Odpusti nam naše grehe

Zaplet z nadškofom Uranom nima zveze s kršitvijo človekovih pravic, pač pa je mentaliteta vrhovnih klerikov tako drugačna od mentalitete preostalega sveta, da jih ne razumemo in oni ne razumejo nas

Zaplet z Uranom ni zaplet z gospodom Uranom, pač pa z mentaliteto, ki ji je podložen.

Zaplet z Uranom ni zaplet z gospodom Uranom, pač pa z mentaliteto, ki ji je podložen.
© Borut Krajnc

Kar je ob vseh nejasnostih res nenavadno pri zapletu glede nadškofa Urana, sta dve okoliščini. Prvič, da se sploh piše o tem, in to z odmevnostjo, ki je v našem prostoru presenetljiva. Toliko člankov, komentarjev, intervjujev, zapisov sta v naši novejši zgodovini obravnavanja RKC bili deležni, kot se spomnim, le dve temi, denacionalizacija in finančni polom mariborske škofije. In drugič, presenetljivo je, da prav vsi, ki se oglašajo in zadevo komentirajo z različnih, tudi povsem nasprotnih si strani, vidijo glavni problem v pomanjkanju informacij.

Ne prvi ne drugi poudarek nikakor ni samoumeven, zdi pa se mi, da se pri razlagi obeh pojavov ne gre ravno prenagliti.

Cerkveni »trik«?

V zvezi z odmevnostjo primera, ki je močno pretirana, je morda videti, kot da je posledica komunikacijskega trika. Prenagljeno bi bilo prepričanje, da je zamenjava Uranovega kraja bivanja napihnjena v času poletnih kumaric zato, da bi se skrili ali vsaj zmanjšali pomembnejši škandali glede RKC. Vemo, da se pač ti škandali že tako dolgo vlečejo, da so brezperspektivni, dolgočasni, prežvečeni, kdo bi se še ukvarjal z njimi; navsezadnje, ali ni danes prepričevati koga, da je RKC zavožena, intelektualni izziv iste vrste kot analizirati noč z različnimi pojmi za temo?

A ne gre za to. Novinarji niso krivi za napihovanje brezzveznih novic – no ja, če so, pa vsekakor niso nič bolj kot vsi ostali, vključno z mano – in tudi ni verjetno, da bi si vrhovni kler, tu ali pa v Vatikanu, nalašč izmislil zaplet z Uranom, da bi lažje zamegljeval prave probleme v RKC. Sicer je res, da je praksa zamegljevanja pri klerikih precej pogosta, a ne gre spregledati načina. Ko RKC uporablja trik za odvračanje pozornosti, je njeno konstruiranje grešnega kozla vedno in dosledno v skladu z maniro visoko hierarhiziranih organizacij s totalnimi pretenzijami. Ker so katolicizem, fašizem, komunizem in militarizem takšni sistemi, ki so kljub vsej razvejanosti čvrsto strukturirani okrog ene, edine, največje Organizacije in najvišje Resnice, se zato prikrivanje malignih problemov, ki jih imajo sami s sabo, vedno dogaja tako, da se prst uperi navzven na neki benigen ali izmišljen problem, nikoli navznoter. Ratzinger »rešuje« RKC z evangelizacijo drugih, zlasti ateistične Evrope, slovenski kler vidi glavne vzroke svojih problemov v komunistični preteklosti, v nerazumevanju svojega poslanstva, v pristranskosti medijev, v nekooperativnih bankah, ljubljanska škofija vidi problem v mariborski, ki je ločena od ljubljanske, itd.

Kako sploh komunicirati s takšnim sistemom? Mislim, da težje, kot žaba komunicira z violino.

Škandaloznost cerkvene organizacije enačiti s škandaloznostjo države, političnih strank, cehovskih združenj, s škandaloznimi psihiatričnimi, zaporniškimi, šolskimi in podobnimi hierarhijami je sociološko nedopustno poenostavljanje, populistična zmota. Kar pri tem kazanju s prstom navzven loči katolicistično, komunistično, fašistično in militaristično hierarhijo od drugih, je njihova vrhovna instanca, ki se sklicuje na najvišjo Resnico in ki deluje le skozi centralno instanco navzdol. Zato dobijo v omenjenih sistemih vsi primeri kazanja na zunanjega krivca tudi versko razsežnost, postanejo dodaten test prepričanja za prepričane (člane).

