“Nekdo je rekel, da bi bilo za demokracijo in za družbo huje, če bi umrl tisk, kot če bi izginil parlament. To, kar tisk počne že tri stoletja, je neprecenljivo. Konec koncev ima državljan od parlamenta tisto, kar mu tisk pove.”

Dr. Slavko Splichal: "Za demokracijo in za družbo bi bilo huje, če bi umrl tisk, kot če bi izginil parlament"

komunikolog

Med mojo študentsko generacijo na Fakulteti za družbene vede je profesor Splichal užival en tak prav poseben sloves. Večina se ga je zaradi težkih izpitov in zaguljene snovi bala. Tisti, ki se ga niti nismo, pa smo na račun njegove toge vzvišenosti ustvarili en tak humoren in ne povsem nenaklonjen kult, ki je vseboval celo kako (sicer iz čistega dolgčasa spisano) dramo enodejanko. Če pogledam nazaj, je treba priznati, da sem imel od njegovih predmetov vsekakor več kot od večine druge FDV-jaste zastarele prazne slame.

Neštudent utegne profesorja Splichala poznati kot občasnega publicista v boljših tiskanih prilogah, kjer s svojim suhim eruditizmom skrbno bedi nad zakonskimi okviri tega, kar nam je v moderni družbi od javne debate še ostalo. Je nekdo, za kogar 'javnost' ni le hitra puhlica, njegova nemara glavna publicistična dodana vrednost pa je, da zna bralca konkretno poučiti, v kakšnem grotesknem razkoraku je naša današnja demokracija z žlahtno vizijo svojih idejnih babic.

Ko človek v vaših člankih prebira vizije idejnih arhitektov demokracije, kot so bili Bentham, Kant in Rousseau, in ko jih primerja z našo resničnostjo, ko imamo, kot pravite, v najboljšem primeru 'karikaturo demokracije' ... Ma, ob tem se moramo vprašati, kako so lahko omenjeni briljantni možje tako spektakularno kiksnili. Od kod jim tisti njihov optimizem? Kako so lahko tako precenili človeško naravo?

Po mojem niti ne gre za to, da bi zgrešili. Preprosto so se okoliščine tako spremenile, da jih oni v tistem svojem času niso bili sposobni anticipirati. Svet je postal tako kompleksen, da so postale njihove rešitve v veliki meri neuporabne.

Pa je res glavni problem v kompleksnosti sveta? Ali ni nemara mnogo bolj v tragično preborni kompleksnosti volivca/državljana?

Ne. V resnici gre za kompleksnost sveta. Število odločitev, ki jih moramo sprejeti, se je v zadnjih dvesto letih že na individualni ravni povečalo za kdovekolikokrat, kaj šele na ravni reguliranja družbe.

Kolikor razumem, si Bentham, Kant in Rousseau v svojem idealizmu niso niti predstavljali današnjega ključnega problema demokracije: namreč, da bo zaradi pobebavljenja in pasivizacije množic z volilnega menija sčasoma izginilo karkoli užitnega. Oni so - izhajajoč iz predpostavke, da je človek racionalno bitje, ki se o pomembnih rečeh tudi racionalno odloča - dejansko avtomatično domnevali, da se bodo v demokratični areni soočili najboljši kandidati, o katerih se bo volilno telo odločalo na podlagi argumentov?

Ne smete pozabiti, da so mnogi izmed teh zgodnjih vizionarjev demokracije svoje teze razvijali v času, ko sploh še ni bilo političnih strank. Kako bi si torej lahko predstavljali, da bodo politiko nekoč v celoti prevzeli konglomerati, katerih vodstvo s svojimi člani komunicira povsem enosmerno, prek medijev. Temeljni manko danes je odsotnost racionalne razprave. Ta je bila, ko so se snovale osnove demokratične ureditve, seveda pojmovana kot bistvena sestavina. Prostor racionalne razprave se je radikalno skrčil zaradi množičnih medijev. Javnost se je spremenila v vidnost. Z vsakim desetletjem je postajala manj pomembna vsebina in bolj pomembna vizualna všečnost. Racionalna debata je postajala čedalje bolj domena marginalnih intelektualnih žepkov. Veliko ljudi je bilo prepričanih, da bo internet to popravil, a mislim, da tega ni sposoben. Ker pri internetu manjka tisti ključni del ...

Motivacija množic za racionalno debato?

