Rojalisti ali republikanci?

Zakaj nismo uvedli predsedniškega sistema, če si podzavestno želimo očetovske figure, ki odloča o vsem?

Smo Slovenci rojalisti ali republikanci? Ali »monarhični republikanci«, ki jim je pri srcu vladar brez oblasti (»Le rois règne mais ne gouverne pas,« pravijo Francozi)? No, Francozi so glede tega pač kaj drugega, čeprav francoski zgodovinarji sem in tja malo ironično, malo zares, v vrstni red postavljajo vse, od Kapetingov in vseh drugih kraljevih družin prek Napoleona, De Gaulla, Mitterranda do Sarkozyja. Težko rečemo do Hollanda, saj se je na zadnjih volitvah nesramežljivo predstavljal kot »običajni« človek in zmagal.

Begunje: Josip Broz Tito z ženo Jovanko med obiskom Slovenije

Begunje: Josip Broz Tito z ženo Jovanko med obiskom Slovenije
© Joco Žnidaršič

Imamo Slovenci nostalgijo za rojalizmom: habsburškim, karađorđeviškim, titoističnim? In zakaj nismo uvedli predsedniškega sistema, če si podzavestno želimo očetovske figure, ki odloča o vsem? In ker je nimamo, četrtina volivcev išče nadomestno avtokratsko figuro v mitizirani osamosvojiteljski podobi Janeza Janše, ki pa ne zmore zmagati več niti na parlamentarnih volitvah, kar kažeta dva zaporedna poraza.

Še pred prihodom Slovanov so delom današnjega slovenskega ozemlja vladali rimski, avarski, langobardski, obrski in drugi vladarji, ki so v zavesti le specializiranih zgodovinarjev. Zaradi redkih zgodovinskih virov, romantiziranega zgodovinopisja 19. stoletja, še bolj pa zaradi literarnih stvaritev (Prešernov Krst pri Savici, Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem) so v zavest prišli na pol mitizirani slovanski in nato karantanski vladarji, kot so Samo (Samo rex Sclavinorum), Valuk, Borut, Gorazd, ali na vzhodu knez Pribina in njegov sin Kocelj. Od sredine osmega stoletja so bili vladarji Bavarci in Franki (Karel Veliki in drugi Karolingi), pri čemer so imeli pomembno vlogo tudi cerkveni vladarji (npr. oglejski patriarh, salzburški nadškofi, freisinški, briksenski škofje) in posamezne fevdalne rodbine. V ljudsko pripovedno pesništvo se je močno vtisnil »spomin« na kralja Matjaža (Matthias Corvinus, Hunyadi Mátyás), madžarskega in češkega vladarja ter avstrijskega vojvode iz druge polovice 15. stoletja, ki si je v rivalstvu s celjskimi grofi in Habsburžani skušal pridobiti cesarsko oblast, kar mu je za nekaj kratkih let tudi uspelo. Pri nekaterih piscih vse do modernih časov prav Celjani nastopajo kot možni slovenski in celo jugoslovanski vladarji, ki pa so jim načrtovano združevanje z zaroto preprečili. Od konca 13. stoletja je sicer slovensko etnično ozemlje postopoma prehajalo pod Habsburžane, ta proces je bil končan okrog leta 1500 in je z redkimi izjemami (priključitev Beneške Slovenije k Italiji leta 1866) trajal vse do leta 1918. Zadnji habsburški cesar je bil Karel, a je v zavesti mnogo bolj ostal Franc Jožef (uradno Franz Josef Karl), avstrijski cesar in ogrski kralj. Jožefov naslednik bi sicer moral biti sin Rudolf, ki ga je rodila ekscentrična cesarica Sisi (do smrti jo je zabodel italijanski anarhist), a je naredil samomor. Tako je prestolonaslednik najprej postal Jožefov brat Karl Ludvik, ki pa se je prestolu odpovedal v korist sina Ferdinanda. Od Ferdinanda so slovenski politiki veliko pričakovali, računali so, da bo podprl njihove želje po združitvi in jugoslovanski trializem (delitev Avstro-Ogrske na tri dele: avstrijskega, madžarskega in južnoslovanskega). A Ferdinand ni imel sreče. Skupaj z ženo, češko grofico Sofijo (zaradi njenega nižjega rodu je bil – poleg drugih razlogov – v slabih odnosih s Francem Jožefom), ga je v Sarajevu ubil član nacionalistične srbske organizacije Mlada Bosna, Gavrilo Princip, in s tem dal povod za začetek prve svetovne vojne. Namesto Ferdinanda bi sicer po rodbinski liniji cesar moral postati njegov mlajši brat Oto Franc Jožef, vendar je ta umrl že leta 1906, tako da je prestol zasedel njegov sin Karel, torej pranečak Franca Jožefa. A je Franc Jožef zaradi dolgega vladanja in prestolonasledniških preobratov še najbolj simboliziral »stare, dobre čase«. Uniforma, ki jo je nosil, je vzbujala občutek varnosti, parade cesarsko-kraljeve vojske in koncerti Straussovih valčkov so dajali vtis brezskrbnosti, izobraženo in pedantno uradništvo pa občutek urejenosti. V resnici so Avstro-Ogrsko razjedali nacionalni problemi, gospodarstvo je bilo šibkejše od gospodarstva evropskih tekmic, zaradi nepopustljivosti do Srbije in širjenja ozemlja na Balkan se je vedno bolj zapletala v konflikt na tem območju, nemški nacionalizem pa je državo vedno tesneje navezoval na Nemčijo in jo silil v vojno. Med prvo svetovno vojno je kult čaščenja Franca Jožefa dosegel vrhunec – skupaj z Bogom in domovino je bil nosilni steber avstrijske propagande.

