17. 7. 2001 | Mladina 28 | Kultura | Plošča
Long Man Blues
CD, Delmark 2000; distribucija Statera
Odhod Johna Leeja Hookerja je vnovič sprožil nekaj vprašanj o zgodovinskih družbenih pogojih utrjevanja in preoblikovanja bluesovskih slogov v severnoameriških urbanih središčih. Če velja, da je bil Hooker anahronizem glede na prevladujoč slog, ni odveč premislek, kateri je bil dominanten. Ni enoznačnega odgovora, saj sta ravno Hookerjev "arhaičen" blues in boogie ter Muddyjev "ruralni" elektrificirani slog spremenila urbano bluesovsko podobo oz. njen latenten del spravila na površje. Toda kompilacija izpod nalepke čikaške neodvisne bluesovske založbe, ki strga po katalogu takratne United Records, ponuja format manjših ekonomičnih zasedb z obvezno ritemsko sekcijo, klavirjem, električno kitaro, pevcem, največkrat solistom, in povečini saksofonom ali manjšo pihalsko sekcijo. Nekaj, kar je prek Billboardove iznajdbe Jerryja Wexlerja leta 1949 za race recods oz race music vnazajsko dobilo naziv R&B, rhythm and blues. Long Man Blues ponuja krasen izbor takratnega čikaškega bluesa - zgled je bil "dominanten" slog T-Bone Walkerja in Louisa Jordana - mehkobne vokale, shematski obrazec, na gibkih riffih utemeljeno godbo, kričave robate saksofonske diatonične sole. Na personalni ravni pa mešanje jazzovskih in bluesovskih muzikantov. To bluesovski in jazzovski zgodovini ni šlo vedno v račun. Posnetki so iz obdobja 1951 - 1957. Izstopajo Eddie Boyd, antipod T-Bonu L.C. McKinley, Jack Cooley, pianist Eddie Ware, vokalist Edward Gates White. Nekatere pudarjeno naznačeno spremlja izvrstni, mladi kitarski veščak Earl Hooker, sorodnik slavnejšega. Kako drugačna muzika od Muddyjeve, Wolfove ali Hookerjeve. Z dandanašnjega ali polpreteklega "bluesrockovskega" slušišča bi rekli, da mehčajo, da so "komercialni". Popolna zabloda. Niča manj niso bili na obrobju, v svetu špelunk, neodvisnih založb in R&B radijev. Samo prisluhnimo tem saksofonskim zrnatim pasažam, "stop-time" potezam. Slog je še ohranjal odprtost v komercialnem svetu producentskih zahtev, pritiskov in opeharjenj ter stihoklepstva iz dinamične zaloge topičnih verzov črnske skupnosti, ki ni bila na poti v srednjerazredno asimilacijo. Ta fin blues je treba poslušati skupaj s Hookerjevim. S privlačnimi moškimi glasovi vred.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
17. 7. 2001 | Mladina 28 | Kultura | Plošča
Odhod Johna Leeja Hookerja je vnovič sprožil nekaj vprašanj o zgodovinskih družbenih pogojih utrjevanja in preoblikovanja bluesovskih slogov v severnoameriških urbanih središčih. Če velja, da je bil Hooker anahronizem glede na prevladujoč slog, ni odveč premislek, kateri je bil dominanten. Ni enoznačnega odgovora, saj sta ravno Hookerjev "arhaičen" blues in boogie ter Muddyjev "ruralni" elektrificirani slog spremenila urbano bluesovsko podobo oz. njen latenten del spravila na površje. Toda kompilacija izpod nalepke čikaške neodvisne bluesovske založbe, ki strga po katalogu takratne United Records, ponuja format manjših ekonomičnih zasedb z obvezno ritemsko sekcijo, klavirjem, električno kitaro, pevcem, največkrat solistom, in povečini saksofonom ali manjšo pihalsko sekcijo. Nekaj, kar je prek Billboardove iznajdbe Jerryja Wexlerja leta 1949 za race recods oz race music vnazajsko dobilo naziv R&B, rhythm and blues. Long Man Blues ponuja krasen izbor takratnega čikaškega bluesa - zgled je bil "dominanten" slog T-Bone Walkerja in Louisa Jordana - mehkobne vokale, shematski obrazec, na gibkih riffih utemeljeno godbo, kričave robate saksofonske diatonične sole. Na personalni ravni pa mešanje jazzovskih in bluesovskih muzikantov. To bluesovski in jazzovski zgodovini ni šlo vedno v račun. Posnetki so iz obdobja 1951 - 1957. Izstopajo Eddie Boyd, antipod T-Bonu L.C. McKinley, Jack Cooley, pianist Eddie Ware, vokalist Edward Gates White. Nekatere pudarjeno naznačeno spremlja izvrstni, mladi kitarski veščak Earl Hooker, sorodnik slavnejšega. Kako drugačna muzika od Muddyjeve, Wolfove ali Hookerjeve. Z dandanašnjega ali polpreteklega "bluesrockovskega" slušišča bi rekli, da mehčajo, da so "komercialni". Popolna zabloda. Niča manj niso bili na obrobju, v svetu špelunk, neodvisnih založb in R&B radijev. Samo prisluhnimo tem saksofonskim zrnatim pasažam, "stop-time" potezam. Slog je še ohranjal odprtost v komercialnem svetu producentskih zahtev, pritiskov in opeharjenj ter stihoklepstva iz dinamične zaloge topičnih verzov črnske skupnosti, ki ni bila na poti v srednjerazredno asimilacijo. Ta fin blues je treba poslušati skupaj s Hookerjevim. S privlačnimi moškimi glasovi vred.
* * * *
