Titova cesta / Kdo piše zgodovino?

Ena od zgodovinsko preverljivih stalnic je, da vsaka novonastala država in vsak nov režim skušata čim dosledneje zbrisati sledi prejšnje (prejšnjega), v vsebinskem smislu pa dokazati, da je bilo staro slabo, gnilo, tudi zločinsko, novo je dobro, pravično, napredno, demokratično. Navadno so najprej na dnevnem redu praznovanja in odstranjevanje vidnih simbolov (kipov, slik ...), temu sledi preimenovanje ulic, institucij, zgradb in nazadnje, včasih tudi vzporedno, ideološka »prevzgoja« skozi kulturo, šolstvo, javne medije. Da bi pri tem početju obstajala kakšna bistvena razlika med avtoritarnimi in demokratičnimi državami, doslej še ni dokazala nobena tehtnejša študija (morda je razlika v fizičnem razbijaštvu, pa še to ni prav gotovo, niti v Sloveniji ne). Pri tem početju opazimo še dve skupni značilnosti: navadno to počne politika, bodisi državna bodisi lokalna, najpogosteje pa obe hkrati (delna izjema je včasih prehodno obdobje, ko se dogaja »volja množic«) in pogosto so pobudniki ali vsaj agilni privrženci tega početja ljudje, ki so bili goreči privrženci prejšnjega sistema. Pravne presoje so tu redke (sem in tja, npr. ob prepovedi nekaterih simbolov), v vsesplošnem političnem valu sprememb se pač štejejo za nepotrebne ali imajo zgolj formalno, ne pa vsebinske vrednosti.