Ne, oziroma tudi lahko ... Ampak bolj sem mislil na nekaj drugega. Številnost in posledično torej tudi fragmentacija socialnih omrežij preprečujeta njihovo učinkovitost. Za resnično tektonske družbene učinke še vedno potrebujete nek skupen kanal, in ta kanal so tudi danes ostali množični mediji. Dogodki na socialnih omrežjih lahko postanejo resnično velika družbena zgodba šele, ko o njih poročajo mediji. Ti so absolutno zadržali privilegij, da postavljajo agendo - torej da selekcionirajo, kaj je za družbo relevantno in kaj ne. Ampak prejle ste omenili motivacijo množic in glede tega vprašanja preprosto ne moremo mimo nekih povsem novih problemov, ki jih je prinesla globalizacija.

Politične stranke so v bistvu nastale iz zelo dobrih namenov. In sicer, da bi pomagale preseči fragmentacijo v političnih razpravah. Čeprav je recimo Rousseau ostro opozoril, da je to največja napaka, kar jih lahko naredimo. Nastanek tovrstnih skupin je bil zanj smrt demokracije.

Katerih konkretno? Ker jih je prinesla tako mnogo, da bo vseeno treba malo zožiti.

Ne moremo mimo problema prenašanja odločitev z države na nadnacionalne akterje in s tem povezanega zmanjševanja politične odgovornosti. Katere odločitve ta hip v resnici sprejema slovenski parlament? Najpomembnejših prav gotovo ne. Najpomembnejše se sprejemajo mnogo više, v evropski birokraciji ali celo zunaj sfere politike - in za te najpomembnejše odločitve državljani pogosto ne vemo niti tega, kdo konkretno jih sprejema. Recimo vse te zgodbe o onesnaženem okolju. Večino človeštva na svetu to še kako zadeva in prizadeva, ampak če hočemo globalno kaj spremeniti, na koga se lahko obrnemo? Na koga lahko kakšna skupina motiviranih prizadetih državljanov naslovi svoj apel?

Na lokalni ravni bi se še vedno veljalo obrniti na ministrstvo za okolje.

Lokalno ja, ampak problem je vendar globalen!

Ampak če bi povsod po svetu delovali lokalno, bi se tudi globalne razmere kaj hitro poboljšale.

Vsa lokalna ministrstva na svetu ne morejo rešiti problema.

Če bi za njimi stal informiran racionalen volivec z gorjačo v roki, potem bi ga lahko.

Ja, ampak kaj, ko so problem transnacionalne korporacije. Morda poznate primer Ekvadorja, katerega sodišča so lani obsodila naftno podjetje Chevron na globo v višini 8,6 milijarde evrov, ker je v sedemdesetih in osemdesetih letih s črpanjem nafte onesnažilo velik del ekvadorskega porečja Amazonke. Toda kot ugotavljajo poznavalci, korporacija Texaco, ki je vmes prevzela Chevron, te odškodnine ne bo nikoli plačala, saj država Ekvador nima moči, da bi izterjala dosojeno odškodnino, niti ne more doseči nikakršnih mednarodnih sankcij proti korporaciji. In zdaj vas vprašam: kaj lahko v zvezi s tem zdaj kdo napravi?

Texaco je ameriška firma. Če bi horde informiranih racionalnih volivcev z gorjačo v roki dovolj pritisnile na ameriško okoljsko ministrstvo, bi se dalo od Texaca precej hitro izterjati tudi kaj več kot tistih 8,6 milijarde dolarjev.

Dobro, ampak vi zdaj govorite o nekem paralelnem sistemu. Torej o situaciji, ko bi moral državljan oblast sam vzeti v roke in rešiti probleme, ki jih ne rešujejo tisti, ki so tam zato, da jih rešujejo.

Ne, ne bi bilo treba, da jih rešuje sam - v reševanje bi moral prisiliti tiste, ki so za to itak plačani.

Ja, ampak to je vseeno paralelen sistem - ali z drugimi besedami revolucija. Ki ni treba, da je krvava ...

Lepo bi bilo, če ne bi bila ...

Ampak saj to, torej ta revolucija, je tisto, kar se v arabskem svetu tudi dogaja!

Pa se res? Optimisti nam zdaj Egipčane in Tunizijce sladostrastno slikajo kot zgled neke blazne naprednosti, ampak halo - oni so imeli zdaj tam v resnici šele naše leto '90! Njim je tam v resnici šele padel Berlinski zid!

