Izbris pač nekega urada?

Kaj imata skupnega primer izbrisanih in Urad za enake možnosti? Na prvi pogled nič. Sicer pa veliko.

Seveda imamo pri izbrisanih opravka z nedopustnimi kršitvami človekovih pravic. Od tu naprej pa imata primer izbrisanih in ukinitev urada za enake možnosti skupno večje število elementov: čas, akterje, odsotnost reakcije javnosti, logiko in simbolno sporočilo.

Čas. Izbris več kot 25 tisoč ljudi s stalnim bivališčem v Sloveniji iz registra stalnega prebivalstva se je zgodil februarja leta 1992, ustanovitev Urada za žensko politiko pa junija istega leta. Prav te dni mnogi mediji opominjajo na 20. obletnico izbrisa, junija se o 20. obletnici ustanovitve urada ne bo govorilo, ker bo izbrisan.

Akter: Izbris je vodila desna politična opcija, izbris Urada za enake možnosti prav tako.

Reakcija javnosti: ob izbrisu je ni bilo, ker »se ni vedelo«; ob izbrisu urada je ni, ker se »ne vidi kot izbris«, češ da gre za prenos del in nalog na neko drugo ministrstvo.

Logika: Logika akterja obeh dejanj je jasna: izbris se ni zgodil, šlo je zgolj za prenos iz enega registra v drugega. In tako kot napovedujejo, zdaj urad ne bo ukinjen, izbrisan, ampak bodo dela in naloge prenesena na neki drugi vladni organ.

Simbolno sporočilo: niste pomembni; ne potrebujemo vas; odveč ste!

Gre za simbolno sporočilo: ta del javne politike se je preveč razširil in »prijel«, bil je preveč samostojen, zdaj ga bomo umestili pod ministrstvo in bo delal to, kar bomo hoteli. Libertarni duh se je tako ali tako v tej deželi preveč razširil, še posebej ženske so preveč dvignile svoje glave.

V letu 2012 bi Urad za enake možnosti (ustanovljen kot Urad za žensko politiko) lahko praznoval 20-letnico obstoja. Pa ga ne bo. Ker ga bodo izbrisali. Če je bila poteza dr. Janeza Drnovška znak občutka za vprašanja časa, ki mu v nekdanjem socialističnem bloku ni bilo para, je poteza sedanjega predsednika vlade pravzaprav pričakovana, prav nič presenetljiva in retrogradna.

Poglejmo v zgodovino nastanka Urada za enake možnosti. Urad je bil ustanovljen na pobudo skupine aktivnih žensk v tedanji LDS z nujno podporo nekaterih pomembnih akterjev v vrhu stranke. Ne verjamem, da je takratni predsednik vlade ploskal od veselja, je pa pobudi prisluhnil in se strinjal z ustanovitvijo urada. V tem času je Slovenija v okviru nekdanjega socialističnega bloka napravila pravo potezo v politiki enakosti spolov: prva je ustanovila vladni urad, ki naj bi bdel nad širitvijo in poglabljanjem pravic žensk. Druge države so ji sledile z nekajletnim zamikom. Slovenija je ustanovila samostojni urad; ni ga umestila v eno od ministrstev, kot so to naredile nekatere druge države; že v imenu samem je izostrila poanto dejavnosti urada (Urad za žensko politiko). Z vsem tem je doma in v tujini dala jasno sporočilo, da gre za premišljene poteze in konsistentno logiko delovanja. Urad je v devetdesetih letih odigral vlogo javnega ozaveščevalca o pomenu uveljavljanja pravic žensk na vseh področjih; o pomenu enake prisotnosti žensk v politiki (spolne kvote); o pomenu sprejemanja zakonodaje za uveljavljanje enakih možnosti žensk in moških; o pomenu politike integriranja načela enakosti spolov.

In danes?

Po 20 letih obstoja urada, ki so ga leta 2001 preimenovali v Urad za enake možnosti, mu spremenili status in razširili delokrog delovanja, ga bodo izbrisali, njegove naloge pa prenesli na eno ali več ministrstev.

Pa kaj potem, bodo rekli eni. Drugi pa bodo vedeli povedati, da s tem ni nič narobe. Vlada je napovedala varčevalne ukrepe in to je eden od njih. Vendar pa: ali bo s tem sploh privarčevala? Če bo »razmetala ljudi po drugih službah« in če bodo pokrivali ista dela in naloge, s tem ne bo privarčevala. Če pa gre za racionalizacijo dela, pa bi to lahko storila tudi tako, da bi nekatere za funkcioniranje urada nujne naloge (računovodstvo, ipd.) združila v enotni vladni službi. To je hotela storiti že prejšnja vlada. Narejeni so bili osnutki predlogov racionalizacije državne uprave, v katerem je bila »razdelana« tudi ideja o združitvi vseh uradov pod eno streho. Vendar se to iz različnih razlogov ni zgodilo.

Pri tem ukrepu pa gre v resnici, tako kot pri ukinjanju samostojnega ministrstva za kulturo, za več kot racionalizacijo in varčevanje. Gre za simbolno sporočilo: ta del javne politike se je preveč razširil in »prijel«, bil je preveč samostojen, zdaj ga bomo umestili pod ministrstvo in bo delal to, kar bomo hoteli. Libertarni duh se je tako ali tako v tej deželi preveč razširil, še posebej ženske so preveč dvignile svoje glave. Ogrožena je domačijskost trenutno vladajoče politike. Prav domačijska logika vladajoče politike pa z ukinitvijo urada za enake možnosti sporoča, da danes urad morda potrebujemo celo bolj kot v »Drnovškovih devetdesetih«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.