Darja Kocbek

29. 4. 2012  |  Družba

Vloga sodobnih medijev pri nastajanju in širjenju škandalov

Mešanice informacij, kdo in kaj naj bi bil določen človek (ali skupina ljudi) po mnenju nekoga, ki nam to razlaga v medijih

Včasih način, kako ljudje obravnavajo druge ljudi, meji na neke vrste duševno bolezen; je kolektivna blaznost, ki se širi kot bolezen, okuži vsakogar, ki pride v stik z njo.

Včasih način, kako ljudje obravnavajo druge ljudi, meji na neke vrste duševno bolezen; je kolektivna blaznost, ki se širi kot bolezen, okuži vsakogar, ki pride v stik z njo.
© Arhiv Mladine

Kako se v sodobnem svetu širijo škandali in kako sodobni mediji vplivajo na njihovo nastajanje in pospešujejo njihovo širjenje, v knjigi Der entfesselte Skandal (Širjenje škandala) s podnaslovom Konec kontrole profesor Bernhard Pörksen analizira skupaj z medijsko raziskovalko Hanne Detel. Kaj imajo skupnega obtožbe o škandalih politikov in drugih javnih osebnosti, pa nasilni pretepi na javnih prevoznih sredstvih, ki jih nekdo posname z mobilnim telefonom in objavi na You Tube, pa zasebna elektronska pošta, ki postane verižno pismo? To je posledica popolne izgube nadzora, kar je mogoče razumeti kot skupen vzorec obnašanja.

Izvedenca to tezo utemeljujeta s škandalom nekdanjega nemškega predsednika Horsta Köhlerja, ki je pred dvema letoma ob povratku iz Afganistana dal intervju za eno od radijskih postaj. Ta je ostal neopažen, dokler študent iz Tübingena ni začel prek twitterja in elektronske pošte pošiljati medijem ogorčenih sporočil o po njegovem mnenju sporni izjavi predsednika o sodelovanju v vojaških akcijah in gospodarskih interesih. Ko eden od blogerjev nato sporne izjave ni mogel več najti na spletu, je že nastal sum, da gre za manipulacijo in po spletu so takoj začele krožiti teorije zarote. Zgodbo so pograbili novinarji in škandal je postal prvovrstna medijska tema. Pojasnilo urada predsednika Köhlerja, da gre za nesporazum, ni imelo več nikakršnega učinka in predsednik se je čez noč odločil odstopiti.

Avtorja knjige ta primer vidita kot »zelo nervozno komunikacijo, ki je bila vodena z izjemno hitrostjo«. Novinarka časopisa die Zeit Tina Groll, ki je njuno knjigo predstavila, dodaja, da je mogoče hlastno formulirane twitte in sporočila po elektronski pošti kadar koli, ne da bi za to potrebovali veliko časa, razposlati na ustrezne naslove, ki zagotovijo hitro širjenje. Datoteke in dokumenti kot dokazila s tem dejansko postanejo del ogorčenega sporočila. Tehnične možnosti in slo po zgražanju se tako povežejo z množično javnostjo, ki je pridobila moč. To javnost pa ne zanima, kdaj in kako se je napaka zgodila.

To se je recimo zgodilo evropskemu poslancu Danielu Cohnu-Benditu, ki je v knjigi iz leta 1975 napisal nekaj provokativnih stavkov o neavtoritarni vzgoji otrok in o svojem delu v alternativnem vrtcu levičarjev. Desetletja kasneje nekateri te njegove besede razlagajo in škandalizirajo kot priznanje zlorabe otrok. Takratne izjave so s tem povsem vzeli iz konteksta. Čeprav je politik nedvomno dokazal, da ni pedofil, iskalnik Google še vedno vsakomur, ki vtipka njegovo ime, ponuja datoteke z informacijami, da gre za pedofila. Ta škandal po besedah Bernharda Pörksna kaže, da ima »širjenje škandala svojo časovno obliko – potencialno večno sedanjost in prisotnost, ki ne pozna pozabe«.

Danes lahko vsakdo izzive škandal in vsakogar lahko zadene. Roger Chan Yuet-tung je recimo prišel do svoje vprašljive »slave« z napadom na sopotnika v avtobusu. Ta napad je posnel eden od sopotnikov in ga objavil na You Tube. Po nekaj tednih si je ta video ogledalo nekaj milijonov ljudi, nekateri so ga celo predelali, dodali glasbeno podlago in kmalu so o njem poročali mediji po vsem svetu. Eno medijsko podjetje se je odločilo celo organizirati vnovično srečanje vpletenih in prek spleta začelo prodajati majice, medvedke, spodnjice, na katere so natisnili obraz napadalca. Roger Chan Yuet-tung je postal zanimivost, ki je zanimiva zato, ker je zanimiva. Kakor koli, on ima od tega korist, piše novinarka Grollova.

Povsem drugačne izkušnje imata s »širjenjem škandala« zaposleni v enem od uradov v Nürnbergu. Ena izmed njih je po pomoti njuno zasebno dopisovanje o ljubezenskem življenju po elektronski pošti razposlala vsem sodelavcem na oddelku. Eden od sodelavcev je to žgečkljivo korespondenco za zabavo razposlal svojim prijateljem. Tako se je kot verižno pismo razširila po spletu. Posledice so bile hude, kajti identitete avtoric pisem ni bilo težko odkriti. In kaj hitro sta v javnosti postali žrtvi sovraštva in zmerjanja. Na spletu bosta ostali za vedno stigmatizirani.