Ne pozabimo, da se isti obrazec pojavlja tudi takrat, ko se krivci najdejo od znotraj, saj jih v teh primerih že z identifikacijo izločijo kot gnile dele iz zdravega telesa. Kar se ne akomodira nazaj pod celoto, se ekskomunicira, vmesne poti ni. Ekskomunicirani katolik ni več pravi katolik, obsojene teologije, naj bodo še tako utemeljene, niso več prave teologije itd. Ločina, sekta in verski razkol so le strokovni termini za nakopičene izločke v primerih, ko se nekaj, kar je označeno kot gnilo znotraj telesa, zaradi masovnosti ne more več prilagoditi v »organizem« in se postaviti ven iz telesa. Za izločene velja, da karkoli se komurkoli zgodi zaradi kakršnihkoli razlogov, celota nikoli ne more biti vprašljiva, kaj šele kriva. Ker ni nič kriva, nikoli ničesar ne obžaluje.

Res je, da je značilnost vseh hierarhičnih organizacij, da se bistveno težje prilagajajo na spremembe v okolju in da se zato zatekajo v tisto, po čemer so najbolj specifične, v uporabo koncentrirane moči, ki jo monopolizirajo bolj od vseh drugih. Toda tiste hierarhije, ki se ob tem utemeljujejo še na posebni centralni, vrhovni, večni, največji in edini Resnici, so tudi neučljive, kar je pomembna razlika od hierarhij prejšnje vrste. Žal smo tudi Slovenci med zgodovinskimi izbranci, ki so lahko z metodo lastne kože testirali vse možne učinke teh razlik. Z modernizacijo smo prevzeli vse oblike običajnih hierarhičnih institucij, ob tem pa tudi katolicizem, fašizem, komunizem, s stalinizmom vred (v prvih povojnih letih). Zavedanje razlik je pomembno zato, da ohranimo občutljivost na njih v zgodovinskih izzivih ponavljanja, in isto velja tudi za razliko med hierarhijami prvega in drugega tipa (ki imajo vrhovno Resnico v žepu). Mimogrede, ni naključje, da imajo aktualne vlade skušnjave po brisanju razlik – med okupatorji in domobranci, med hitlerjanskim križem in rdečo zvezdo, med katolicizmom in demokracijo, med časom, ko smo bili v opoziciji, in časom, ko smo na poziciji, itd. –, da imajo isti imenovalec kot katolicizem: selektivno pozabljanje. Nesposobnost refleksije krepi nezmožnost učenja iz lastnih napak in iz napak drugih.

Sistem prekrivanja

Ker je katolicizem hierarhija drugega tipa, naj spomnim le na dva primera od mnogih.

Značilen primer je ravnanje škofa Pierra Picana iz Bayeuxa in odziv takratnega predstojnika kongregacije za vero, kardinala Josepha Ratzingerja. Slednji je leta 2001 škofu Picanu čestital za prav posebno dejanje v zvezi s homoseksualnim posilstvom, ki ga je zagrešil neki duhovnik (Rene Bissey). Šlo je za zelo hud primer klerika, ki je nekega mladeniča znova posilil in nadlegoval še šest drugih, za kar je bil tudi obsojen na 18 let zapora (v Franciji, ne v Sloveniji). Ker pa francoski škof, omenjeni Pican, te spolne zlorabe podrejenega klerika ni prijavil policiji, čeprav bi to po francoski zakonodaji moral, je bil zaradi kršenja obveznosti prijavitve obsojen na tri mesece pogojno. Nato pa ga v Vatikanu izrecno pohvalijo. V pohvalnem pismu, ki ga je (so)podpisal Ratzinger, je rečeno: »Pravilno ste ravnali. Veseli me, da imam v episkopatu kolega, ki v očeh zgodovine in vseh drugih škofov na svetu raje gre v zapor, kot da bi ovadil svojega sina in duhovnika.«

Če je verodostojnost – in zaupanje kot njen ekvivalent – večji problem od pomanjkanja informacij, potem je mogoče, da bi se z razkritjem vseh informacij pravi problemi šele začeli. Informacije tu nimajo bistvene teže.

