Tomaž Lavrič

15. 6. 2012  |  Mladina 24  |  Družba

V spomin Ivu Štandekerju

Ivu Štandekerju, novinarju in uredniku Mladine, padlemu 16. junija leta 1992 med poročanjem iz napadenega Sarajeva*

Kako si kaj?

Oprosti, ker ti bolj poredko pišem, ampak saj veš, kako je.

Pri nas ni nič kaj dosti novega zadnjih dvajset let. Največje prekucije v bivši domovini in novonastali državici si tako še sam spremljal, pozneje pa se je vse ustalilo in usmradilo in nazadnje precej sfižilo. Zdaj smo spet nekje pri začetku in nič ne kaže na bolje. Če ti samo omenim, kdo je trenutno predsednik vlade – Janez Janša, ha ha! Ti povem, nič nisi zamudil.

Aja, pa Evropa se bo razletela.

Na firmi nas je še nekaj starih prdcev, jaz, Boter, Marcel, Berni, Nada, Jana in Luka, pa seveda nesmrtni Blaž Ogorevc, ki širimo legende o dobrih starih časih med mlajšimi kolegi. Vsi te lepo pozdravljajo. Sicer imamo nove lastnike in lepo mlado novo šefico.

Od tam gori imaš najbrž dober pregled nad svetovno stripovsko produkcijo, tu v naših rovtah pa je po starem. Najbolj trmasti nekaj malega brcamo vsak zase, objavljamo, izdajamo, razstavljamo, nov je Buch s svojo stripartnico, pa Stripbumerang, Striparna na netu, še vedno miga Stripburger z neuničljivo Katro in seveda tvoja Mladina in v njej stripovski kotiček tam nekje pri koncu, kot kak zaprašen oltarček z večno lučko, tebi v spomin.

Slovenski klasiki v stripu

Slovenski klasiki v stripu

Gotovo boš vesel, da smo najino davno zamisel o slovenskih klasikih v stripu v nekaj udarniških petletkah le speljali do konca in izdali zabavno debelo buklo (glej sliko), kjer pikro obdelamo slovensko kulturo »od halštatske dobe do postmodernizma«, hkrati pa imaš na kupu praktično vse domače avtorje stripa.

Tudi Diareja ga še vedno serje, čeprav že bolj na tenko, zdaj bo že kakih 25 let. Tvoj (in moj) najdaljnosežnejši projekt, ha! Lepo se je prijela tudi »naredi si sam« Diareja na spletu in znabiti, da bo virtualni lik sčasoma pogoltnil papirnati original. Spuki!

Od slavnega »Mladininega kroga« risarjev samo še jaz visim na usahlem vimenu stare firme in se ne pustim odgnati. Drugi so se že zdavnaj razpodili po domovine širjavah, iščoč bolj zelenih pašnikov, in kolikor slišim, uspešno praskajo vsak svoje reči. Takole mi poročajo:

Dušan Kastelic

Dušan Kastelic

Dušan Kastelic je presedlal na računalniško animacijo in naredil nekaj luštnih, odmevnih igric in risank (Perkmandeljc, Čikorja an' kafe). Nekaj tudi napletava, da bi skupaj naredila dolgometražni animirani film, samo še banko je treba prej oropati. Sicer je šel med zasavske ekoteroriste in živi bio.





Zoran Smiljanić

Zoran Smiljanić

Zoki Smiljanić je ostal zvest stripu, filmu in Divjemu zahodu. (Govori se tudi, da ni več tak hardfaker, kot je bil.) V svojih stripih še vedno poskuša združiti Slovenijo in vestern. A nekega dne se je bojda prebudil in ugotovil, da pravzaprav že živi v slovenskem špageti vesternu. Se še odloča, ali mu je to všeč ali ne …









Grega Mastnak

Grega Mastnak

Grega Mastnak je »ustvaril uspešno risano serijo Bizgeci, ki ga je tako izmučila, da odhaja v slikarsko ilegalo«. Na šah me pa ne vabi več, ker imam stare možgane.












Iztok Sitar

Iztok Sitar

Iztok Sitar se je naredil v stripovskega teoretika in našega prvega ambasadorja stripa na Balkanu. Ko bi se še obril in počesal, bi nam bil v ponos. Še vedno živi od piva in pic in šimfanja čez klerikalce, na svojo domačijo v Škofjeloškem hribovju pa vsako leto povabi peščico najbolj žejnih in lačnih striparjev na tradicionalni piknik.









