Barack Obama

Leto 2011 je bilo za Baracka Obamo leto težav – ameriško gospodarstvo se pobira zelo počasi, rasti ni, brezposelnost je visoka. Težave so še hujše, če pomislite, da se začenja predvolilno leto in da je slaba ekonomija najbolj udarila prav industrijske države, Pensilvanijo, Ohio in Indiano, potemtakem tiste, v katerih je Obama leta 2008 zmagal. Brez osvojitve teh držav ne bi postal predsednik.

Mu bodo volivci v Pensilvaniji – pa tudi v Ohiu in Indiani – verjeli, da je krizo podedoval in da je republikanska desnica odločanje blokirala? Mu bodo volivci verjeli, da imajo republikanci raje svojo stranko kot svojo domovino? Ali bolje rečeno: bo črncu uspelo volivce prepričati, da je večji patriot od desnice? To je približno tako, kot da bi pričakovali, da bo uspelo Borutu Pahorju volivce prepričati, da je večji patriot od Janeza Janše.

Ni kaj, Barack Obama ima težave – zgodilo se mu je to, kar se je zgodilo Borutu Pahorju. Obama izgublja obe bitki, na obeh frontah, desni in levi. Da mu bo desnica napovedala vojno, je bilo pričakovati. Potrebovali so le dobro pretvezo za vojno – in jo dobili: reformo zdravstvenega sistema (ObamaCare). Zdravstveno zavarovanje za vse? To je kolektivizem! To je socializem! Zgodilo se je ljudstvo – populistično gibanje Tea Party, vzporednica slovenski referendumski »večini«.

Toda tako kot Pahorja v očeh desnice niso rešili zunanjepolitični uspehi, tudi Obame v očeh desnice niso rešili zunanjepolitični uspehi (umik iz Iraka, okrepitev vojne v Afganistanu, likvidacija Osame bin Ladna). Toda zunanjepolitični uspehi, s katerimi je skušal impresionirati desnico in pokazati, da je odločen, patriot in »pravi« Američan, so razjezili levico. Zakaj se iz Afganistana preprosto ne umakne? Je bila likvidacija Osame bin Ladna potrebna? Levica je dobila občutek, da Obama nadaljuje Bushevo politiko: Guantanama ni zaprl, torturo, ki ji nasprotuje, pa je zamenjal z likvidacijami (tudi ameriških državljanov, osumljenih »terorizma«). Levica v Obami na lepem ni več videla »spremembe, v katero lahko verjameš«.

Je bilo pričakovati, da se bo levica obrnila proti njemu? Absolutno, pravi Jonathan Chait: »Liberalci so z Obamo nezadovoljni zato, ker globoko v sebi ne morejo biti zadovoljni z nobenim demokratskim predsednikom.« Od demokratskega predsednika ne pričakujejo mlačnosti in kompromisov z desnico, ampak revolucijo. Ravno nasprotno: demokratski predsednik skuša ugajati vsem, zato skrene v politično sredino, ki pa je vedno desno od sredine – in zelo daleč od levice. Pokazati hoče, da ni izključevalen, toda njegovo sodelovanje gre potem le do politične sredine: vključi desnico, izključi pa levico, liberalno, progresivno krilo demokracije. Svoje nasprotnike nagrajuje, svoje podpornike pa kaznuje. Začelo se je že prvi dan, ko je dovolil, da na njegovi inavguraciji mašuje Rick Warren, zelo konservativni pastor. Ko je Pahor prevzel vlado, je prvo službo zrihtal Dimitriju Ruplu. Ni se prepiral z Janšo, ampak z Golobičem in Kresalovo. Sistema, vključno z bankami, ni spremenil. In seveda, pustil je, da javna razprava o zadolževanju zasenči javno razpravo o neenakosti – kot Obama. It’s the economy, stupid!

»Dihur je zamenjal orla kot simbol ameriškega predsednika. Je pol črn, pol bel, skoraj vse kar naredi, pa smrdi.«
Zapis na spletni strani organizacije Patriot Freedom Alliance, ki je del gibanja čajankarjev, o Baracku Obami