Pred volitvami 2011: Zadnji poljub

Pred volitvami so nas spet obiskali angeli apokalipse - slovenski politiki. Oborožili so se z apokaliptičnimi toni, poljubili nacijo, ji obljubili pomoč, povedali, da mislijo le na ljudi in da se odrekajo lastnim interesom, da torej niso filatelisti in da se odpovedujejo tako rekoč vsemu, celo denar so vračali (razen tistih, ki so medije tišali, da jim denarja ne bi bilo treba vrniti), toda izgledali so tako, kot da so se vrnili iz paralelnega sveta, v katerem se čas vrti nazaj.

Recimo - predlagali so, da bi si znižali plače. Aja? A res hočete politike, ki bodo imeli tako nizke plače, da bodo še bolj dovzetni za korupcijo? Govorili so, kako bodo zmanjšali brezposelnost. Kako? Tako da bodo sfrizirali statistike - in se bo brezposelnost čudežno znižala? Naj raje povedo, koliko je zaposlenih, redno, ne fleksibilno - to bi bil podatek! To bi bila statistika, s katero ne bi mogli manipulirati. Govorili so, koliko bodo privarčevali, toda obenem bi, kot so povedali v Delovi anketi, sodelovali pri napadu na Iran, saj veste, k temu nas zavezuje članstvo v Natu, Evropski uniji in tako dalje. Toda hej, vojne stanejo veliko denarja. Hočem reči: vojne niso ravno varčevanje. Pri nas bi varčevali - za vojne pa bi trošili. Vau.

Govorili so o tem, kaj vse bi razprodali. Čudno: če je zasebna lastnina nekaj svetega, zakaj ni potem nekaj svetega tudi državna lastnina? Lastnina je lastnina, ne? Obljubljali so, da bodo moralni, pravični in učinkoviti: je učinkovita politika lahko moralna in pravična? Govorili so o protibirokratski revoluciji - to je spominjalo na Jugoslavijo tik pred razpadom. Predli so o „vitki“ državi, ki naj bi bila naš cilj, in javnem sektorju, ki naj bi ga zmanjšali, toda nihče ni povedal, kje poteka ločnica med zasebnim in skupnim dobrim. Te meje nismo nikoli dorekli niti določili. Govorili so o referendumih, toda pravi referendum bi bil prav referendum, na katerem bi enkrat za vselej potegnili mejo med zasebnim in skupnim dobrim. Trg gre do tod - od tod naprej je skupno dobro! Ne gre za mejo med zasebnim in javnim, se razume - ta meja je namreč popolna iluzija. Z javnim, recimo javnim denarjem, se rešuje zasebni sektor.

Govorili so tudi o tem, kaj vse bi spremenili, in pri tem preigrali vse dialektične vidike sprememb. Bolj ko se spreminja, bolj ostaja isti = Janša. Bolj ko ostaja isti, bolj se spreminja = Pahor. Bolj ko skuša spremeniti Janšo, bližje je Jankoviću = Virant. In seveda, kar tekmovali so, kdo je bolj transparenten in kdo bo v Slovenijo vnesel več transparentnosti, toda glede na njihovo navijanje transparentnosti in etičnih standardov bi rekel, da bo Slovenija res totalno in absolutno transparentna šele tedaj, ko bodo javno dostopni tudi podatki o tem, kdo je koga volil. Ko bodo torej volitve javne. Ko bodo vsi vedeli, koga si volil. In ko bo frazo „Pazi, kaj govoriš“ zamenjala fraza „Pazi, koga voliš“. Demokracija je vsem le v napoto. Potrebujemo „vitko“ demokracijo. Ne brez razloga: elitam je uspelo ljudi prepričati, da je demokracija isto kot birokracija.

Demokracija je vsem le v napoto. Potrebujemo „vitko“ demokracijo. Ne brez razloga: elitam je uspelo ljudi prepričati, da je demokracija isto kot birokracija.