Stanovnikova izvolitev je bila izraz demokratizacije in naraščajočega vpliva medijev, saj naj bi bil po dogovoru političnega vrha Popitov naslednik Andrej Marinc, kar je preprečila zlasti Mladina s kritiko njegove vloge v času odstavitve Staneta Kavčiča.

S koncem Avstro-Ogrske se je pri tedaj že strankarsko vzpostavljenih slovenskih političnih elitah za kratek čas pojavila ideja o republikanizmu, ki pa je bila bolj povezana z dilemo, ali sprejeti pravoslavne Karađorđeviće kot vladarje, in bojaznijo, kako jih bo novi kralj obravnaval, kot pa z željo po moderni predstavniški in laični novonastali Kraljevini SHS, kasneje preimenovani v Jugoslavijo. Navadnih ljudi seveda ni nihče nič vprašal. Z vidovdansko ustavo leta 1921 je bilo republikanizma konec tudi pri avtonomistični SLS. Anton Korošec se je imenitno vklopil v dvorno politiko, še po konfinaciji, kamor je bil poslan med diktaturo (nazadnje je bil na Hvaru), je po atentatu na kralja Aleksandra leta 1934 podprl novega regenta kneza Pavla in se zmagoslavno vrnil v politiko. Aleksandra so ubili pripadniki ustaškega in nacionalističnega makedonskega gibanja (VMRO) med obiskom v Franciji (v Marseillu). Njegov naslednik je postal mladoletni sin Peter, v njegovem imenu pa je do državnega udara marca 1941 zaradi pristopa Jugoslavije k trojnemu paktu (tedaj so Petra vojaški pučisti razglasili za polnoletnega) vladal Aleksandrov brat, Pavel, sicer šolan v Angliji. Liberalci s kraljevino niso imeli težav, prej nasprotno. Neuspešno so se ji ob uvedbi diktature uprli le komunisti. Kult Karađorđevićev je bil skozi šolski sistem, državne proslave in na vse druge načine privzgajan sistematično. Ob Aleksandrovi smrti je bilo množično žalovanje tudi pri Slovencih pristno, čeprav Karađorđevići zaradi kratkega obdobja vladanja in pravoslavne vere nikoli niso dosegli Habsburžanov. So se pa trudili, med drugim z Bledom kot poletnim »glavnim« mestom, kjer se je zbiral diplomatski zbor in so se podpisovali različni pomembni dogovori in pakti. Tudi kraljici Mariji iz romunske kraljeve rodbine, ki je v glavnem komunicirala v nemščini, ni bilo težko ob različnih priložnostih obleči slovenske narodne noše. Ker Slovenija ni imela politične avtonomije, tudi ni imela uradnega predstavnika. V tridesetih letih so bili to sicer iz Beograda imenovani bani dravske banovine, resnični voditelj večinsko katoliških Slovencev in SLS pa je bil dr. Anton Korošec.

