Gradnja za starejše

Staranje prebivalstva po vsem svetu je eden od resnejših izzivov, pred katerimi se je znašla sodobna družba. Milijon ljudi na svetu vsak mesec doseže starost 60 let. Večina svetovnega bogastva pa je v lasti ljudi, starejših od 65 let. Številne spremembe, povezane s tem, so evropski parlament spodbudile, da je letošnje leto razglasil za evropsko leto aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami. Namen številnih dejavnosti je okrepiti zavedanje o hitro starajočem se prebivalstvu in spodbuditi kakovostno oblikovanje do starejših prijaznega okolja. Pomembno je iskanje novih interdisciplinarnih rešitev, ki bodo staranje spremenile v priložnost.

Za današnjo družbo ima staranje posledice, ki jih je vse teže predvideti. Množično staranje je zanjo nekaj novega, je edinstveno, nepredvidljivo in ga je treba obravnavati drugače, kot smo staranje obravnavali doslej. Starih ljudi v današnjem času ne moremo enačiti s prejšnjimi generacijami starih ljudi in so gotovo drugačni, kot bodo stari ljudje v prihodnosti. Veliko dlje so aktivni in potrebujejo spodbudno okolje, ki jih enakopravno vključuje v družbo in jim zagotavlja preventivo ohranjanja zdravja namesto kurative. Starost ljudje še zmeraj prepogosto povezujemo z boleznijo, neaktivnostjo, izključitvijo iz zaposlitve, družine, družbe. Še vedno pa so zelo pogosti tudi različni predsodki o starosti. Današnja generacija starostnikov je veliko bolj zdrava in dejavna od prejšnjih, spreminja miselnost in pomaga razvijati kulturo aktivnega staranja. Eden izmed glavnih ciljev aktivnega staranja je, da se podaljša čas neodvisnosti starostnikov, k čemur lahko veliko prispeva tudi prilagojeno oblikovanje javnih in zasebnih prostorov, transportnih sistemov in celo izdelkov. Zato je pomembno, da so vse arhitekturne ureditve vedno oblikovane čim bolj prijazno do uporabnikov, saj to zagotavlja čim manj sprememb, ko nastane potreba zaradi neke stopnje gibalne oviranosti. Prijazne arhitekturne ureditve so tiste, ki so projektirane in zgrajene za zagotavljanje varnosti in udobja vsakogar – mladih in starih, fizično oviranih in zdravih –, seveda brez žrtvovanja estetske vrednosti. Zgrajene so na podlagi načel univerzalnega, k človeku usmerjenega oblikovanja.

Zaradi vedno večje koncentracije starejših ljudi na urbaniziranih območjih je Svetovna zdravstvena organizacija leta 2002 objavila smernice za oblikovanje do starosti prijaznih mest. Smernice opredeljujejo različna področja mestnega življenja, ki vplivajo na zdravje in kakovost življenja starejših. Zajemajo oblikovanje javnih prostorov in javnih stavb, javni prevoz, oblikovanje stanovanj, socialno vključenost. Marsikatere rešitve v stavbah in zunaj njih, ki prej niso bile uporabne za posamezne skupine ljudi, so danes postale nekaj vsakdanjega: vodovodna pipa, ki se odpira in zapira z eno roko ali za to poskrbijo senzorji, senzorsko odpiranje vrat v javnih prostorih, nizko spuščena vstopna vrata v javna prevozna sredstva, nizka držala in širši prostori za vozičke na javnih prevoznih sredstvih, senzorsko prižiganje luči, pitniki za vodo na dveh višinah, zvočni signali semaforjev in različne bele tehnike. Dobre ureditve v javnih prostorih in stavbah, ki omogočajo varno uporabo, pa pomenijo tudi prispevek k spoštovanju in socialni vključenosti starostnikov.

Čeprav se zelo veliko organizacij po vsem svetu že ukvarja z izzivi, ki jih prinaša staranje, na politični, zakonodajni, raziskovalni, investicijski, storitveni in trgovski ravni, primerov dobre prakse bivalnih enot za starejše, ki bi upoštevali sodobne znanstvene ugotovitve, še vedno ni v izobilju. Čeprav naj bi bilo oblikovanje reševanje težav, je stereotipen dom za starostnike sterilen, izoliran in depresiven, to pa kaže, da gre za eno od institucij, ki brez dvoma potrebujejo celovito vsebinsko in oblikovno prenovo. Predstavljamo nekaj vizionarskih in dejanskih projektov iz Amerike in Evrope.

