25. 7. 2001 | Mladina 29 | Kultura | Plošča
Juhu
CD, Mačji disk 2001; distribucija Nika
Sprva je presenečenje. Slušavec bi zaprmej prisegel, da mu v uvodnih taktih domačni kvartet preigrava dramatičen accelerando motiv iz Concierto Para Quinteto s Piazzolove "nulte ure". Pa je pod štikelc Izgubljena knjiga podpisan kar Milko Lazar. Uhelj se zlagoma privadi občih mest iz polpreteklih godb. Če bi se jih trudili identificirati, spevne hakeljce, bi popisali papirja. A muzika teče kakor podmazana. Je igrana in to po notah - dinamično, z za tukajšnje prilike zavidljivo atako, odrezavostjo in zagonom. Zatorej pejmo direktn'ga: Štefbet Rifi so bend, ki po dolgem premolku, natančneje, za ansambloma Begnagrad (prvi rock bend s harmoniko) in Srp (kabarejski improbend brez bobnarja) ter njunih dandanašnjih produktivnih odvodih Bridku Bebiču z Madleys in Loliti, pod mračno nebo domorodske glasbene tvornosti, ki ni razpoznavno rockovska, jazzovska ali "folkloristična", spet vnaša nekaj dobre volje in prepotrebnega optimizma. Ob prostih strelcih, godbenih kljubovavcih, ki krmarijo mimo čeri (= zapečkarstva) uradnega glasbenega življenja in populističnega pofla, je obstoj takšnega benda dragocena pridobitev. Štefbet Rifi so pihalec in avtor večine komadov Milko Lazar, kontrabasist Nino De Gleria, violinistka Jelena Ždrale in harmonikar Drago Ivanuša. Juhu je koncertni album z lanskega aprilskega nastopa na gradu Zaprice v Kamniku. Posnet je z dvokanalno tehniko, kar ob veščih rokah in predvsem ušesu povsem zadošča za dober zven, malo trpi le manj jasen bas, in spotoma sesuva mit o tehniških gedžetih najdražjega kalibra. Izbira koncertnega špila za album je posrečena: Rifi so živ(ahen) bend, brez problema obvladajo notirano gradivo, ki je izpiljeno na vajah, kar dopušča še kakšen nenapisan dodatek, sprotni donesek članov in članice. Itak igrajo po številnih drugih bendih, skladajo, snemajo. Ker je na Juhu že obelodanjena fiktivna pripoved o skritem naprednjaškem geniju slovenskem, Štefanu Betku Štefbetu, ki frikovsko pretenciozno osmišlja početje benda, velja pritakniti vsaj to, da je v čudaškem imenu zajeta muzična esenca: na rifih osnovana godba, ki "giba", strga po tem ali onem ritmičnem slogovnem obrazcu, skupaj stakne in iznajdeva melos, se igra celo humorni mickeymousing. Če so svojčas na štorijo butasto padale "dive" kulture na TVSlo, kar ni težko, je hagiografija zdaj zrela za pokoj. Ena genialnejših lansiranih v zgodovini popularnih godb je bila, denimo, tista pokojnega Johna Faheya o misterioznem "izgubljenem bluesovskem členu", možu z imenom Blind Joe Death. Štefbet Rifi imajo dovolj za povedat muzično. Nekaj "fiktivne norosti" iz dela in življenja rajnkega, magari kot "tempirano naključje", bi kazalo pretopiti v konkretno zvenenje. Sicer pa, fina muzika.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
25. 7. 2001 | Mladina 29 | Kultura | Plošča
Sprva je presenečenje. Slušavec bi zaprmej prisegel, da mu v uvodnih taktih domačni kvartet preigrava dramatičen accelerando motiv iz Concierto Para Quinteto s Piazzolove "nulte ure". Pa je pod štikelc Izgubljena knjiga podpisan kar Milko Lazar. Uhelj se zlagoma privadi občih mest iz polpreteklih godb. Če bi se jih trudili identificirati, spevne hakeljce, bi popisali papirja. A muzika teče kakor podmazana. Je igrana in to po notah - dinamično, z za tukajšnje prilike zavidljivo atako, odrezavostjo in zagonom. Zatorej pejmo direktn'ga: Štefbet Rifi so bend, ki po dolgem premolku, natančneje, za ansambloma Begnagrad (prvi rock bend s harmoniko) in Srp (kabarejski improbend brez bobnarja) ter njunih dandanašnjih produktivnih odvodih Bridku Bebiču z Madleys in Loliti, pod mračno nebo domorodske glasbene tvornosti, ki ni razpoznavno rockovska, jazzovska ali "folkloristična", spet vnaša nekaj dobre volje in prepotrebnega optimizma. Ob prostih strelcih, godbenih kljubovavcih, ki krmarijo mimo čeri (= zapečkarstva) uradnega glasbenega življenja in populističnega pofla, je obstoj takšnega benda dragocena pridobitev. Štefbet Rifi so pihalec in avtor večine komadov Milko Lazar, kontrabasist Nino De Gleria, violinistka Jelena Ždrale in harmonikar Drago Ivanuša. Juhu je koncertni album z lanskega aprilskega nastopa na gradu Zaprice v Kamniku. Posnet je z dvokanalno tehniko, kar ob veščih rokah in predvsem ušesu povsem zadošča za dober zven, malo trpi le manj jasen bas, in spotoma sesuva mit o tehniških gedžetih najdražjega kalibra. Izbira koncertnega špila za album je posrečena: Rifi so živ(ahen) bend, brez problema obvladajo notirano gradivo, ki je izpiljeno na vajah, kar dopušča še kakšen nenapisan dodatek, sprotni donesek članov in članice. Itak igrajo po številnih drugih bendih, skladajo, snemajo. Ker je na Juhu že obelodanjena fiktivna pripoved o skritem naprednjaškem geniju slovenskem, Štefanu Betku Štefbetu, ki frikovsko pretenciozno osmišlja početje benda, velja pritakniti vsaj to, da je v čudaškem imenu zajeta muzična esenca: na rifih osnovana godba, ki "giba", strga po tem ali onem ritmičnem slogovnem obrazcu, skupaj stakne in iznajdeva melos, se igra celo humorni mickeymousing. Če so svojčas na štorijo butasto padale "dive" kulture na TVSlo, kar ni težko, je hagiografija zdaj zrela za pokoj. Ena genialnejših lansiranih v zgodovini popularnih godb je bila, denimo, tista pokojnega Johna Faheya o misterioznem "izgubljenem bluesovskem členu", možu z imenom Blind Joe Death. Štefbet Rifi imajo dovolj za povedat muzično. Nekaj "fiktivne norosti" iz dela in življenja rajnkega, magari kot "tempirano naključje", bi kazalo pretopiti v konkretno zvenenje. Sicer pa, fina muzika.
* * * *