Glede tega, kaj se lahko zgodi v Egiptu, sem tudi jaz zelo skeptičen. In prav tu se lahko kaže velika problematičnost revolucij. Ko se spraviš rušiti nek etabliran sistem, je zelo dobro točno vedeti, s čim ga želiš zamenjati. V Sloveniji smo na marsikaterem področju imeli sistem, ki je prav gotovo imel napake, a je deloval - vzemimo za primer zagotavljanje socialne varnosti, javno šolstvo in zdravstvo, enakopravnost žensk ... A smo se potem na neki točki odločili, da ni dober, in smo ga žal zamenjali z nečim precej nedomišljenim, kar je delovalo še slabše.

Hočete reči, da redke revolucije rešijo več vprašanj, kot jih odprejo?

Če hočete. Koliko je pri takih procesih, kot se je zgodil v Egiptu, sploh zraven racionalne razprave? Če se politika preseli na cesto - in to se nam kaj hitro utegne zgoditi tudi v Evropi - koliko je tu sploh lahko refleksije? Ne vem, v Libiji je situacija vsaj potencialno nekoliko drugačna - in sicer ravno zato, ker toliko časa traja.

Zakaj naj bi bil to tako pomemben dejavnik?

Ker imajo uporniki precej več časa za premislek o tem, s čim želijo nadomestiti stari sistem. Morebiti bi bila tu ustrezna celo vzporednica z našim NOB-jem.

NOB bi primerjali z Libijo?

Z vidika časa za refleksijo o koreniti spremembi sistema. Če bi boj proti Hitlerju trajal tri mesece, se verjetno ne bi zgodilo nič. Stara kraljevina Jugoslavija bi ostala, kakršna je bila. Dolga leta borbe pa od ljudi, se mi zdi, naravno zahtevajo neko refleksijo.

Res ne vem, če je pet let hlastanja za vsako skorjico, bega pred nemškimi ovčarji in hlipanja za umorjeno mamo ravno zlata jama za neko trezno racionalno refleksijo ...

Obstaja cela vrsta dokumentov. Potekale so številne razprave o tem, kaj storiti po koncu vojne.

Dobro, če skočiva zdaj malo nazaj na začetek najine debate: sem vas prav razumel, da sta bila za propad tiste zgodnje žlahtne vizije demokracije dva najbolj uničujoča dogodka nastanek političnih strank in dvig množičnih medijev?

Mja, politične stranke so v bistvu nastale iz zelo dobrih namenov. In sicer, da bi pomagale preseči fragmentacijo v političnih razpravah. Čeprav je recimo Rousseau ostro opozoril, da je to največja napaka, kar jih lahko naredimo. Nastanek tovrstnih skupin je bil zanj smrt demokracije.

Mislim, da bi v Sloveniji naredili veliko dobrega, če bi strankam odvzeli pravico do sklicevanja referendumov. To, da lahko tretjina poslancev v parlamentu takole sistematično blokira delo celotnega parlamenta - to je vendar konec parlamentarnega sistema!

Ker bodo vodile v prevlado partikularnega nad občim?

Tako. Mediji, torej konkretno tisk, pa so bili na začetku itak organ javnosti. Žal je šel potem razvoj v izrazito problematično smer. Medijem je bila v zgodnjih vizijah demokracije namenjena cela vrsta pomembnih funkcij; danes izmed teh žal ne opravljajo ene same. In to zato, ker morajo ustvarjati zadosten dobiček, drugače je ogrožena njihova eksistenca. Pritisk je preprosto premočan, zato mediji svojo izobraževalno funkcijo na celi črti zavračajo. Kot enega ključnih avtorjev za razumevanje te problematike bi veljalo omeniti Johna Deweyja. Tam nekje ob prelomu stoletja si je s profesorskimi kolegi zamislil, da bi ustanovil časopis, ki bi prinašal ideje in podatke iz najrazličnejših raziskav. Njegova glavna naloga bi bila izobraziti državljane, da bi lahko kompetentno sodelovali v javni razpravi. Ta ideja ni bila žal nikoli realizirana.

Ker ni takega časopisa nihče kupoval?

Ker ga ni hotel nihče financirati.

