Dr. Božo Repe

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

  • Kulturni boj

    Za letošnjo volilno kampanjo se je s tihim soglasjem medijev in političnih strank ustvarila platforma, da ne bo in ni ideološka, pač pa razvojna. Tekmovanje programov torej, ne pa preživeli kulturni boj. Gre za zavajajočo tezo, ki bo verjetno odločilno vplivala na izid volitev. Ta tako imenovana neideologija je dejansko izrazito ideološka. »Kulturkampf« ima veliko obrazov in od prvotnega boja med laičnimi parlamentarnimi državami in katoliško cerkvijo za prevlado v družbi se je mnogokrat spremenil: od – danes sicer spet žive – mahničevske teze, da je pravi Slovenec lahko samo katoličan in da je treba liberalce – na katere je bilo preneseno prejšnje sovraštvo do Judov – izločiti iz narodovega telesa, do boja med katoliško cerkvijo in komunisti med obema vojnama ter oboroženega spopada med partizani na eni strani in kolaboracionističnimi enotami Prostovoljne protikomunistične milice in nato domobranstva na drugi. Ideološki spor domobranci–partizani se je po osamosvojitvi obnovil in traja še danes. A to je edini obraz kulturnega boja, ki ga današnja slovenska družba želi prepoznavati. Več

  • Črna roka

    Zastopniki Cerkve, ki so pri nas dopustili, da so si borci za stari red nadeli videz borcev za krščanstvo, niso storili samo taktične napake, ampak so se težko pregrešili proti osnovnemu krščanskemu načelu. Njihovo ravnanje bi bilo škodljivo za religijo tudi tedaj, če bi bili z orožjem zmagali. Kdor širi ali brani krščanstvo z nasiljem, ta ga notranje razkraja« (teolog dr. Janez Janžekovič, Nova pot, št. 1-2, 1952, str. 16, citirano po Franček Saje, Belogardizem). Več

  • Gen iz žegnane vode

    Aprila 2014 je tedanji ameriški veleposlanik Joseph A. Mussomeli pri stavbi ameriškega veleposlaništva v Republiki Sloveniji v Ljubljani odkril spominsko ploščo v čast slovenskim žrtvam »vseh treh totalitarnih režimov«, torej fašizma, nacizma in komunizma. Od tedaj t. i. evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov – ki so ga predlagale vzhodnoevropske države, evropski parlament pa je predlog leta 2009 sprejel in za praznik določil 23. avgust, ker je bil na ta dan leta 1939 sklenjen t. i. pakt Molotov-Ribbentrop – v Sloveniji počastijo pred ameriškim veleposlaništvom. (Ideološki konstrukt praznika in raznih podobnih resolucij sem že analiziral v Mladini, seveda ne edini ne v Sloveniji in ne v EU.) Več

  • Mazanje zgodovine

    Že dolgo se mi moj poklic ni zdel tako brez smisla kot zadnjič, ko sem gledal, kako Slavko Bobovnik s predsednikom veteranske organizacije Miho Butaro in jurišnikom parastrankarske janšistične »veteranske« združbe Hojsom prešteva puške, ki naj bi menda rešile Slovenijo, če ne bi bilo »veleizdaje« tedanjega neposredno izvoljenega predsednika predsedstva Milana Kučana. Kako je mogoče, da mediji vedno znova nasedejo na isti janšistični trik, tokrat pač na to, da če sodijo Tonetu Krkoviču, naj še Milanu Kučanu? No, saj ne gre za trik, gre za politiko in pritisk na sodišča: nacionalna televizija je kmalu zatem »poeta v vojaški uniformi«, kot ga oglašujejo, počastila in vzela v varstvo s preverjeno ideologiziranim možinovskim intervjujem. Več

  • Evropa brez meja. Do kdaj še?