V sijajni noveli Tako zanimivi sosedje, ki jo je v petdesetih letih napisal Jack Finney, se zgodi konec zgodovine - ljudje na lepem izginejo. Zakaj? Na trg pride časovni stroj, ki vsakemu človeku omogoči, da odpotuje, kamor hoče - v katerokoli časovno obdobje, v katerikoli predal preteklosti. Ker so časi strašljivi, krizni, apokaliptični, to možnost vsi takoj izkoristijo. Vsakdo odpotuje v svoj svet. V Sloveniji je po vsakih volitvah konec zgodovine - politiki odpotujejo vsak v svoj svet, pred volitvami pa se vrnejo in nas skušajo prepričati, da smo vsi na isti ladji. Jasno, ob tem nas tudi prepričujejo, da zdaj svet vidijo bolj jasno kot prej. Od nas, volivcev, v zameno pričakujejo, da jim izpolnimo sanje. Vidite, slovenskega sna ne ujameš le, ko spiš. Toda od nas, volivcev, obenem tudi pričakujejo, da bomo presodili, kateri izmed njih je najbolj karizmatičen. To me vedno strese, saj me spomni na Paula Bermana, ki v Povesti o dveh utopijah opozarja, da so Hitler, Stalin, Pol Pot, Fidel in Sadam izgledali karizmatično prav zato, ker so bili povsem očitno nori. Ta, ki je nor, vedno izgleda „božansko“. Eros slovenskih politikov je zapeljiv, a dvoumen. Ko stojijo drug pred drugim (spomnite se le predvolilnih soočenj), so videti kot zasebni detektivi, ki se v filmih noir pred obličjem fatalne ženske sprašujejo: Naj te poljubim ali ubijem?

Nesposobni razumeti pomen, namen in učinke volitev

„V Ameriki lahko vsakdo kandidira - in to je problem,“ je nekoč rekel sloviti ameriški komik George Carlin. V Sloveniji ni nič drugače: vsakdo lahko kandidira. In to je problem. Marsikdo bi rekel: to je dobro, da lahko vsakdo kandidira - to pomeni, da ljudje jemljejo volitve in demokracijo resno! Dobesedno! Že, toda: kaj če bi resno in dobesedno vzeli tudi zakon? Zakon o volitvah v državni zbor Republike Slovenije namreč pravi, da „pravice voliti in biti voljen nima državljan Republike Slovenije, ki je dopolnil osemnajst let, pa mu je bila zaradi duševne bolezni, zaostalosti ali prizadetosti popolnoma odvzeta poslovna sposobnost ali podaljšana roditeljska pravica staršev ali drugih oseb čez njegovo polnoletnost ter ni sposoben razumeti pomena, namena in učinkov volitev“. Drži, zakon meri na psihične invalide, toda kaj če bi resno in dobesedno vzeli le zadnji del te fraze: „ni sposoben razumeti pomena, namena in učinkov volitev“. Ali so slovenski politiki, ki kandidirajo na parlamentarnih volitvah, sposobni razumeti pomen, namen in učinke volitev? Kaj če tega niso sposobni razumeti? Kaj če ne razumejo, kaj počnejo, ko kandidirajo?

