ZDA : Slovenija / Res veliki prijatelji?
Kaj v zgodovinskem kontekstu pomeni spor s sedanjim ameriškim veleposlanikom
Ameriški veleposlanik Mussomeli je, za razliko od slovenskih politikov, edini obiskal romsko naselje pri Grosupljem in tam pokadil cigareto, ki si jo v svojem veleposlaništvu ne more privoščiti
© Borut Peterlin
V preteklih tednih se je veliko pisalo o mednarodnem priznanju Slovenije po osamosvojitvi, hkrati pa (po zaslugi ameriškega veleposlanika) tudi o ZDA in njihovem odnosu do naše države. Manj poučen bralec bi pomislil, da gre za dve tesno povezani temi. A ZDA v tej zgodbi o priznanju Slovenije ni. Priznale so jo šele aprila 1992, dober mesec preden je bila sprejeta v OZN. Ameriški zunanji minister James Baker je v trenutkih, usodnih za Slovenijo, tik pred osamosvojitvijo, 20. junija 1991 Milanu Kučanu in slovenskim predstavnikom kategorično povedal, da bo enostranska razglasitev neodvisnosti pripeljala do nasilja in prelivanja krvi v Jugoslaviji in da se Amerika zavzema za ohranitev enotne Jugoslavije (sicer na novih temeljih). Zaskrbljen je bil, kot je dejal, nad akcijo Slovenije za enostransko osamosvojitev in ni natančno razumel, kaj se s tem želi. ZDA, je poudaril, ne bodo priznale samostojnosti Slovenije, prav tako pa jim ni znano, da bi bila to pripravljena storiti katerakoli druga država.
Američani so za Slovence kot narodni subjekt izvedeli v času prve svetovne vojne. Od tedaj so bili odnosi ambivalentni, prav veliko naklonjenosti razen med drugo svetovno vojno in potem v sporu z informbirojem pa nismo bili deležni. No, da ne bomo krivični, približno enako je bilo tudi na ruski strani ali pri kakšni drugi velesili.