Urša Marn

28. 10. 2011  |  Mladina 43  |  Družba

»Ključni razlog za sedanjo krizo je pohlep«

Helmut Holl, tehnični direktor nemškega podjetja Baufritz, ki se ukvarja z gradnjo ekoloških lesenih hiš in ki je slovenskemu društvu Barka zgradilo in podarilo milijon evrov vredno delavnico na Jeprci pri Medvodah, namenjeno odraslim osebam z motnjami v duševnem razvoju

Intervju

Helmut Holl

Helmut Holl
© Borut Krajnc

Podjetje Baufritz, ki je četrto generacijo v lasti družine Fritz, je eno najinovativnejših in najuspešnejših nemških podjetij, ki se ukvarjajo z gradnjo ekoloških lesenih hiš. Obenem je tudi zelo radodarno podjetje, saj je slovenskemu društvu Barka zgradilo in podarilo kar milijon evrov vredno delavnico na Jeprci pri Medvodah, namenjeno odraslim osebam z motnjami v duševnem razvoju in tistim, ki z njimi živijo in delajo. Zgodba je še toliko neverjetnejša, ker so v podjetju Baufritz to darilo načrtovali pred krizo, realizirali pa so ga med njo, ko je bilo tudi podjetje samo v precejšnjih težavah. Lahko bi se premislili, a se niso. Podjetje je podarilo material, lokalna bavarska župnija je z darovi pokrila stroške prevoza in poskrbela za celotno oskrbo delavcev, tudi za njihovo hrano, delavci pa so med počitnicami in v prostem času opravili vsa dela. V zameno niso pričakovali nobene promocije, kaj šele, da bi si od tega obetali posel na slovenskem trgu. Največjo zaslugo za to res neverjetno dejanje ima tehnični direktor podjetja Helmut Holl, saj je prav on lastnike Baufritza prepričal, da so se odločili za donacijo, zaposlene pa, da so gradnji objekta namenili kar 1871 ur svojega prostega časa in 95 dni počitnic. Holla, ki je po izobrazbi diplomirani inženir lesarstva, odlikuje racionalno in učinkovito razmišljanje. Toda na prvem mestu je zanj vedno zadovoljstvo sodelavcev in ljudi nasploh. Zato poleg polnega delovnega časa v podjetju že leta deluje tudi v odborih različnih izobraževalnih ustanov, kulturnih in verskih fundacij. Pred kratkim je predaval na simpoziju o novih načinih vodenja in družbeni odgovornosti podjetij v času krize, ki ga je v sodelovanju z društvom Barka pripravila Gospodarska zbornica Slovenije.

Podjetje Baufritz je bilo ustanovljeno že leta 1896, toda pravi vzpon je doživelo v zadnjih 25 letih. Kako vam je iz majhnega tradicionalnega tesarstva s 30 zaposlenimi uspelo ustvariti eno najuspešnejših nemških podjetij za gradnjo ekoloških montažnih hiš, v katerem je zaposlenih 280 ljudi, na leto zgradi 200 hiš in ustvari 60 milijonov evrov prihodkov?

Odkrili smo tržno nišo. Vse se je začelo s tem, ko je lastnica podjetja gospa Fritz zbolela za rakom. Družina se je takrat odločila, da se proti bolezni ne bo borila s klasično medicino, temveč s homeopatijo. Pravzaprav se je vsa družina v celoti usmerila v naraven način življenja, to pa se je odrazilo tudi v poslovanju podjetja. Leta 1985 je podjetje zbudilo pozornost s svojim prvim ekološkim izdelkom. Za tiste čase so bile ekološke hiše nekaj skoraj nezaslišanega. Niso nas jemali resno. Sčasoma, ko je zdrav način življenja postajal vse bolj priljubljen in tudi družbeno sprejemljiv, se je izkazalo, da smo imeli prav. Takrat smo že bili v prednosti pred konkurenti.

»Potrošniki smo pri nakupu avtomobila že prevzeli navado kupovati serijski izdelek, ko pa gre za hišo, še kar vztrajamo pri unikatu, pa čeprav je to dražje.«

Danes se pod izrazom ekološko prodajajo najrazličnejši izdelki, ki to v resnici niso. Kako naj potrošnik ve, da je hiša res ekološka?