Kaj torej: razumejo? Že na povsem banalni ravni bi težko rekli, da razumejo. Samo pomislite: poslanci stalno delajo in govorijo tisto, kar jim rečejo vodje strank. Je to lastnost osebe, ki razume pomen, namen in učinke volitev? Ali lahko poslanec, ki ga morajo od glasovanja do glasovanja voditi kot otroka, reče, da razume? Njegov „razumem“ je le tisti vojaški „razumem“. Kar pa ne pomeni, da razume. Dalje, v zadnjih sklicih je v parlament prihajalo vse več poslancev, ki so izgledali tako, kot da so padli z neba - ko so sedeli v parlamentu, se je zdelo, da sedijo na avtobusni postaji. Ko so spregovorili, je izgledalo, kot da so izstopili na napačni postaji. Tam so bili le zato, da so dajali vtis, da v parlamentu res sedijo avtentični predstavniki ljudstva. Vtis, da ne razumejo, so s tem le okrepili. Spet drugi, predvsem njihovi vodje, so izgledali kot svoji imitatorji, ali natančneje - kot njihovi imitatorji iz Hribarjevega šova. Vedno znova smo se spraševali: je Karl Erjavec še Karl Erjavec ali pa je le še imitacija svojega imitatorja iz Hri-bara, ki je bil medtem izvoljen za župana Kamnika? Je Janez Janša še Janez Janša ali pa je le še imitacija svojega imitatorja, ki bi ga lahko brez težav nadomeščal na sodišču? In tako dalje.

Ker so vsi po vrsti patološki narcisi, ker so strašni populisti in ker skušajo biti na vsak način simpatični, me mika, da bi rekel, ja, slovenski politiki živijo le še za svoje imitatorje, le še skozi svoje imitatorje - na vsak način se skušajo čim bolje podati svoji TV-imitaciji, svoji TV-resničnosti, okej, svoji „resničnostnosti“. Mika me celo, da bi rekel, da razumejo vic. Kar pa niti zdaleč ne pomeni, da razumejo pomen, namen in učinke volitev. To, da so prevzeli duha resničnostne TV, resničnostnih šovov, jih ne odreši. V predvolilnih TV-soočenjih so izgledali kot akterji resničnostnega šova Big Brother - prostovoljni ujetniki „hiše“, iz katere ne smejo, okrog njih množica kamer, ki zabeležijo vsak njihov potencialni selling point (v pornografiji bi temu rekli money shot), pred njimi pa televoting (= volitve). In ja, vsak izmed njih je moral v „spovednico“ (zaradi nadomestila, zaradi neprijavljene hiše, zaradi kompromitiranja predsednika Türka ipd.).

Tako smo zadnje tedne gledali bitko dveh resničnostnih šovov: Big Brother vs. Kmetija. Oba sta imela visoke ratinge, toda Kmetija je imela višje, bistveno višje. Big Brother je hlinil urbanost - v predvolilnih soočenjih so politiki nastopali resno, resnobno, preudarno, antivulgarno, kultivirano, civilizirano. Kar videl si jih, kako se zadržujejo, kako se borijo s svojo „naravo“, kako se borijo s „kmetijo“ v sebi. Kmetija je po drugi strani slavila prav ruralnost, naravo, preproste, kmečke, arhaične vrednote, „pravo Slovenijo“, svet „glav“ in „hlapcev“, samozadostnost in samopreskrbo. A kot rečeno: Kmetija je gladko premagala Big Brotherja. Merilci javnomnenjskih anket so medtem poudarjali: Zoran Janković zmaguje v mestih, Janez Janša pa na podeželju. Kar je seveda v prevodu pomenilo: Janša zmaguje tam, kjer zmaguje Kmetija. Kmetija ni le entertainment ali pa infotainment - Kmetija izgleda kot prvi projekt nove Janševe vlade.

Da slovenska politika stremi k formatu resničnostnih šovov, ne preseneča. Ne pozabite namreč, na kaj nas pripravljajo resničnostni šovi: na življenje v neoliberalni državi. Na življenje v „vitki“ državi. Resničnostni šovi so odgovor na politično klimo, ki od ljudi zahteva podjetnost, iniciativnost, aktivnost, učinkovitost, samozadostnost, samopomoč, participiranje in neodvisnost, ali bolje rečeno - ljudi učijo, kako se znebiti odvisnosti od države, socialnih programov in javnega sektorja. Resničnostni šovi nadomeščajo socialno državo, ki izginja, obenem pa ljudi didaktično pripravljajo na neoliberalno državo, ki vstaja in ki vse svoje funkcije in socialne programe prepušča zasebnemu sektorju. Resničnostni šovi ljudem sporočajo: Ne potrebuješ več države! Sam poskrbi zase!