Ampak kaj nisva spet pri volivcu/državljanu? Če bi obstajal v masi resen interes za krepitev lastne kompetence v javni debati, potem bi bilo mogoče med zainteresiranimi financerji celo izbirati.

Ne, nisva spet pri volivcu/državljanu! Dewey je imel takrat ravno na to temo slovito debato z Walterjem Lippmanom. In Dewey je rekel: državljan bi bil kriv, če bi bilo storjeno vse, kar je treba storiti, da bi državljana izobrazili.

Kako lepo, da ste to omenili, ker bom na to navezal zelo provokativno vprašanje. Kot dolgoletnega profesorja vas izzivam, da oporekate naslednji trditvi: Pri nas je šola predvsem orodje, s katerim se mlade ljudi zlomi tako totalno, da bodo potem privolili v vse, celo v tako katastrofalno ponudbo, kot jo bomo imeli tokrat na volilnem meniju.

(Se od srca nasmehne.) Ne bom oporekal.

Potem vam ne bom postavljal podvprašanj.

Po mojih izkušnjah je v tujini interes študentov za to, da imajo možnost razpravljati s profesorjem, ogromen - v Ameriki te zaradi tega nekateri domala zalezujejo ... Pri nas pa ne. Na predavanjih in seminarjih so naši študenti neverjetno neaktivni, in to je, kot vi pravite, gotovo posledica vzgajanja oziroma nevzgajanja na prejšnjih stopnjah.

Poglej ga no, kako ste iz moje trditve elegantno izvzeli slovenske fakultete!

Ne bi rad generaliziral - povem lahko le to, da se sam trudim. In kar naprej imam problem s tem, da študenti niso aktivni. Med njimi je ves čas prisotna parola, da hočejo aktivni študij. Ampak v praksi to zanje žal vse prevečkrat pomeni, da bi sicer z veseljem razpravljali o dnevni politiki, ne pa tudi o stvareh, ki bi jih resno preštudirali. Zunaj profesor od študentov recimo zahteva, da preberejo neki tekst - in tistega, ki tega ni storil, lahko tudi pošlje iz predavalnice. Pri nas bi ob taki zaostritvi marsikatera predavalnica ostala prazna. Na teh naših nižjih stopnjah - mislim, naravnost neverjetno je, kaj vse se morajo otroci pri nas učiti na pamet. To je prav ... prav ...

Bolno? To bi znal biti primeren izraz.

Ja. Seveda lahko to v mladem človeku ubije vso voljo do znanja. Ko sem sam hodil na gimnazijo, se ne spomnim, da bi bila ta reč tako grozna. Kakorkoli že, ko pridejo mladi ljudje k nam, pridejo precej nemotivirani in nezainteresirani za študij.

Če se spet malo vrneva na samo naravo demokracije: kaj je z e-demokracijo? Če bi nam kot družbi to, da ljudje vladamo sami sebi, pomenilo neko veliko vrednoto, potem je vsa tehnologija za precej dober približek temu že na voljo. Kaj ni res?

Tudi če bi bila tehnologija na voljo, jaz tega prav gotovo ne bi hotel.

Zakaj?

Kaj konkretno sploh mislite, ko omenite e-demokracijo?

Nič več in nič manj kot pomeni sam izraz: elektronska vladavina demosa.

Ampak to ni bistvo demokracije. Kot komunikolog vidim njeno bistvo v komunikacijskem procesu, torej v razpravljanju na podlagi argumentov. Če se odločitve sprejemajo brez razprave, to zame ni demokracija. V začetku osemdesetih let je izšla Moscova knjiga Pushbutton Fantasies - vi v bistvu govorite o tem, kajne?

Tako nekako.

Ne, to zame ni demokracija. Učinki takega delovanja bi bili lahko zelo podobni tistemu, kar se zgodi, ko se politika - kot sva omenila prej - preseli na cesto. Množica v tem primeru morda ne bi fizično uničevala poslopij, bi pa vseeno lahko naredila ogromno škodo. Odsotnost razprave je najboljše možno gojišče za manipulacijo.

Razumem, kaj pravite. Ampak glede na naše trenutne obete se ob vsem zdravem preziru do demosa moramo vprašati: kaj je manj škodljivo - da pomembne odločitve o naši družbi sprejema množica ali to, kar sedi v parlamentu? Bom vprašal zelo radikalno: ali ne bi bila celo push-button vladavina drhali boljša kot to, kar imamo zdaj? Ali ne bi bilo v e-demokraciji vseeno težje zgraditi TEŠ 6?