Za nas je to kar velik problem, kajti številna podjetja ponujajo hiše, pri katerih je ekološki zgolj en element, na primer izolacija, drugih elementov pa ne upoštevajo. Kaj več od tega, da potrošnike opozarjamo na stvari, zaradi katerih je hiša dejansko ekološka, žal ne moremo storiti. Sami si prizadevamo, da je ekološki celoten proizvod. Vzemiva za primer onesnaževanje z električnim tokom. Vse hiše, ki jih izdelamo v našem podjetju, so obdane z ovojnico, ki stanovalce ščiti pred vdiranjem električnega smoga od zunaj. Temu smogu smo vse bolj izpostavljeni tudi zato, ker so oddajniki za mobilne telefone postavljeni v neposredno bližino bivališč. Zaradi vse večje uporabe električnih naprav ne zadošča, da hiše zaščitimo le navzven, pač pa jih je treba zaščititi tudi navznoter. Zato vse inštalacijske kable v naših hišah ovijemo v zaščitno ovojnico.

Delavnica na Jeprci pri Medvodah, ki jo je slovenskemu društvu Barka podarilo podjetje Baufritz.

Delavnica na Jeprci pri Medvodah, ki jo je slovenskemu društvu Barka podarilo podjetje Baufritz.
© Tjaša Zajc

Vaše hiše niso le ekološke, ampak so tudi arhitekturno zanimive. Koliko arhitektov imate zaposlenih v podjetju?

Nobenega. Imamo pa vzpostavljeno razvejeno zunanjo mrežo arhitekturnih birojev. Ko razvijamo nov proizvod, ga posredujemo v razmišljanje vsem birojem v mreži. Če ima kdo dobro rešitev, z njo seznanimo tudi druge biroje v mreži in tako širimo dobre zamisli.

Če prav razumem, posamezne kose hiš izdelate v tovarni, nato pa jih na terenu le še sestavite?

Tako je. Hiše v obratu izdelamo do obrtniških del, kot so elektroinštalacije in gretje. Si pa prizadevamo, da bi v prihodnje tudi obrtniška dela pripravili že v obratu in ne šele na terenu. Tako delavci ne bi bili izpostavljeni slabemu vremenu, delali bi torej na toplem in suhem.

Je gradnja hiš s prefabriciranimi kosi cenejša?

Ne. Je pa zato izdelek bistveno kakovostnejši. Seveda je za to potrebna na milimeter natančna izdelava, kar je mogoče samo tako, da je proizvodnja avtomatizirana. Podatke za vsako hišo vnesemo v računalnik, nato pa stroji na podlagi tega izrežejo posamezne kose. Vzemiva za primer izolacijo, ki jo pri nas izdelujemo iz lesnih oblancev. Da so ti ravno prav veliki, jih pred uporabo dvakrat filtriramo. Če bi bili preveliki ali premajhni, izolacija ne bi bila dovolj kakovostna. Prav tako pomembno je, kako zgostimo izolacijsko maso, kar tudi naredimo strojno, na podlagi ustreznega vnosa podatkov v računalnik. Poudarek na vnaprejšnjih pripravah je še toliko pomembnejši, ko gradiš z lesom, saj je ta občutljiv za vlago. Da se ne utegne napiti vode, moramo hiše sestaviti čim hitreje. Navadno enodružinsko hišo na terenu postavimo v enem dnevu, za montažo večjih objektov pa potrebujemo dva do tri dni.

V podjetju Baufritz so darilo načrtovali pred krizo, realizirali pa so ga med njo, ko je bilo tudi podjetje samo v precejšnjih težavah. Lahko bi se premislili, a se niso.

V podjetju Baufritz so darilo načrtovali pred krizo, realizirali pa so ga med njo, ko je bilo tudi podjetje samo v precejšnjih težavah. Lahko bi se premislili, a se niso.
© Tjaša Zajc

V Sloveniji so mnogi še vedno prepričani, da lesena hiša ne bo kljubovala času, če ne bo lakirana oziroma zaščitena s premazi proti škodljivcem. Vi pa, prav nasprotno, ne uporabljate nobenih umetnih zaščitnih sredstev.

Ekološka hiša ne bi bila ekološka, če bi uporabljali strupene premaze. Načrtno smo se jim odrekli že takrat, ko je nemška zakonodaja še predpisovala obvezno uporabo zaščitnih premazov. S tem smo ogromno tvegali, kajti če bi nas tožil en sam naročnik hiše, bi podjetje propadlo. Prav zato sem danes prepričan, da je predpise dovoljeno tudi kršiti, vendar samo takrat, ko je to v korist uporabnikov.

