Grega Repovž

23. 2. 2024  |  Mladina 8  |  Uvodnik

Uvodnik / Farsa v državnem zboru

To sredo se je v državnem zboru zgodila farsa, pri čemer je farsa v resnici mil izraz za dogajanje. SDS in njen voditelj Janez Janša sta namreč na korupcijski pranger postavila stranko Gibanje Svoboda, SD in z njima Levico, kot prvega in najhujšega skorumpiranca pa predsednika vlade Roberta Goloba. Seveda še zdaleč ne trdimo, da korupcija v te stranke ne sega (Levica sicer nima niti ene korupcijske afere), daleč od tega. Ne trdimo tudi, da so na korupcijo in malverzacije v tej vladi dovolj občutljivi. Še več, stranki Svoboda se je s primerom Sanje Ajanović Hovnik zgodila težka korupcijska afera, katere del je tudi dejstvo, da se je zaradi poskusa zlorabe javnega denarja umaknjena ministrica zdaj znašla med najbolje plačanimi v javnem podjetju Slovenske železnice – kar je največja sramota te zgodbe. In seveda – tudi stranka SD v tem trenutku sploh ne ve, ali se lahko izvleče iz afere, ki so jo zakuhali njeni člani iz druge vrste pri nakupu stavbe za pravosodno ministrstvo.

A vse to ne pomeni, da lahko o korupciji govori Janez Janša. Še več: ne Janez Janša ne SDS res ne moreta nikogar obtoževati korupcije. Ta stranka je namreč sinonim za sistematične zlorabe javnega denarja, za pretakanje javnega denarja na zasebne račune s stranko povezanih oseb, fizičnih in pravnih, ter za različna posredovanja javnih uslužbencev za zasebne interese. In ne govorimo o nekaj sto tisoč evrih, ki bi izginili. Govorimo o milijonih evrov. Ne samo to: to je tudi edina stranka, katere aktivni člani so končali zaradi korupcije v zaporu. S predsednikom stranke vred. Ta teden sta novinarja Necenzurirano Tomaž Modic in Primož Cirman opravila pregled vseh korupcijskih afer SDS. Saj smo vedeli, da jih je bilo veliko. A ta seznam presega zdravo pamet, bere se kot najhujše pretiravanje – a žal ni. Pri čemer nista omenjala prodaje orožja po osamosvojitvi. Začela sta namreč z letom 2005 in s prodajo Mercatorja Pivovarni Laško v zameno za vpliv na uredniško politiko Dela. Ne samo, da je šlo za najbolj nespodobno korupcijo, Janša je za vpliv na Delo in pravico do imenovanja odgovornih urednikov »daroval« Mercator, največjo trgovsko verigo v regiji, ki se od takrat ni več nikoli pobrala, danes pa je del tajkunsko zavoženega sistema Agrokor, seveda v tuji lasti. A to je šele začetek. Naslednja afera iz leta 2005 je še vedno na sodišču. Janša je namreč z družbo Imos zamenjal manj vredno nezazidljivo parcelo v Trenti in enosobno stanovanje za takrat drago in ekskluzivno stanovanje v Ljubljani. Naključje je seveda, da je Imos prav takrat dobival posle ministrstev za izobraževanje in notranje zadeve. Naslednja velika afera so nepremičninski posli Luke Koper, ko jo je vodil član SDS Robert Časar, ki je bil na koncu obsojen na zaporno kazen – pri čemer je še pobegnil v Dominikansko republiko. Naslednji primer, nad katerim visijo sence, je prodaja Slovenske industrije jekla (SIJ) ruskemu oligarhu. Prodajo je vodila Marija Zagožen iz SDS, še danes pa se zdi prav neverjetno, da so Rusi najprej državi nakazali 70 milijonov evrov preveč.

Kako se kaj takega lahko sploh zgodi? 70 milijonov! Visoki funkcionar SDS Andrej Lovšin je prav tako izvedel čudno naložbo v Rusiji – kupil je terminal Čehov v Moskvi, za katerega se je seveda izkazalo, da je vreden veliko manj, posel pa je na koncu potopil Intereuropo. Ob tem je 20 milijonov evrov končalo na neznanem računu v Liechtensteinu. Naslednja afera, v katero je bil vpleten najožji sodelavec Janeza Janše Borut Petek, je seveda Čista lopata. Preiskovalci so med drugim takrat ob aretaciji Ivana Zidarja zasegli dopis z glavo predsednika vlade, v katerem je pisalo, da mora Zidar nakazati 1,8 milijona evrov. Komu? Cirman in Modic sta naštela seveda veliko več primerov, a na tej točki moramo navesti še enega: seveda govorim o primeru Patria, šlo je za podkupovanje mednarodnih razsežnosti, zaradi katerega je Janša na koncu skupaj s soobsojenci končal v zaporu, iz njega pa prišel na podlagi odločitve njemu naklonjene sestave ustavnega sodišča. Seveda Patria ni zadnji primer korupcije. Veliko je še tega, navedimo le še polovico s seznama portala Necenzurirano. Tu so še brezplačniki Slovenski tednik in Ekspres, pa seveda Janševo nepojasnjeno premoženje, ki se je nesorazmerno povečalo glede na njegove uradne dohodke (za več kot 200.000 evrov ni znal pojasniti, od kod jih je dobil), tu je plačevanje položnic prek ženine sestrične, ki je vse poravnavala z gotovino (od kod je ta gotovina prišla?) … Pa sploh še nismo prišli do obdobja zadnje vlade in financiranja SDS prek Madžarske. Omenimo še nakup (neuporabnih) ventilatorjev in druge posle v času epidemije, ki jih je razkril Ivan Gale. Seveda, tu so še testi in maske. Potem kredit iz Prijedora, pa naključna druženja z dobavitelji medicinske opreme na igriščih za golf po celem svetu in na luksuznih jahtah, pa prodaja največje slovenske bioplinarne v Vučji vasi Janševemu odvetniku Franciju Matozu, ki je s poslom ustvaril več kot dva milijona evrov dobička. Na seznamu je tudi poskus prodaje Savinih hotelov Orbánovemu zetu. Ni konca ne kraja.

S čim smo sploh začeli ta niz naštevanj? Z dejstvom, da je SDS sklicala sejo o korupciji. S tem, da so poslanci SDS obtoževali predsednika vlade Roberta Goloba, da je najbolj skorumpiran politik v državi, enako pa tudi njegova vlada. Je to sploh mogoče?

A dejansko je dobro, da se je to zgodilo. Pač, da: tudi sedanja vlada ni imuna za korupcijo, ni imuna za oblastno vedenje, lahko napišemo tudi, da zna biti Golob aroganten in samozaverovan politik. Lahko napišemo, da ga ta vlada lomi, da sprejema nepremišljene in nedodelane poteze, da dela tudi neumnosti. A tisto, kar je na drugi strani, je pač neprimerljivo hujše, preprosto zunaj običajnega odstopanja, zunaj normalnega. Ne nazadnje je prva razlika že v tem, da si to vlado drzne vsak kritizirati, Janšo pa so kritizirali le redki, saj je nemudoma sledila diskreditacija.

Naj torej Janša le govori o korupciji. O njej namreč res veliko ve. Ne samo on. Celotna stranka.