    Seveda tudi današnje generacije meje občutijo zelo različno. Milenijska generacija jih ne pozna in ji ni bilo nikoli treba imeti potnih listov, razen za poti zunaj Evrope. Ljudje moje generacije še zelo dobro vedo, kaj je meja. Vsak ima številne spomine nanjo, na prehode, izkušnje s cariniki. Vznemirjenje, doživetje, pogosto tudi strah in ponižanje. Moja prva otroška izkušnja sega v sredino šestdesetih let, ko smo šli kupit pralni stroj v Trbiž (Tarvisio). Nekaj, kar danes narediš v najbližjem marketu, je bil takrat družinski podvig desetletja. Potem sva se z očetom enkrat ali dvakrat z mopedom zapeljala tudi v Avstrijo, po kratke irhaste hlače, ki smo jih tedaj po jodlarskem nemško-avstrijskem vzoru gulili na Gorenjskem. Nekaj poletij sem kot otrok preživel pri teti v Ladri pri Kobaridu. Teta je z maloobmejno prepustnico vsak teden hodila v Italijo prodajat jajca, maslo, kure in podobne zadeve, vračala se je s stvarmi, ki se pri nas niso dobile ali so bile teže dostopne. To je bil pomemben zaslužek za vsakdanje preživetje. Zelo dobro se spomnim prvega prehoda v vzhodnoevropski svet. Iz Zrenjanina sem se v študentskih letih z lokalnim avtobusom peljal v Temišvar v Romuniji. Stisnjen med jugoslovanske prodajalke vegete in drugih jugoproizvodov, ki so vse imele maloobmejne prepustnice. Bil sem edini s potnim listom in jugoslovanski cariniki so me takoj osumili, da imam kaj za bregom. Slekli so me dobesedno do golega, zasliševali debelo uro, medtem ko so domačini radovedno gledali skozi šipo carinarnice, kaj se dogaja. Pri Romunih je šlo gladko, šofer jim je po utečeni proceduri izročil steklenico vinjaka in nekaj najlonk, seveda pa so nas kljub temu pustili čakati kakšni dve uri, morda še več, čeprav je šlo za redno progo. Da se ve, kdo so miličniki in cariniki in kaj je oblast! To je bil sicer utečen ritual na vseh vzhodnoevropskih mejah, ki smo ga hitro posvojili. Več

  • Kam peljejo sledi?

    Je »Štajerska varda« resna ali humoristična zadeva, ki bodisi ogroža ustavno ureditev Slovenije in njene najvišje voditelje bodisi je predvsem neizčrpna snov za tvitersko in podobno sceno, končala pa se bo z meglenimi in nedorečenimi obtožbami, ki jih bo zlahka ovrgel sposoben odvetnik? Je oboje. Približno toliko, kot je Slovenija resna država in hkrati marionetna, žepna državica, njen predsednik pa (samooklicani) »državnik« in hkrati narcisoidni komedijant. In kot je Šiško lahko hkrati predsednik stranke, kandidat za župana in predsednika države, človek, ki ga je pravi predsednik v zapor prišel prosit, naj ne ruši njegovega »zgodovinskega« projekta arbitražnega sporazuma s Hrvaško, in hkrati vodja navijaške skupine, bivši obsojeni kriminalec in sedaj »vojaški« poveljnik. Načeloma bi lahko rekli, da se zgodovina pač giblje med tragedijo in farso. Konkretno pa, da so se slovenski politiki 25 let trudili, da iz Slovenije namesto države naredijo vaško skupnost, ki ne temelji na zakonih, pač pa na tistem, kar nekaj veljakov odloči pod lipo ali v gostilni. Več