Neoliberalizem slavi manjšanje javnega sektorja, „vitko“ državo - vse socialne funkcije države zato privatizira, kajti prevelik birokratski aparat ovira svobodo in rast, ljudi pa dela „odvisne“ in „lenobne“. Reven je ta, ki se je sam odločil, da bo reven! Revščina je le skrajna oblika lenobe! Resničnostni šovi ljudi pripravljajo na svobodo, na prosti trg, na vse bolj negotove, vse bolj fleksibilne in vse bolj kompetitivne čase, na vse bolj dereguliran trg, na čas, ko stalne službe in socialna varnost izginjajo in ko se mora državljan stalno na novo izumljati, če hoče ostati konkurenčen, na življenje v državi, v kateri demokracija in politika postajata le še abstrakciji, le še TV-programa, ki sta izgubila vero v socialno državo. Resničnostni šovi zato učijo: problem niso kapitalizem, deregulirani trg in izginjanje socialne države, ampak ljudje, ki so preveč odvisni od države. In natanko to nam v predvolilni kampanji sporočajo tudi vse velike, favorizirane, soočane stranke - njihovo sporočilo se ne razlikuje od sporočila resničnostnih šovov.

Glasovanje proti lastnim interesom

V resnici pa je ravno nasprotno: kot je namreč povsem nedvoumno pokazala kriza, ki je izbruhnila leta 2008, so krivi prav finančni kapitalizem, deregulirani finančni trgi in povsem shujšana država, ki svojih državljanov ni več sposobna zaščititi pred dekadentnim, hazarderskim hedonizmom finančnega sektorja, pred povsem vidno pohlepnostjo in povampirjenostjo „nevidne“ roke trga, pred rušilno aroganco finančnega kapitalizma. Finančni sektor in neoliberalizem sta državo tako shujšala, tako izčrpala, tako pomanjšala, da svojih socialnih in političnih funkcij ni več sposobna opravljati. Država je tako „vitka“, da za svoje državljane ne more več poskrbeti. Ne more jim več pomagati. Pri njih - pri večini! - lahko le varčuje, medtem ko rešuje manjšino, finančno elito, ki je prevelika, da bi smela propasti. Državo so po drugi strani tako pomanjšali, tako kompromitirali, tako demonizirali in tako spodkopali, da sme propasti. Njihov cilj ni: država naj se umakne iz gospodarstva. Ampak: država naj se umakne iz države.

Vse to je povsem transparentno. Bolj kot kadarkoli. To je jasno. O tem že tri leta vsi govorijo. Vsi to že tri leta premlevajo, analizirajo, oznanjajo, poudarjajo. Proti temu že tri leta rohnijo sindikati. Proti temu že tri leta rohnijo brezposelni. Proti temu že tri leta rohnijo delavci, ki jim podjetja ne plačujejo socialnih prispevkov, delavci, ki nasprotujejo umiku državnega deleža iz njihovih podjetij, delavci, katerih podjetja so v stečaju ali pa pred stečajem, nevidni delavci, delavci, ki so na tem, da postanejo nevidni, začasni delavci, delavci, ki jih silijo v vse hujšo fleksibilnost. Z eno besedo: proti temu rohni večina, vključno s protestniki, ki so okupirali Wall Street in ki so javno razpravo o tem, kaj je narobe, čemu se je treba upreti in kaj je treba dejansko reformirati, še dodatno izostrili, tako da je zdaj za politike, mnoge medije in ostale lakaje neoliberalnega evangelija še bolj neznosna.

