Kajn in Abel

Leta 2005 so že mnogi v Ameriki svarili pred nepremičninskim balonom: počil bo! Razneslo ga bo! Toda Herman Cain je tedaj napisal kolumno, v kateri je napadel vse tiste, ki so opozarjali, da se bliža veliki pok nepremičninskega balona. Kaj se pa greste? To se ne bo zgodilo! To se ne more zgoditi! In tri leta kasneje, kake tri tedne pred zlomom finančnih trgov, je vztrajal: kaj zganjate cirkus! Saj ne bo konec sveta! Saj se ne ruši nebo! Kmalu zatem se je zgodilo prav to: nepremičninski balon je počil, finančni trgi so se zlomili. Nebo se je zrušilo, sveta je bilo konec. Herman Cain ni ravno človek, ki vidi v prihodnost, toda glej, no: zdaj je nenadoma glavni republikanski kandidat za ameriškega predsednika in rock star desnice.

Vsaj tako kažejo zadnje sondaže: v nekaterih je Mitta Romneyja, nekdanjega guvernerja Massachusettsa, ki je dolgo vodil, prehitel (27 % vs. 23 %), v drugih pa sta izenačena. Cain, ki so mu sondaže še pred kratkim kazale zelo nizko podporo, se je dobro stegnil. Ali bolje rečeno: glede na to, da je imel že tako nizko podporo, da bi lahko od kandidature povsem mirno odstopil (in ob tem ne bi nihče žaloval), to ni bil skok, ampak polet. Recimo: v sondaži, ki jo je opravila TV mreža CBS, sta z Romneyjem izenačena (17 %), toda v prejšnji sondaži TV-mreže CBS ga je podpiralo le 5 % vprašanih. In da ne bo kakega nesporazuma: »vprašani« so potencialni volivci republikanske stranke, potemtakem le tisti, ki se bodo udeležili volitev, na katerih bodo republikanci izbirali kandidata, ki se bo naslednje leto - na začetku novembra - udaril s kandidatom demokratske stranke, predsednikom Barackom Obamo.

Sliši se neverjetno, toda če bi bile volitve ta november, potem je povsem možno, da bi se udarila Obama in Cain - dva temnopolta kandidata. Afroameričan vs. Afroameričan. Hočejo republikanci klin izbiti s klinom? Temnopoltega s temnopoltim? Si republikanci tako želijo zrušiti Obamo, da so pripravljeni izvoliti drugega črnca? Svojega črnca? V slogu: ni važno, kakšne barve je, samo da žre miši! Ni važno, če je črnec, samo da je naš črnec! Ali pa to pomeni, da je Amerika res prešla v svojo »postrasno dobo«? To so začeli, kot veste, oznanjati po prelomni izvolitvi Obame, prvega ameriškega temnopoltega predsednika.

Toda tu se takoj vprašate: je mogoče, da bi republikanska stranka - stranka belcev in belega volilnega telesa - kar naenkrat tako ljubila črnca? Še več: je mogoče, da bi ga tako ljubila, da bi ga hotela celo za svojega predsedniškega kandidata? A to še ni vse: Hermana Caina ljubi tudi populistično, nativistično, nacionalistično, paranoidno, ultrapatriotsko gibanje Tea Party, ki mu očitajo, da deluje na rasni podlagi in da je - vsaj strukturno - rasistično, navsezadnje, po izvolitvi temnopoltega Obame je začelo oznanjati vrnitev k »pravi Ameriki«, »pravim ameriškim vrednotam« in »tradiciji«, potemtakem vrnitev v čase, ko so bili glavni belci in ko so belci vladali črncem, ne pa obratno. Tudi to še ni vse: celo konservativni puristi, ki trdijo, da je imela Amerika v zadnjih osemdesetih letih le enega konservativnega predsednika, Ronalda Reagana (Eisenhower, Nixon in oba Busha niso bili dovolj konservativni!), pravijo, da je Cain pravi konservativec, novi Ronald Reagan.