Izolacija v naših hišah je proti škodljivcem zaščitena samo z naravnimi sredstvi, in sicer s sodo in sirotko. Gre za naš izum. Najpomembnejša zaščita pri lesenih hišah je seveda pravilna uporaba. Poglejte več sto let stare lesene hiše v Skandinaviji ali Rusiji - čeprav niso zaščitene z umetnimi premazi, stojijo še danes. Z lesom so težave samo, če pri gradnji delaš napake. Ne sme se izpostavljati vlagi, ker sicer začne gniti. Ključno je torej, da se pred uporabo ustrezno posuši in da se med montažo ne navlaži.

»Da nam zaradi upada naročil ni bilo treba odpuščati, smo se z zaposlenimi dogovorili, da v času krize delajo manj ur, a še vedno za polno plačilo, razliko v urah pa nadomestijo, ko si podjetje opomore.«

Vsaka od vaših hiš je unikat.

Žal. Če bi bila proizvodnja serijska, bi bile hiše cenejše, njihova kakovost pa bi bila še višja. Škoda je, da podatke za hišo lahko uporabimo samo enkrat, nato pa jih moramo zavreči. Potrošniki smo pri nakupu avtomobila že prevzeli navado kupovati serijski izdelek, ko pa gre za hišo, še kar vztrajamo pri unikatu, pa čeprav je to dražje.

Kvadratni meter vaše hiše stane približno dva tisoč evrov, kar je še enkrat več kot stanejo podobne montažne lesene hiše slovenskih proizvajalcev. Zakaj je cena tako visoka?

Zato, ker uporabljamo samo najboljše in s tem dražje materiale, pa tudi zato, ker je vsaka hiša unikat. Za razvoj novih postopkov in novih strojev, ki so sposobni izdelati posamezne elemente, so potrebni milijoni, to pa se seveda odraža v ceni hiš.

Če je cilj države graditi do okolja prijazne hiše, pa cena teh hiš ni dosegljiva povprečnemu potrošniku, bi bilo morda pametno, da bi država ekološko gradnjo izdatneje sofinancirala.

Po mojem ni dobro, da se stvari urejajo od zgoraj. Potrošnik se lahko odloči, da bo imel veliko hišo, s katero se bo postavljal, pa čeprav bo ta imela elemente, ki so zdravju škodljivi. Lahko pa se tudi odloči, da bo živel v pol manjši hiši, v kateri sicer ne bo imel povsem nove kuhinje ali novega kavča, bo pa hiša ekološka. Veliko je torej odvisno od nas samih in od tega, v kako zdravem okolju želimo bivati.

Znano je, da imajo ženske pri gradnji družinske hiše zadnjo besedo. Ali to pomeni, da celoten marketing podjetja prilagajate okusu žensk?

Ja. Ženskega okusa ne upoštevamo le, ko gre za marketing, ampak tudi ko gre za videz hiš. Načeloma ženske ne marajo kockastih hiš, želijo okrogline, to pa naše delo seveda precej otežuje. Uvajamo vse več novih oblik, kot so na primer elipsasta stopnišča, hkrati pa uporabljamo čim naravnejše in čim bolj fine materiale, ki so ženskam bolj pisani na kožo. Ne oziramo se na to, kaj dela konkurenca, pač pa skušamo najti svojo pot. Namesto gradbenih sejmov obiskujemo pohištvene, ker so ti v arhitekturi in gradnji vedno korak naprej. Hkrati spremljamo modne smernice v tekstilni industriji, na primer katere barve so v trendu in jih ženske rade nosijo, zato da temu prilagodimo barve v naših hišah.

V novozgrajenem lesenem objektu je tudi lično opremljena kapela.

V novozgrajenem lesenem objektu je tudi lično opremljena kapela.
© Tjaša Zajc

Na predavanju ste omenili, da je pri interakciji s strankami ključno, da jim prisluhnete, da jim ničesar ne vsiljujete, ampak jim samo svetujete.

