Na temačni strani Alp

Nedvomno je vprašanje, kako ljudje zaznavajo in vrednotijo družbene pojave in probleme ter svoj lastni položaj pomembno in zanimivo tako z vidika praktične politične psihologije kot z vidika kognitivne teorije. Zato sem z zanimanjem prebral članek Staša Zgonika z naslovom Na temačni strani Alp, v katerem izpostavlja nagnjenost državljanov Slovenije k črnogledosti in pesimizmu, tudi če za to ni posebnih razlogov. Večkrat se zgodi, da imamo na eni strani relativno ugodne statistične podatke, pa kljub temu ljudje tega ne opazijo in razvijajo negativne konstrukte.

Kolega Ivan Svetlik tako v pogovoru z avtorjem članka navaja dve mednarodni primerjalni analizi, ki naj bi dokazovali, da se je Slovenija v zadnjih letih sorazmerno uspešno razvijala. Prva se nanaša na t.i. Indeks človekovega razvoja (Human Development Index – Report, skrajšano HDI-HDR, 2011), o drugi ne navaja natančnih podatkov, vendar menim, da gre za Atlas ekonomske kompleksnosti (The Atlas of Economic Complexity).

Navedba o tem, da je Slovenija napredovala na lestvici HDI, je točna. Ta lestvica oz. indeks upošteva v glavnem tri dimenzije: pričakovano življenjsko dobo (ki naj bi kazala na kakovost življenja), različne indikatorje izobrazbene ravni populacije ter BDP na glavo prebivalca, izražen v kupni moči. V poročilu sicer zasledimo še celo vrsto drugih podatkov in indikatorjev, vendar se ne uporabljajo pri izračunu primarnega indeksa. V analizo je zajeta večina držav (članic OZN), ki so razdeljene glede na vrednost indeksa na tri skupine. Slovenija že od začetka spada v prvo skupino z najvišjim indeksom, v zadnjem merjenju pa je napredovala na izjemno dobro 21. mesto. Manjši (ali večji) problem je z indikatorji izobrazbe. Avtorji poročila namreč ne uporabljajo vedno istih kazalcev (recimo v enem poročilu uporabijo delež vključenosti v vse stopnje izobrazbe, drugič spet delež prebivalstva s terciarno oz. postsekundarno izobrazbo oz. število študirajočih). Dejstvo pa je, da se Slovenija pri vseh dobro odreže. Če pomislimo na delež vključenih v sekundarno izobraževanje, zlasti pa delež študirajočih, potem to ni nenavadno. Kljub temu so določeni pomisleki. To bomo videli v primerjavi s Finsko, ki – to pa je res presenetljivo – zaseda eno mesto za Slovenijo!

Finska je boljša od Slovenije v prvem (višja je pričakovana življenjska doba) in tretjem kazalniku (ima precej višji BDP), pri izobrazbi oz. konkretno pri kazalcu, ki je nazadnje uporabljen, to je povprečna leta šolanja, pa naj bi malenkost zaostajala za nami. Kljub temu ima nižji indeks od nas. Tak izračun indeksa verjetno ni zelo prepričljiv niti v čisto matematičnem oz. statističnem smislu. Drugo pa je vprašanje, kakšno težo ima kvantiteta izobrazbe. oz. kakšna je struktura »let šolanja«. Znano je, da ima Finska velik delež tehnično-inženirsko izobraženega kadra, Slovenija pa ima skupaj z Romunijo največji segment diplomantov iz družboslovja (to je podatek iz Metrisa, ki se ukvarja s stanjem družboslovja in humanistike v EU). Torej, vprašanje za malo bolj radovednega, ne samo raziskovalca, ampak tudi novinarja, je: zakaj je Finska nazadovala in zakaj zaostaja za Slovenijo? Je to statistični artefakt in napaka ali odraz dejanskega - Svetlik bi rekel objektivnega - stanja? Opozoriti velja na še eno problematično stran HDI, namreč razlike med državami v prvi skupini so minimalne, kot da se te razlike tehta z lekarniško tehtnico.! Recimo sintetičen indeks za Slovenijo znaša 0.884, za Finsko pa 0.882!!

