The War on Drugs: Lost in the Dream

Že na prvi prisluh je nemogoče preslišati, da je tretji album roots-rockerske zasedbe War on Drugs povsem picajzlast izdelek, rezultat enega leta snemanja, spreminjanja, odmetavanja in dodajanja detajlnih popravkov. Lost in the Dream je vožnja po avtocesti ameriškega srednjega zahoda, ki odzvanja rife Brucea Springsteena v najboljših letih. Je glasba, ki natančno prevzema vzorce osemdesetih let, a je hkrati (shoegazersko) aktualna, zamorjena besedila liderja Adama Granduciela pa nas začuda ne zamorijo. Aranžmajsko je potrpežljiva mojstrovina, prehodi med meditativnimi in bolj rockerskimi deli se dogajajo počasi, a na pravem mestu ob pravem času. Med psihedelijo in countryjem, s prefinjenim občutkom.

Tycho: Awake

Četrti Tychov album že v uvodnih sekundah nakaže, da je ameriški indietroničarski producent spremenil formulo s prejšnjih plošč. Ker se je v studiu namenil ujeti dinamiko živih nastopov, je tja prvič povabil svoja koncertna sošpilavca, posledica tega pa je, da je album Awake pač res slišati kot delo benda. A to ni nujno dobro. Ta koncept lahko sicer povsem spodobno učinkuje na odru, to se je navsezadnje pred časom potrdilo tudi z nastopom sorodnega The Fielda pri nas, v Kinu Šiška, toda hkrati je z njim izgubil precej tistega šarma, ki je krasil odlično prejšnjo ploščo Dive. V glasbi res ostajajo prepoznavne Tychove sintetične teksture in (tudi) plesni ritmi, žal pa so postali precej premočrtni in skoraj stereotipno postrockovski. Korak na stranpot.

Kaiser Chiefs: Education, Education, Education & War

Indie rockerji iz Leedsa, ki so nase opozorili s prvencem Employment (2005), se po odhodu ustanovnega člana Nicka Hodgsona vračajo z novim bobnarjem in s ploščkom s pomenljivim naslovom, ki govori o vzgoji in vojni. Skupina, ki se nikakor ne more odločiti, kateri glasbeni izraz ji je najbolj pisan na kožo, saj precej (ne)uspešno krmari med britpopom, novim valom, postpunkom in glam rockom, se tudi na petem ploščku zateče k znani formuli: skladbam, ki z neposrednimi, a mogoče malce neaktualnimi družbenopolitičnimi besedili opozarjajo na trenutne politične razmere v Veliki Britaniji, hkrati pa potrjujejo že nekaj let trajajočo krizo britanskega neodvisnega rocka. Predvidljivo.

De La Soul: Smell the D.A.I.S.Y.

Posthumni albumi imajo dva glavna namena. Prvič, nagovarjajo predvsem fene mrtvega izvajalca, zanje so manjkajoči košček sestavljanke. Drugič, takšne plošče polnijo blagajne založb, s katerimi je glasbenico ali glasbenika vezala pogodba. Tako se ne zgodi ravno pogosto, da bi posthumni albumi pomenili kaj prelomnega ali bi ustvarjali zvezde. Še kadar se je to zgodilo, je šlo po navadi za že pripravljen album, ki je izšel takoj po nenadni izvajalčevi smrti.