Spisal Blaž Ogorevc  |  foto: fotografije Borut Krajnc

28. 10. 2011  |  Mladina 43  |  Družba

Kramljanja ob večerji

Blaž Ogorevc in Jan Plestenjak

Ko je bil Jan Plestenjak še otrok, se je neznansko bal žab. Ta strah je bil popolnoma prvinski, zelo težko razložljiv, a obenem povsem neutolažljiv. Osebno ga popolnoma razumem, saj me tare in lomi podobna hiba. Imam veliko zagato v odnosih s podganami, z mišmi, ki so vendarle manjša in nekoliko bolj blaga oblika svojih grozljivih tet, sem celo nekoliko bolj sproščen.

Ampak tiste podgane pa mi res pomenijo čisto poosebljenje groze, gnusa in samega zla. Si jih kar predstavljam, kako v labirintih podzemskih kanalov prebadajo polmrak z drobnimi črnimi očesci, iz katerih kot iz nekakšnih zlih kristalov seva sama zloba, zraven pa pomakajo svoje dolge brke v drek, verjetno tudi jedko prdijo in kužno rigajo, ko pa tekajo po napol strjenem govnu, z ostudnimi golimi repi puščajo za seboj čudne hieroglifske sledi, ki bržčas pomenijo le to, da je bilo pač tam samo zlo. Menim, da je podobna metafizična groza grabila tudi malega Jana ob pogledu ali pomisli na žabe. Saj ga nekako kar razumem, če si predstavljam ta mehka sluzasta bitja bradavičastih hrbtov in izbuljenih oči, mrzlih jedkih dotikov, ki se vse pomladne noči presunljivo derejo in kot nezaustavljiva večna kolesa kreketajo, vmes pa se okorno plazijo po mezečem mastnem blatu močvirij. Pa še, to sem pač na lastne oči nemalokrat videl na starih srednjeveških grafikah, pogosto in z zadovoljstvom se družijo s čarovnicami in so tudi pomemben del njihovih napitkov. A navkljub vsemu grdemu in hudobnemu, kar sem izrekel o njih, osebno proti žabam nimam nič, še več, celo simpatične so mi in sem jim naklonjen. Le podgane so zame tista prava jeba, podgane.

No, in s tem preplašencem pred namišljeno žabjo nevarnostjo smo se podali na večerjo, s seboj sva s foto Krajncem vzela še delovnega tovariša Erika, ki je prav tisti dan odhajal na tisti konec domov za vikend. Seveda smo šli na Obalo, kajti Jan je že nekaj let kar malo zaljubljen v morje in način življenja tamkajšnjih domačinov. Izbral si je gostilno Pod trto v Strunjanu, nam kar sam priskrbel najprijaznejši kotiček v lokalu, kajti po stari Borutovi navadi smo kakšno uro zamujali, pa tudi glede naročila hrane je bilo vse že ljubeznivo domenjeno. To poudarjam le zato, da me ne bi kdo obdolžil kakršnekoli zlobe, saj se je Jan po dogovoru s kuharskim mojstrom odločil za grdobino. Bržčas so mu jo, kot uglednemu in cenjenemu gostu, svetovali zato, ker velja za najokusnejšo ribo našega morja. Pri tem pa Jan najverjetneje ni bil pozoren, da je grdobina dalmatinski izraz, saj se to na videz ostudno bitje po slovensko povsem enostavno imenuje žaba. In ko jo z mrežo potegneš iz vode, se ti res zazdi, da se tam notri kobaca nekakšna ogromna, predpotopna, ploska in repata krota, sluzasta in bradavičasta, s prek celega gobca široko preklanimi žabjimi usti. Vendar je že filirana tam notri v ponvi, med cvrčečimi, hrustljavo zapečenimi krompirčki, delovala neizmerno prijazno, sploh ni vonjala po kakšnem blatu ali žabji volni in na druženje s čarovnicami je spominjal samo njen čarobni okus. Pišuka, tako dobre ribe pa še v življenju nisem jedel, je tam na drugi strani mize nadvse zadovoljno zavzdihnil celo Erik in potem takoj speljal Jana v svojo priljubljeno debato o problematiki Bližnjega vzhoda in samostojne palestinske države. (Saj sploh ni tako neumen, mi je zaupal čez nekaj dni, ko se mi je končno uspelo izviti iz klešč Obale, fant je bolj načitan in bister, kot sem pričakoval.)