Zanimiv pa je tudi podatek o dohodkovni neenakosti v tem poročilu o človekovem razvoju. Ta se namreč ne ujema s podatkom iz Eurostata, ki je naveden v članku Na temačni strani Alp. Tu se avtor pohvali s tem, da je Slovenija država z najmanjšimi dohodkovnimi razlikami v EU in da je pri tem prehitela celo Švedsko! V HDR (2011) pa zasledimo podatek, da znaša Ginnijev koeficient (ki meri te razlike) 0.31, kar je bistveno več kot navaja naš Statistični urad (SURS) oz. Eurostat (ki dobi podatke iz nacionalnih statistik) in tudi precej več kot je vrednost za Švedsko. Za Slovenijo naj bi po Eurostatu znašal nekaj nad 0.23 (recimo v socialistični Jugoslaviji je bil krepko večji!). Bomo kaj preverjali, ali bo vsak vzel tisti podatek, ki mu »paše«?

Atlas ekonomske kompleksnosti je primerjalna študija produkcijske (izvozne) diverzitete proizvodov, ki jih je neka država oz. nacionalna ekonomija sposobna izdelovati in izvažati. Res gre tu za podrobne ekonomske podatke o proizvodni in izvozni zmogljivosti, vendar so nekatere ugotovite več kot presenetljive. Slovenija spet briljira, saj je na desetem mestu v svetovnem okviru! Vendar je Češka še boljša. Tudi Finska. Slabše od nas so uvrščene države kot so Francija, Izrael, celo ZDA, Danska, Irska ... Višek začudenja in dvomov pa zbuja podatek, da ima Belorusija večjo ekonomsko kompleksnost kot Nizozemska!! Ta bo pa bosa.

Znano je, da je Slovenija zelo poslabšala položaj vsaj na dveh lestvicah konkurenčnosti (IMD in WEF), prav tako je v zadnjih dveh, treh letih padla na lestvicah demokratičnosti in korupcije, pa tudi svobode medijev. Toda tako kot so v določenih vidikih vprašljive ocene, ki našo državo povzdigujejo, velja podobno tudi za ocene konkurenčnosti, ki nas tlačijo v družbo prikrajšanih in res revnih držav. Recimo, da padeš v enem letu za dvajset mest, je na moč čudno. Toda ostanimo pri pozitivnih poročilih. Razen v HRI in Atlasu je Slovenija od leta 2008 naprej izboljšala svojo pozicijo tudi na lestvici inovacijske sposobnosti, ki jo meri in analizira Union Innovation Scoreboard. Tudi to napredovanje iz tretje v drugo skupino, kjer je zdaj skupaj z Avstrijo, Nizozemsko in Veliko Britanijo, je po svoje nenavadno. Kot vem, pri nas nobeden ni tega vzel pod drobnogled.

Moja teza je, da slovenska populacija ni genetsko nagnjena k črnogledosti in nergaštvu, bolj se mi zdi, da niha, včasih iz ene v drugo skrajnost. Zlasti pa to velja za politiko in medije. Vendar tako nas prikazujejo tudi omenjene analize in primerjave. Te bi pa vendarle morale biti bolj uravnotežene. Kolegica Srna Mandič smatra, da na interpretacijo in konstrukcijo družbene realnosti vplivajo zgolj politiki in mediji. Na prvi pogled ima prav, toda to je enostranska teza. Kdo pa stoji za vsemi temi analizami enakosti, konkurenčnosti, kvalitete življenja ipd. Mar niso to pretežno izvedenci različnih strok, akademski ekonomisti, sociologi in statistiki? Mar oni nimajo nobene besede v oblikovanju javnega mnenja?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.