Borut Mekina

27. 7. 2012  |  Mladina 30  |  Politika

Erjavec med porcelanom

Nizka javnomnenjska podpora vladi. In spet zaostrovanje v odnosih s Hrvaško.

Karl Erjavec in Vesna Pusić na zagrebških ulicah

Karl Erjavec in Vesna Pusić na zagrebških ulicah
© STA

V minulih letih so številne države blokirale vstop Hrvaške v EU. Recimo Nizozemska in celo Velika Britanija zaradi svojih načelnih, protiširitvenih stališč. A nobena od teh držav ni bila tako nesposobna, ohola, nespretna in nediplomatska, da bi to javno povedala ali celo oglaševala. Še Turčije nobena država na njeni poti proti EU uradno ne blokira - pričakujejo zgolj, da bo država spoštovala določena pravila, kot so človekove pravice in podobne „zadevščine“. Si predstavljate, kaj bi pomenilo za Nemčijo, če bi Angela Merkel „blokirala“ Turčijo? Tako deluje normalna diplomacija. Smisel diplomacije je, da težave reši brez uporabe težkega orožja.

Da se je Slovenija dokaj uspešno izvlekla iz samoblokade s Pahorjevim arbitražnim sporazumom, se lahko zahvalimo zgolj razumevajočemu odnosu Evropske komisije, Nemčije in Francije, ki so videle, kako nespretno se je naša država sama spravila v kot s svojimi grožnjami in potezami brez vrnitve in kako nevarno je to lahko za celotno regijo. EU je zato na koncu kljub vsemu pri arbitražnem sporazumu podprla Slovenijo - kar so na Hrvaškem sprejeli kot nujno žrtev. A kdor je natančno spremljal uvod, razvoj in epilog arbitražnega sporazuma, ve, da Borut Pahor vendarle nikoli ni javno povedal, da Slovenija Hrvaško blokira. To, za našo državo neprijetno propagando so začeli na Hrvaškem.

Izkušnja iz zaostritve v odnosih z južno sosedo, ki bi se jo morali naučiti iz arbitražnega sporazuma, je, da so šele dobri in razumevajoči odnosi - ter zaupanje - pot k rešitvi težav, ki se na koncu same od sebe razblinijo. Na tej podlagi je ocena zadnje poteze Karla Erjavca, ali kar je še verjetneje, zadnja poteza Janševe vlade, ki mednarodni skupnosti prostodušno sporoča, da je rešitev vprašanja Ljubljanske banke „pogoj za ratifikacijo hrvaške pristopne pogodbe v slovenskem parlamentu“, preprosta. Taka politika je nesposobna, ohola, nespretna, nediplomatska. Za Slovenijo seveda.

Verjetno pa ne za vlado in vladajočo koalicijo, ki je enkrat, v trenutku nizke javnomnenjske podpore, že poslala specialce na Hotizo in s tem požela salve domovinskih izlivov in vnovičen dvig rejtingov. Vprašajmo se preprosto, zakaj pravzaprav vlada sedaj resnično želi rešiti problem hrvaških varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke, in to do konca leta, če pa finančni minister Janez Šušteršič tako ali tako napoveduje, da bo banko preko t. i. strateškega vlagatelja prodal? Je morda ta investitor - KBC - vladi postavil nekaj pogojev, kot so čiščenje slabih kreditov na t. i. superholding ali priprava terena za prodor prodane NLB na Hrvaško? Morda drži tudi to. A v enem in drugem primeru državljani od te predrzne poteze ne bomo imeli dobička.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.