ki jo je terjala vojna, si nismo želeli. Več

  • Od bedaka do junaka

    Ko so Slovenci te dni obtičali v neskončnih kolonah na slovensko-hrvaški meji, so ponoreli. Kaj takega! Nezaslišano! Grozno! Strašno! Že tri ure čakamo! Že pet ur čakamo! Zakaj se to dogaja! Javkali so, stokali, penili. Šokirani smo! To je nečloveško! Nekateri so šli celo tako daleč, da so se primerjali z begunci. Še več: zdelo se jim je, da so begunci na boljšem, ker lahko mejo prečkajo brez nadzora in čakanja. Ko Slovenci v dragih avtomobilih – in z vikendom v Dalmaciji ali Kvarnerju – svoje trpljenje primerjajo s trpljenjem sirskih beguncev, to ni le nečloveško, temveč že kar komično. Več

  • Kako je nastal Laibach

    Leta 1979 se je v Sloveniji – ob »šestdesetletnici ustanovitve Zveze komunistov Jugoslavije, združenih sindikatov in SKOJ« – odvrtela velika, pompozna, masivna samozaščitna akcija »Nič nas ne sme presenetiti«. Tovrstne samozaščitne akcije – simulacije izrednih razmer (nesreča, katastrofa, vojna, invazija ipd.) – so imele, kot so tedaj rekli, »množičen, politično-mobilizacijski pomen«, preverjale so »obrambno-varnostno pripravljenost« in krepile »poglabljanje podružbljenih odnosov na področju ljudske obrambe in družbene samozaščite«. Te akcije, ki so preverjale budnost najširših ljudskih množic, so vedno znova potrdile, da je ljudstvo budno in pripravljeno, da ga torej ne more nič presenetiti. Niti zunanji niti notranji sovražnik. Več

  • V imenu ljudstva

    Za pornografijo pravijo, da jo je težko definirati, toda ko jo vidiš, takoj veš, da gre za pornografijo. Podobno je s populizmom. Vzemite le Donalda Trumpa, ameriškega predsednika, ki je oznanil, da se odpoveduje predsedniški plači. »To mi nič ne pomeni.« Vau, so rekli njegovi feni, navijači in volivci: to je dokaz, da mu ni do denarja! Da ni pohlepen in pokvarjen kot drugi politiki, recimo Hillary Clinton! Da je tu le zaradi nas! Da hoče izboljšati naše življenje! Da so njegovi interesi naši interesi! Da ga torej ni mogoče kupiti ali podkupiti! Ker se odpoveduje predsedniški plači, bo več za nas! Za ljudstvo. In ker predsedniška plača stane 400 tisoč dolarjev na leto, pomeni, da bo ljudstvo vsako leto prihranilo – in dobilo, če hočete – 400 tisoč dolarjev. Več

  • Dobra stran terorja

    Gotovo poznate vic bratov Marx: »Imate probleme? Najemite si odvetnika. Probleme boste resda še imeli, toda imeli boste odvetnika.« Filmi so boljši od odvetnikov, pa ne le zato, ker imajo nižjo urno postavko, ali zato, ker so na voljo ves čas, non-stop, 24 ur na dan, 7 dni na teden (tudi ob praznikih), temveč zato, ker probleme v resnici rešijo. Za začetek, spomnite se tistega razvpitega novoletnega praznovanja v Kölnu (in še nekaterih drugih nemških mestih), ki je dvignilo toliko prahu in povzročilo pravo histerijo: kopica fantov »severnoafriškega videza«, kot so rekli, je ponoči na odprti sceni spolno nadlegovala tisoč nemških deklet. Več

  • Ti, ti lažnivec

    Ko je Amerika vstopila v II. svetovno vojno, se je Frank Sinatra spretno izognil vpoklicu, kar pa mu je nepričakovano zdesetkalo fene in fenice. Ker sta njegova imidž in kariera trpela ter potrebovala nujno prenovo, je leta 1942 aktiviral Georgea Evansa, menedžerja številnih velikih zvezd, ki mu ni bilo tuje nič človeškega, kaj šele nečloveškega. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    6. 1. 2017  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Film

    Los Angeles igra sebe

    Leto 2016 je bilo leto, ko so Hollywoodu veliki, prestižni filmi – tisti, ki naj bi imeli oskarjevski potencial – spodleteli. Filmi 13 ur (bitka za Bengazi), Hologram za kralja (Tom Hanks v Savdski Arabiji), Veliki dobrodušni velikan (via Spielberg), Zaveznika (Romeo in Julija, le da Brad Pitt preživi), Free State of Jones (Matthew McConaughey v kostumu), Kamnite pesti (bio boksarja), Tekač (bio šprinterja Jesseja Owensa), Snowden (bio najslavnejšega žvižgača) in Mladi mesija (bio Jezusa Kristusa), ki so moledovali za oskarje, so se sfižili. Se še spomnite Ben-Hura? Ali bolje rečeno: ste ga sploh opazili? Tudi Akademija ga ne bo opazila. A ne pozabite: njegov veliki predhodnik, Ben-Hur, posnet leta 1959, je dobil 11 oskarjev. Več

  • Osebnost leta: Donald Trump. Človek, ki mu je uspel posel tisočletja.

    Donald Trump ne izgleda kot prvi ameriški predsednik, ki je padel z Marsa, temveč kot prvi ameriški predsednik, ki je pristal na Marsu. »Tu ni nikoli nihče živel. Tu ni nikoli nihče umrl. Morda bom živel večno,« dahne ameriški astronavt Stanaforth (Mark Strong), ko se mu na koncu briljantnega sci-fija Približevanje neznanemu (Approaching the Unknown) vendarle uspe izkrcati na Marsu. Sam je. Edini. In sam – ja, edini – bo ostal. Nikjer ni nikogar. Nihče ne bo prišel za njim. Mars je njegov. Lahko ga prelevi v družinski biznis. Nihče mu ne bo težil. Nihče mu ne bo nič mogel. Vse, kar vidi, je njegovo. Tu se je zgodovina končala v trenutku, ko se je začela. Stanaforth je prvi človek, ki se je izkrcal v postzgodovini. Tu bo lahko počel, kar bo hotel. Tu bo lahko psoval, žalil, grozil, izsiljeval, nategoval, blefiral, lagal. Tu bo imel vedno prav. Tu bo lahko rekel, kar bo hotel. Tu bo lahko po mili volji širil teorije zarote. Tu bo lahko kršil vse kodekse in protokole. Tu bo lahko kandidiral za vse funkcije. Tu ne bo navzkrižja interesov. Tu mu ne bo treba ničesar skrivati – lahko bo povsem transparenten. Tu mu ne bo treba brati dnevnih geopolitičnih poročil – nihče ga ne more napasti. Več