To pismo je Ratzinger, predstojnik kongregacije za vero, v obliki kopije hkrati razposlal tudi vsem škofovskim konferencam. Po vsem svetu, kjer je prisotna RKC, se množijo dokazi, da je takšno ravnanje prej pravilo kot pa izjema. Tudi če zanemarimo človeško plat zgodbe in pomislimo zgolj na optimalizacijo institucionalnih interesov, je zgornje pismo nazoren primer neučljivosti, seveda še zlasti z vsem tistim, kar se je dogajalo od takrat (2001) dalje. Ali pa zadnjih 2000 let.

Spet naj opozorim, da nobeni primeri te vrste, ki jih producirajo običajne hierarhične ustanove, ne morejo zabrisati omenjene razlike med običajnimi hierarhijami in posebnimi hierarhijami, tistimi z Resnico v žepu. Kar je pri običajnih šlamparija, laž, zarota ali kriminal, je pri posebnih hierarhijah vrlina, v katolicizmu teološka dogma. Šlamparije, laži, zarote in kriminalna dejanja običajnih institucij se razčiščujejo od znotraj in od zunaj, (res da večkrat neuspešno), pri cerkvi je drugače. RKC jih vgrajuje v sistem, potem pa disfunkcionalnosti vztrajajo kot tradicija, in sicer že po definiciji. Zato pri navedenem Ratzingerjevem odzivu v zvezi s posilstvi ne gre za sporadičen primer, ne gre (zgolj) za posameznika, sedanjega papeža, in ne gre samo za prakso, ki bi izigravala teorijo. Nasprotno. Neučljivost, sprenevedanje in premeščanje krivde navzven je uradna doktrina RKC.

Primer tega, ki je na najvišji ravni teološko povzdignjen v absurd, najdemo v Spominu in spravi, dokumentu Mednarodne teološke komisije, ki je nastal pod Ratzingerjem. O tem besedilu se je ob izidu (leta 2000) tudi pri nas precej govorilo in pisalo, a s povsem napačnim poudarkom. Dokument ima res podnaslov »Cerkev in napake preteklosti«, res vsebuje »preroško« priznanje krivde, tudi odnos do Judov, v naslovu nekega razdelka, ki se glasi »Uporaba nasilja v službi resnice«, pa se domet teološke ekspertize dokoplje celo do stališča, da nasilje ni dobra metoda za širjenje evangelija (ni kaj, po 2000 letih zorenja te trditve gre za epohalno ugotovitev).

Takratni predstojnik kongregacije za vero, kardinal Joseph Ratzinger, je škofa Picana za to dejanje v pismu leta 2001 pohvalil: »Pravilno ste ravnali. Veseli me, da imam v episkopatu kolega, ki v očeh zgodovine in vseh drugih škofov na svetu raje gre v zapor, kot da bi ovadil svojega sina in duhovnika.«

Takratni predstojnik kongregacije za vero, kardinal Joseph Ratzinger, je škofa Picana za to dejanje v pismu leta 2001 pohvalil: »Pravilno ste ravnali. Veseli me, da imam v episkopatu kolega, ki v očeh zgodovine in vseh drugih škofov na svetu raje gre v zapor, kot da bi ovadil svojega sina in duhovnika.«
© Profimedia

A bistvo tega navdihnjenega posipanja s pepelom je ravno nasprotno, namen priznanja krivde je distanciranje od nje. Poanta dokumenta je, da cerkev v bistvu ni nič kriva, krivi so le njeni člani, a ne zato, ker bi jih v različnih obdobjih cerkev tako ali drugače zavedla, nasprotno, ker so se izneverili njenemu duhu. Še več, RKC kot Cerkev = Mati = Kristusova nevesta, ker je vedno sveta, ker poseduje skrivnost božje milosti in ker so grešili le njeni otroci, zdaj prevzema grehe svojih otrok nase, da bi jih prostovoljno nosila, in se žrtvuje, tako kot se je Kristus žrtvoval, ko je nase vzel grehe vsega človeštva itd. Skratka, Ratzingerjevo očiščenje in kesanje pomenita, da je RKC predstavil kot nekakšen nebeški strelovod za grehe drugih, ona sama kot taka, torej niti kot organizacija niti kot »skrivnostno telo«, pa s tem nima nič. Na koncu je v zvezi s spravo rečeno še, da mora vselej iti za recipročnost kesanja, pač v skladu z logiko, da če se jaz prostovoljno kesam za grehe svojih otrok, se moraš tudi ti, ki si bil prizadet, ker si gotovo delal kaj narobe.