Sicer me pa v Janovem odnosu do žab bega še nekaj. Tudi letos sem kot navadno praznoval rojstni dan ter v bližnji krčmi skupaj z Domnom, ki se je prav tako tiste dni veselil istega dogodka, pripravil tako manjšo, a zelo razigrano veselico. Večinoma so me povabljenci obdarovali s steklenicami izbranih vin ali žganjic, kajti vsi vedo, da poleg piva od alkoholnih pijač srkam le še ti dve zvrsti. Jan pa mi je med čestitkami porinil v roke mično temno modro žametno vrečko, v kateri je bilo nekaj precej masivnega in težkega. Kaj bi to bilo, se po izboklinah na blagu nikakor ni dalo ugotoviti, človek bi rekel, da pač neka kolobocija. Ko pa smo ta neznani predmet izvlekli na plano, se je izkazalo, da je masivna kovinska žaba, vsa lesketava v bleščeči zlati barvi in s hrbtom na gosto posutim z umetnimi kristali swarovski. Pa to še ni bilo vse. Tej žabi je moč privzdigniti hrbtni pokrovček in v njeni telesni votlini ždi še ena popolnoma enaka mala žabica. In zdaj ne vem, ali se je fant tako resno spoprijel z otroškimi strahovi, da je predmete svoje nekdanje groze celo vzljubil in da se mu zdijo žabice že tako srčkana bitja, da ga v tisti klasični negotovosti, ki kljuje skoraj vsakogar, češ kaj, kaj, le kaj naj mu podarim za rojstni dan, saj tiste buteljke mu bodo tako ali tako vsi prinašali, kar nenadoma prešine, žabo, žabo mu bom dal, žabe so najprimernejši predmet za obdaritev. Ali pa je v prijateljski zlobi premišljal, podtaknil mu bom tole dragocenost, ki jo bo bržčas ponosno razstavil na kakšnem kosu pohištva, in potem mu bodo v poznih nočnih urah, ko se bo spet dodobra nacejen primajal domov, pijansko belo noč pahnile v delirij zlate žabe, ki bodo v rojih kar skakale druga drugi iz hrbta ter plesale okrog njegove omamljene glave. Sicer sem o klasičnih belih miših in o malo redkejših rožnatih slonih že tolikokrat slišal, da je to postalo kar malo stereotipno dolgočasno, zato menim, da bi bila ta z zlatimi žabami prav elegantna obogatitev že res malo zatohle folklore kroničnih pijančkov.

