Nazaj k naravi, navzgor

Več kot desetletje je minilo, odkar je nizozemski arhitekturni studio MVRDV predstavil projekt Pig City, utopistično in rahlo porogljivo vizijo prihodnosti prašičereje v več kot 600 metrov visokih stolpnicah. Arhitekti so načrte za svoje prašičje nebotičnike utemeljevali s podatkom, da je Nizozemska ena največjih evropskih izvoznic svinjine, za organsko vzrejo te pa bi potrebovali kar 75 odstotkov površine države. V deželi, kjer zemljo vztrajno trgajo morju, bi bilo to seveda neizvedljivo. Vertikalno vzrejo so predstavili kot zgoščeno, samozadostno alternativo tradicionalnim predimenzioniranim prašičjim farmam.

Projekt seveda ni bil nikoli udejanjen, je pa zbudil veliko zanimanja in spodbudil živahno razpravo o gospodarnosti tradicionalnega kmetijstva. Čeprav ga je javnost večinoma zavrnila kot cinično šalo, je v resnici napovedoval prihod novih futurističnih konceptov vertikalno zasnovanih kmetij. Če je verjeti napovedim demografov in futurologov ter poročilom Združenih narodov, bo do leta 2050 na svetu živelo tri milijarde ljudi več kot danes. Od tega bo 80 odstotkov prebivalstva živelo v urbaniziranem okolju in za potrebe pridelovanja hrane bo preprosto zmanjkalo primernih kmetijskih površin.

»Oče« vertikalnih kmetij, dr. Dickson Despommier, mikrobiolog, ekolog in predavatelj na oddelku za okoljske in zdravstvene študije Univerze Columbia v New Yorku, rešitev vidi v gradnji visokotehnoloških, energetsko učinkovitih in samozadostnih rastlinjakov, nebotičnikov gojilnic, ki bodo zmogli velemesta v celoti oskrbeti z organskim, lokalno pridelanim sadjem in zelenjavo, pa tudi s hrano živalskega izvora. Pridelek bo na voljo vse leto in bo neodvisen od letnega časa, podnebnih sprememb in nepredvidljivih vremenskih pojavov. Poleg tega bi se povsem opustila raba pesticidov in herbicidov, s tem bi ohranili vire čiste vode in izrazito zmanjšali potrošnjo fosilnih goriv, potrebnih za transport. Edino težavo še vedno povzroča izjemno potratna umetna osvetlitev, ki pa je nujna za bujno rast povrtnine v rastlinjakih. So tudi zato projekti zgolj teoretični? Na rezultate projekta Plantagon, ki je bil doslej deležen največje pozornosti medijev, bomo morali še počakati. Toplogredna vertikalna kmetija v Linköpingu na Švedskem je predvidena že za leto 2013. Ambiciozno zasnovana, 17-nadstropna gojilnica naj bi bila v resnici ogromen tekoči trak, po katerem potujejo v zemljo posajene sadike. Te naj bi do konca skrbno tempirane poti od vznožja do vrha stavbe dozorele in bile pripravljene za vrhnjo, »žetveno« platformo. Ogromna steklena kupola omogoča dostop največji mogoči količini sončne svetlobe, po obliki pa kmetija spominja na geodezijske fantazme Buckminstra Fullerja iz časov pred letom 1960. Babilonske viseče tovarne pridelkov, ki segajo pod nebo, se nam morda zdijo preveč oddaljena in futuristična vizija velemest prihodnosti, vendar je zamisel o vertikalnih ozelenitvah v arhitekturi in oblikovanju prisotna že nekaj časa.

Navsezadnje smo z nepremišljeno, pretirano in izrazito antropocentrično zazidavo mestom prehitro in nasilno jemali še tisto malo narave, kar so je imela. Zdaj si jo želimo vrniti v urbana okolja. In kjer to ne gre v obliki tradicionalnih vrtov, parkov in drugih različic mestnih pljuč, se tega nekateri lotevajo v edini smeri, ki jim še preostane – navzgor.