Problem verodostojnosti

In kakšno zvezo ima vse to z nadškofom Uranom? Zaradi bizarnosti primera ne velja zamahniti z roko in ubirati bližnjic. Prva poenostavitev, ki ni prepričljiva, je o krivdi medijev, ki da iz muhe delajo slona. Ni res, dogodka si niso izmislili in za odmev, ki ga je dobil, so krivi mediji prav tako kot njihovi bralci. Kdor zavoha vročo žemljico in jo prodaja, še ni rečeno, da jo je spekel. Dogodek tudi nima zveze z morebitnim preusmerjanjem pozornosti od resničnih problemov v cerkvi. Ko cerkev to počne, vedno kaže izven sebe, ne pa na svoje funkcionarje.

Zato je treba poskusiti z drugo tezo, na primer: zaplet z Uranom ni zaplet z gospodom Uranom, pač pa z mentaliteto, ki ji je podložen. Prestavitve nadškofa iz enega kraja v drugega ne moremo razumeti, ne da bi razumeli logiko, mentaliteto in »duha« institucije, ki jo skozi svojo funkcijo predstavlja nadškof. Težava s to predpostavko pa je, ali táko mentaliteto sploh lahko razumemo.

Cerkev v bistvu ni nič kriva, krivi so le njeni člani, a ne zato, ker bi jih v različnih obdobjih cerkev tako ali drugače zavedla, nasprotno, ker so se izneverili njenemu duhu.

Od tod tudi tisto drugo vprašanje z začetka, ali je res glavni problem v pomanjkanju informacij. Močno dvomim. Za hip si zamislimo nemogoče, predpostavimo, da neposredno vpleteni naenkrat vržejo vse karte na mizo, ali bi si potem javnost oddahnila in rekla, aha, nato pa bi se zadeva končala ter razburjenje poleglo? Kaj pa, če problem niso informacije, ampak njihova verodostojnost? Če je verodostojnost – in zaupanje kot njen ekvivalent – večji problem od pomanjkanja informacij, potem je mogoče, da bi se z razkritjem vseh informacij pravi problemi šele začeli. Informacije tu nimajo bistvene teže.

Kot rečeno je pomembnejša mentaliteta oz. »duh« (kultura, filozofija, logika, vrednote) enega akterja ali sistema, ki se sooča z mentaliteto, »duhom« drugega akterja ali sistema. Kajti bolj ko sta si oba različna, manj je skupnih točk med njima in težje je njuno razumevanje, s tem pa tudi sporazumevanje. Skratka, bolj kot pomanjkljive informacije je problematična komunikacija, skozi katero informacije potekajo. Pri tem velja, da je težavnost komunikacije odvisna od skupnih točk med enim in drugim sistemom, manj ko jih je, večji je problem. Kdo je za kaj kriv, kaj krivda sploh pomeni, kaj je dobro in kaj slabo, kaj je resnica in njen status, kaj je odgovornost in na koga se nanaša itd., vse to so točke, v katerih so bistvene razlike med katolicizmom na eni strani in preostalimi sistemi na drugi strani. Zato seveda problem nadškofa Urana ni samo Uranov problem.

Na hitro samo še ena ponazoritev mentalitete, ki ponazarja razdaljo do drugih mentalitet. Zakonik cerkvenega prava je bil prenovljen leta 1983, gre za grandiozno delo, sad največjih cerkvenih intelektualcev. Ena od ključnih novosti prenovljenega zakonika, je v zvezi s papeževo pristojnostjo, da sodi o ravnanju državnih poglavarjev. Po starem zakoniku je bilo rečeno, da »Samo papež ima pravico soditi: državne poglavarje, njihove sinove in hčere ter te, ki imajo pravico neposrednega nasledstva za njimi« (Kan. 1557/1). V novem, sodobnem, prenovljenem zakoniku pa se ista dikcija spremeni, in sicer tako, da je zožena samo na »državne poglavarje«, izpušča pa njegove otroke in dediče (Kan. 1405/1). Kar pomeni, da lahko (ob)sodi tudi našega predsednika Danila Türka, prejšnjega Janeza Drnovška ali Milana Kučana, ne more pa po novem soditi o Heleni Türk, Jaši Drnovšku ali Ani Kučan. Če je to prispevek najodličnejših svetovnih uradnih katoliških intelektualcev k pravilom cerkvene organizacije za enaindvajseto stoletje, potem si lahko predstavljamo, kakšen je domet vseh preostalih katoličanov, ki so na nižjih ravneh in ostajajo znotraj iste mentalitete (»duha«). Torej – kako komunicirati s takšnim sistemom? Mislim, da težje, kot žaba komunicira z violino.