Tega načela ne uporabljamo samo v odnosih s strankami, pač pa tudi v odnosih s sodelavci in kooperanti. Če kooperant svoje delo opravlja dobro, sva si enakopravna. Če pa dela slabo, mu moram to seveda povedati, hkrati pa mu moram dati priložnost, da mi razloži, zakaj dela ne opravlja dobro. Tako iščeva ravnotežje. To načelo ne velja le v poslu, pač pa v življenju nasploh. Če ne bi znal prisluhniti svoji ženi in ona ne bi znala prisluhniti meni, bi se najin zakon znašel v težavah. Tu gre preprosto za spoštovanje sočloveka.

Kaj je po vašem ključni razlog za sedanjo gospodarsko krizo?

Z eno besedo: pohlep. Gre za peščico ljudi, ki so brez večjega lastnega tveganja in s tujim denarjem prišli do ogromno kapitala. Po mojem je bila glavna napaka storjena, ko se je denar ločil od zlata, s čimer se je denarju odvzela vrednost. Kar 90 odstotkov denarja, ki je danes v svetovnem obtoku, nima oprijemljive vrednosti. To so le prazne številke. Težava je, da nekateri z denarjem operirajo, ne da bi se ozirali na druge. Tak sistem na dolgi rok ne more delovati.

Kako gledate na množične proteste na Wall Streetu in drugod po svetu? Je z ulično revolucijo mogoče kaj spremeniti, če ne bomo prej spremenili sami sebe?

Strinjam se, da moramo začeti sami pri sebi. Vsak posameznik lahko da dober zgled, s katerim sčasoma okuži druge. Iz tega se bo oblikovalo majhno gibanje, ki bo sčasoma preraslo v vse večje, tako veliko, da bo lahko spremenilo svet. Ne gre torej za to, da demonstriramo na cesti, gre za to, da vsak izmed nas dela dobro. Če vam obljubljajo donos v višini osmih ali devetih odstotkov, hkrati pa obresti znašajo od dva do tri odstotke, je jasno, da je s to ponudbo nekaj hudo narobe. Namesto da verjamemo obljubam o visokih donosih, denar raje naložimo v kaj, s čimer bomo koristili drugim. Kot veste, se je ta kriza začela na ameriškem trgu nepremičnin. Mnogi Američani so si hiše kupili, ker so računali, da bo njihova vrednost samo naraščala in jih bodo z dobič-kom prodali. Seveda ta igra ne more iti v neskončnost, balon preveč napihnjene vrednosti nepremičnin prej ali slej poči.

Kako krizo občutite v vašem podjetju? Slovenski trg nepremičnin je skoraj povsem zastal. Kako pa je s tem v Nemčiji?

Lansko in predlansko leto sta bili tudi za nas težki. Tretjino proizvodnje izvozimo, predvsem v Luksemburg, Veliko Britanijo, Švico in Kanado, deloma pa tudi v Avstrijo. Pred letom 2009 smo veliko gradili zlasti za britanski trg, po izbruhu finančne krize, ki je britanski trg močno prizadela, pa nam tja ni uspelo prodati niti ene hiše več. Čeprav smo to izgubo skušali ublažiti s povečanjem prodaje na nemškem trgu, se nam je promet na vrhuncu krize vseeno zmanjšal. Tako smo leta 2009 ustvarili 54 milijonov evrov prometa, leta 2010 pa 52 milijonov evrov, zaradi česar se je podjetje znašlo v težavah. Na srečo so se letos razmere izboljšale, saj se je vrednost prometa zvišala na 60 milijonov evrov. Kriza za podjetja ne pomeni nujno katastrofe. Lahko je tudi priložnost, da se podjetje še dodatno racionalizira, da proizvodne procese poenostavi, izboljša in poceni. Kriza sproži sile, ki od človeka zahtevajo, da ukrepa. Eni se nanjo odzovejo tako, da se prepustijo depresiji, s čimer sami sebe ohromijo, to pa jih pahne v še globlje brezno, tako globoko, da iz njega ni več vrnitve. Drugi ravnajo nasprotno; vprašajo se, kaj lahko storijo, da se iz krize hitreje izkopljejo. Gre za samoohranitveni nagon, ki ni značilen samo za posameznike, temveč tudi za podjetja.

»Konkurenčnost in družbena odgovornost se ne izključujeta. Prav nasprotno. Skrb za zaposlene prinaša večje zadovoljstvo zaposlenih, to pa se kaže v večji učinkovitosti in kakovosti.«

Je kapitalistični tržni sistem in njegovo tekmovalno naravo sploh mogoče počlovečiti ali pa je to iluzija, zlasti še, ker se ta sistem napaja prav iz pohlepa?