Ali bolje rečeno, protestniki poudarjajo le to, kar Slovenci, ki že tri leta živijo v zimi hudega nezadovoljstva in ki so posledično „zrušili“ vlado, poudarjajo že ves čas: da obstajajo elite, ki živijo na račun večine (1 % vs. 99 %), da imajo dovolj varčevanja na svojih hrbtih (medtem ko se elita izživlja z bonusi, odpravninami, rentami in „zlatimi padali“), da imajo dovolj sistema, ki rešuje le manjšino, ne pa tudi večine, da imajo dovolj kapitalizma, ki bogati manjšino, ne pa tudi večine, da imajo dovolj strukturnih reform, ki „prilagajajo“ večino, ne pa tudi manjšine, da imajo dovolj likvidiranja in izginjanja skupnega dobrega, da imajo dovolj razšopirjenega finančnega sektorja, ki si realnega sektorja - gospodarstva, podjetij - ni le podredil, ampak ga je s svojimi špekulacijami, eksotičnimi veriženji in mističnimi „finančnimi produkti“ paraliziral in zadušil. Vsem je pač jasno, da bi moralo biti ravno nasprotno: finančni sektor bi moral služiti gospodarstvu.

Resničnostni šovi učijo: problem nista kapitalizem in izginjanje socialne države, ampak ljudje, ki so preveč odvisni od države. In natanko to nam sporočajo tudi vse velike stranke.

Še več: vsem je jasno, da svet stoji na glavi. In vsi temu narobesvetu nasprotujejo. Vsi dajejo namreč povsem očitno vedeti: vrednote večine niso več vrednote manjšine. Družba ni sredi krize, ampak sredi razrednega boja, ki kliče po razredni zavesti - razredni zavesti večine, s katero upravlja elita, tisti „en odstotek“. Vprašanje je le: ali slovenski politiki to razumejo? So to sposobni razumeti? So sposobni razumeti pomen, namen in učinke volitev? Odgovor: ne. Ne razumejo. To, o čemer govorijo protestniki in o čemer že tri leta govori ljudstvo, ignorirajo. Tega, o čemer se strinja večina, ne opazijo. Politiki protestnikom očitajo, da nimajo rešitev za probleme. Kot da jih politiki imajo. Toda problem je v resnici hujši: politiki problema sploh ne vidijo. Ta raven njihovega nerazumevanja - njihove nesposobnosti razumevanja pomena, namena in učinkov volitev - pa ni le problematična, ampak tudi usodna.

To razumejo le male stranke, recimo TRS, Stranka enakih možnosti in Demokratična stranka dela - tiste, ki jih ankete komaj zaznajo, tiste, ki veljajo za outsiderke, tiste, ki jih niso vabili v Big Brotherja, tiste, ki jih ljudstvo ignorira in zavrača, pa četudi govorijo natanko to, kar govori ljudstvo, in četudi mislijo na interes večine, na razredni interes, potemtakem tiste, ki vedo, da svet stoji na glavi. To je dojel celo Zares, toda šele, ko je tudi sam - vsaj politično - padel med outsiderje, med „ponižane“ in „razžaljene“, med deprivilegirane. Zakaj ljudstvo teh malih strank ne sprejme? Zakaj jih ignorira? Zakaj jih noče? Iz preprostega razloga: ljudem se zdijo premalo izkušene, premalo renomirane, preveč nove. Sploh pa: njihovi voditelji se ne obnašajo kot politiki. Kar pomeni, da bodo ljudje raje volili izkušenega, renomiranega, starega politika, ki bo deloval proti njihovim interesom, kot pa neizkušenega, nerenomiranega, novega politika, ki bi se boril za njihove interese. Ali bolj direktno rečeno: ljudje na volitvah ne bodo glasovali za svoje socialne in ekonomske interese, ampak proti svojim lastnim socialnim in ekonomskim interesom. Glasovali bodo za manjšino. Za elito, ki jo sami sicer prezirajo.