Kako rešiti Uranov problem?

Ker gre torej za bistveno različne komunikacijske sisteme, obdržimo predpostavko, da prispodoba iz prejšnjega stavka ni pejorativna. S tem vzdržimo pozornost za tri probleme komunikacije. Kajti brez njih je Uranov problem nerešljiv.

1. Ni možno nekomunicirati (= prvo pravilo komunikacije, P. Watzlawick). Za kaj gre? Enostaven primer: brez izjeme se vsak najmanj enkrat v življenju, ko stopi v čakalnico pri zobozdravniku, znajde pred dilemo, ali naj naključno navzoče neznance v tej čakalnici pozdravi ali ne in kako naj naredi eno ali drugo. Če se odločim, da ne pozdravim, bom kmalu opazil, da se vsi ne držijo moje rutine. Še več, pogosto se zgodi, da se kljub svoji začetni ignoranci (ob prihodu) sploh ne bom mogel izogniti prvemu stiku z navzočimi neznanci. Ko me prvič opazijo, vidijo moj videz, mojo hojo, obleko, intuitivno ocenijo moj habitus (tudi če niso brali Bourdieuja). V vsakem primeru si ustvarijo vtis o meni in mojem ravnanju. Prevečkrat pozabljamo, da pravilo o tem, da ni možno nekomunicirati, ne velja le za face-to-face interakcije. Multikulturnost, mednarodna politika, razmejitve med splošnimi sektorji delitve dela (npr. med socialnim in ekonomskim), razločitev države od religijske sfere, politika novinarskih uredništev, nekatere teološke usmeritve, interakcija med vohunskimi službami različnih držav, Janša – Virant – Janković, gospodarstvo in ekologija, nobeno od teh področij ni izvzeto.

2. Kaj pa takrat, ko se komunikacija vendarle vzpostavi? Če ni mogoče nekomunicirati, se je mogoče povsem sporazumeti skozi komunikacijo? Večje ko so razlike med različnimi sistemi, manj ko je stičnih točk, verjetnejši je negativen odgovor, obratno pa niti ni res. Celo če odmislimo to nesrečno naključje, ko partnerji komunicirajo s povsem različnih in neprimerljivih mentalnih horizontov (npr. katolicizem/drugi), se pojavljajo zapleti. Ne zgolj zaradi komunikacijskih šumov, pač pa tudi takrat, ko partnerji govorijo isti jezik in vse teče gladko. Fant čaka dekle, ki na prvem zmenku zamudi 15 minut. S tem (ne)hote postavi pravilo, ki se glasi, »Ko bom naslednjič zamujala, bo to samoumevno, saj si molčal že prvič«. In obratno, ko se po tretjem ali četrtem zmenku partner opogumi in pritoži nad zamudo, bo upravičeno deležen očitka, »Kaj ti pa je, da se naenkrat pritožuješ, saj te doslej ni motilo«. Nemogoče se je izogniti različnim merilom komunikacijskih partnerjev o tem, kje je začetek in kje konec neke komunikacije, kaj je v njej vzrok in posledica, kaj je pomembnejše od nečesa drugega. Je primer nadškofa Urana postal »primer« zaradi novinarjev, ki so izbrskali neko interno novico, ali pa je interna novica postala »primer« zato, ker je hotela ostati interna in je to vzbudilo interes javnosti? In ko se je novica že zgodila, je od takrat dalje eskaliranje njene popularnosti posledica nerazumne javnosti, ker je premalo dovzetna za nedoumljive razsodbe tistih višjih, ki imajo boljši stik s kompleksnostjo svetega duha, ali pa se je sveti duh (spet) spotaknil na klerikih, ko se je razodeval javnosti?