Izvedenca Bernhard Pörksen in Hanne Detel na podlagi omenjenih primerov sklepata, da škandali danes niso več le domena množičnih medijev. Včasih je imel klasični škandal znane faze: najprej je nekdo naredil napako, ki so jo nato razkrili in objavili novinarji, temu je sledilo zgražanje javnosti, njegova obdelava in javna obtožba. Temu je najpogosteje sledil zaključek kariere obtoženca in njegovo opravičilo ali javno kesanje. Danes je drugače. Škandali se širijo prek prostorskih, časovnih in fizičnih meja, celo prek klasičnih tem, ki pomenijo kršenje norm, kakor kaže primer uslužbenk iz Nürnberga. Čeprav nista znani osebnosti, je bila vsebina njunih elektronskih sporočil banalna, se zanju zanima množična javnost, ki se v zavetju anonimnosti spravi na obdolženki.

Primer Rogerja Chan Yuet-tunga iz Hong Konga kaže, da je javnost celo pripravljena dokumente spreminjati in obdelovati. S tem sama povzroča širjenje škandala in postane publicistična velesila. Včasih so bili novinarji pobudniki škandalov, danes so to blogerji ali posamezniki, ki jim uspe najti pravi trenutek. Zato množičnega komuniciranja ni več mogoče nadzorovati. Tina Groll zaključuje, da modra in napeta analiza, ki sta jo objavila Bernhard Pörksen in Hanne Detel nikakor ni kritika sodobnega interneta ali svarilo pred njim. Njun opis je trezen, na posameznih primerih želita samo pojasniti model, ki nastaja, predstaviti procese komuniciranja in iz tega izpeljati različne faze škandaliziranja. Svoje delo zaključujeta z novo definicijo Kantovega kategoričnega imperativa za digitalno dobo: Ravnaj vedno tako, da boš lahko svoja dejanja dolgoročno zagovarjal pred odzivi javnosti. A vedi, da ti to nič ne pomaga.

Že študija o medijih, ki jo je lani objavila organizacija PewResearch Center Publications, kaže, da socialne mreže in novičarski agregati vse pogosteje odločajo, katere novice imajo bralci na voljo, čeprav klasični mediji še vedno ustvarijo največ novic. Uredništva klasičnih medijev so zdaj manjša, kot so bila pred krizo, novinarji pokrivajo manj področij, so bolj prilagodljivi, mlajši. Skratka, kakovost poročanja je postala talka zniževanja stroškov, razlike med resnimi mediji in tabloidi tako rekoč ni več. Strokovnjak Robert Picard to imenuje zniževanje strokovnosti stroke, novinar Jeffrey Feldman pa orumenitev politike. Enako kot »rumeno novinarstvo«, ki se je razpaslo konec prejšnjega stoletja, je danes nova politika preplavljena z obscenimi pretiravanji in nepremišljenimi lažmi. Vse to povzroča nacionalno histerijo prek medijev, ki so se že pred leti odpovedali preiskovalnemu novinarstvu in ga nadomestili s propagandističnim poročanjem, je napisal na portalu Huffington Post.

Publicist in radijski voditelj Thom Hartman ugotavlja, da mediji objavljajo vse več zgodb o kriminalu, pikantnih zgodb o zvezdnikih, televizijski program polnijo slaboumne pogovorne oddaje in resničnostni šovi, odkar so v lasti peščice korporacij, za katere je dobiček pomembnejši od vsebine. Ta koncentracija velja tudi na spletu. »Ljudstvo, ki ni kakovostno obveščeno, se v življenju težko relevantno odloča,« je opozoril predsednik slovenskega društva novinarjev Matija Stepišnik v nedavni razpravi o negotovi prihodnosti slovenskih tiskanih medijev na Humanističnem maratonu v Kopru.

Barbara Kaufmann, pisateljica, pesnica in aktivistka, pa opominja, kako nevarno je škandaliziranje vseh in vsega vsepovprek, saj je histerija množic v preteklosti pripeljala do zažiganja čarovnic, inkvizicije, linčanja … Tako vemo, da včasih način, kako ljudje obravnavajo druge ljudi, meji na neke vrste duševno bolezen; je kolektivna blaznost, ki se širi kot bolezen, okuži vsakogar, ki pride v stik z njo. To je stanje, ki je ločeno od realnosti – morda je to beg, morda prekinitev z elementi, ki človeka naredijo humanega. Je zatiranje tistega, na podlagi česar drugega priznamo kot človeka ali »družino« in to nadomestimo z oznako »drugi«.

Tako hitro dobimo mite, opise drugih ljudi o človeku (ljudeh), ki ga (jih) nikoli niso srečali, jih torej ne poznamo, o njih ne vemo prav nič. Tako dobimo nekoga, za katerega lahko uporabljamo takšna in drugačna imena. To nam pride prav še posebej, če smo sami nezadovoljni, saj dobimo nekoga, ki nam pomaga, da se zaradi svojega praznega in dolgočasnega življenja ne počutimo več tako zelo slabo. Dobimo mešanico informacij, kdo in kaj naj bi bil določen človek (ali skupina ljudi) po mnenju nekoga, ki nam to razlaga v medijih. Dobimo karakter, ki je nastal v miselnem svetu in domišljiji nekoga. Dobimo histerično občinstvo, ki išče sovražnika, histerijo, domišljijo brez kontrole, karikaturo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.