Kenny Dope: Wild Style Breakbeats

Wild Style je nesporna hiphoperska klasika. Je prvi hiphop film sploh, hibrid narativnega mjuzikla in dokumentarca, ki ga je predstavnik newyorškega filmskega novega vala Charlie Ahern posnel leta 1983. Zanj je, namesto da bi izbral trenutne ulične hite, glasbo posnel diletantsko, »naredi sam«, za tisoč dolarjev. Skupaj s prvo faco scene Fab 5 Freddyjem in dvema glasbenikoma, bobnarjem in basistom. Skušali so posnemati breakbeate, ki so jih takrat vrteli didžeji. Ti nad glasbo v filmu potem niso bili posebej navdušeni, je pa ta zaradi kasnejšega uspeha filma doživela kar nekaj piratskih izdaj. Zdaj gre zares, pod taktirko kulta mestnega housa Kennyja Dopa, s svežimi editi posnetkov in informativno knjižico.

Naomi Punk: Television Man

Trojec iz okolice Seattla se z vsakim rifom sklicuje na okolje, iz katerega prihaja, najsi bo z zvokom samim ali pa z razpoloženjem, s katerim zareže globo v drobovje. Pri tem se ozira v čas (ob)seattleskega umazanega, surovega punk rocka, preden je s pojavom grungea postal globalni fenomen. Toda tisto, kar je Naomi Punk, za zdaj še precej zadržano, dvignilo iz lokalne DIY punk scene, ni obujanje preteklosti, pač pa dejstvo, da zasedbi iz te zapuščine uspe izluščiti nekaj svežega in predvsem svojega. Novi, drugi album je tako kot prvenec še vedno slišati kakor posnetek koncerta iz kakšne garaže, in čeprav to botruje izjemni, krčeviti intenzivnosti, se zdi, da ima trojec največ rezerve prav v (ne)studijskem pristopu. Še naprej surovem ali ne, to je vprašanje.

Irmler/Liebezeit: Flut

Kaj se zgodi, ko se zaradi serije napovedanih skupnih nastopov združita krautrockovska veterana? Zgodi se kemija, ki znova postavi v ospredje zapuščino legendarnih krautrock skupin Can in Faust, končni rezultat pa je popolnoma nov album. Flut je skupni glasbeni izlet Hansa Joachima Irmlerja in Jakija Liebezeita, na katerem nas protagonista poskušata popeljati po svobodnih improvizacijah kozmičnih zvokov orgel, analognih sintetizatorjev in hipnotičnih ritmov, kar nas nekoliko prestavi v slavno »zeljarsko« preteklost. Hkrati nam s šestimi strukturiranimi skladbami predstavita svoje videnje improvizirane elektronske glasbe, takšne, kakršna je bila nekoč in kakršna še bo. Kozmično.

FKA twigs: LP1

R’n’b je bil ob koncu devetdesetih let paradni konj afroameriškega popa. To že nekaj časa ni več, zato pa sladkobni žanr doživlja različne revivale, a ne samo v ZDA. Hudo opazno tudi v širše evropskem in ožje britanskem prostoru. In ker protagonisti logično uporabljajo sodobne produkcijske prijeme, so takšne iniciative deležne nelogičnega označevalca »future r’n’b«.