Ker so katolicizem, fašizem, komunizem in militarizem sistemi, ki so čvrsto strukturirani okrog ene, edine, največje Organizacije in najvišje Resnice, se zato prikrivanje malignih problemov, ki jih imajo sami s sabo, vedno dogaja tako, da se prst uperi navzven, nikoli navznoter.

3. Prejšnja točka opozarja na mejne pogoje interakcije, v kateri komunikacijo sploh lahko reguliramo. Kaj pa v primeru, ko niti mejni pogoji niso jasni? Razlika katolicizem/nekatolicizem utegne spadati prav v to vrsto problema. Zamislimo si dva verska fundamentalista (ali pa enega verskega in drugega ateističnega fundamentalista), ki sta v situaciji, kjer ne moreta nekomunicirati, to je pa tudi edino, kar ju druži. Ni skupnih točk. Kamorkoli se ozremo, lahko najdemo primere, kjer niti v praksi niti v teoriji enega ali drugega akterja ne bomo našli niti ene ušive skupne točke, ki bi bila zadostna za vzpostavitev komunikacije – poudarjam, enega ali drugega akterja, saj za skupno točko ni dovolj, če jo najdemo le pri enem od njih. Terorizem, ekumenizem, svetovno socialno ali pa ekološko vprašanje so neizčrpna področja takšnih primerov. V sredini prejšnjega stoletja, ko so se začele vesoljske odprave, so se nad tem komunikacijskim problemom zamislili v zvezi z domnevnimi vesoljci – kako bi sploh lahko stekla komunikacija med Zemljani in Vesoljci, če bi se vzpostavila. Najdlje je v tej smeri prišel matematik Hans Freudenthal, ki je skonstruiral poseben »vesoljski« jezik, s katerim naj bi premostili opisane zadrege v komunikaciji z Nezemljani. Jeziku se reče lincos (lingua cosmica).

Na drugi strani vesolja

Zaplet s premestitvijo nadškofa Urana nima zveze s kršitvijo človekovih pravic (razen če ga niso ugrabili ali kako drugače preprečili govorjenja ali gibanja proti njegovi volji), tudi ni odvisen od količine informacij in ni zarota klerikov, še manj novinarjev. Vihar v kozarcu vode se dogaja predvsem zato, ker je mentaliteta klerikov – predvsem vrhovnih – tako drugačna od mentalitete preostalega sveta, da jih sploh ne razumemo, in obratno, oni ne razumejo nas. Možna tolažba bi bila mogoče v tem, da to velja le za slovenske razmere in slovenske klerike in manj za tiste v Vatikanu. Verjetno pa je Vatikan naredil napako, da je iz Slovenije izgnal samo nadškofa Urana.

Če bi pri nas imeli strategijo razločitve države od religijske sfere, bi si prihranili tudi ukvarjanje s takšnimi vprašanji, kot so cerkvene premestitve. Ločitev države od verskih skupnosti je slovenski lincos, ki ga imamo celo v ustavi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • dr. Andrej Saje, tiskovni predstavnik SŠK

    Odpusti nam naše grehe

    Dr. Srečo Dragoš je dne, 3. avgusta 2012, v članku Odpusti nam naše grehe, objavljenem v tedniku Mladina na str. 18 in sl., navedel neresnične trditve o pismu kardinala Ratzingerja v primeru reševanja spolnih zlorab v Franciji. Dr. Dragoš navaja naslednje trditve: »Značilen primer je ravnanje škofa Pierra Picana iz Bayeuxa in odziv takratnega predstojnika kongregacije za vero, kardinala Josepha Ratzingerja. Več

  • Srečo Dragoš, Ljubljana

    Odpusti nam naše grehe

    Dr. Saje, tiskovni predstavnik SŠK, me je v pismih bralcev popravil, da Ratzinger ni podpisnik pisma francoskemu škofu Picanu (ki sem ga citiral v Mladini, št. 31). Res je, opozorilo g. Sajeta drži. Namesto da bi jaz pravilno napisal, da je Ratzinger (so)odgovoren za tisto škandalozno pismo, sem pomotoma navedel, da ga je »(so)podpisal«. Več