Predvolilni trušč, v katerem so nam politični veljaki ponujali svoje „končne rešitve“ vseh problemov, svoje izračune, svoje čudežne formule, svoje vrtince podatkov in svojo mesijansko mistiko, je spominjal na internet, na „katalog podatkov“, ob katerem se, kot pravi Umberto Eco v knjigi Vrtinec seznamov, „počutimo sposobne in vsemogočne, pri tem pa ne vemo, katera od njegovih prvin se nanaša na resničnost in katera ne, kaj je resnica in kaj je napaka“, politični veljaki pa so še najbolj spominjali na stare mistike, ki so skušali priti do „magičnega“ števila, matematične vrednosti Boga. A po drugi strani - njihove izračune bruto vrednosti Boga bi lahko razumel le mistik. Glede na to, kaj se dogaja v svetu in Sloveniji, bi rekel, da so izgledali precej fiktivno, toda nič manj fiktivno od volivcev, ki glasujejo - in očitno bodo glasovali - proti svojim interesom. Slovenijo vse to spreminja v vse bolj fiktivno deželo, zato ni čudno, da Norman Davies v knjigi Izginula kraljestva, monumentalni kroniki evropskih držav, ki so izginile, pravi, da Slovenija zveni kot Ruritanija, mala, izmišljena, fiktivna vzhodnoevropska dežela, ki jo je Anthony Hope lansiral v slovitem romanu Ujetnik dvorca Zenda in ki je potem - v popkulturi, še posebej v filmih in literaturi - postala sinonim za male, izmišljene države. Rutenija, ki je leta 1939 nastala na meji med Poljsko, Romunijo, Madžarsko in Slovaško, je res obstajala, toda le en dan. In Rutenija zveni, pravi Davies, kot „mešanica Ruritanije in Slovenije“.

Konec zgodovine

Protestniki vpijejo: Nihče nas ne predstavlja! In res, politika jih ne predstavlja, ker jih ni sposobna predstavljati. Je politika sploh še sposobna koga predstavljati? Nikoli ni še toliko ljudi protestiralo, nikoli se ni še toliko ljudi upiralo statusu quo, le politiki, ki živijo v iluziji, da je Slovenija brezrazredna (in ki to iluzijo - ob burnem aplavzu - prodajajo ljudstvu), hočejo status quo ante. Vidijo le to, kar hočejo videti - tisto, česar nočejo videti, pa spreminjajo v fusnoto. V svetu, ki ne bi stal na glavi, bi bili fusnota oni sami. Ne le, da izkrivljajo realnost, ampak mistificirajo percepcijo realnosti: vse je narobe, zato je najbolje, da se vrnemo tja, kjer smo bili, v rajski, utopični čas pred krizo. To je edini racio njihove apokaliptike. Da je strašna ljudska jeza produkt razrednih napetosti, ne pa le nezadovoljstva s Pahorjevo vlado, se jim zazdi le, ko kdo reče, da bi bilo treba bogate dodatno obdavčiti, kar pa jim ne omaje vere v status quo, tako da je povsem jasno, kdo bo to razredno vojno dobil: večina zagotovo ne. Ne moreš več hkrati braniti interesov večine in elite, revnih in bogatih, toda slovenski politiki živijo prav v tej iluziji.