V Mitta Romneyja, ki že vse od začetka velja za glavnega favorita, so se zaletavali mnogi kandidati. Najprej se je vanj zaletaval magnat Donald Trump - in ga ujel. Toda kmalu zatem je padel in izpadel. Potem se je vanj zaletavala energična, fotogenična, zelo konservativna kongresnica Michele Bachmann, ljubljenka gibanja Tea Party - in ga ujela. Toda kmalu zatem je tudi ona hitro padla. Ratingi so ji šli globoko na jug. Potem se je vanj zaletaval teksaški guverner Rick Perry, prav tako ljubljenec gibanja Tea Party - in ga ujel. In tudi on je potem naglo izgubil višino. Ni rekel le, da je evolucija samo mit in da so podnebne spremembe le potegavščina, ampak je ameriško revolucijo postavil v 16. stoletje. Kot Bush. In ratingi so mu šli v Teksas. Zdaj se v Romneyja zaletava Herman Cain: bo ostal v igri ali pa bo tudi on padel? Ne, pravijo konservativci - Cain je novi Reagan. V čem je torej trik? Zakaj se je ameriška desnica na lepem tako zaljubila v črnca?

Za začetek, Herman Cain ima zgodbo. Bil je zelo reven. Njegov oče je delal v treh službah hkrati, da je preživel družino, mati je bila služkinja - na rasističnem jugu. Še čevljev niso imeli. Toda Herman, pojem deprivilegiranosti, se je potem spektakularno prebil: študiral je in diplomiral, postal matematik, menedžer pri Coca-Coli in Pillsburyju, predsednik podružnice zvezne banke v Kansas Cityju in direktor verige picerij Godfather's Pizza, ki se je oglaševala s sloganom »Pica, ki je ne moreš zavrniti«, kolumnist, voditelj debatnega radijskega šova in predsedniški kandidat. Ergo: Herman Cain je bil na začetku zelo reven - zdaj je zelo bogat. Njegova zgodba je zgodba o ameriškem uspehu, zgodba o ameriškem snu, zgodba o Ameriki. Če delaš, če si priden, če si vztrajen in podjeten, potem uspeš. Cain je v očeh desnice dokaz, da ameriški sen funkcionira. Dokaz, da Amerika funkcionira.

Toda vera v Ameriko je pri Cainu prišla v paketu z vero v kapitalizem - oziroma z vero v ameriški free enterprise, kot radi rečejo ameriški konservativci. Cain je vse naredil sam, z lastnimi rokami, z lastno voljo, brez zunanje, državne pomoči. Self-made man. In še vedno dela vse sam, vsaj sodeč po polletnem finančnem poročilu, ki ga je predložil štab njegove predvolilne kampanje - v prvih šestih mesecih letošnjega leta je namreč za svetovanje porabil le dobrih 55.000 dolarjev. Drugi, recimo Mitt Romney, so v tem času za svetovanje zmetali na milijone dolarjev.

Cain je bil torej poslovnež, ne pa politik, kar je spet dobra zgodba. To namreč pomeni troje. Prvič, da je človek, ki se odloča - ki zna odločati - ki je odločen - ki ima rešitve. Drugič, da ni del politične elite - da ni del washingtonskega establišmenta - da ni ujetnik političnih kupčij. In tretjič, da je - tako kot Reagan - zagovornik »vitke« države, da verjame, da je država problem, ne pa rešitev, da se mora nujno umakniti iz človeških življenj ter vse prepustiti prostemu trgu, vključno s kompletno socialo. Univerzalno zdravstveno zavarovanje (Obamacare), ki ga je vpeljal Obama, bi, kot pravi, ukinil. In to takoj, že po nekaj dneh, ko bi prišel v Belo hišo. Svoj kabinet bo, kot pravi v svoji avtobiografiji (To je Herman Cain - moja pot v Belo hišo), napolnil z ministri, ki bodo bolj menedžerji kot ministri - vlado bo spremenil v menedžment, v izvršilni komite, verjetno zmodeliran po korporativnem ustroju verige picerij Godfather's Pizza. In seveda, ko bodo drugi po njegovi inavguraciji še plesali in slavili, bo sam že sedel v Ovalni pisarni in delal.

