25. 7. 2001 | Mladina 29 | Kultura | Plošča
O Brother, where art thou?
CD '00, Mercury; distribucija: Multimedia
Homerjeva Odiseja, prefabricirana v duhoviti arestantski bluz in zalučana na ameriški jug v obdobju depresije, morda res ne sodi med filme, s katerimi sta neugnana brata Coen premikala meje cinefilskega pogleda, kljub temu pa predstavlja eno redkih dobrot, ki bolj po naključju prifrčijo iz vrtinca zabave na koncu mesta. Recenzenti, ki so potegnili črto pod celuloidnim dogajanjem v minulem letu, so si edini, da je bilo leto 2000 najusodnejše prav za filme, saj še nikoli ni bilo posneto toliko sranja na kupu. Se globoko strinjam. Obenem pa še nobeno leto ni naplavilo toliko nadpovprečnih soundtrackov. V špici ponudbe so recimo Committed, High Fidelity, Almost Famous in Wonder Boys, toda če me vprašate, kateri je po mojem najboljši, bi se najverjetneje odločil za tega, ki ga pravkar sukamo. Pedantna brata Coen, ki ničesar ne prepuščata naključju, sta lov na avtentični glasbeni utrip Misisipija z začetka tridesetih zaupala ekspertnemu T-Bone Burnettu, ki je z izbrano veteransko ekipo ter ob nepogrešljivi pomoči prvoligašic kot Emmylou Harris in Alison Krauss, kakopak brez digitalnega filtriranja in čiščenja, ustvaril izjemno repliko takratnega countryja, bluegrassa, folka, gospela in bluesa z leitmotivom I Am A Man Of Constant Sorrow. Z izjemo uvodne črnske zaporniške Po Lazarus iz leta 1955 so bile vse pesmi posnete posebej za ta film. Južnjaška uteha, kot se šika.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
25. 7. 2001 | Mladina 29 | Kultura | Plošča
Homerjeva Odiseja, prefabricirana v duhoviti arestantski bluz in zalučana na ameriški jug v obdobju depresije, morda res ne sodi med filme, s katerimi sta neugnana brata Coen premikala meje cinefilskega pogleda, kljub temu pa predstavlja eno redkih dobrot, ki bolj po naključju prifrčijo iz vrtinca zabave na koncu mesta. Recenzenti, ki so potegnili črto pod celuloidnim dogajanjem v minulem letu, so si edini, da je bilo leto 2000 najusodnejše prav za filme, saj še nikoli ni bilo posneto toliko sranja na kupu. Se globoko strinjam. Obenem pa še nobeno leto ni naplavilo toliko nadpovprečnih soundtrackov. V špici ponudbe so recimo Committed, High Fidelity, Almost Famous in Wonder Boys, toda če me vprašate, kateri je po mojem najboljši, bi se najverjetneje odločil za tega, ki ga pravkar sukamo. Pedantna brata Coen, ki ničesar ne prepuščata naključju, sta lov na avtentični glasbeni utrip Misisipija z začetka tridesetih zaupala ekspertnemu T-Bone Burnettu, ki je z izbrano veteransko ekipo ter ob nepogrešljivi pomoči prvoligašic kot Emmylou Harris in Alison Krauss, kakopak brez digitalnega filtriranja in čiščenja, ustvaril izjemno repliko takratnega countryja, bluegrassa, folka, gospela in bluesa z leitmotivom I Am A Man Of Constant Sorrow. Z izjemo uvodne črnske zaporniške Po Lazarus iz leta 1955 so bile vse pesmi posnete posebej za ta film. Južnjaška uteha, kot se šika.
* * * * *