  • Enkrat prijatelji, drugič rivali, tretjič sovražniki

    Ste kdaj skušali tujcu razložiti, v čem je bistvo hrvaško-slovenskega mejnega spora? Tudi če je strokovnjak za nacionalna vprašanja in meddržavne odnose, vas bo samo debelo gledal. Če ga peljete na piranski zvonik in mu od tam pokažete tisti zalivček, ki ga brez težav preplava povprečno izurjen plavalec, bo razumel še manj. In kaj si bo šele mislil, ko mu boste povedali, da Slovenija v arbitraži ni dobila izhoda na odprto morje, kar je bil njen namen, meja na kopnem pa je v njeno škodo in še naprej seka dvorišča, hiše, celo spalnice. Da jo pri vasi Brezovica na razdalji treh kilometrov prečkate petkrat ali šestkrat. Zato, da pridete do novozgrajenega, a praznega mejnega prehoda z lično pokošeno travico, ki ga Hrvati ne priznavajo in so do svojih hiš zgradili obvoznico. Da je danes slovensko-hrvaška meja ožičena in zastražena bolj, kot je bila meja med fašistično Italijo in ustaško NDH med drugo svetovno vojno. Da se slovenski predsednik širokousti, kako je z arbitražnim sporazumom skorajda preprečil vojno, hkrati pa tetoviranega delfinčka razkazuje po hrvaških plažah. Da ima zunanji minister počitniško hišo na Hrvaškem, tja pa gre vsako poletje tudi milijon Slovencev. In da si slovenska država, čeprav ji je razsodba v škodo, fanatično prizadeva, da bi arbitražo uresničila, hrvaška, ki je, ozko gledano, dobila precej več, pa prav tako fanatično, da je ne bi. Da se gresta državi v tistem zalivčku ribiško vojno, čeprav rib v njem ni niti za večji turistični piknik. Da padajo težke besede, kakršne navadno poslušamo pred začetkom oboroženega spopada. Seveda na koncu obupate. In rečete: balkanski »inat« pač. Več

  • Poenostavljanje dejstev, tokrat o JLA

    Bolj ko se osamosvojitev odmika in več ko imamo o njej kritičnih zgodovinskih del, bolj se hkrati tudi mitizira in ideologizira. Na institucionalni ravni recimo z množitvijo praznikov. In seveda z že tradicionalnimi ločenimi praznovanji (tudi različnih dogodkov). Na politični ravni v parlamentu ljudje, ki so se takrat komaj rodili, poslance delijo na »petokolonaše« in »prave« osamosvojitelje, kar naj bi bilo še naprej glavno politično merilo za tiste, ki hočejo v politiki obstati ali vanjo priti. Uradnim veteranskim organizacijam alternativno združenje je po zgledu hrvaških »domova branitelja« v samem središču Ljubljane kupilo skromni »dom« in v njem na ogled postavilo »relikvije osamosvojitve«, kot temu pravijo njegovi člani (menda tudi Pučnikovo pištolo, čeprav se Pučnik v času desetdnevne vojne v javnosti tako rekoč do konca ni pojavil niti ni imel nikakršne vloge). Več

  • Manipulacije s partizanskim pesnikom

    Šestega septembra bo minilo petinsedemdeset let od takrat, ko je bila objavljena znamenita pesem dr. Antona Pesnika (Otona Župančiča) »Pojte za menoj!«; to je prva pesem, objavljena v narodnoosvobodilnem tisku v Sloveniji. V Slovenskem poročevalcu je bila pesem sicer objavljena brez navedbe avtorja. Že med vojno je bila ponatisnjena pod naslovom »Veš, poet svoj dolg?« v Slovenskem zborniku 1942, in to seveda ni bil edini ponatis. Župančič je (po Miklavžu Komelju, Kako misliti partizansko umetnost?, str. 53) »pred vojno v slovenskem kulturnem prostoru figuriral kot pesnik liberalnega meščanstva, nikakor ne kot revolucionar«. A je nedvoumno, tako po dognanjih stroke kot po percepciji javnosti, postal »prvi partizanski pesnik«. Razlogi za to so prepričljivo razloženi v številnih literarnozgodovinskih in zgodovinskih delih. Pa vendar se več kot desetletje in pol ponavljajo poskusi zlorab in potvarjanja Župančičeve medvojne in povojne poezije ali pa nekakšne relativizacije njegove odločitve za narodnoosvobodilni boj, češ, Župančič je bil pa ja pesnik vseh Slovencev. Več

  • Dežela športa in turizma

    »Rada primerjam sebe pri petindvajsetih letih pa Slovenijo pri petindvajsetih. Obe ženski, obe mladi. Kaos!« (Tina Maze)  Več