Pravi dedki Mrazi
Vsak december si nadenejo sivo kučmo in belo brado. Potem obiščejo vrtce, šole, kulturne domove in mestna središča ter tam razveseljujejo mlado in staro. Res je, več jih je. A le za nekatere lahko rečemo, da so čisto pravi dedki Mrazi.
Rastko Tepina je začel kot dedek Mraz nastopati pred tremi desetletji. Je pravzaprav vnuk dedka Mraza, saj je ta lik upodabljal že njegov ded.
V soboto zvečer, ko je bila v Velenju že trda tema, se je skupinica odraslih in otrok pripravljala na spust v podzemlje, ki je bilo nekoč rudnik, zdaj pa je del Muzeja premogovništva Slovenije. Obiskovalci so dobili površnike, čelade in zavitke s knapovsko malico, pomahali muzejski maskoti krtu Ligiju v slovo in se po pozdravu »Srečno!« odpeljali 157 metrov pod zemeljsko površje. Tam jih je čakala poldrugo uro dolga predstavitev tega, kako so lignit pridobivali nekoč in kako ga pridobivajo danes. Takšne predstavitve so zelo poučne, tokratna pa je bila sploh nekaj posebnega. Le nekaj metrov po vstopu v rudnik je obiskovalce presenetil nepričakovan gost – eden od naših treh decembrskih dobrotnikov, dedek Mraz.
Pred njimi se je pojavil z belo brado in belimi lasmi, ki jih je prekrivala siva kučma iz polšjega krzna. Odet je bil v bel plašč, obut v črne škornje, pri hoji pa se je opiral na palico. Čeprav je bil visokorasel, njegov glas pa globok, otrok ni prestrašil. Nasprotno, dovolili so mu, da jih je pobožal po glavi, potem pa jim je povedal, da je rudnik obiskal zato, ker ima z rudarji marsikaj skupnega, saj vsi zagovarjajo denimo solidarnost. Sam si želi tudi, da bi bili ljudje spoštljivi drug do drugega. Otroci so nato iz njegove dlani vzeli ponujene bombone, najstarejšemu v skupini, ki je bil že dedek, pa je pustil priboljšek za rudarje, tobak za žvečenje.