Zelo verjetno ga v tem primeru res nikoli ne bi zgradili - ampak ne bi zgradili niti marsičesa drugega. Ker po naravi stvari je množica uničevalna in ne gradi. Zelo lahko je množico naščuvati proti nečemu ali nekomu, bistveno težje pa jo je prepričati za kaj drugega.

To je bil zdaj zelo žlahten družboslovni odgovor. Edino, kar potrebujeva, da ga zaokroživa, je, da mi zdaj naštejete tri konkretne ključne velike reči, ki smo jih v zadnjih desetih letih v Sloveniji zgradili, pa jih ob vladavini množice ne bi.

(Dolga, dolga tišina in mrščenje čela, potem nasmeh.) Torej, to je zdaj ... Ogromno stvari je bilo zgrajenih, prav gotovo - ne nazadnje naša fakulteta!

Obstajajo analize, ki kažejo, da sistem z UTD-jem pravzaprav ne bi bil bistveno dražji kot že obstoječi sistem z neštetimi transferji in birokrati. Če je to res, potem ne vem, zakaj vendar ne zamenjamo sistema. Razumem pa, da bi bila za kapitalizem to grozljivka.

Kot njen absolvent s povprečjem 9 moram reči, da bi bilo mnogo bolje, če bi denar porabili za TEŠ 6. Ampak povejte mi raje, kako vi kot komunikolog gledate na referendume. V teoriji je to eno najsijajnejših orodij neposredne demokracije. V naši blatni praksi pa v zadnjih letih žal deluje samo kot metoda političnega boja, kjer se po taktu nekih zelo mračnjaških interesov najnaivnejši del volilnega telesa zmobilizira, da terorizira nezainteresirano večino.

Se strinjam. Funkcija referenduma ni v tem, da spravite ljudi na volišča, da bi glasovali za nekaj ali proti nečemu, kar ne poznajo. Pričakovati od njih, da bodo glasovali za neki zakon ali proti nekemu zakonu, ki ima sto členov, je popoln nesmisel. Enako nesmiselno je, ko ljudje na referendumu v resnici sploh ne glasujejo o samem vprašanju, temveč podpirajo svojo politično stranko. Mislim, da bi v Sloveniji naredili veliko dobrega, če bi strankam odvzeli pravico do sklicevanja referendumov. To, da lahko tretjina poslancev v parlamentu takole sistematično blokira delo celotnega parlamenta - to je vendar konec parlamentarnega sistema! To pravico bi jaz političnim strankam odvzel - tako kot bi jim vzel tudi medijsko pravico do popravka in odgovora. Taka pravica je lahko primerna za državljana, ki je nemočen. To je lahko edini način, da se sploh sliši njegov glas. Ne more pa to biti pravica strank, parlamenta, vlade, podjetij - da se takole vtikajo v delo novinarjev! To je absurd.

Zelo res. Omenili ste delo novinarjev. Jürgen Habermas, o katerem ste nam v prvem letniku veliko predavali, se je recimo zavzel, da bi se kvaliteten tisk, ker je javno dobro, moral tudi financirati iz javnih sredstev. Kako gledate na to idejo?

Mislim, da je to na neki način nujno storiti. Kako se tega konkretno lotiti, je pa drugo vprašanje. Da se razumeva, tako razmišljanje ni čisto nič novega. Ideja javnega servisa, ki se danes uporablja predvsem pri debatah o javni televiziji, je nastala, ko se je v 19. stoletju razmišljalo, kako reorganizirati tisk. Do te reorganizacije žal ni prišlo, ker je ideja prišla prepozno - saj so bile časopisne korporacije že premočne. No, tovrstne ideje so danes spet postale popularne predvsem zaradi krize. Danes se je o tem mogoče javno pogovarjati celo v Ameriki - kjer bi te še pred desetimi leti, če bi to javno zagovarjal, maltene zaprli, ha ha ha.

Ampak tudi če bi se model, da politika odmerja tisku denar, s katerim potem tisk učinkovito nadzoruje politiko, nekako čudežno izšel ... Kako zaobiti problem, da ljudje čedalje manj berejo, mladi pa sploh? Če kvalitetnega tiska ne kupujemo, potem ga kot družba očitno sploh ne rabimo oziroma si ga ne zaslužimo ...

