10. 7. 2001 | Mladina 27 | Kultura | Plošča
The Devil's Night
Shady - Interscope2001, distribucija Multimedia
Resnici na ljubo že moram priznati, da grupnih ne maram - predvsem albumov ne. Tako imenovani crew ali posse izdelki so največkrat crewljavi ali obveljajo za pussy produkte sodobnega rap zemljevida. Ponavadi se njihova zgodba začne po velikem uspehu kakšnega solista, in ko le-ta čaka da preteče potrebno število dni za prodajo svojega novo solo produkta v štacune spusti svoje mnogobrojno prijateljsko spremstvo iz manj popularnih dni. Samo tako, da pokaže respekt do ulice, da ga fanovske spominske celice ne anulirajo, pa tudi onih par deset tisoč dolarjev v žepu ni odveč. Problem teh prijateljskih albumov je seveda v talentu, ki ga prijatelji uspešnega stihoklepca ne premorejo v tolikšni meri, kot njihov slavni frend - v nasprotnem bi pač oni bili na njegovem mestu, mar ne? In tako potem ti eksperimenti s polsposobneži koljejo perspektivne kariere. Kar spomnite, kdaj se je krivulja uspeha Busta Rhymsa obrnila navzdol: ko je začel težiti s Flipmode Squadom. Takisto lahko Eastsidazom pripišemo Snoopovo jebado zadnjih let. Je torej mogoče, da pričujoči album pomeni zaton white niggerja #1, detroitskega pesjana in ogledalonosca sredinske Amerike, Marshalla Mathersa = Slim Shadyja = Eminema?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
10. 7. 2001 | Mladina 27 | Kultura | Plošča
Resnici na ljubo že moram priznati, da grupnih ne maram - predvsem albumov ne. Tako imenovani crew ali posse izdelki so največkrat crewljavi ali obveljajo za pussy produkte sodobnega rap zemljevida. Ponavadi se njihova zgodba začne po velikem uspehu kakšnega solista, in ko le-ta čaka da preteče potrebno število dni za prodajo svojega novo solo produkta v štacune spusti svoje mnogobrojno prijateljsko spremstvo iz manj popularnih dni. Samo tako, da pokaže respekt do ulice, da ga fanovske spominske celice ne anulirajo, pa tudi onih par deset tisoč dolarjev v žepu ni odveč. Problem teh prijateljskih albumov je seveda v talentu, ki ga prijatelji uspešnega stihoklepca ne premorejo v tolikšni meri, kot njihov slavni frend - v nasprotnem bi pač oni bili na njegovem mestu, mar ne? In tako potem ti eksperimenti s polsposobneži koljejo perspektivne kariere. Kar spomnite, kdaj se je krivulja uspeha Busta Rhymsa obrnila navzdol: ko je začel težiti s Flipmode Squadom. Takisto lahko Eastsidazom pripišemo Snoopovo jebado zadnjih let. Je torej mogoče, da pričujoči album pomeni zaton white niggerja #1, detroitskega pesjana in ogledalonosca sredinske Amerike, Marshalla Mathersa = Slim Shadyja = Eminema?
Verjetno da ne, saj je petorko detroitskih črnih bratov dodobra okužil s svojim cinizmom, samodestruktivnostjo, marilynmansonovsko bolnostjo in občutkom za dobro merjeno masovno šokiranje. Podobnost je že v poimenovanju: če je Eminem/Slim Shady potem vsak med ostali peterico prav tako nosi dve imeni. Odtod do matematične ugotovitve da je 6 x 2 enako D 12 ni naleč, pri čemer D stoji za Dirty. Kar je res - Devil's Night pač ni puritanska plošča. Eminemova dodobra popularizirana špura (anti-boy band, anti-gay, anti-female, mega droga, moralne vrednote niso sploh! itd.) je tukaj pač porqazdeljena med 6 x 2 MC-jev, za dobro produkcijsko podporo pa skrbita Dre, predvsem pa Eminem, ki tokrat ne izkaže le kot dober producent (ki ga velikokrat po belo zanese proti rokenrolu), ampak predvsem kot dober izvršen producent, ki na album pač ni pustil zapisati vsakega junka. Objavljene reči so dobro premišljene, dobro sproducirane in interpretirane, predvsem pa skoz in skoz prežete z duhom belega maga - tudi takrat, ko se na komadu ne pojavi, se točno ve, da je zraven. Petorica črnih detroitskih bratov si je v mali možgan očitno zapisala mantro: The white brother is watching me. Kar je dobro za vse: zanje, zanj, zate & zame.
* * * *