No, tisto morsko žabo smo v zagnano prebujeni požrtnosti bolj popili kot pojedli vse tja do zadnjega mišičnega vlakenca in tudi tisti, z žlahtnimi sokovi obilno prepojeni krompirčki so bili nadvse izvrstni, tema je že davno padla in od morja sem je vel po soli dišeč blag vetrc, mi pa smo srkali črno vino in lagodno kramljali. Pravzaprav nič takega službenega in nič takega, kar bi razvneto zanimalo Janove oboževalke, saj je bilo to že stokrat premleto v takem bolj »ženskem« časopisju. Bolj me je zanimalo, kakšen okus je imela tista konzervirana pasja hrana, po kateri je bil s prijateljčki prisiljen poseči v času študija v Bostonu, kadar se je nadnje zgrnila denarna stiska. Pa o tem ni kaj dosti govoril, bolj razneženo je padel v opisovanje novih zvočnikov, ki si jih je nabavil nedavno. Sploh pa sem v vsem času najinega znanstva zapazil, da je, čeprav ljudje že kar hlepijo, da bi se jim razodel, precej previdno zadržan. Jaz pa sem goflja in nekakšen zasebni modrijan ter pogosto tako zgrmim v kakšno teorijo, da mu tam ob kakšni kavici ali pivu grem že malo na živce. Potem me nekaj časa začudeno gleda in končno z rahlim odporom vzdihne, madonca, kako ste vsi pametni, in več kot vidno je, da se mu zdi vsako modrovanje odveč in povsem brezplodno. Je pač zelo stvaren in trezen mož, to pa so značajske poteze, ki jih je menda podedoval po svojem občudovanem očetu pilotu. Kajti, ko šopaš z avionom, polnim potnikov, visoko tam zgoraj skozi sive oblake, pač ne moreš kar nekaj modrovati ali celo v praksi preizkušati kake nove teorije, saj se to lahko izredno klavrno konča. V tistih višinah je najbolje z obema nogama stati trdno na zemlji. Poleg tega je pa še izredno dosledno delaven in se trdno drži vseh dogovorov. Spomnim se nekega sobotnega popoldneva, ko sem ponudil svoje panoptikumsko prebivališče, da je v njem Domen posnel fotke za ovitek neke Janove »nove« plošče, sedaj je pač že ena izmed starih. Krčme in gostilne so tam v provinci počasi že vikendaško pozaprli in mislim, da je od raznih napitkov razmehčana druščina zapazila, kako mi je Jan v zahvalo za »uslugo« stisnil pod plašček steklenico najfinejšega francoskega konjaka. Ko so, pregnani od strežnega osebja, ostali sami na že praznem Mestnem trgu, je nekoga prešinilo, kaj ko bi pa stopili do Blaža, tam je menda nekakšen žur. Pa so topotajoče in predirno vzklikajoče prihrumeli po tistih mojih ovinkastih stopniščih ter zaropotali po vratih. Jan in Domen sta kot pridni mravljici med polglasnimi dogovori polzela iz enega kota v drugega, jaz pa sem, skoraj nezainteresiran za njun umetniški projekt, za mizo v kuhinji tiho srkal vino. Potem se je vsula v moja dokaj tesna prostorčka tista hrupna druščina, malo so vpili in glasno stresali neslane šale, ki so se jim odzivali z gromkim hohotom, izvlekli par steklenic ter se pričeli vsesplošno zabavati. Janu, ki vsako delo vzame popolnoma resno, se je rahlo pomračil obraz. Potem pa je pristopil h kolovodji ter mu korektno, a hladno, pojasnil, da tukaj pač resno delamo in naj se torej umirijo. Čeprav so se nejeverno spogledovali, češ kakšno »delo« naj bi to pravzaprav bilo, ko vse skupaj še najbolj vleče na en navaden hec, so vendarle vsaj za hip, nekje tam zadaj v hrbtenici, zaslutili, da morda tudi zabavna glasba le ni čisto navadna gasilska veselica, ter pokorno utihnili. Jan pač zna vcepiti občutek, da je vsak posel, ki se ga loti, neznansko odgovorna naloga, ki se je je nujno lotiti popolnoma profesionalno in kjer za kakršnekoli šlamparije in zajebancije sploh ni prostora.

Po vseh resnih poslih se duševno sprošča z različnimi družabnimi igrami, s kartami, z nekimi čudnimi, meni neznanimi orientalskimi oblikami šaha in podobno. Kot otrok pa je bil baje znamenit igralec monopolija. Menda ga je bilo prav srce parajoče opazovati, kako je ob vsaki potezi soigralcev jadikoval, zapadal v obup in stokanje, kajti bil naj bi lastniško že popolnoma zlomljen in tisto njegovo fiktivno premoženje naj bi dobesedno kar hlapelo v zrak. Vendar je skoraj vedno vse njegove zoprnike na koncu čakal pravi mali šok. Nazadnje se je ob pregledu, kaj ima kdo v lasti, vedno izkazalo, da je daleč največji tajkun prav Jan, saj je bil lastnik cele verige hotelov, raznih hišk in kar je še takih bolj mastnih dobitkov pri tej igri. Morda, tako me včasih bežno spreleti, bi bil pa ta fant s svojo delavnostjo, natančnostjo in uglajeno resnostjo v temle našem blatu iz kopice povprečnih šarlatanov svetlo štrleč, izvrsten in v vseh pogledih izstopajoč menedžer. Vendar mislim, da bi ga v tem primeru morali že takrat, ko je pričel kazati ta neizmeren smisel za manipulacije pri monopoliju, kar za ušesa odvleči proč od kitare.

