Oči in ušesa Boga

Arabske revolucije so prišle in posekale nekaj na videz večnih, nezamenljivih diktatorjev: tunizijskega, egiptovskega in libijskega. Ben Alija, Mubaraka in Gadafija. Prvi je odšel v letalu, drugi na nosilih, tretji v mrtvaški vreči. Toda tisti najbolj očitni, najbolj umazani, najbolj kriminalizirani, malce bolj južno od regije arabskih revolucij, je ostal živ in zdrav in glavni – Omar Bašir, vladar Sudana, ni padel. Kar je čudno – če pomislimo, da bi moral biti že davno v Haagu … če pomislimo, kaj vse ima na grbi … če pomislimo, da so Miloševića mirno zgrabili in odpeljali v Haag … če pomislimo, da so Irak mirno zravnali z zemljo, da bi prišli do Sadama Huseina … če pomislimo, da so Libijo mirno preorali, da bi prišli do Gadafija … in če pomislimo, da so panamskega diktatorja Noriego pred leti s hitro akcijo mirno zgrabili, obtožili, obsodili in zaprli, pa naj bi bil vpleten le v trgovino z mamili. Če Bašir trguje z mamili, potem je to le njegov minorni posel – le toliko, saj veste, da plača tajnico.

Bašir je namreč drugačen tip trgovca – trguje z državljanskimi vojnami, humanitarnimi katastrofami, genocidom, vojnimi zločini, zločini proti človeštvu in begunskimi taborišči. Pravi človek za 21. stoletje. Ker ima nafto in dragocene rude, je konkurenčen. Diktator z dodano vrednostjo. Ne le da se lahko pogaja, ampak so njegova pogajalska izhodišča odlična – boljša od njegovih žrtev, okej, boljša od njegove »kolateralne škode« v Nubskem hribovju, Darfurju, Abjeiu in ob Modrem Nilu, ki so ground zero sudanske apokalipse. Razlog več, da mednarodna skupnost – vsi tisti »opazovalci« – vedno poskrbi, da na volitvah zmaga. Volilne skrinjice prinesejo tja, kjer preštevajo glasove, jih dajo na stran, namesto njih pa postavijo volilne skrinjice, v katerih so glasovi za Baširja, ki je potem demokratično izvoljen. Kar je tako, kot da bi rekli: nevidna roka trga je izbrala Baširja! Le kako bi bilo lahko drugače? Mednarodna skupnost, z Združenimi narodi vred, je očitno njegov poslovni partner. Vedno pogleda stran. Ko Baširjeva letala bombardirajo Nubsko hribovje, se opazovalci Združenih narodov hitro umaknejo – za vsak primer, da ne bi kaj videli. In da bi lažje prebavljali. Ni kaj, s poslovnega vidika je Bašir res dober partner – da bi prostemu trgu omogočil normalno in lukrativno delovanje, je celo pustil, da se Južni Sudan, ta pogan, bogat z nafto, odcepi in postane samostojna, neodvisna država, na voljo Kitajski in Ameriki. Žrtev, ki jo mednarodna skupnost ceni. In ne dvomim, da so se tudi finančni trgi, zelo navezani na sudansko nafto in druge dragocene sudanske naravne vire, dobro odzvali. Rekel bom le to: če bonitetne agencije Baširju zaradi te poteze niso zvišale ratinga, potem jih lahko mirno zaprejo.

Zdaj lažje razumete, zakaj Baširja nihče več ne preganja. Ali bolje rečeno: zdaj lažje razumete, zakaj ga preganja le še Tomo Križnar. V Očeh in ušesih Boga, njegovem novem dokumentarcu, vidimo, kako potuje po svetu, od Prage do Pariza, od Frankfurta do New Yorka, od Berlina do Ljubljane, kako agitira, kako išče podpornike in somišljenike, kako jim kaže grozljive posnetke iz Nubskega hribovja, Darfurja, Abjeia in z bregov Modrega Nila, kako jim kaže Nube, nekoč »najbolj vesele, srečne in zdrave ljudi«, ki se zdaj utapljajo v lakoti, krvi in popolni izolaciji (»nihče ne sme gor, nihče ne sme dol«), kako jim kaže posnetke ostankov trupel (res malo ostane od ženske ali otroka, ki ga razstrelijo), kako jim kaže jok in trepet Nub, ki jih nihče ne ščiti (kje so varuhi človekovih pravic, kje so sanitarni kordoni, kje so no-fly cone?), kako jim kaže Baširjeve »peace villages«, v katerih posiljujejo ženske, otroke pa »predelujejo« v vojake, in kako stebre mednarodne skupnosti, z glavnim tožilcem haaškega sodišča vred, cuka za rokave in jih prepričuje, naj zaboga že kaj ukrenejo: »Koliko jih bo moralo še umreti? Še 6000? Še 10.000? Povejte – koliko? Koliko jih bo še moralo umreti, da bo dovolj?«

Križnar ima prav: pobijanje tu izgleda kot izpolnjevanje delovne norme, kot uresničevanje poslovnega načrta, kot odpravljanje motenj na trgu, kot sproščanje trga. In tudi sam Križnar izgleda le kot motnja, kot nebodigatreba, kot nekdo, ki kvari igro in ki ruši »naravni red«, kot nekdo, ki vzbuja slabo vest. Ko gledamo vse te stebre mednarodne skupnosti, ki Križnarja »vljudnostno« sprejemajo (in ki ga obenem »z zanimanjem kimajoč« doživljajo kot »nujno zlo«), se spomnimo, kako je skušal v Sudanu posredovati predsednik Janez Drnovšek, kako so ga brutalno ustavili in kako je ameriška zunanja ministrica Condi Rice začudeno, zgroženo dahnila: »Kaj se pa greste?« Kot da bi hotela reči: Bašir je resda diktator, toda NAŠ diktator!

Ogromno posnetkov, ki jih vidimo v Očeh in ušesih Boga, je nastalo z malimi, skrivnimi, tajnimi kamerami, ki jih je Križnar – v španoviji s Klemenom Miheličem, ustanoviteljem humanitarne organizacije Hope – razdelil nemočnim in brezpravnim prebivalcem Nubskega hribovja, Darfurja, Abjeia in bregov Modrega Nila, da bi lahko sami snemali Baširjeva grozodejstva, da bi lahko ustvarili videonadzor Sudana in da bi lažje identificirali napadalce, tako da te kamere, ki vse vidijo, izgledajo kot doslej najboljša politična rešitev situacije, toda glede na to, kako se stvari razvijajo (cinizem in pasivnost mednarodne skupnosti ipd.), je povsem mogoče, da bodo od vseh teh ljudi, raztresenih po Nubskem hribovju, Darfurju, Abjeiu in ob Modrem Nilu, ostali le videoposnetki. Medtem pa se Sudan spreminja v prvo bojišče III. svetovne vojne – nafta, voda in diktat prostega trga. Toda voda, ki jo imajo Nube in ki jo hoče Bašir, izgleda le kot, če naj parafraziram Simona Gregorčiča, »ogromna solza«.

Dokumentarni film:
Oči in ušesa Boga – videonadzor Sudana
Scenarij in režija: Tomo Križnar in MajaWeiss
Kje: Kinodvor, Ljubljana
Kdaj: od 3. aprila