Mape za diskreditacijo

V Arhivu Slovenije so nam potrdili, da nimajo osebnega dosjeja predsednika društva pisateljev Vena Tauferja, ki ga je bivša tajna policija vodila o njem pod zaporedno številko 5861, in da ga arhiv tudi nikoli ni dobil, tako kot tudi ne večine preostalih dosjejev. To so povedali tudi že Venu Tauferju. A dokumenti, ki jih je minuli teden objavil Bojan Požar na svojem portalu o Tauferju, ki da naj bi »delal za Udbo«, so lahko seveda še kje drugje v kilometrih škatel, shranjenih v kleti Arhiva Slovenije in njegovih dislociranih enotah po Ljubljani.

Prvi problem je v tem, ker novinar Bojan Požar ni navedel, v kateri škatli je poročilo o pogovoru iz leta 1966 med agentom SDV in Tauferjem, ki je tedaj odhajal v službo na uredništvo slovenskih oddaj BBC London. Drugi problem pa je »tehnične« narave. Veno Taufer in kdorkoli seveda ne more vstopiti v Arhiv Slovenije in prositi, naj mu dajo vse dokumente, v katerih je omenjeno njegovo ime. Tega seveda tudi ni mogel narediti Požar zgolj dan ali dva za tem, ko je Mladina objavila intervju s Tauferjem. Zakaj ne?

Arhiv Slovenije dokumentacijo bivše SDV ali Udbe vodi v množici različnih dosjejev, ki so razdeljeni po različnih področjih. Gre za stotine in stotine metrov škatel, razporejenih po fasciklih z imeni kot »Emigracija v Avstriji«, »Četverica«, »Dosje ’Hašiš’«, »Preverke in popis oseb v papirju od A do Ž«, »Vojni zločinci na področju Jugoslavije, 10 knjig«, »Inventar komisije pri SNOS«, »Al Fatah v Jugoslaviji med 1972-73«, »Emigracija v Veliki Britaniji«. Bojan Požar je tokrat drugič objavil dosje o nekom, češ da naj bi bil sodelavec Udbe. Prvič je to storil pred volitvami s Petrom Jambrekom.

Očitno je seveda vsaj nekaj: Bojan Požar ne more mesece in mesece ždeti v arhivu, se prebijati skozi množico fasciklov in fotografirati gradivo ter ga razporejati po posameznih osebah. Kdo torej v resnici to počne? Iz Arhiva Slovenije so nam že pred letom dni pojasnili, da javne evidence o uporabi dokumentarnega gradiva Arhiva Slovenije kažejo, da so v stranki SDS, potem ko ustavna obtožba zoper predsednika države ni uspela, februarja 2011 v lov za obremenilnimi informacijami poslali tri uslužbence poslanske skupine, ki so pol meseca fotokopirali, prebirali in slikali porumenele dokumente, shranjene v približno 30 fasciklih, v dislocirani enoti arhiva na Kongresnem trgu. Po grobi oceni so »preverili« in delno fotografirali okrog 20 tisoč strani.

In očitno so ob tem sestavili tudi mape za »diskreditacijo«. Prvi jih je dobil Peter Jambrek, potem ko se je distanciral od stranke SDS in ko je pred volitvami podprl Virantovo stranko. Sedaj je na vrsti očitno Taufer, ki se je uprl načrtom SDS o ukinitvi ministrstva za kulturo. Oba primera pa tudi po vsebini tudi kažeta, za kakšno zlorabo arhivskega materiala gre. Požareport je oba predstavil kot »sodelavca« Udbe, ali da sta »delala« za Udbo, vendar pa je SDV – kot je v intervjuju denimo natančno predstavil Jambrek in v pričujočem tekstu Taufer – tistim, s katerimi se je pogovarjala ali jim sledila, pogosto tudi sama dajala vzdevke in jih v internih poročilih celo označevala za tajne sodelavce, kot kaže primer »Jambrek«. Po 50 letih je to seveda odličen material za politično diskreditacijo.

Dokument, ki ga je o Venu Tauferju prejšnji teden objavil Bojan Požar na svojem portalu: