Borut Mekina

16. 3. 2012  |  Mladina 11  |  Politika

Pezdirja nikar!

Kufri denarja seveda so, a ne nujno tam, kamor s prstom kaže kričeči Pezdir

Brez energijske pijače nikamor - Rado Pezdir na eni izmed sej Virantove stranke

Brez energijske pijače nikamor - Rado Pezdir na eni izmed sej Virantove stranke
© Tjaša Zajc

Rado Pezdir ni pomemben ekonomist, tudi pronicljiv komentator ni ali uveljavljen strokovnjak. Odkar se je dejavno vključil v stranko Gregorja Viranta, je predvsem politik, ki ima svojo rubriko v medijih, podobno, kakor je imel nestrpni Zmago Jelinčič nekoč svojo oddajo na televiziji. In tako kot Jelinčič je tudi Pezdir populistični politik, kakršni v Sloveniji s kričanjem praviloma preživijo predvsem zaradi vse krajšega javnega spomina v dobi internetne revolucije.

Pezdir je v preteklosti kričal že marsikaj. Od tega, da je cerkev obogatela, ker je bila na kapitalističnem trgu najsposobnejša, do tega, da bi staroekonomiste poslal na ples ob štangi v vlogi „ukrajinskih plesalk“. Tudi ob ustanovitvi stranke je Pezdir ponavljal, da mora Virantova stranka zbrati 8000 podpisov, sicer „volilno telo takšne stranke ne potrebuje in našo ponudbo zavrača“, a stranka podpisov potem ni zbrala.

Podobno bo kmalu verjetno utonilo v pozabo tudi Pezdirjevo zadnje razkrivanje korupcije, parazitov in „polnih kufrov denarja“, skupaj z akcijo zbiranja protikorupcijskih prijav, ki naj bi bila, kot je sam dejal, celo dogovorjena z NPU-jem in protikorupcijsko komisijo; kakor nekakšna pollegalna vaška straža iz Ambrusa. Čeprav je njegovo akcijo politično slepa javnost sprejela z odprtimi rokami, je vendarle upravičeno opozorilo, da je bil ravno Jelinčič nekoč v parlamentu najbolj grob borec proti klientelizmu in korupciji.

Kljub temu si Rado Pezdir zasluži vso pozornost. Ne zaradi svojih tez in mnenj, ampak zaradi tega, ker je član stranke, ki je na volitvah dobila razmeroma pomembno podporo. Seveda te podpore Virantova lista ni dobila zaradi Pezdirja, ampak zaradi Gregorja Viranta, ki je v javnosti zmagoval s tem, da je deloval umirjeno, strokovno, „konsenzualno“ ali celo apolitično. Skrb zbujajoče pa je, da sedaj Virantu stranko prevzemajo „jastrebi“. Pezdir je to nedavno celo prostodušno priznal, ko je zapisal, da ni „poanta Virant, poanta je Šušteršič“, in da je sedaj, ko so prišli na oblast, popolnoma vseeno, kakšna bo nadaljnja usoda stranke in kakšna bo Virantova politična kariera, saj naj bi stranka z „dnem imenovanja Janeza Šušteršiča za ministra izgubila kakršenkoli pomen ...“.

Res, znotraj Virantove stranke politične obljube njenih članov zelo hitro izgubljajo „kakršenkoli pomen“. V nasprotju z visokimi etičnimi merili, o katerih je Virant tako zavzeto govoril med predvolilno tekmo, se Šušteršič in Pezdir sedaj gresta odkrit klientelizem. Šušteršič je v svojem kabinetu na osebno zaupanje zaposlil skoraj same „frende“, od računalničarja Tomaža Štiha, sedaj odgovornega za stanovanjsko politiko, do Pezdirjeve žene, ki je na to delovno mesto prišla iz nekega študentskega servisa, kjer je delala kot kadrovsko-komercialna referentka. In Šušteršič je še pred letom po naročilu svetoval študentskim servisom, ki so se borili proti zakonu o malem delu.

Kufri denarja seveda so težava, da ne bo pomote, niso pa nujno tam, kamor s prstom kaže kričeči Pezdir.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.