Vanja Pirc in Tjaša Zajc  |  foto: Miha Fras

23. 3. 2012  |  Mladina 12  |  Politika  |  Intervju

Dr. Darja Zaviršek: »Zavrnitev zakonika bi pomenila sodobni apartheid.«

Soavtorica raziskave o slovenskih mavričnih družinah in njihovi sprejetosti v šolah

Sociologinja prof. dr. Darja Zaviršek je predstojnica katedre za preučevanje družbene pravičnosti in vključevanja na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, kot profesorica in raziskovalka pa je dejavna tudi na tujih univerzah. Med področja, ki jih proučuje, sodijo tudi družinski in sorodstveni odnosi. Zadnja leta sta skupaj z Ano Marijo Sobočan proučevali slovenske istospolne družine in njihovo sprejetost v šolah. Svoje izsledke, ki pričajo o tem, da je homofobije v naši družbi še vedno precej, sta nedavno objavili v knjigi Mavrične družine grejo v šolo.

Te dni je zelo na udaru otroška revija Ciciban, in sicer zato, ker je v svoji zadnji številki objavila zgodbo o deklici z dvema očkoma. Kako ste spremljali ta zaplet?

Najprej sem pomislila na to, da bi še kakšnega otroka naročila na Cicibana. Veseli me, da so se nekateri ravno zaradi te zgodbe na novo naročili na to revijo. Podpiram tudi odziv Mladinske knjige, ki je očitkom navkljub za en dan v izložbo svojih knjigarn postavila silhueti dveh mam oziroma očetov in vso dosedanjo literaturo s področja družin, tudi mavričnih. Presenetilo me je, kako veliko knjig s to tematiko je bilo izdanih v zadnjem času.

Podmladek NSi skuša javnost prepričati, da je branje Cicibana zaradi zgodbice o istospolni družini slabo za otroke. Bi nas moralo biti strah Cicibana? Ali nas mora biti strah tistih, ki širijo te trditve?

Seveda imamo lahko predsodke proti tistim, ki jih takšne zgodbe motijo. Njihov odziv kaže, da otroci, ki živijo v mavričnih družinah, postanejo stigmatizirani šele skozi socializacijo. Ko so se zdaj nekateri zgražali nad zgodbo v Cicibanu, so njihovi otroci ponotranjili negativen odziv odraslih. Ne bi me presenetilo, če bodo iz teh družin izšle nove generacije homofobnih odraslih. V osnovi pa otroci nimajo potrebe po stigmatizaciji nečesa, česar ne poznajo. Ko starše vprašajo, kako to, da v zgodbici o deklici Ani ni mame, je naloga staršev, da jim to razložijo, da jim povedo, da obstajajo različne družine in da nekateri otroci živijo samo z mamo, drugi z babico, tretji prihajajo iz Rusije, eni pa imajo dva očka. To je naloga staršev, ne pa zapiranje pred realnostjo.

Podmladek NSi je v zgodbi iz Cicibana videl predvolilno kampanjo. Šolsko ministrstvo se je nato odzvalo z okrožnico, s katero je vrtcem in šolam predlagalo, da se do referenduma izogibajo temam iz družinskega zakonika.

Ta primer dobro pokaže, kako lahko v majhni družbi, kot je Slovenija, neka tema, objavljena v eni od otroških revij, zajame celotno nacijo ter vse politične in socialne sisteme. To je seveda problematično. Okrožnico pa lahko jemljemo kot slabonamerno ali kot obliko pomiritve duhov.

Verjetno ne gre spregledati dejstva, da so na vodilnih položajih šolskega ministrstva kadri največje vladne stranke.

Do vpliva politične pripadnosti na poteze ministrstva se ne bi opredeljevala. Dejstvo pa je, da v beli knjigi za vzgojo in izobraževanje piše, da otrok ne smemo reducirati na singularne identitete in moramo ustvarjati pluralne osebe s širokim pogledom na svet. Otrok ne smemo gledati skozi prizmo, iz kakšnih družin prihajajo, ne glede na to, kakšne posebnosti ima določena družina.

Z Ano Marijo Sobočan sta nedavno izdali knjigo Mavrične družine grejo v šolo, v kateri sta predstavili izsledke raziskave o položaju istospolnih družin v slovenskih šolah. Ena od ugotovitev je, da se istospolne družine pri nas večinoma skrivajo. Bo zdaj skrivanja še več, če celo šolsko ministrstvo priporoča, naj se o tem ne govori?