V očeh Hermana Caina in ideologije, ki jo oznanja, so tisti, ki niso obogateli, krivi, ali bolje rečeno - tisti, ki niso obogateli, so grešniki. Vera v Ameriko in kapitalizem pride v paketu z vero v Boga. 

Caina - populističnega antipolitika, temnopolto verzijo Donalda Trumpa - razglašajo za utelešenje »zdravega razuma«. Logično. Tudi sam se ima za doktorja zdravega razuma. In ne pozabite: tudi Tea Party se ima za gibanje »zdravega razuma«. In kako desnica razume »zdrav razum«? Kot kombinacijo ekonomskega liberalizma in socialne konservativnosti. Ergo: kot vladavino trga. Nič ni zunaj trga, nič ni nad trgom, nič ni pod trgom, vse je na trgu. Cain je advokat ideologije, ki je leta 2008 pripeljala do velikega poka nepremičninskega balona, zloma finančnih trgov in hude globalne krize. Tistim, ki po vsem svetu protestirajo proti diktaturi finančnega kapitala (»Okupirajmo Wall Street«), je zabrusil: »Če nimate dela in če niste bogati, potem ste sami krivi!« Brezposelni so sami krivi, da so brezposelni. Revni so sami krivi, da so revni. Ni kaj: Herman Cain je na liniji. Je pa res, da bo to filozofijo v teh časih težko prodal, še zlasti črncem - med brezposelnimi je namreč večina temnopoltih. So res sami krivi, da so brezposelni? Ali pa ima to tudi kako zvezo s sistemom, v katerem živijo? Če je med brezposelnimi večina pripadnikov ene rase (in to tiste, ki v sami Ameriki ni v večini!), ali to pomeni, da ameriški kapitalizem in ameriški sen funkcionirata? Če lahko funkcionirata le tako, da segregirata, da torej delujeta na rasni podlagi, potem bi težko rekli, da funkcionirata. Če ne funkcionirata za vse, potem ne funkcionirata.

V očeh Hermana Caina in ideologije, ki jo oznanja, so tisti, ki niso obogateli, krivi, ali bolje rečeno - tisti, ki niso obogateli, so grešniki. Kar pa ni čudno: vera v Ameriko in kapitalizem pride v paketu z vero v Boga. »Ameriški sen lahko dosežeš le tako, da veruješ v Boga,« pravi Cain, ki v demokratih vidi ultimativno Zlo - rušilce ameriškega sna. Ker zavračajo »vitko« državo. Ker državo vedno le redijo. Ker ne dojamejo, da je država problem, ne pa rešitev. Ker ljudi ne prepustijo prostemu trgu. Jih bo že Bog sortiral! Krščanski Bog, se razume. Ko so ga vprašali, ali bi v svoj kabinet vzel muslimana, je odvrnil: Ne! In zakaj ne? Ker hočejo muslimani v Ameriko vpeljati šeriatsko pravo. Definitivno: Herman Cain je na liniji.

Da bi čim bolj zvenel kot Reagan, ki je izvedel veliko davčno reformo, s katero so bogati še bolj obogateli, revni pa postali še bolj revni, je tudi sam napovedal masivno, spektakularno davčno reformo - tri devetke. Alias: 9-9-9. Kar pomeni: stopnja za odmero dohodnine bo 9 %, stopnja za odmero korporativnega davka bo 9 % in stopnja za odmero prometnega davka bo 9 %. 9-9-9! To je njegov novi slogan. Jon Huntsman, prav tako republikanski kandidat, je mislil, da Cain govori o ceni pic (9,99), Michele Bachmann, ki povsod vidi Satana, pa je rekla, da so tri devetice le okrog obrnjene šestice. 6-6-6! Satan! No, potem je bil Satan tudi Ronald Reagan. Insajderji so namreč hitro izračunali, da bo Cainova davčna reforma naredila to, kar je naredila Reaganova davčna reforma - razbremenila bogate in obremenila revne. Družbeno bogastvo bo preusmeril navzgor. V času hude krize! Cain pravi, da bi njegovo davčno reformo pozdravili vsi ljudje. Šur. Vsi ljudje z Wall Streeta. Ljudem, ki so s špekuliranjem iztirili finančne trge, Ameriko in svet, bo dal še več denarja za špekuliranje.