Arhitekt Matthias Hollwich, predavatelj na Univerzi v Pensilvaniji in soustanovitelj spletne strani o kakovostni arhitekturi Architizer, je leta 2010 v Pensilvaniji pripravil odmevno konferenco New Aging, ki je bila sestavljena iz interdisciplinarnih predavanj različnih strokovnjakov (sociologov, zdravnikov, prostorskih načrtovalcev, arhitektov, investitorjev) in praktičnih delavnic na temo postopnega razvoja s starostjo povezanih bivalnih prostorov. Glavni izsledki konference so bili, da naj bi se aktivno in neaktivno prebivalstvo ne ločevalo, da se ne bi spodbujala socialna segregacija, da se posamezne starostne skupine ne bi osamile in da bi se zagotovilo čim več interaktivnih in skupnih javnih prostorov. Posebej je bilo omenjeno tudi vprašanje, kako podaljšati obdobje aktivnosti prebivalstva, ki vpliva na zdravstveni sistem in s tem neposredno na stroške, torej kako ustvarjati razmere, ki bi zagotavljale zdravstveno preventivo namesto kurative. Hollwich v partnerstvu z različnimi arhitekti, projektanti in vizionarji sodeluje pri razvijanju modelov bivanja za starostnike v Ameriki, Evropi in Afriki. Pri oblikovanju naselja v Palms Springsu v ZDA, ki naj bi bilo končano v nekaj letih, je k sodelovanju povabil tudi slovenski arhitekturni biro Sadar + Vuga arhitekti. Upajo, da bodo lahko oblikovali projekte, ki bodo s funkcionalno in napredno arhitekturo vnesli občutek igrivosti v skupnosti za starejše.

Veliko pozornosti oblikovanju stavb za starejše posvečajo tudi na ameriškem arhitekturnem inštitutu AIA, zlasti v mestu New York, kjer je veliko ljudi, starejših od 50 let. Ustanovili so skupino za svetovanje in razvoj pri oblikovanju bivalnih skupnosti in enot za starejše. Njihov namen je povečati ozaveščenost javnosti o potrebah starejših v urbanem okolju ter z dobrim oblikovanjem ustvariti do starosti prijaznejše mesto. Med alternativnimi oblikami, ki jih raziskujejo, je vodja projekta Jerry Maltz poudaril primer dobre prakse, predstopnjo oskrbovalnih domov. Gre za prenovo objektov v bližini osnovnih storitvenih dejavnosti v enote z majhnimi stanovanji za enega. Ta oblika bivanja je zlasti pomembna za tiste, ki imajo prevelika stanovanja, a so še vedno dovolj aktivni, da živijo samostojno. Zaradi varnosti in družbe pa želijo bivati v majhnih intimnih skupnostih, kjer lahko uporabljajo tudi skupne prostore.

S posebnim izobraževalno-raziskovalnim programom DesignAge se že od leta 1991 dejavno ukvarjajo tudi na ugledni ustanovi Royal College of Art v Londonu. Program je leta 1994 prerasel v mrežo The Design for Ageing Network, ki jo je financirala tudi evropska komisija in v njej sodeluje več kot 300 institucij. Od leta 2004 mednarodna mreža deluje pod imenom Include Network, spet pod pokroviteljstvom ustanove Royal College of Art.

Izstopajoč primer dobre prakse, ki vključuje medgeneracijsko povezovanje, najdemo pri naših severnih sosedih, v majhnem mestu Götzis z deset tisoč prebivalci na skrajnem zahodu države. Gre za projekt Hiša generacij arhitekturnega biroja Dorner/Matt iz leta 2007, ki je zmagal na arhitekturnem natečaju. V stavbi s površino skoraj sedem tisoč kvadratnih metrov, potekajo različni programi. V pritličju so dom za matere z otroki, prostor za mladostnike in prostori za zdravstvene storitve. V zgornjih dveh nadstropjih pa je dom za starejše s posebnim oddelkom za dementne. Objekt je zasnovan tako, da sooblikuje vaški trg in ima raznolike zunanje površine za igro in druženje, v pritličju in na pokritih terasah.

Vsi si želimo čim dlje živeti samostojno, vendar se marsikdo znajde v neprijetnih ustanovah, ki mu niso v pomoč pri omejitvah, ki mu jih začne postavljati telo. Arhitektura bi nas morala podpirati, ne ovirati. Pri oblikovanju prostorov imajo pomembno težo delo načrtovalcev, ustrezna zakonodaja in tudi investitorji. Starosti se ne bi smeli bati, saj si v tretjem življenjskem obdobju zaslužimo prijetno in spodbudno bivalno okolje. Da bomo to dosegli, moramo premagati še veliko ovir v glavah ljudi.