Z drugo svetovno vojno je bilo jugoslovanskega rojalizma konec. Meščanska stran je pri njem sicer vztrajala do konca, a to ni kaj dosti pomagalo, saj je zmagovita partizanska stran z njim deklarativno opravila že leta 1943 na drugem zasedanju Avnoja v Jajcu, dokončno pa z volitvami in razglasitvijo republike novembra 1945. Kot nov, socialistični vladar se je že med vojno vzpostavil Tito, njegov kult delavsko-monarhičnega vladarja (»poslednji Habsburžan«, kot ga je označil eden od angleških zgodovinarjev) je trajal vse do smrti leta 1980. Potem se je kljub geslu »Tudi po Titu – Tito«, skupaj z rituali (najbolj simbolna je bila štafeta mladosti), postopoma usul.

Kdo so bili nacionalni (republiški) vladarji v socialističnih časih, je bolj zapleteno vprašanje. Formalno po ustavi so bili to sprva predsedniki prezidija ljudske skupščine in predsedniki vlad, neformalno pa sekretarji ali predsedniki (predsedstev) KPS in nato ZKS. V resnici ni bilo (vedno) tako. Miha Marinko, na primer, je bil v prvem povojnem desetletju nosilec nekaterih najvidnejših funkcij, med drugim tudi predsednik vlade, a sta bila najvplivnejša politika do svoje smrti Boris Kidrič (1953) in Edvard Kardelj (1979), močan vpliv je iz ozadja imel tudi Ivan Maček - Matija. Marsikaj je bilo odvisno od frakcijskih bojev, kjer se je nasproti Kardelju in njegovim podpornikom postavil najprej Boris Kraigher (umrl je v prometni nesreči leta 1967) in nato njegov naslednik Stane Kavčič, ki je bil kot predsednik vlade (izvršnega sveta) prisiljen odstopiti konec leta 1972.

S krepitvijo republiške državnosti, ki je vrh dosegla z ustavo leta 1974, je Slovenija dobila tudi funkcijo formalnega predsednika sicer kolektivnega predsedstva (predsedstvo so sestavljali predsednik, šest članov, po položaju pa še predsednik CK ZKS in predsednik RK SZDL). A predsednik, ki so ga, enako kot predsedstvo, po zapletenem sistemu volile občinske skupščine, potrjevala pa republiška skupščina, je imel političnega vpliva le toliko, kolikor je imel osebne politične moči, čeprav so bile sicer v njegovi pristojnosti pomembne službe (Komisija za varstvo ustavne ureditve, ki je nadzorovala SDV, Komite za SLO in družbeno samozaščito). Predsedniki predsedstva so si sledili po naslednjem vrstnem redu: Sergej Kraigher od 1974 do 1979; Viktor Avbelj od 1979 do 1982; France Popit od 1982 do 1986 (po socialističnih standardih, po katerih so bile izvolitve običajno čez 90-odstotne, je bil izid izvolitve Popita presenetljivo nizek – 74,7 odstotka vseh delegatov –, kar je že kazalo na povečevanje kritičnosti v družbi in tudi v politiki). Popit je bil nato izvoljen še enkrat leta 1986. Člani predsedstva so se menjali večkrat, vmes so bile tudi nadomestne volitve zanje. V javnosti je njihovo delovanje postalo bolj znano in odmevno v Stanovnikovem mandatu, ko so bili člani (sicer večinoma že tudi pod Popitom) Alojz Briški, Ivo Fabinc, Majda Gaspari, Andrej Marinc, Janko Pleterski in po položaju Milan Kučan, predsednik CK ZKS, in Franc Šetinc, predsednik RK SZDL (za njim nato Jože Smole).

Pomen republiškega predsedstva se je povečal konec osemdesetih let, ko so se razmere v Jugoslaviji zaostrile tudi na mednacionalnem področju in so vse pomembnejši začeli postajati formalni republiški organi. V Sloveniji je bil tedaj predsednik predsedstva Janez Stanovnik, ki so ga sicer še izvolile občinske skupščine, a je užival veliko zaupanje javnosti. Njegova izvolitev je bila izraz demokratizacije in naraščajočega vpliva medijev, saj naj bi bil po dogovoru političnega vrha Popitov naslednik Andrej Marinc, kar je preprečila zlasti Mladina s kritiko njegove vloge v času odstavitve Staneta Kavčiča (Marinc je bil v sekretariatu CK ZKS določen za branje obtožnice na račun Kavčiča, potem pa je postal njegov naslednik kot predsednik IS SRS). Stanovnikova najresnejša protikandidatka je tako postala Mojca Drčar - Murko, ki jo je predlagala ZSMS.

