Res veliki prijatelji?

Zvezdi modrega razsojanja o sodobni slovenski zgodovini, Božu Repetu, gre najprej navdušena pohvala za to, da je slovensko-ameriške odnose kot zgodovinar postavil v širši okvir. Repe je že postavil na svoje mesto tudi dejstvo, da so bili primorski Slovenci kot ničvreden drobiž prodani Italiji na londonski konferenci 1915. Da bo ironija popolna, je Wilsonovih 14 točk o pravicah narodov očitno poskusil uresničevati le – boljševik Lenin. Zahodni nosilci veledemokratičnih načel (Američani, Francozi, Britanci) pa so nas prodali in si oprali roke ter pozneje celo koketirali z Mussolinijem.

Raziskovalci nedavne preteklosti na področju slovensko-ameriških odnosov bodo očitno imeli še mnogo zanimivega dela. Odgovore bodo namreč morali poiskati na vrsto vprašanj; naj jih navržem samo nekaj:

Zakaj leta 1995 v Madridu samo Slovenije niso sprejeli v Nato? Morda zato, ker so vedeli za vso (Janševo) trgovino z orožjem in za kršitev embarga OZN?

Zakaj – če ne za ameriške interese - je Slovenija sredi 90. let delala vse, da bi ruskemu Gazpromu onemogočila dostop do Jadrana ? (Danes pa beremo, da smo zmagali v tekmi z Avstrijo in dobili krak južnega toka).

Ali je kdo od vodilnih slovenskih politikov bil in je še izsiljevan s strani ameriških služb in kaj je/so vsi ti politiki morali delati in še delajo za protiuslugo?

Kako je mogoče, da je Slovenija sprejela ameriškega veleposlanika Younga po tem, ko je le-ta pred odhodom na veliko razglašal, kako mora Slovenija vračati nepremičnine italijanskim »ezulom« in s tem škodil življenjskim interesom bodoče države gostiteljice?

Kako je Slovenija brez česar koli prenesla grdo žalitev v diplomatski praksi, ko Washington poldrugo leto ni imenoval veleposlanika?

Slovenski politiki, sploh pa diplomati, seveda po nekakšni vljudnostni inerciji ponavljajo fraze o odličnih odnosih z ZDA – dejansko pa gre za nedopustno žaljivo ravnanje nadute velesile v odnosih z majhno državo.

In še vprašanje naše etike v odnosu do tujih držav in njihovih predstavnikov:

Ali bi si predsednik slovenske vlade kdaj dovolil, da v zadnjem trenutku odpove možnost za srečanje z ameriškim predsednikom – tako namreč, kot si je pred leti to dovolil takratni premier Janez Janša v odnosu do takratnega ruskega premiera Vladimirja Putina?

Ali bi si slovenska desnica kdaj privoščila desetino žaljivih besed na račun morebitno problematičnega ameriškega kandidata za veleposlanika – tako kot je grmela proti že imenovanemu ruskemu veleposlaniku?

Poglejmo se torej malce bolj v lastno ogledalo, pa bomo spoznali, zakaj (Američani) z nami tako ravnajo.