Kot otrok je bil baje znamenit igralec monopolija. Menda ga je bilo prav srce parajoče opazovati, kako je ob vsaki potezi  soigralcev jadikoval, zapadal v obup in stokanje, kajti bil naj bi lastniško že popolnoma zlomljen in tisto njegovo fiktivno premoženje naj bi dobesedno kar hlapelo v zrak. Vendar je skoraj vedno vse njegove zoprnike na koncu čakal pravi mali šok. Nazadnje se je ob pregledu, kaj ima kdo v lasti, vedno izkazalo, da je daleč največji tajkun prav Jan, saj je bil lastnik cele verige hotelov, raznih hišk in kar je še takih bolj mastnih dobitkov pri tej igri.

Še posebno zato, ker baje v tistih časih ni kazal kakšne posebno izstopajoče nadarjenosti za glasbo. V te vode ga je zvabil starejši brat, ki se je takrat tudi začasno nekaj pačil s strunami. Vsi pa vemo, kako magično vse mlajše privlačijo frajarije starejših bratcev, še posebno, če lahko ti potem zaradi teh svojih štosov tam spodaj na bregu Poljanske Sore šlatajo kakšne pubertetnice za komaj vzbrstele joške. No, v tem primeru pa so ga dali šolat, v roke zdaj na res veliko žalost že umrlega Uroša Lovšina je prišel. Ta mirni in blagi fant se je proslavil kot solo kitarist pri ansamblu Buldožer, a ga je huda sladkorna bolezen tako zvila, da je moral nastopanje opustiti in je lahko le še poučeval v škofjeloški glasbeni šoli. Imel pa je, kot kakšna vedno čuječa plaha gozdna žival, tanek sluh in pri njem so vse improvizirane šlamparije odpadle. Spomnim se, da me je takrat, ko je že popolnoma oslepel in sva se srečevala na širokem Mestnem trgu, jaz sem navadno motovilil od Krčme pri Miholu tja proti moji Blaževi ulici, on pa se je v spremstvu žene malce posprehajal in sem se mu z že nekoliko okornim jezikom čez vso tisto praznino mlahavo zadrl, o, živjo Uroš, takoj prepoznal. Še več, skoraj do steklenice natanko je po mojem glasu vedel, koliko pirov sem zlil v vamp. Torej pred tam tenkoslušnim učiteljem tudi Jan ni mogel kaj prida blefirati. Vendar menda sprva res ni najbolje kazalo in dobrodušni Uroš se je odločil celo za tako »drastično« potezo, da je moral ta njegov učenec v posebno beležnico vsak dan napisati, koliko časa in kaj je dotičnega dne vadil ter mu jo redno predložiti v pregled. Seveda se je Jan kasneje izpopolnjeval še drugje, nazadnje v tistem ameriškem Bostonu, je pa res, da tudi če mu kakšen posameznik lahko zabrusi, da so njegovi komadi plehki in sentimentalni, so to pač pravice svobodne mišljenjske opredelitve, tega, da ne obvlada kitare, pa mu brez grobe krivičnosti pač ne more očitati nihče.

Tistega večera je noč nekam pohitela in zelo hitro polzela v pozne ure. Zato smo se od mize dvignili pozno in vsaj v mojem primeru neradi. Sam sem odšel prenočit v Piran k družinici svoje hčerke, na katerih vlakih se je po stari navadi izgubljal Erik, pa res ne vem. Kje vse se »kume« izgublja, pač ne moreš natanko slediti, kajti tega je že veliko preveč. Sam sem moral malo pobožati in malo požgečkati svojega vnučka dojenčka. In tu se je izkazala še ena ljubezniva, skoraj nežna Janova značajska poteza. Že ko sva se dogovarjala za to večerjo, sem mu namignil, da bom potem ostal še kakšen dan na Obali in tudi razloge za to. Že takrat je kar tako mimogrede pripomnil, oh, jaz bi pa tudi šel pogledat tega dojenčka. Tako je, bili smo ravno na kosilu v neki restavraciji, pridrvel na svojem novem motorju, ki je res prava žival. Pa smo spet dolgo klepetali, najbolj pa mi je bilo všeč, ko mi je povsem iskreno rekel, ej, včeraj smo se pa imeli prav luštno, a ne ...!?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.