Janez Stanovnik (predsednik predsedstva med letoma 1988 in 1990), med vojno krščanski socialist, politik, ki se je vrnil po dolgoletnem delu v OZN, mož s košatimi brki in talentom za nastopanje pred množicami, je bil tako v sodobni zgodovini prvi, ki se je vzpostavil kot »oče naroda«. (Ta izraz so sicer v zgodnjem 19. stoletju uporabljali tudi za Bleiweisa). Center odločanja je bil sicer še vedno v vodstvu ZKS in po jugoslovanski partijski logiki je bil za vse, kar se dogaja v Sloveniji, najbolj odgovoren Milan Kučan (predsednik predsedstva CK ZKS v letih 1986–1990). Vendar je v odnosu do Jugoslavije Stanovnik vzporedno nastopal kot formalni predstavnik Slovenije, del odgovornosti za slovenski »separatizem« pa je pripadel tudi predsedniku RK SZDL, prav tako popularnemu Jožetu Smoletu. Stanovnik, Kučan in Smole niso bili le na udaru zveznih oblasti, pač pa v času procesa proti četverici tudi ambicioznega dela nastajajoče slovenske opozicije, ki ni imela posebnih predsodkov in je v nastali situaciji videla odpiranje prostora za svoj pohod na oblast, kar nazorno kaže zgodba s t. i. Bavčarjevimi zapiski (Igor Bavčar je vodil Odbor za varstvo človekovih pravic, ki si je prizadeval za izpustitev četverice, o svojih sestankih z najvišjimi slovenskimi politiki, zlasti s Stanovnikom, je pisal zabeležke, ki jih je nato dal Pavlu Čeliku, tedaj vodji ljubljanske milice, ta pa jih je izročil sekretarju za notranje zadeve Tomažu Ertlu; namen je bil, kot sklepa Stanovnik – ki je tudi prepričan, da je Bavčar pogovore snemal –, da zapiski pridejo do jugoslovanskega sekretarja za notranje zadeve Čulafića in s tem do jugoslovanskih oblasti).

Kučan se je kot nesporni tedaj tudi formalni voditelj naroda in republike vzpostavil v času, ko je bil predsednik predsedstva, to je od aprila 1990 do sprejetja ustave 23. decembra 1991 (tako on kot člani predsedstva so funkcijo sicer opravljali do novih volitev nekaj mesecev pozneje). Na volitvah je zmagal v drugem krogu proti dr. Jožetu Pučniku. Kučan kot zadnji predsednik predsedstva in člani Ciril Zlobec, Dušan Plut, dr. Matjaž Kmecl in Ivan Oman so bili izvoljeni po spremenjeni zakonodaji s konca leta 1989, torej neposredno. Zakonsko opredeljenih zunanjih članov predsedstva po funkciji tedaj ni bilo več.

Ljubljana: Janez Janša z ženo Urško na proslavi ob dnevu državnosti

Ljubljana: Janez Janša z ženo Urško na proslavi ob dnevu državnosti
© Borut Krajnc

Kučanovo predsedstvo, pozneje neformalno razširjeno s predsednikoma vlade in skupščine ter t. i. »državotvornimi« ministri, je postalo ključno politično telo v času osamosvajanja Slovenije. Čeprav mu v politični shemi, kot je nastala leta 1990, sprva sicer niso pripisovali velike pozornosti in so ga v rivalstvu med institucijami, ki so se borile za čim več pristojnosti: to je tridomno skupščino, izvršnim svetom in Demosom kot nekakšnim strankarskim CK-jem s predsednikom Pučnikom brez državne funkcije, potiskali na stranski tir. To se je pokazalo že ob zaprisegi v skupščini, kjer je vladal kaos, nanjo so čakali ure in ure, tako da se je kmet Oman preprosto naveličal in šel domov krmit krave. Dr. Matjaž Kmecl mi je v zanj značilnem slogu takole slikovito opisal stanje: »Bili smo neke vrste pankrti, nihče ni prav vedel, kaj z nami. Ko smo prišli na tisto podpisovanje v skupščini, nas je Bučar popolnoma ignoriral. Meni se je to zdelo butasto, če ima svoje mnenje, prav, ampak kot predsednik skupščine je imel protokolarno dolžnost, ne nazadnje smo bili prvi in edini neposredno izvoljeni. Kmalu so tudi začele krožiti govorice, da predsedstvo pripravlja državni udar, čemur smo se smejali, ampak imelo je svoje neprijetne posledice v razpoloženju do predsedstva. Zanimivi smo bili predvsem zato, ker smo bili po ustavi vrhovni poveljniki in na nas bi, seveda, zvrgli, karkoli bi se zgodilo, vseh pet nas je bilo menda v dosjejih armadnega poveljstva v Zagrebu.«