Mislim, da ne. Vse več ljudi je, ki spoznavajo, da je hujskaštvo proti družinskemu zakoniku nedopustno. Tudi naša raziskava je pokazala, da so bile mavrične družine iz 90. let bolj nevidne, kot so danes. Današnji mlajši starši z otroki praviloma odprto govorijo o posebnosti družine, se pogovarjajo z učiteljicami, vzgojiteljicami in imajo vedno boljše izkušnje.

Koliko homofobije je pravzaprav v slovenskih šolah in na kakšne načine se kaže?

V naši raziskavi smo v enem primeru naleteli na eksplicitno šikaniranje s strani učiteljice, ki je začela otroku iz mavrične družine dajati slabše ocene. Veliko pa je subtilnih oblik homofobije. Mednje sodi recimo pretirano spraševanje, ko vrstniki ali odrasli sprašujejo, kako to, da ima posameznik dve mami, ali trdijo, da je nemogoče, da ima nekdo dva očeta. Prikrita homofobija je tudi, ko človek reče ’Saj samo vprašam.’, čeprav ga v resnici odgovor ne zanima. Ugotovili smo tudi, da otroci sploh ne vedo, da lahko do spočetja pride tudi na drugačen način kot s spolnim odnosom med žensko in moškim. O oploditvi s pomočjo biomedicine ne vedo popolnoma nič. V šolah se tudi sicer o istospolno usmerjenih govori predvsem na negativen način: ko govorijo o aidsu, psihiatričnih diagnozah, ki so jih včasih postavljali homoseksualcem, nacistični Nemčiji in homoerotičnih odnosih v antični Grčiji. Je pa tudi vse več pozitivnih primerov.

»Ne bi me presenetilo, če bodo iz teh družin, kjer so se odrasli zgražali nad Cicibanom, izšle nove generacije homofobnih odraslih.«

Se to lahko spremeni?

Od posameznega učitelja ali učiteljice je odvisno, kako to tematiko predstavi učencem. Tudi če se kdo zasebno ne strinja s tem, da ima otrok dva očeta ali dve mami, v šoli tega ne bi smel javno izreči. V šoli naj bi vsi otroci imeli možnost samoidentifikacije. Da dobijo sporočilo, da obstajajo. Govorili naj bi o različnih tipih družin.

Kako subtilno nasilje vpliva na otroke iz mavričnih družin? Jim povzroča travme ali iz njih dela borce proti nestrpnosti?

Oboje. Mladi, ki jih starši že od rojstva učijo, da morajo biti na svojo družino ponosni, se bodo diskriminaciji uprli. Če nimajo podpore družine, pa lahko razvijejo občutek, da je svet negotov, nevaren. A v resnici noben otrok noče biti reduciran na svojo družino. V intervjuju z dekletom, ki je odrasla v taki družini, je bilo jasno zaznati prizadetost, ker tudi z najboljšimi prijateljicami ni mogla govoriti o svoji, mavrični družini. Vsi so vedeli zanjo, a nihče ni želel spregovoriti. Že takšen molk je lahko oblika homofobije. Naši poglobljeni intervjuji so pokazali, da so zlasti otroci, ki so odraščali v 90. letih, breme homofobije večinoma nosili sami. Zato smo hoteli s knjigo tudi opogumiti starše, da bi podprli svoje otroke, da bi jim, dokler so še majhni, razložili, kako to, da imajo dve mamici ali dva očka in bi se dovolj pogovarjali tudi z učitelji in učiteljicami.

Ena ključnih raziskovalk na področju družin, dr. Judith Stacy, pravi, da nobena družinska ali partnerska ureditev ni »naravna«. Monogamija, poligamija, celibat, promiskuitetnost, enostarševska družina, dvostarševska družina – nič od tega ni »naravno«. A pri nas se neprestano vrtimo okrog trditve, da je »naravna« samo tista družina z očetom in mamo. Zakaj?