Nobena skrajnost ni dobra. Tako kot ni dobro, da bi kapitalistična tržna logika prevladala nad socialno komponento, tudi ni dobro, da bi socialna komponenta prevladala nad tržno logiko. Čim preveč poudarimo samo en del, s tem ustvarimo neravnovesje. To velja za družbo in za podjetje. Zagovarjam stališče, naj vsak v dobro družbe prispeva to, kar lahko. Ne smemo dovoliti, da bi nekateri samo zahtevali, ne da bi hkrati prevzemali odgovornost. Obstajajo ljudje, ki nimajo toliko darov, so pa lojalni in pridni delavci in lahko veliko prispevajo k uspehu podjetja. Prav tako se mi ne zdi nič narobe s tem, da tiste, ki podjetju veliko prispevajo, boljše nagradimo. Če bi vsi delali odgovorno in izkoristili vse talente, ki jih imajo na razpolago, bi tako v podjetjih in v celotni družbi ustvarili ravnovesje.

Bi morali delavci imeti pravico do udeležbe pri dobičku podjetja?

V našem podjetju tega še nimamo. Je pa to gotovo prava rešitev za prihodnost. Po mojem ni dobro, če je udeležba zaposlenih pri dobičku zakonsko predpisana. Takšna odločitev mora dozoreti v glavah podjetnikov. Udeležba pri dobičku je seveda smiselna samo do določene stopnje. Pretežni del dobička mora ostati v podjetju za nadaljnje investicije in s tem ohranjanje delovnih mest. Brez investicij ni razvoja, brez razvoja pa podjetje postane vse manj konkurenčno in postopoma propade. Vsak delavec, ki želi biti udeležen pri dobičku, mora seveda vzeti v zakup, da bo udeležen tudi pri morebitni izgubi. Je pa to za zaposlene lahko odlična spodbuda, saj se bo vsak skušal ravnati kot mali podjetnik, ki mu ni vseeno za prihodnost podjetja.

V številnih podjetjih družbeno odgovornost razumejo zgolj kot promocijsko sredstvo, ki jim olajša prodajo izdelkov in storitev. Kako pa jo razumete vi?

Nič nimam proti temu, da podjetje družbeno odgovornost izkoristi za svojo reklamo. Ne sme pa to biti glavni vzgib. Ključen je prvi impulz: ali to delam samo zaradi svoje koristi ali zato, ker želim storiti kaj dobrega za druge, za skupnost. Gnati te mora želja po spreminjanju sveta na boljše. Naj povem na primeru. Zaposlenim v našem podjetju smo že pred leti ponudili otroške jasli, to smo storili celo prvi med bavarskimi podjetji. Po eni strani smo to naredili zato, da ne bi izgubili dobrih delavk. Lahko bi torej rekli, da je šlo za sebično dejanje. Toda hkrati imajo od tega korist tudi delavke. Pri čemer jih nihče ne sili, da morajo otroke imeti v naših jaslih. Lahko izbirajo povsem svobodno.

Otroške jasli niso edina ugodnost, ki jo ponujate zaposlenim. Med drugim ste poskrbeli za talno gretje lesenih tal v obratu, da delavcev ne zebe v noge, izumili ste ergonomičen stol za voznike viličarjev, omogočate izobraževalne seminarje, poleg tega mladim praktikantom že v času šolanja izplačujete po sto evrov žepnine na mesec, tistim, ki se težje učijo, pa ponujate tudi brezplačne inštrukcije. Je podjetje, ki zagotavlja toliko ugodnosti, v današnjem tekmovalno naravnanem svetu sploh še lahko konkurenčno?

Konkurenčnost in družbena odgovornost se ne izključujeta. Prav nasprotno. Skrb za zaposlene prinaša večje zadovoljstvo zaposlenih, to pa se kaže v večji učinkovitosti in kakovosti. Družbeno odgovorno obnašanje podjetju prinaša tudi večji ugled, s čimer si utrjuje poslovne povezave, zagotavlja zvestobo kupcev, omogoča kakovostno dobavno verigo, prinaša pa tudi nove poslovne priložnosti. Več ko vlagaš v zaposlene, bolj se počutijo upoštevane in povezane s podjetjem, zato delo bolje opravljajo. Za podjetje to dolgoročno pomeni višje dobičke, se pravi, da imamo nazadnje od tega korist vsi. Ker smo družinsko podjetje, delujemo na srednji in dolgi rok, delniške družbe pa so prisiljene v odločitve, ki njihovim lastnikom v čim krajšem možnem času zagotavljajo čim višji donos. Po mojem so prav srednje velika in majhna družinska podjetja eden glavnih razlogov za gospodarski uspeh Nemčije.