Med osamosvojitvijo v razširjenem predsedstvu ni manjkalo ostrih razprav in konfliktnih situacij, a je Kučanu uspelo obrzdati »bonapartizem« Janeza Janše in Igorja Bavčarja in vodstvo za silo enotno pripeljati do konca. Po osamosvojitvi je bilo predsedstvo z novo ustavo ukinjeno, Kučan pa je kot predsednik samostojne države zmagal še dvakrat. Obakrat že v prvem krogu, bil je predsednik v letih 1992–1997 in 1997–2002. Bil je nedvomno najpomembnejši slovenski politik v dvajsetletnem obdobju od sredine osemdesetih let do izteka predsedniškega mandata leta 2002. Po vseh možnih kazalcih, od volilnih rezultatov do javnomnenjskih anket in raznih medijskih imenovanj, kot je npr. »Slovenec leta«, je bil, tudi še dolgo po izteku mandata, daleč najbolj priljubljen slovenski politik. A hkrati so ga tudi sistematično in zelo strupeno, kar patološko, napadali njegovi politični nasprotniki ter nekateri mediji. Bil je ves čas med ljudmi, na vsaki »pasji procesiji«, kot so cinično pisali nekateri novinarji. Zato ga ljudje niso dojemali s strahospoštovanjem, pač pa kot prijatelja ali dobrega soseda, na katerega se lahko v težkih časih zaneseš in mu zaupaš. Strah pred njegovim vplivom je imel daljnosežni posledici: ustava je bila pisana z mislijo nanj, zato so funkcijo predsednika zelo omejili. In status bivšega predsednika so v primerjavi z drugimi državami unikatno uredili z »mandatom«, tako da je veljal le pet let (do 2007). Za ta čas je imel pravico do pisarne in do dveh sodelavcev, potem je bil prepuščen sam sebi, čeprav je imel in še ima veliko mednarodnih in drugih obveznosti v korist Slovenije.

Njegov naslednik, dr. Janez Drnovšek (2002–2007) je bil doslej najbolj nenavaden predsednik. Na funkciji predsednika vlade se je izkazal kot neverjeten politični kombinatorik, zmožen sestaviti še tako nemogoče koalicije, blažiti družbene napetosti, a hkrati pometati ključne probleme pod preprogo. Osebnostno je bil izrazito odmaknjen, samoljuben, prestižen in vase zaverovan ter »nepogrešljiv« (znan je njegov stavek v parlamentu: »Brez mene se boste pobili.«). Po začetni samotarski predsedniški drži je po eni strani postal kljubovalen predsednik, ki je ob šibki parlamentarni opoziciji skušal brzdati samopašnost Janeza Janše (podobno kot prej Kučan in nato dr. Danilo Türk, ki ga je nasledil), po drugi strani pa je postal nekakšen duhovni vodja po vzoru azijskih ali latinskoameriških kultur. Za Evropo nenavadno mešanje dveh vlog, saj je bil hkrati predsednik države in vodja Gibanja za razvoj, pisal je gurujevske tekste, skušal reševati svet, kar vse mu je prineslo veliko popularnost, a je vnašalo zmedo v delovanje sistema in države.

Za predsednika je zato po mnenju Slovencev bolje, da nima palače. Živi naj v bloku, srečujejo naj ga na ulici. Bil naj bi torej ljudski kot Kučan, a hkrati dovolj »odmaknjen« in protokolaren – tej mešanici je doslej najbolj ustrezal dr. Danilo Türk.