Spremembe, ki so se v zadnjih letih zgodile na področju intimnih odnosov, so tako velike, da jih ne more zajeti niti novi družinski zakonik, o katerem ves čas razpravljamo. Je pa ta razprava že kar komična, če vemo, da je sedanji zakon star 36 let. V ekonomsko razvitem svetu več kot 50 odstotkov otrok ne živi več s starši, ki so stalno poročeni ali so različnih spolov. Vse več je posvojenih otrok, ker je vse manj ljudi, ki imajo lahko lastne biološke otroke ali pa jim ni mar, da otrok ni biološki. Vse več je ločitev in zunajzakonskih skupnosti. Poroka je v 19. stoletju ljudem omogočala, da se lastnina ni drobila. Danes so lastninska razmerja med ljudmi urejena z drugimi pravnimi akti, zato je poroka za mnoge ljudi popolnoma izgubila svoj pomen. Samo nekdo, ki je zelo sovražen do drugih ali zelo neizobražen, lahko trdi, da obstaja samo ena vrsta družine in da je samo ena prava.

Zakaj je to prepričanje kljub vsemu tako globoko zakoreninjeno v nas?

V Sloveniji so ljudje v primerjavi z zahodnimi družbami zelo tradicionalni. To pomeni, da imajo rigiden način razmišljanja, ki le stežka sprejme spremembe. K temu je pripomogla deloma cerkev deloma pa komunizem, ki prav tako ni prenesel različnosti in ljudi, ki so razmišljali širše. Družina je pri nas že od nekdaj tudi prikladen poligon za ideološka in politična obračunavanja. Lani smo imeli diskusijo o zunajzakonski skupnosti, vsake toliko časa se odprejo razprave o prevelikem številu ločitev. Najbolj sprevržen pa je bil predlog stranke NSi, da bi ukinili možnost splava in otroke žensk, ki bi rodile, namesto splavile, dali v posvojitev. To so nekoč počeli v religioznih državah, kot sta bili Irska in Španija, kjer so mladim materam, ki niso smele narediti splava, po rojstvu otroka vzeli in ga dali »pravim družinam«. To so počeli še do sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Je to tudi posledica naše obsedenosti s krvnim sorodstvom, na kar je vplivala cerkev? Sami ste to ugotovili pri raziskovanju socialnega, torej nebiološkega sorodstva.

Cerkev je že od petega stoletja ali pa vsaj od srednjega veka poudarjala pomen krvnega sorodstva, ker ji je bilo v interesu, da so bile družine čim manjše. Družine z malo, sploh pa z nič otroki so dale namreč cerkvi večje možnosti, da je dobila družinsko premoženje, potem ko so odrasli umrli. Zame je bilo šokantno odkritje, da je cerkev iz istega razloga prepovedovala tudi posvojitve. S tem je preprečila, da bi družine dobile moškega potomca, ki bi mu zapustile premoženje. Šele v začetku 20. stoletja so postale na Nizozemskem, v Združenem kraljestvu in tudi pri nas posvojitve dovoljene. Skratka, cerkev je močno vplivala na patriarhalne norme v družini. A po drugi svetovni vojni so se začele te norme liberalizirati. Trditve, da šele danes prihaja do pluralizacije družinskih oblik, so torej zelo zgrešene. So vsaj 30 let, če ne 50 let za časom.

RKC se pri nas še vedno vpleta v družinsko življenje in je tudi eden največjih nasprotnikov družinskega zakonika. Izjave njenih predstavnikov glede te tematike so bile pogosto zelo žaljive do istospolno usmerjenih in mavričnih družin. Zakaj družba dopušča, da cerkev tako zelo kroji naša življenja?

To vprašanje si zastavljajo mnogi. Cerkev ima pri teh vprašanjih gotovo več prostora, kot bi ga smela imeti. Tudi Nemčija bi lahko dala cerkvi tako veliko prostora pri urejanju družinskih vprašanj kot majhna Slovenija, a se je temu uprla. Ko so leta 2001 razpravljali o izenačitvi istospolnih in raznospolnih partnerstev v njihovi zakonodaji, je Bavarska, kjer je cerkev najmočnejša, temu nasprotovala in je skušala novost izpodbijati na ustavnem sodišču. A to je ravnalo ravno nasprotno kot v Sloveniji. Jasno jim je povedalo, da o tem sploh ni mogoče razpravljati, ker bi s tem kršili človekove pravice. Na koncu je prišlo do izenačitve partnerstev. Vedeti pa moramo, da obstajajo različne katoliške cerkve. Nekatere bolj, druge manj trdo zagovarjajo tradicionalno moralo. Naša RKC je bolj fundamentalistična in s tem dela škodo ljudem, ki v njej iščejo duhovnost. Škodo dela tudi tistim duhovnikom, ki so za ljudi naredili veliko dobrega. Tudi sama jih poznam nekaj, ki se zavedajo družinske pluralnosti, ne delajo razlik med ljudmi in ne ponavljajo, kar govorijo elite.