Eden prvih in vodilnih ozelenjevalcev nekdaj dolgočasnih zidov je francoski botanik Patrick Blanc, ki gole in »mrtve« stene, najraje tiste najbolj zapostavljene na parkiriščih, postajah podzemne železnice in podhodih Pariza, preobrazi v živo tapiserijo zelenja. Čeprav je sodeloval že s številnimi zvenečimi arhitekturnimi imeni, kot so SANAA (Muzej sodobne umetnosti, Kanazava), Renzo Piano (Akvarij, Genova) in Herzog in de Meuron (CaixaForum, Madrid), je njegov najbrž najbolj znani projekt nastal v sodelovanju z Jeanom Nouvelom. Skoraj 200 metrov muzeja Quai Branly v Parizu je oblečenih v Blancov Le Mur Vegetal, zeleni zid, sestavljen iz plasti PVC-ja, klobučevine in kovinske mreže, ki omogoča sobivanje izbranega rastlinja in stavbe same. Poleg prispevka k biološki raznovrstnosti ti vrtovi tudi zadržujejo vlago, izboljšujejo zrak, zmanjšujejo hrup, poleti hladijo stavbe, na njih pa si spočijemo oči.

Dejansko se mesta po svetu in navsezadnje tudi pri nas spoprijemajo ali se bodo kmalu spoprijemala tudi s težavami pri samopreskrbi in oskrbi s hrano. Doslej razdrobljene, predvsem pa prepogosto preslišane pobude o urbanem kmetovanju v obliki vrtnarjenja na strehah, balkonih in okenskih policah, ki so jih dajali mestni čebelarji, rejci kokoši, kuncev …, so prerasle okvire individualistične ekogverile, ki se je trudila v skupni prostor ponovno vnesti soodgovornost do zapuščenih in pozabljenih zaplat zemlje. In tudi stavb! Predvsem v ZDA so posamezne družbene pobude, ki so opozarjale na probleme neizkoriščenosti prostorov, degradiranih območij in osnovne potrebe po lokalno pridelani zdravi hrani, poskrbele, da jih oblasti niso jemale zgolj kot eno od modnih muh enodnevnic. Tako so pripomogle k nastanku novih, nekonvencionalnih konceptov kmetijstva, ki posredno izhajajo iz zamisli o samozadostnih vertikalnih farmah, sklenjenih ekokrogotokih, nemalokrat pa se povezujejo tudi s temeljnimi zamislimi socialnega podjetništva. Primer takega celovitega projekta je urbana kmetija The Plant (tovarna in/ali rastlina). Ta v nekdanji pakirnici mesa v opustelem delu Chicaga pod isto streho združuje ribogojnico, hidroponične in akvaponične vrtove, pivovarno, gojilnico gob za čaj kombuča in menzo oziroma odprto kuhinjo. Sočasno skrbi, da deli »tovarne« drug drugega oskrbujejo s prav vsemi potrebnimi surovinami – z ostanki ječmena iz pivovarne hranijo ribe, iztrebki teh so hrana za rastline, kisik, ki ga proizvajajo te, pa napaja gobe za čaj itd. »Tovarna« tako uporabi vse nepotrebne stranske proizvode oziroma odpadke; nujno zlo, ki ostane, pa nameravajo v zelo bližnji prihodnosti z anaerobnim sistemom spremeniti v bioplin za potrebe samooskrbe z električno energijo. Njihova želja je zagotoviti povsem »off-the-grid«, samozadostno in popolnoma integrirano tovarno. Da obstaja dejanska potreba po vrtovih, ki bi na majhnem prostoru zagotavljali nenehno dostopnost sveže zelenjave, lepo prikaže primer živalskega vrta Paington v Veliki Britaniji. Tam so hidroponični vrtovi nastali iz želje, da bi živalim del hrane zagotovili v živalskem vrtu samem, tudi zaradi visoke vsebnosti železa v tamkajšnji prsti. Z intenzivnim vertikalnim sistemom Verticrop so oklestili visoke stroške preskrbe z zelenjavo, med drugim stroške transporta, hkrati pa poskrbeli za dodatno zanimivost za obiskovalce.