Slovenci so bili veliko večino svoje zgodovine, od naselitve v šestem stoletju pa do leta 1945, smiselno pa do Titove smrti leta 1980 – proti svoji volji ali z njo – »rojalisti«. A jim svoje vladarske rodbine zaradi zgodovinskih okoliščin, razdrobljenosti in šibkega nacionalnega potenciala nikoli ni uspelo ustvariti. Zato nostalgije za rojalizmom tako kot npr. v Srbiji ali Romuniji (kjer je prestolonaslednik enkrat postal kar celo predsednik vlade) ni. Danes so torej Slovenci »republikanci«. Ker pa so po naravi zapleteni in protislovni, jim portreta vladarja ni lahko izrisati. Po eni strani bi radi imeli močnega in avtokratskega. Po vzoru evropskih kraljevih družin (še posebej britanske) bi radi videli vsaj nekaj glamurja okrog njega, a hkrati zanj ne bi plačali. Za predsednika je zato po njihovem bolje, da nima palače. Živi naj v bloku, srečujejo naj ga na ulici. Bil naj bi torej ljudski kot Kučan, a hkrati dovolj »odmaknjen« in protokolaren – tej mešanici je doslej najbolj ustrezal dr. Danilo Türk.

Danes je Slovenija v najhujši krizi, odkar je samostojna država. Sedanja oblast krize ne odpravlja, pač pa jo poglablja in izkorišča za doseganje strankarskih in osebnih ciljev. Že po nekaj mesecih je vlada postala del problema in ne rešitve. Pravniki na oblasti v imenu varčevanja, ki se bo na koncu izkazalo kot nično, sistematično rušijo pravno državo. Profesorji na oblasti sistematično uničujejo univerzo, ki jim je še pred nekaj meseci dajala kruh. Ekonomisti na oblasti propagirajo neoliberalizem, a hkrati po vzoru revolucionarnega leta 1945 s partijskimi kadri pospešeno vzpostavljajo državni kapitalizem. Zato da bi klientelistično porazdelili še zadnje ostanke nekdanje družbene lastnine. Ustavno sodišče ni sposobno zavarovati niti pravic manjšin, kaj šele temeljev ustavnosti. Socialno tkivo družbe se pospešeno razgrajuje, širita se strah in nemoč, vladajo izredne razmere. Večina institucij svojega dela ne more načrtovati niti za mesec vnaprej, številne ne vedo, ali bodo sploh obstale. Tako stanje ne more trajati v nedogled. Ko se bo, verjetno čez nekaj mesecev, če ne prej, postavilo vprašanje zamenjave vlade ali predčasnih volitev, bo zelo pomembno, kdo bo predsednik države. Možno je, da bosta finalista letošnjih volitev sedanji predsednik dr. Danilo Türk in Borut Pahor. Pahorjeve kandidature so se, kot že kažejo prvi signali, razveselili na desnici, kar v ponižujoč položaj postavlja njihovega uradnega kandidata dr. Milana Zvera. A to je njegov in njihov problem. Mimogrede: Zver je v prvem TV-intervjuju kot kandidat uporabil izraz »predsedniški prestol«. Predsedniška tekma je in bo, predvidljivo, ideološka. Dr. Danilo Türk bo predstavljan kot kandidat levice, manipuliralo se bo z njegovo izjavo o Hudi Jami, podelitvijo odlikovanja Tomažu Ertlu, pripisovali mu bodo potratnost ... Pahor naj bi bil v nasprotju z njim združevalen, »sredinski«, »skromen« (saj si sam plačuje kavo in se vozi v katrci, mar ne?). Čeprav se je po lastni izjavi težko prebijal s plačo predsednika vlade.

V resnici volivci ne bodo odločali o tem. Odločali bodo o kompetencah in o osebnostih. Odločali se bodo med nesposobnostjo, pozerstvom in večno adolescenco ter sposobnostjo, zrelostjo in svetovljanstvom. Odločali se bodo med medijsko všečnim, ekscentričnim »princem« britanskega tipa, katerega naloga je na elitnih in občasno ljudskih prireditvah promovirati rodbino, no, v tem primeru sebe; in državnikom z univerzitetno in mednarodno diplomatsko kariero, ki je v kriznih razmerah v okviru ustavnih pooblastil sposoben poseči v politična razmerja. Ali je vsaj zmožen – kar je še najmanj, »princi« pa tega seveda ne počnejo – opozarjati na aroganco in samopašnost oblasti in na slab položaj ljudstva.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.