Ali nemška država posebej spodbuja majhna in srednje velika družinska podjetja?

Nič bolj kot druga podjetja. Nemška zvezna vlada je delovna mesta na vrhuncu krize reševala s skrajšanim delovnim časom. Podjetje Baufritz te možnosti ni izkoristilo, kajti skrajšani delovni čas za delavce ne pomeni le manj delovnih ur, pač pa tudi nižje plačilo. Da nam zaradi upada dela ni bilo treba odpuščati, smo se z zaposlenimi dogovorili, da v času krize delajo manj ur, a še vedno za polno plačilo, razliko v urah pa nadomestijo, ko si podjetje opomore. Šlo je za svojevrstno posojilo zaposlenim.

Nemčija ima danes kljub krizi najnižjo stopnjo brezposelnosti v zadnjih 20 letih. Kako je to mogoče?

V Nemčiji smo se že v dobrih časih pripravljali na krizo. Proizvodnjo smo skrčili na bistveno in jo poenostavili. Stroške smo zmanjšali povsod tam, kjer je bilo to mogoče. Poleg tega je veliko nemških podjetij krizo izkoristilo za še dodatno racionalizacijo poslovanja. Tega seveda ni mogoče doseči čez noč in tako, da nekdo od zgoraj poveljuje, kaj je treba storiti v podjetju, pač pa le v sodelovanju z zaposlenimi. Treba je prisluhniti vsakemu sodelavcu posebej, saj ima lahko tudi tisti, ki se morda zdi najmanj pomemben, odlično zamisel, ki lahko koristi podjetju.

Domnevam, da je podjetje Baufritz iz krize lažje izšlo tudi zato, ker vanjo ni vstopilo do vratu zadolženo, kar je veljalo za mnoga slovenska podjetja.

Dejavnost podjetja v celoti financiramo sami, brez bančnih posojil. To je seveda mogoče samo, če ves dobiček vračate v podjetje, se pravi, da ga ponovno investirate, ne pa tako, da si ga izplača menedžment.

Skupnosti Barka ste podarili kar milijon evrov vreden objekt. Kako ste sploh stopili v stik z Barko?

Naša župnija je za Barko organizirala nabirko in tako sem spoznal predstavnico te skupnosti Manco Kastelic, ki nas je obiskala z dvema človekoma z motnjo v duševnem razvoju. Ko sem jih po maši opazoval, se mi je zdelo, da izžarevajo posebno energijo, neko tako veselje, kot ga lahko opazimo le še pri majhnih otrocih. Ta prizor mi je ostal v glavi in naslednji dan sem govoril z lastniki. Takoj so privolili v zamisel, da Barki podarimo delavnico. Čeprav na ta izziv nismo bili pripravljeni in zanj nismo imeli privarčevanega denarja, smo se vrgli v projekt in ga uresničili. Zame je to dokaz, da je mogoče uresničiti vse, če se le odločiš, da boš naredil nekaj dobrega za druge. Za zaposlene v našem podjetju je bila velika spodbuda tudi to, da je šel prav vsak evro neposredno k Barki, da torej vmes ni bilo nobenih posrednikov ali upravnih stroškov.

To, da ste katoličan, nedvomno močno vpliva na vaš poslovni credo.

Res sem katoličan, vendar mislim, da sploh ni pomembno, katere vere si. Lahko si katoličan, budist ali kaj tretjega. Dobro lahko delaš ne glede na to, katere vere ali osebnega prepričanja si. Svojim staršem in učiteljem sem hvaležen, da sem bil vzgojen v krščanskem duhu, pa ne zato, ker pripadam neki veri, ampak ker je to v meni zbudilo etično držo, ki me vodi skozi vse življenjske odločitve. Vera mi pomaga, da življenju vedno znova rečem ja. Tudi sam se ne strinjam z vsem, kar počne uradna katoliška cerkev, vendar me to ne ovira, da ne bi sledil temeljnemu sporočilu. Nesebična pomoč drugim prinaša notranji mir.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.