Prave solze

Ko je umrl Kim Džong Il, je Severna Koreja planila v silovit plač. Vsi so ihteli, jokali, hlipali, se neutolažljivo zvijali in padali po tleh. Izgledali niso le bizarno in zunajzemeljsko, ampak groteskno in komično. Šlo nam je na smeh, toda obenem nas je spodbudilo k srhljivemu vprašanju: ali smo tudi »mi« leta 1980, ko »smo« žalovali za Titom, izgledali tako bizarno, zunajzemeljsko, groteskno in komično? Spomnite se le nogometašev splitskega Hajduka in beograjske Crvene zvezde: ko so jim povedali, da je umrl Tito, »veliki« in »ljubljeni« vodja, so se vrgli na tla in neutolažljivo jokali. Izgledali so tako severnokorejsko.

Ko smo gledali Severne Korejce, pa smo si rekli: jočejo tako, kot da jih je nekdo na lepem prižgal. Jokali so hkrati. Vsi za enega – eden za vse. Avtomatično. Izgledali so kot avtomati, ki jočejo. Nekaj ganljivega je v avtomatu, ki joče. Nekaj ganljivega je v avtomatu, ki izgleda čudno živ. Ko gledamo Severne Korejce, čutimo neko zoprno nelagodje, saj ni čisto jasno, kaj so – naša preteklost ali naša prihodnost?

Toda njihove solze so bile bolj zapletene in tudi bolj dialektične, kot se zdi na prvi pogled. Ko so jokali, ihteli, hlipali in se metali po tleh, se je zdelo, kot da pretiravajo. Še več, zdelo se je, kot da hudo pretiravajo. Njihovo pretiravanje je izgledalo kot sporočilo. V svojem žalovanju – jokanju, ihtenju, hlipanju ipd. – so namreč tako pretiravali, da smo podvomili o njihovi iskrenosti, o pristnosti in nezlaganosti njihovih solz. Z eno besedo: v svojem joku so tako pretiravali, da je mejil na smeh, na samoparodijo.

Kar nas pripelje do vprašanja: kaj če so bile to solze veselja? Kaj če je bilo prav to sporočilo njihovega pretiravanja v žalovanju – kaj če je bilo to sporočilo njihovega nadjokanja, njihovega nadihtenja, njihovega nadhlipanja, njihove nadidentifikacije s solzami? Jočemo od veselja, ker je umrl Kim Džong Il!

Ker pa so Severni Korejci dialektiki, bi bilo v njihovih solzah prenaivno videti le solze veselja. Kaj če so bile njihove solze tako pretirane prav zato, ker so bile iskrene, pristne, nezlagane? Pomislite: kaj če so za Kim Džong Ilom tako pretirano jokali zato, ker se zavedajo, da jih čaka še kaj hujšega? Ker torej vedo, da jih čaka Kim Džong Un. Kim Džong Un ne prihaja le kot Bog (nihče ne ve, kdaj je bil rojen, če je bil sploh rojen), ampak kot reinkarnacija Kim Il Sunga: ni le njegov vnuk, ampak mu je tako podoben, kot da ga je spočel Kim Il Sung, ne pa Kim Džong Il. Njegov vzornik ni Kim Džong Il, ampak Kim Il Sung. Kar je razlog za pristne, iskrene, povsem nezlagane solze. Iračani se osvoboditve niso razveselili zato, ker je padel Sadam, ampak zato, ker je to preprečilo, da bi ga nasledila njegova sinova.

Tako kot ljudi, ki so pripravljeni za stvar umreti, najdeš le še med džihadisti, teroristi, tudi prave in pristne solze najdeš le še v popolnem in hermetičnem totalitarizmu. So bile te solze klic na pomoč? Morda – Severni Korejci so dobro vedeli, da je to edini stik, ki ga bodo imeli z zunanjim svetom. Edina priložnost, da svetu pošljejo signal – znake življenja.