Ko govori, govori v kadencah, tipičnih za pridigarje, kar je logično: to pospešuje prodajo. In linijo. Cain, ki zveni kot kak motivacijski guru, kot impersonator Ronalda Reagana, »velikega komunikatorja«, tudi ni brez smisla za humor. A po drugi strani: ste kdaj videli dobrega prodajalca, ki ne bi imel zelo živega smisla za humor? Na nekem shodu je rekel, da je treba ilegalno priseljevanje v Ameriko ustaviti in da bo vzdolž celotne ameriško-mehiške meje postavil kitajski zid ali pa, še raje, električno ograjo, ki bo ubila vsakogar, ki bo skušal v Ameriko priti ilegalno. Ko so ga novinarji potem stisnili, je rekel, da se je le šalil. Vidite. Toda ne nekem drugem shodu je rekel, da bi na ameriško-mehiško mejo poslal vojsko - »s pravim orožjem in pravimi naboji«. To pa že ni več le šala - to je stand-up.

Koča strica Toma

Herman Cain je rekel, da »Obama ni pravi črnec« in da se »liberalni establišment boji, da bi proti Obami kandidiral pravi črnec«. Zakaj Obama ni »pravi črnec«? Ker je ves plah in boječ, ko bi se moral odločati - »pravi črnci« pa niso taki. In dalje: ker je »dokumentirano«, kot je rekel, da je bila njegova mati belka, ne pa črnka. Dokumentirano? To, da je bila Obamova mati belka, je torej dokumentirano. Črno na belem. Kaj to pomeni? Da kaj ni dokumentirano? Čakajte: kaj že ni dokumentirano? Desničarji, teapartijci in rasisti pravijo, da ni dokumentirano to, da je bil Obama rojen v Ameriki. Ali natančneje: prav gibanje Tea Party je najbolj fanatično trdilo in dokazovalo, da Obama, ki so ga na transparentih risali kot opico ali pa afriškega čarovnika, ni bil rojen v Ameriki in da sploh nima rojstnega lista. Češ: v Keniji nimajo rojstnih listov. Tam naj bi bil rojen, pravijo teapartijci. Kenijec!

Kaj to pomeni, veste: če ni rojen v Ameriki, ne bi smel postati ameriški predsednik. Za ameriškega predsednika lahko kandidira le Američan, ki je bil rojen v Ameriki. Mogočni Henry Kissinger, Nixonov svetovalec za nacionalno varnost in zunanji minister, ni mogel nikoli kandidirati za ameriškega predsednika - ker ni bil rojen v Ameriki, ampak v Nemčiji. Tudi Arnold Schwarzenegger, veliki governator Kalifornije, ne more kandidirati za ameriškega predsednika - ker ni bil rojen v Ameriki, ampak v Avstriji.

Cain je novi Reagan, pravijo konservativci. V čem je trik? Zakaj se je ameriška desnica na lepem tako zaljubila v črnca?

Sporočilo teapartijcev je bilo jasno: ker ni dokumentirano, da je bil Obama rojen v Ameriki (v resnici je!), pomeni, da je nelegitimni ameriški predsednik. Toda podton je bil na dlani: Obama ni legitimen, ker je temnopolt. Črnec ne more biti ameriški predsednik. Vsaj ne v »pravi Ameriki«. Zakaj je potem gibanje Tea Party, ki skuša kot republikanskega kandidata vsiliti svojega človeka in obenem preprečiti, da bi republikanski kandidat postal kak uradni kandidat republikanske stranke (npr. Mitt Romney), tako navdušeno pozdravilo Hermana Caina? Ker je »pravi črnec«? Točno - Cain se ima za »pravega črnca«. In tudi desnica v njem vidi »pravega črnca«. Pa ne zato, ker ni ves plah in boječ, ko se mora odločati, in ker je črnec po obeh starših, očetu in materi, ampak zato, ker je znanilec »prave Amerike«, v kateri bodo črnci spet »pravi črnci«. Kot nekoč. V času segregacije, belske dominacije, rasnih zakonov.