Pojasnjevanje problema in reševanje problema sta tu dve zelo različni stvari. Do problema je prišlo, ker je tisk zaspal. Začetno obdobje digitalizacije je bilo usodno. Namesto da bi bili močni tradicionalni časopisi prvi na spletu, so bili med zadnjimi.

A tudi če bi bili že od začetka na spletu, ali bi ljudje danes sploh še brali resne časopise?

Ne, seveda bi bilo treba tudi prilagoditi vsebine. Ampak izziv časa je bil očitno prehud. Vodilni kadri so se zanašali na pretiranost preteklih strahov - kako bo recimo knjiga izginila zaradi filma, kako bo časopis izginil zaradi radia in podobno. Zanašali so se, da bo tudi z digitalizacijo tako. Rekli so si: Vsi bomo ostali, samo še internet bo na voljo malo za zraven. Ampak digitalizacija ni bila nekaj 'za zraven', temveč je pomenila transformacijo vseh medijev. Kaj se da na tej točki še napraviti, to je zdaj drugo vprašanje. Katastrofa bi bila, če bi tisk, ki je bil vedno najpomembnejši organ javnosti, preprosto pozabili. Nekdo je rekel, da bi bilo za demokracijo in za družbo huje, če bi umrl tisk, kot če bi izginil parlament. In sam nisem daleč od te pozicije. To, kar tisk počne že tri stoletja, je neprecenljivo. Konec koncev ima državljan od parlamenta tisto, kar mu tisk pove.

Vsekakor bi bilo brez tiska potem v javnosti še manj idej. Brez tiska v enem vaših člankov ne bi mogli prebrati, da se vam zdi na trgu dela narobe diskriminirati ljudi glede na njihove sposobnosti. No, to ste pa res radikalno zastavili.

Govoril sem o tem, da je treba zmanjšati - odpraviti jih itak ni mogoče - predvsem hendikepe, ki jih imajo ljudje zaradi različnih sposobnosti. Protipol tej poziciji bi predstavljal trenutni ameriški republikanski predsedniški kandidat Herman Cain, ki je ondan izjavil, naj se brezposelni ljudje nehajo pritoževati in naj si raje najdejo delo. To, da nekdo reče, naj vsak skrbi zase in si ne glede na svoje sposobnosti najde delo, je po mojem izrazit primer nedopustne diskriminacije. Za tem seveda stoji po navadi ne na glas povedana teza, da je tisti, kdor ne dela, pač len. Ampak od kod ideja, da so si vsi ljudje enako sposobni najti delo? Tukaj je po mojem potrebna pozitivna diskriminacija. Ne vem, ali veste, kako pri nas na zavodu za zaposlovanje skušajo pomagati brezposelnemu delavcu ...

Kolikor slišim iz prve roke, zanj prirejajo prisilne delavnice, kjer ga učijo pisati prošnje, najemajo se dragi gruvi strokovnjaki, ki na tabli rišejo miselne vzorce, ki da bodo brezposelne naučili ...

Nič.

Ja, tako nekako, ha ha.

V resnici jim nihče ne pomaga najti dela. In jaz mislim, da je to nedopustno. Kot je nedopustno tudi favoriziranje nekaterih sposobnosti nad drugimi, zlasti tistih tekmovalnih.

V Sloveniji smo na marsikaterem področju imeli sistem, ki je prav gotovo imel napake, a je deloval. A smo se potem na neki točki odločili, da ni dober, in smo ga žal zamenjali z nečim precej nedomišljenim, kar je delovalo še slabše.

Se strinjam. Če pri socialnem inženiringu izhajamo iz predpostavke, da so ljudje sebična in brezobzirna bitja, potem bomo zgradili sistem, ki nagrajuje predvsem sebične in brezobzirne posameznike.

In smo zelo hitro spet pri globalizaciji. Eden zgodnjih avtorjev je lepo napisal, da je globalizacija proces, v katerem vse postaja vedno bolj podobno vsemu drugemu. To pomeni, da imamo neki osnovni princip, ki velja za vse - v tem primeru je to ekonomija. Zakoni ekonomije morajo veljati za vse: tudi za medije, tudi za univerzo, za vse. Enako je na ravni posameznika. Zmagala je ideja Vsi ljudje so sposobni tekmovati, naj zmaga najboljši. Jaz pa mislim, da vsi ljudje niso sposobni tekmovati - in če nekdo ni sposoben, ga ne smeš siliti.

