Ideal združene evrope pod velikim vprašajem

Časovna bomba, ki se skriva v lepem idealu združene Evrope, je pred eksplozijo

Nekatere lepe ideje so kot lep objekt, ki ima v sebi časovno bombo. Ena takšnih lepih idej je združena Evropa, ki ji grozi razpad, čeprav ni bila oblikovana z namenom, da eksplodira. Da bi razumeli zakaj, je treba pogledati intelektualne korenine Evropske unije, v Project Syndicate piše Ian Buruma, profesor za demokracijo, človekove pravice in novinarstvo na kolidžu Bard.

Francoski diplomat in ekonomist Jean Monnet, ki je eden glavnih arhitektov združene Evrope, je med drugo svetovno vojno veliko časa preživel v Washingtonu kot pogajalec za evropske zaveznike. Ko je Nemčija bila poražena, je bil prepričan, da lahko samo združena Evropa prepreči novo uničevalno vojno na zahodu. V svojih spominih je napisal, da v Evropi ne bo miru, če bodo spet vzpostavljene suverene nacionalne države. S tem so se strinjali tako rekoč vsi, le Britanci so izrazili dvome, ne toliko o enotnosti Evrope, ampak o lastni udeležbi v tem projektu.

Ian Buruma navaja, da je ideja združene Evrope dejansko veliko starejša od Monnetove, izvira iz časov sveto rimskega cesarstva v desetem stoletju. Od takrat je doživela veliko sprememb, a dve temi sta ostali nespremenjeni. To sta krščanstvo z Evropo kot njegovim centrom in večni mir. »Mirna združitev je bila predstava religije, krščanska utopija. Nikoli ni bilo predvideno, da bo ta mirna združitev omejena samo na evropski kontinent, mišljena je bila kot univerzalna težnja, enako kot krščanstvo samo. Predvidena je bila ukinitev meja v božjem kraljestvu na zemlji,« piše Buruma.

Po razsvetljenstvu so racionalisti zlahka sprejeli religiozni univerzalizem, francoski zunanji minister v revolucionarnem letu 1848 Alphonse de Lamartine je objavil svoj manifest za Evropo, v katerem ni podprl le enotne Evrope, ampak enotnost človeštva. Evropski ideal enotnosti ima vzporednice tudi drugod po svetu. Kitajski voditelji so do današnjega dne obsedeni s centralno kontrolo, kontinentalno enotnostjo in složno družbo, z družbo brez političnih konfliktov. Ni si težko predstavljati, zakaj je predstava o brezmejnem, svobodnem svetu, v katerem so politične razlike in konflikti premagani, po drugi svetovni vojni postala nadvse privlačna. Mnogi so krivili nacionalizem kot najhujše zlo, ki je skoraj uničilo Evropo. Svet brez političnih sporov je bil videti kot recept za blaženost, piše Ian Buruma.

Monnet je bil po njegovih besedah rojeni tehnokrat, ki je sovražil politični konflikt in skoraj ustvaril fetiš enotnosti. Leta 1940, ko je kazalo, da je Hitler neuklonljiv, je Monnet Winstonu Churchillu predlagal, da bi Francijo in Veliko Britanijo združili v eno državo. Monnet je bil kot vsi tehnokrati tudi rojeni načrtovalec in bil je človek svojega časa. Pred vojno je veliko ljudi verjelo, da je treba gospodarstva in družbe voditi čim bolj v skladu z načrti. Eden od takšnih primerov načrtovanja je bil Rooseveltov New Deal, veliko bolj zastrašujoč primer pa fašistična država. Kitajsko še danes vodijo inženirji in drugi tehnokrati brez obraza, navaja Buruma.

Povojni ideal združene Evrope je bil po njegovih besedah prapodoba načrtovalca, tehnokratska utopija, za Monneta in druge očete povojne Evrope pa je bila ta prapodoba oziroma utopija povsem prijeten, celo plemeniti ideal. A problem tehnokratov je, da se ne zavedajo političnih posledic svojih lastnih načrtov, saj delujejo, kot da politika ne bi obstajala oziroma sploh ne bi bila pomembna. Ian Buruma kot tak primer navaja direktorico Mednarodnega sklada Christine Lagarde. Njena nedavna izjava, da nima sočutja s trpečimi Grki, ker bi morali plačevati davke, je naletela na ostre kritike, ne samo zato, ker je bila brezčutna, ampak tudi hipokritska, saj sama kot diplomatka ne plačuje davkov. To je tipično mnenje tehnokrata, ki nima občutka za politiko, piše profesor Buruma.

Hudi varčevalni ukrepi, ki jih zahtevajo birokrati v Bruslju in Washingtonu, ki na svoje položaje niso prišli z volitvami, po njegovem niso samo družbena katastrofa, so tudi velika nevarnost za demokracijo. Ko ljudje izgubijo zaupanje, da jih bodo demokratične institucije zaščitile, sežejo po ekstremizmu. Časovna bomba, ki se skriva v lepem idealu povojne Evrope, je tako pred eksplozijo. Meja tehnokratskega utopizma je bila dosežena. Fiskalna unija, to je povečanje enotnosti, je lahko razumen odgovor na sedanjo finančno krizo, a je tehnokratski odgovor, ki ne bo v ničemer pripomogel, da bi Evropa postala bolj demokratična. Najverjetneje bo izzvala nasprotovanje ekstremistov.

Tehnokracija deluje, dokler ima večina ljudi občutek, da imajo od nje materialne koristi, kar je bila Evropa v zadnjih 50 letih, takoj, ko izbruhne kriza, pa izgubi legitimnost. Evropa to čuti danes, vprašanje pa je, kaj se bo jutri zgodilo na Kitajskem, zaključuje Ian Buruma.