Slovenska politična elita, ki nas stalno poziva, naj verjamemo njenim besedam, ne pa svojim očem, ne razume pomena, namena in učinkov volitev. Ali kot je Frank Rich rekel za Ameriko: „Volitve naj bi razrešile konflikte v demokraciji, toda naše naslednje volitve jih ne bodo. Le elite se bodo spopadle z elitami.“ Tudi pri nas se spopadajo le politične elite - in ta spopad je, kot vemo, nekaj osebnega, posledica osebnih zamer, ki gredo daleč nazaj, in osebnih maščevanj. Slovenski politiki poudarjajo, da ne mislijo nase, da se vnaprej odrekajo zasebnemu užitku, da mislijo le na domovino, da delajo le za dobro nacije, toda vse njihove poteze intonira maščevanje, pri čemer zaradi fanatizma v očeh izgledajo kot fundamentalisti, „najbolj čisti med čistimi“. Je kaj bolj osebnega od maščevanja? „Tokrat je osebno,“ žebrajo za Botrom, ki je slovenskim politikom ob tem, da mora biti politika nekaj osebnega, pokazal še nekaj reči: da oblast korumpira, da je etika le zarota, da je mogoče vsakogar likvidirati, da je padec vsemogočnih neizogiben, da ne moreš živeti v svetu, ki ga ni več (lažje živiš v svetu, ki ga še ni), in da je klan, ki ne razume tektonskih sprememb v globalnem sistemu, obsojen na propad. „Moški si ne more privoščiti brezskrbnosti,“ dahne Don Corleone. Brezskrbnost, ki jo dihajo slovenske politične elite, je pogubna. Ne, kot bi rekel Hegel, zgodovina ni teater sreče.

Janša je želel in napovedoval 50+. Kar pomeni, da si vse skupaj predstavlja takole: Slovenija potrebuje le eno ideološko linijo, saj le to zagotavlja blaginjo, mir in konec zgodovine. Ideološka pravovernost je edino skupno dobro, ki ga še priznava „vitka“ država. Ta „koncept“ je verjetno pobral pri ameriških neokonservativcih, arhitektih „novega ameriškega stoletja“, ki so trdili, da je pogoj za mir, blaginjo in konec zgodovine prav to, da vsi mislimo isto. Ko bomo vsi mislili isto, bo konec nesloge in napetosti, konec protislovij in kulturnega boja, hja, konec zgodovine (pa četudi vsi dobro vemo, da „konec zgodovine“ ni še nikoli uspel). Ironija je kakopak v tem, da so neokonservativci, fanatiki „vitke“ države in „zamenjav režima“, ta „koncept“ pobrali pri Trockem, pri njegovem konceptu „permanentne revolucije“. Ne razumem, zakaj se Janša potem tako boji komunizma in revolucije, če pa vsak njegov prevzem oblasti izgleda kot kombinacija zamenjave režima in oktobrske revolucije, ki naj bi v fundamentu spremenila način našega življenja, delovanja, mišljenja in verovanja.

Gregor Virant je Janšo opisal tako, kot Madžari opisujejo svojega premiera Viktorja Orbana, ki je Janšo tudi uradno podprl - nestrpnost do drugače mislečih, izključevanje, cinizem. Ni razloga, da bi se z Virantom, ki je medtem že dobil „poljub smrti“, o tem prepiral - pozna ga bolje kot jaz. Zakaj Slovenci pri moških tako ljubeče tolerirajo avtoritarne poteze, ni misterij, če upoštevamo, da pri ženski avtoritarnih potez ne bi tolerirali. Hej, pri ženski še voditeljskih potez ne tolerirajo. Mar zato, ker v politikih vidijo ženske? Morda, kajti ko se politiki ljubijo-in-sovražijo, se vedno obnašajo tako, kot da drug v drugem vidijo žensko, ki jim skuša preprečiti, da bi izpolnili svoje sanje.

Mnogi zdaj ugotavljajo, da se je volilna podpora v anketah najprej od starih strank preselila k novim, potem pa se je od novih strank preselila spet nazaj k starim, tako da so nove stranke zdaj povsem irelevantne. Kar seveda ni res. Virant in Janković imata skupaj okrog 30 odstotkov. Če ju ne bi bilo, bi Janša dobil 50+. Pomeni, da bodo te volitve za levico precej večji uspeh, kot se je zdelo pred časom.

Časa, v katerem živimo, si ne moremo izbrati sami, toda naloga politikov je, da ustvarijo takšne razmere, v katerih lahko živimo tako, kot da smo si čas izbrali sami.