Gorazd Vahen

Gorazd Vahen

Gorazd Vahen je uspešen ilustrator. Kot sam pravi, se je naučil risati zajčke, medvedke in gobice, potem pa svinčnik in čopiče zamenjal za računalnik in se prodal. Zdaj je menda srečen.











Milan Erič

Milan Erič

Milan Erič muči študente na Oddelku za oblikovanje ALUO z risanjem in s slikanjem, s perspektivo in proporci, z lokalno barvo in mednarodnimi zgledi. Včasih še kaj napacka ali načečka, in ker ve, da rad potuješ, ti pošilja risbo popotnika, ki vse, kar ima, nosi s seboj. Tako kot ti.










Zvonko Čoh

Zvonko Čoh

Zvonko Čoh se je hudo zresnil in sedaj ilustrira samo še za otroke. Najraje stare ljudske, kjer nastopajo pošasti, hudiči in lintverni, pred penzionom pa si želi obdelati še kako butalsko. Pošilja ti to ilustracijo, kjer sta z Jasno ovekovečena v knjigi ENCI BENCI na pesmico: Zvonko je baraba, ker ga ljubi baba, baba ga pa noče, Zvonko se pa joče!









Tomaž Lavrič

Tomaž Lavrič

Tomaž Lavrič je po naključju prodrl na svetovno stripovsko tržišče (in to ravno z Bosanskimi basnimi, ki si jih ti navdihnil), se nekaj let važil, a je bil prelen in preveč izbirčen, da bi obstal v resnem šovbiznisu. Zdaj živi od stare slave, je debeluh, ljudomrznež in živčna razvalina.










Romeo Štrakl

Romeo Štrakl

V Slovenskih goricah še vedno miga tudi Romeo Štrakl, ampak ker nima nikogar, ki bi ga priganjal k risanju, kot si ga ti, se je samo še bolj polenil. Kakšno stran stripa pa nariše le še vsake kvatre. Zdaj se bavi z grafičnim oblikovanjem, tiskom in pingpongom.










Še kaj? Naj pomislim ... Ne, to je v glavnem to. Čez kakšno dekado se pa spet slišimo. Če bo kaj bistveno novega, mogoče še prej.

Mej se lepo, pozdravi Runota pa kmalu na svidenje,

Tomo

P. S. Vsi ti pošiljamo svoje avtoportrete, da nas ne pozabiš.



Spominska Mladina

Spominska Mladina [.pdf] (14 MB)

»Z okna sem gledala, kaj se dogaja. Bilo je strašno. Mislim, da so ti, ki so streljali na njiju, videli odblesk objektiva kamere in fotoaparata, in so mislili, da imata novinarja v rokah neko orožje. Zato so tako močno udarili po njiju. Ko je padla prva granata, je fant izgubil očala. Ne vem, kakšno dioptrijo je imel, vendar je mogoče, da je v tem kratkem času stal, ker ni vedel, kam naj gre.« ...







»Ležala sva na hodniku bolnice na postelji,« pripoveduje Jana. »Naročili so mi, naj poskusim Iva obdržati v budnem stanju. Postavljala sem mu vprašanja, ki so mi padala na pamet.
Kako je ime mami?
Kdo je tvoj najljubši pisec?
Imaš v Ljubljani dekle?
Koga imaš v Sarajevu?
Odgovarjal je. In potem me je vprašal: Jana, ali sedaj umiram?
Ne dragi, ne boš umrl.«

Zdravniki so se motali okoli njega. Nekateri so govorili, da je gotovo vojak. Drugi so, ko jih je poslušal, sumičavo ugotavljali, da ne bo preživel. Ko so mu mobilizirali poškodbo, mu je postalo bolje in celo barva se mu je vrnila na lica. Preden so Jano odpeljali v drugo sobo, mu je uspela reči: »Ivo, oprosti mi, nisem kriva.« »Vem Jana.« Potem so pregledali tudi Jano in ji rekli, da ima Ivo 50 odstotkov možnosti, da preživi, če se ga takoj prepelje v bolnišnico na Pale. »Nihče razen enega srbskega vojaka, ga ni hotel odpeljati, ker se je takrat zelo streljalo. Kasneje sem izvedela, da so ga pripeljali v bolnico že mrtvega. To sem izvedela od srbskega vojaka, ki ga je vozil polnih pet ur.« Vozil ga je po gorskih poteh z Ilidže, prek Vrac in Trebevića v 35 km oddaljene Pale. Če bi ga srbska patrulja spustila na muslimansko stran, bi do bolnice Koševo prispeli po 10 km.

Iz zapisa Medine Delalić in Maje Megla

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.