Pomembno je imenovati se “odgovoren”

Dr. Boris Vezjak, Filozof in publicist

8. 6. 2012  |  Mladina 23  |  Komentar

Samooklicani „odgovorneži“ v kontekstu nedavno ustanovljenega „Gibanja odgovornih“ zbujajo pomisleke. Jih moramo jemati kot poskus resne civilnodružbene pobude ali le kot muho enodnevnico, ki si zgled jemlje pri t. i. resetirancih? Kakšna sta smisel in domet takšnih družbenih pozivov in komu služijo, kje ponujajo presežek?

Kdo so?

Najprej k ljudem, odgovornost se začne pri njih. Gibanje si je nadelo zveneče ime, vendar jih samo ne ponuja. Med ustanovnimi člani in širšim članstvom bomo težko našli koga, ki v slovenski družbi velja za brezprizivno moralno avtoriteto, kakršna sta, vsaj po neki medijski logiki, npr. France Bučar in Spomenka Hribar, ali univerzitetnikov, znanih družboslovcev in humanistov. Za njegovo kredibilnost bi bilo to nujno. Tudi če znižamo pričakovanja in merila, seznam ne fascinira. Poglejmo nekaj imen z začetka liste. Dejan Steinbuch - demodirano oklican za „ustanovitelja gibanja“, zaradi česar moramo biti do njega še strožji - je pred dobrimi štirimi leti pozival k ustavitvi novinarske peticije. Spisal je svojo „protipeticijo“, zbral 30 podpisnikov iz vrst desničarskih novinarjev in se grdo norčeval iz 571 novinarskih kolegov ter zanikal Janševe pritiske. Ravnal je neodgovorno. Med prvopodpisanimi je Franc Pliberšek. Njegovo podjetje MIK je imelo lani kar 19 milijonov dolgov. O čem bi nas rad poučeval? Jani Soršak, nesojeni minister v Virantovi stranki, je v preiskavi protikorupcijske komisije zaradi transakcij med njim in njegovim prijateljem Matejem Raščanom, grobarjem Dela Revij. Se zgodi tudi v najboljših familijah? Branka Neffat je svetovala pri tajkunskih prevzemih in jih kasneje preiskovala; zaradi očitkov o vpletenosti v nečedne zgodbe se je morala posloviti od dela v parlamentu. Kaj nam ima povedati? Matej Lahovnik je dve leti ministroval tudi projektu TEŠ 6. Podpira ga še danes in čuti odgovornost do koga? Nina Zidar Klemenčič je ne nazadnje Janševa odvetnica - mar ne bi bilo pošteno povedati na glas, da predsednik vlade, sodno procesiran v treh državah, ni ravno bleščeča referenca za državo?

Kaj želijo?

Apokaliptični diskurz sprejetega memoranduma, sicer skrbno spisanega besedila brez znakov politične pristranosti, je simptomatičen že sam na sebi in perverzno samopotrjevalen: če Slovenija ne bo prisluhnila njim, bo sledil potop. Podpisniki predlagajo „temeljna izhodišča za sodelovanje civilne družbe, sindikatov, zakonodajne in izvršilne oblasti pri novi družbeni pogodbi za odgovorno prihodnost Slovenije“ - dikcija spominja na poskuse novorevijašev reševati „nacionalno substanco“. Toda če so „resetiranci“, kasneje pretežno aktivirani kot politiki, v svojem pozivu neposredno zahtevali predčasne volitve in izražali nezadovoljstvo nad slabim upravljanjem države, zdaj „odgovorneži“ terjajo odgovorno sodelovanje z obstoječo vlado, še zlasti od sindikatov. „Resetiranci“ so po svoje uspeli v svojem projektu ustoličenja neoliberalne vlade in samega sebe (ne nazadnje je njihov poziv podpisalo skoraj 20.000 ljudi), „odgovorneži“ hote ali nehote branijo pridobljene pozicije nove oblasti, jih stabilizirajo in jim objektivno pomagajo. Povedano drugače, v ideološkem in političnem smislu njihovo delovanje predpostavlja zadovoljstvo s trenutno politično izbiro, sugerira ji zgolj nekaj izboljšav, reformne ukrepe, spremembo ustave in zakona o referendumu. Toda vse to so stvari, ki jih Janševa vlada že tako ali tako napoveduje.

Ko pozivajo k sprejemanju odgovornosti za na primer nesprejete reformne ukrepe, zamolčijo ali spregledajo, da se danes nihče ne izreka proti tovrstnim ukrepom, pač pa je to storil predsednik vlade Janez Janša. Še lani!

Diskurz o „najhujši moralni krizi“, poziv k razumu in spremembi vzorcev vodenja sta sicer legitimna, lahko sta tudi potrebna. Toda v perspektivi gibanja nerodno delegitimirata politično polje - vzpostavljata se kot objektivizirana in depolitizirana instanca, ki bi morala imeti svoje mesto le kot stranka ali biti zgolj poziv zaskrbljenih intelektualcev. In če bi prvo kdaj postala, česar glede na usodo „resetirancev“ tudi ni mogoče izključiti, bi se še bolj pokazalo, kako je v naravi same geste moralističnega poduka o odgovornosti že navzoča neodgovorna izključujočost: na „nas“ kot odgovorne in „vas“ kot neodgovorne. Steinbuchov projekt zato navzlic pestri paleti profilov podpisnikov tu ni le nekaj neizvirnega, že videnega, novorevijaškega. Je tudi nekaj anahronega - ko poziva k sprejemanju odgovornosti za npr. nesprejete reformne ukrepe, zamolči ali spregleda, da se danes nihče ne izreka proti tovrstnim ukrepom, pač pa sta to storila predsednik vlade Janez Janša in njegova stranka. Še lani! Toda takrat ni bilo gibanja ali podpisanih posameznikov, da bi ga na to spomnili. In v tem je še dodatna zadrega njihovega obstanka: biti, ko jih ne rabiš, in ne biti, ko jih.