Kazenskopravni svetilnik?

Kako bi namesto tožilcev o kazenskem pregonu odločali policisti

Prenos pristojnosti nad tožilstvom s pravosodnega na notranje ministrstvo so spremljala opozorila o nevarnostih za odnos med tožilstvom in policijo, o paraliziranju nadzorne funkcije, ki jo ima tožilstvo nad policijo in ne nazadnje svarila pred policijsko državo. Čeprav je od tega le nekaj mesecev, se že kažejo za utemeljena. In jasno je tudi, da je novo vodstvo prenos izpeljalo z mislijo na bodoče spremembe razmerij med organom preiskovanja in organom pregona. V škodo slednjega.

Na ministrstvu za notranje zadeve pojasnjujejo, da morebitnih predlogov in pobud za spremembo kazenske zakonodaje ne morejo komentirati, ker je priprava sprememb te zakonodaje v pristojnosti ministrstva za pravosodje in javno upravo, »če pa bo v sodelovanju med MNZ in MPJU pripravljena kakšna sprememba zakonodaje, bo o tem mogoče informirati javnost, ko bo ta pripravljena«. No, gre za sklicevanje na formo. Dejansko namreč usklajevalni sestanki glede predvidenih sprememb procesne kazenske zakonodaje že potekajo med odgovornimi na obeh ministrstvih. Sestankuje se na notranjem ministrstvu, ki je tudi tisto, ki dejansko predlaga spremembe, srečujejo pa se na najvišji ravni, saj notranji minister Vinko Gorenak k sebi kliče pravosodnega ministra Senka Pličaniča. Seveda ga potrebuje le zato, ker gre za zakonodajo v pristojnosti pravosodnega ministrstva. Projekt sicer vodi oseba z visokimi strokovnimi referencami na tem področju, vrhovna državna tožilka in nekdanja generalna državna tožilka, zdaj državna sekretarka, pristojna za tožilstvo, Barbara Brezigar.

Ne glede na to, da gre za tožilko in da je doslej brez izjeme nasprotovala kakršnemukoli zmanjševanju vloge tožilstva in posegom v njegov položaj, gredo predlagane spremembe prav v to smer. Uradno naj bi bili razlogi v varčevanju in v razbremenjevanju organov preiskovanja in pregona, predvsem policije. Da policisti ne bi več izpolnjevali več deset formularjev zaradi ene ukradene paštete, kot je pred časom dejal Gorenak. Da bi torej nekaj prihranili, pa še osredotočenost na pomembnejše in nevarnejše oblike kriminala bi se okrepila.

V ustavi piše, da je odločitev o začetku kazenskega postopka, o vložitvi oziroma nevložitvi obtožnega akta, v izključni domeni tožilstva. Policija ni omenjena.

Bistvo je v tem, da bi policisti dobili določene pristojnosti glede kazenskega pregona, ki je zdaj v domeni tožilstva. V ustavi piše, da je odločitev o začetku kazenskega postopka, o vložitvi oziroma nevložitvi obtožnega akta, v izključni domeni tožilstva. Na notranjem ministrstvu pa zdaj predlagajo, da policisti v »manj pomembnih« konkretnih zadevah ne bi bili več obvezani vlagati kazenskih vadb, četudi so zanje izpolnjeni zakonski pogoji. Katere bi bile manj pomembne zadeve, ali bi to odločitev lahko sprejeli povsem avtonomno ali po krajšem telefonskem pogovoru z dežurnim tožilcem, za zdaj ni jasno. Menda še niti predlagateljem pod vodstvom Brezigarjeve ne.

Je pa zato jasna namera. Okrepiti policijo v razmerju do tožilstva, ki ga po mnenju oblasti vodi neprava oseba, generalni državni tožilec dr. Zvonko Fišer. Projekt sam pa vodi njegova predhodnica, nekoč prava oseba na čelu tožilstva, Brezigarjeva. V tem je nekaj ironije. V času, ko je notranje ministrstvo vodila Katarina Kresal, je ministrstvo vrhovnemu državnemu tožilstvu tudi predlagalo nekakšno obliko telefonskega dogovarjanja med policijo in tožilstvom o tožilskih vprašanjih. Odgovor vrhovnega tožilstva je bil, da je naloga policije pisanje kazenskih ovadb, naloga tožilstva pa izvajanje kazenskega pregona in pika. Poglejmo še en konkreten primer, recimo zadevo Baričevič. Po Brezigarjevi je bil izvor vseh težav v tej zadevi pomanjkljivo obveščanje tožilstva na strani policije. Prepozno in premalo podatkov naj bi policisti s terena sporočili dežurnemu tožilcu. Preveč da so ravnali na svojo roko, preveč so bili avtonomni pri svojem delu … Vodja okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Tamara Gregorčič je takrat dejala, da dežurna tožilka »ni bila seznanjena ne s krajem dejanja ne z imenom lastnika psov, kot tudi ne o pasmi psov«, s tem pa ji je bilo »onemogočeno, da se tako časovno kot tudi vsebinsko odloči o morebitni udeležbi na ogledu«. Ne nazadnje je tožilstvo pred dobrim mesecem dni vložilo obtožni predlog zoper dva policista, ki sta bila navzoča na ogledu kraja dogodka. Enega izmed njiju preganjajo zato, ker naj preiskovalnemu sodniku in dežurnemu tožilcu po telefonu ne bi posredoval vseh pomembnih informacij.

Slovenija bi policiji zaupala odločitev o pregonu kaznivih dejanj, kljub temu da je med tistimi državami članicami EU, ki najbolj zaostajajo pri smiselnem in potrebnem posodabljanju kazenskega postopka. Kot v primeru prenosa tožilstva na notranje ministrstvo bi bila Slovenija tudi tokrat pionirka na področju kazenskega prava.