Se strinjate, da smo v zadnjih treh letih iz ust nasprotnikov družinskega zakonika pogosto slišali sovražni govor?

Seveda.

Po kazenski zakonodaji bi ga bilo mogoče preganjati, a do tega ni prišlo.

Zelo daleč smo od tega, da bi prišlo do ukrepanja. A takšna je splošna narava političnega in socialnega življenja v Sloveniji. Naš prag tolerance do nasilja, korupcije in laži je izredno visok, morda eden najvišjih v EU.

»Cerkev ima na diskusije o družinskih vprašanjih več prostora, kot bi ga smela imeti, strokovni argumenti pa v primerjavi z njimi manj. Tudi v Nemčiji bi bilo lahko tako, a se je država temu uprla.«

Zakaj smo po eni strani tako odprti za ideološka prepričanja, po drugi strani pa ignoriramo stroko, ki svoje argumente lahko opre na preverljiva dejstva? Sociološko in psihološko društvo sta odločno podprli zakonik, pa nekateri še vedno dvomijo o njem.

To spet dokazuje, kako zelo tradicionalna družba smo. Tako imenovana zdrava kmečka pamet nam je pomembnejša kot strokovni in znanstveni argumenti. V tem konkretnem primeru je razlogov za ignoranco stroke več. Družinski zakonik liberalizira družinske oblike. Izraza oče in mama nadomešča z izrazom starši. In ti so lahko biološki ali socialni. Lahko so kateregakoli spola. To pomeni, da zakonik presega tradicionalno binarno delitev spolov v družini in s tem tudi delitev na tradicionalno moška in ženska dela. Zakonik obenem tlakuje pot k novemu dojemanju otroka. Otrok z novo zakonodajo dobiva pravice, njegovo mnenje na sodišču bo pomembno, predvsem pa se ga ne bo smelo poniževati in pretepati. Vse te stvari so za mnoge težko sprejemljive.

V raziskavi ste poudarili, da je izredno pomembno, da realnost, ki jo živimo, dobi tudi zakonsko potrditev. Zakaj?

Zakonodaja vpliva na vsakdanje življenje ljudi. Ko bo družinski zakonik sprejet, bo veliko strahov kar samo od sebe minilo. Zadnjič je k meni prišla znanka na invalidskem vozičku in mi povedala nekaj zelo osebnega: da večkrat pomisli na to, kako grdo so spodkopali pravico samskih žensk do oploditve z biomedicinsko pomočjo. Če bi bil takrat sprejet drugačen zakon, bi mogoče danes tudi sama imela otroka. Zdaj ga nima. Njena izpoved me je zelo prizadela. Videla sem namreč, kakšne posledice imajo lahko na naša življenja odločitve, ki jih sprejema peščica ljudi.

To je pokazala tudi naša raziskava. Podobno raziskavo, kot smo jo izvedli o mavričnih družinah v Sloveniji, so naredili tudi na Švedskem in v Nemčiji. Na Švedskem, kjer zakonodaja že dolgo priznava mavrične družine, so te danes nekaj povsem normalnega. Otrokom, ki so sodelovali v naši raziskavi, je bilo celo čudno, da so jih spraševali o tem, saj v šoli nikogar ne briga, v kakšni družini živijo. V Nemčiji je bila zaskrbljenost večja. V Sloveniji, kjer je zakonodaja najbolj »šibka«, pa so te družine najbolj skrite. Zakonodaja torej je pomembna. Pomembno pa je seveda tudi, da se o tem javno govori. Mislim, da je razprava o družinskem zakoniku v zadnjih letih povečala osveščenost ljudi. Mislim, da je vendarle destigmatizirala mavrične družine.

Kako se bo po vašem mnenju izšlo na referendumu?

Mislim, da smo v Sloveniji zdaj že dovolj zreli, da zmoremo na referendumu potrditi pluralnost družin. Kakršnokoli drugačno urejanje tega področja bi pomenilo sodobni apartheid. Če bo zakonik kljub vsemu padel, pa bomo s tem pokazali, da je Slovenija del evropskega prostora samo v tistem, kar ji ustreza, denimo v neoliberalni ekonomiji, ne pa tudi na ravni človekovih pravic.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.