Seveda potreba po samooskrbi in želja po ozelenitvi mest ne obstajata le na tovarastenah, naredi sam hidroponičnih vertikalnih vrtičkih in manjših arhitekturnih posredovanjih bliže zato, ker ne delujejo tako vsiljivo, so prilagojene lokalnim potrebam in komunicirajo z ljudmi na ravni človeka, ne velemesta. Načela hidroponike, akvaponike in aeroponike nam je razložil Jure Peternel, predsednik ekološkega društva Porevit, ki velik del svojega delovanja posveča ozelenjevanju mest, urbanemu kmetijstvu in permakulturi: »Za gojenje rastlin lahko uporabljamo različne medije, pri vsakem od njih pa obstajajo različni postopki gojenja. Za katerega se bomo odločili, je odvisno predvsem od možnosti in namenov, vsak način pa ima svoje prednosti in slabosti.« Kakšne so bistvene razlike? »Hidroponika je sistem za gojenje rastlin na vodi, kjer so sadike posajene v medij (stiropor, steklena volna, glinopor …). Ta jim zagotavlja fizično oporo, korenine pa imajo dostop do vode s hranili. Voda ne ovira rasti korenin toliko kot zemlja, zato rastline rastejo občutno hitreje, k temu pa pripomore tudi odmerjena količina za rastlino lahko prebavljivih hranil. Prednosti so v zaprtosti sistema, ki omogoča rast tudi pod zemljo ali v vesolju. Hkrati je varčen z vodo, saj voda v njem kroži in zanj ne potrebuješ veliko prostora. Vse razmere za rast lahko nadzorujemo, neprimerne razmere pa zelo hitro popravimo,« pravi Peternel. »To je povsem umeten sistem, ki nam omogoča popoln nadzor nad razmerami za rast, vendar je treba te redno nadzirati in jih prilagajati. Naših napak ekosistem ne popravlja. Poleg tega smo zaradi obdelanosti hranil vezani na proizvajalce, rastline, vajene teh sistemov, pa niso odporne proti boleznim in škodljivcem, saj so vajene popolnih razmer in imajo v naravnih ekosistemih slabe možnosti za preživetje.« Aeroponika je podoben sistem s tako rekoč identičnimi prednostmi in slabostmi, le da je nekoliko varčnejša in učinkovitejša. »Črpalke vodo s hranili razpršijo okoli korenin, ki so zaprte v temni škatli. Ker ni upora, se koreninski sistem zelo hitro močno razveji, to pa še dodatno pospeši razvoj rastlin. Akvaponika pa je hidroponični sistem, ki je korak bliže naravi. Namesto da bi gnojila dodajali v vodo, gojimo v zalogovniku vode ribe. Te izločajo hranila za rastline v vodo, ki jo prečrpavamo prek korenin, da te lahko vsrkajo hranila. Voda se tako prečisti in v ribnik oziroma zalogovnik se vrne čista. Ta sistem je manj prilagodljiv kot hidroponični, potrebuje pa tudi manj nadzora. Ko je sistem utečen, deluje tako rekoč sam od sebe.«

Zanimivo rešitev je na letošnjem bienalu oblikovanja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani prikazal oblikovalec Matej Colja. Razstavljeni Garden Wall oziroma Zelena stena je arhitekturni modularni element v okenski ali stenski izvedbi, ki lahko nadomesti klasično okno oziroma zunanjo ali predelno steno v stanovanju. Modul je univerzalen, namestiti ga je mogoče tako rekoč kamorkoli, oskrba z vodo deluje akvaponično in samodejno, po lastni nastavitvi. V koritih, napolnjenih s prstjo, si vsak lahko vzgoji sadje in zelenjavo za svoje potrebe, hkrati pa zelena stena deluje kot odličen izolacijski modul. Če ne moremo ozeleniti zabetoniranih mestnih ploščadi, bomo mesta morda ozelenili od znotraj navzven. In navzgor?