Cainova zaljubljenost v republikansko stranko in gibanje Tea Party - in njegovo meditiranje o »pravih črncih« - je afroameriško skupnost zelo razburilo, celo razbesnelo. Afroameriški komentatorji, analitiki in aktivisti namreč pravijo, da je Cain črnec, ki hoče na vsak način ugajati belcem - črnec, ki hoče, da bi ga belci trepljali - črnec, ki dela vse, da bi ga belci ljubili - črnec, ki hoče zabavati svojega belega gospodarja - črnec, ki je bolj bel od belcev - črnec, ki hrani rasistične fantazije. V času rasnih zakonov, ki so veljali predvsem na ameriškem jugu, ali pa še prej, v času sužnjelastništva, je za »dobrega« in »pravega črnca« veljal le črnec, ki je dobro služil belskemu gospodarju.

Še več: Cain je v očeh kritikov črnec, ki ne kaže nobene pripadnosti črnski skupnosti in črnski rasi - črnec, ki mu je nerodno, da je črnec - črnec, ki je izdal svojo raso - črnec, ki se dela, kot da črnci ne obstajajo - črnec, ki se obnaša, kot da ni črnec - črnec, ki se dela, kot da rasizem in rasni problem v Ameriki ne obstajata - črnec, ki misli, da živi v postrasni Ameriki in da belci v njem vidijo belca. »Rasizem nikogar več usodno ne zadržuje.« Ergo: rasizem ni več motnja ali pa dejavnik. Zakaj je potem zaprtih toliko črncev? In zakaj je toliko črncev brezposelnih? Cain, ki očitno verjame v mit o rasizmu-brez-rasistov, črncem dopoveduje, da bodo uspeli le, če se bodo obnašali kot belci - če se bodo torej obnašali kot »pravi črnci«. Če bodo belske maskote.

Hočejo republikanci klin izbiti s klinom? Temnopoltega s temnopoltim? V slogu: ni važno, kakšne barve je, samo da žre miši!

Afroameriška skupnost, ki se je uprla Cainovi barvni slepoti ter njegovim apologijam rasizma in zanikovanju belske dominacije, pravi, da je Cain »črnski rasist«. Bolj ko zanika rasizem, raje ga imajo belci, »njegovi sponzorji in njegova reakcionarna publika«. Cain pa pravi, da so rasisti tisti črnci, ki ga kritizirajo. Gibanju Tea Party je to všeč: Cain rasizma ne očita belcem. Teapartijcem pa to pride še kako prav: Herman Cain je dokaz, da teapartijci - konservativci, belska desnica, republikanci - niso rasisti, da torej nimajo ničesar proti črncem. Belski teapartijski množici je na nekem shodu rekel: »Niste rasisti, ampak patrioti!« Kar je seveda poziv črncem, ki tradicionalno in v veliki večini volijo demokrate: hej, prestopite raje na našo stran! Postanite republikanci! Pridite na Tea Party! Glasujte proti Obami! Izvolite Caina, »pravega črnca«! Še več: Cain, »črnska verzija Horatia Algerja«, »stric Tom«, »rasna verzija stockholmskega sindroma«, je dokaz, da črnci ne potrebujejo več demokratske stranke, da bi skrbela za njih. Cain je celo rekel, da je demokratska stranka črncem tako izprala možgane, da sploh niso več sposobni misliti s svojo glavo (kot on), demokratsko stranko pa je razglasil za »plantažo« črnskih volivcev. To zveni dramatično, toda s tem je le prikimal dvema najbolj tipičnima rasističnima klišejema: prvič, da so črnci leni, da torej premalo delajo, in drugič, da črnci niso tako pametni kot belci, da so torej inferiorni.

Vprašanje je le: ga desnica res ljubi? Ali pa ga ljubi le začasno, pač zato, da bi dokazala, da ni rasistična, in da bi na svojo stran zvlekla afroameriško populacijo, potem pa bi ga zavrgla, ker preprosto ne more iz svoje kože?