Ampak ...

Tukaj se zdi zelo uporabna primera s poučevanjem telesne vzgoje v šolah. Predvsem se mi zdi moteče, da se tak predmet sploh ocenjuje. In da torej nekdo, ki ne more teči dovolj hitro oziroma ne more skočiti dovolj daleč, dobi iz telovadbe cvek. To je po mojem nedopustna diskriminacija. Imaš talent ali ga nimaš. Nekaj si sposoben napraviti ali nisi. Ne moreš se naučiti hitreje teči.

Halo? Seveda se lahko naučiš hitreje teči.

Ja, morda nekoliko hitreje, ja.

Za dvojko se že lahko naučiš. Za več kot za dve se je pa v našem šolskem sistemu preprosto neracionalno potruditi.

To je vaše mnenje. Ampak zakaj bi imel nekdo, ki ima slabše atletske sposobnosti, telovadbo dve - zakaj ne bi imel, če se je glede na svoje sposobnosti maksimalno potrudil, petice?

Dobro, to je drugo. To je v resnici tisto pristno humanistično razmišljanje. Ampak kako to udejanjiti v praksi? Problem bi bil, da bi bilo s tem, torej s subjektivnim ocenjevanjem truda, veliko preveč presoje prepuščene posameznemu učitelju telovadbe.

Saj ne gre samo za telovadbo. Tak princip razmišljanja in ocenjevanja je v bistvu značilen za celotno šolstvo. Namesto da bi bil namen šolskega predmeta telovadbe učence naučiti veselja do športnega udejstvovanja, fiskulturo precejšnjemu številu ljudi trajno zagnusi. Z drugimi predmeti je podobno. Na fakultetah nam primanjkuje študentov za zahtevnejša področja, kot sta matematika in fizika. Mar res lahko rečemo, da tako ni tudi zato, ker sta na nižjih stopnjah ta dva predmeta nekaj, kar je treba z velikimi mukami in pogosto z najemanjem inštruktorjev predvsem preživeti? In potem z gnusom pozabiti?

Ne, tega ne moremo reči. Seveda imate prav.

In če našo analizo razširimo, pridemo do tega, da je v naši družbi nasploh tako: ene sposobnosti se na veliko favorizirajo, druge se povsem neutemeljeno zapostavljajo.

Bom na tem mestu citiral par imenitnih stavkov, ki ste jih zapisali v nekem članku: 'Univerze se skuša čim bolj organizirati po principu produktivnosti in donosnosti, kar čisto zasenči nekdaj vsaj delno uveljavljena merila javnosti, kot jih je opredelil Kant. Osebna omika in javna raba razuma, javna pravičnost in večji mir na svetu - videti je, da se vse to veseljaško škartira na račun merila uporabnosti. Težava nastopi, ko se za najbolj uporabne izdelke univerze v globalni ekonomiji izkažejo diplomanti, ki so jim demokratična javna razprava, pravičnost in mir deveta briga.'

Tako žal tudi je.

V svojem publicističnem predlogu ste na družbeni ravni kot enega temeljnih mehanizmov odpravljanja diskriminacije glede na sposobnosti omenili uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka. Lucidno in ravno prav jedko ste zapisali, da to za družbo, ki je v zadnjem času bankam uvedla pravico do univerzalnega dobička, ne bi smel biti prehud zalogaj.

Z univerzalnim temeljnim dohodkom bi se hendikep brez dvoma zmanjšal. Da se razumemo - absolutno ne mislim, da bi bilo treba odpraviti razlike med ljudmi. To bi bila nora ideja - če ni razlik, ni razvoja, in pika. Se je pa treba truditi, da odpravimo neutemeljene in nesmiselne razlike. Obstajajo analize, ki kažejo, da sistem z UTD-jem pravzaprav ne bi bil bistveno dražji kot že obstoječi sistem z neštetimi transferji in birokrati. Če je to res, potem ne vem, zakaj vendar ne zamenjamo sistema. Razumem pa, da bi bila za kapitalizem to grozljivka. Od Marxa naprej vemo, da je rezervna delovna sila eden osnovnih pogojev za obstoj kapitalističnega sistema. Tisti hip, ko na svetu ne bi bilo rezervne armade, bi se kapitalizem sesul.