Kitajska prehiteva ZDA

Po podatkih OECD bo kitajsko, kasneje pa tudi indijsko gospodarstvo do leta 2016 prehitelo ameriško, v svetu prihodnosti pa nas zato čakajo »dramatične spremembe« in nov, res multipolaren svet

Gospodarstvo v državah območja evra bo, po zadnjih predvidevanjih Evropske komisije, v naslednjem letu okrevalo bistveno počasneje, kot so strokovnjaki predvidevali doslej. Rast bruto družbenega produkta namreč ne bo 1,3 odstotka letno, temveč samo 0,1 odstotka. Tudi nezaposlenost vse do leta 2014 ne bo upadla, prej nasprotno. Mnogi strokovnjaki so ob teh nevzpodbudnih novicah v zadnjem času, še posebej pa ob ameriških predsedniških volitvah, omenjali primer ZDA kot države, katere gospodarstvo je v veliko boljšem stanju kot evropsko.

Vendar najnovejši podatki kažejo, da tudi preko luže ekonomsko stanje države še zdaleč ni dobro, čeprav nekateri podatki kažejo da se stanje izboljšuje. Na primer na področju nepremičnin, ki je pogosto znak okrevanja gospodarstva. V zadnjem letu se je namreč prodaja nepremičnin zvišala za pet odstotkov. Vendar to še vedno ne pomeni tudi zvišane rasti gospodarske aktivnosti in zmanjšanja brezposlenosti, kar kažejo tudi podatki o padcu prodaje nepremičnin v ZDA v zadnjem mesecu. »To kar vidimo, je le da Centralna banka spušča denar v finančne trge, da bi cena delnic še naprej rasla, medtem ko je realno gospodarstvo izstradano do smrti. Monetarna politika ni okrepila naših temeljev. Nasprotno, plače še naprej padajo, brezposlenost pa je nenormalno visoka,« opozarja ekonomist Mike Whitney. Tudi po poročanju Wall Street Journala »so podjetja septembra zaposlila manj delavcev kot avgusta in so odprla manj delovnih mest. Delavci, ki so dovolj srečni, da še imajo delo, se odločajo, da ne zapuščajo delovnih mest – v septembru je manj Američanov prekinilo delovno razmerje kot v kateremkoli mesecu od lanskega septembra naprej,« poroča WSJ.

Mesečno poročilo ameriškega ministrstva za delo ob tem kaže, da so nekoliko padle tudi urne postavke ameriških delavcev. Povprečna urna postavka v zasebnem sektorju je namreč padla z 19,79 dolarja za en cent, kar je 1,1 odstotka več od enakega obdobja lani. Ob tem so plače v ZDA nominalno v letu dni sicer zrasle za 1,6 odstotka, vendar s temi plačami delavci ne morejo dohiteti naraščajoče inflacije, ki znaša 2 odstotka letno. Kot piše v poročilu, je to »najmanjše povečanje plač po podatkih od leta 1964 naprej«. To pomeni, da morajo delavci tudi v ZDA preprosto delati vse več za vse manjše plače, samo zato, da bi sploh lahko obdržali delo. Od leta 2007 je povprečen zaslužek družine padel za 8,2 odstotka, za nepremičnine pa je potrebno odšteti 39 odstotkov več, kar pomeni, da si vse manj Američanov lahko privošči lastno hišo ali stanovanje. Pri tem pa naraščanje cen stanovanj sploh ni rezultat »pomanjkanja« nepremičnin, kar bi ob poznavanju ekonomskih zakonitostih lahko pričakovali. Resnica je drugačna – večina bank »sedi« na ogromnem številu hiš – ocena strokovnjakov je, da gre za 5 do 9 milijonov enot - vendar tega premoženja v svojih bilancah preprosto ne prikazujejo in ne prodajajo, da bi na ta način z umetnim »pomanjkanjem« privabile kupce, ali pa hiše samo izdajajo najemnikom, ki so pred tem že ostali brez svojih domov.

Podatke o slabi rasti ameriškega gospodarstva v primerjavi z drugimi potrjujejo tudi mednarodne ocene, po katerih bo Kitajska že do leta 2016 imela močnejše gospodarstvo od ameriškega. 

In ne samo Kitajska, ameriško gospodarstvo naj bi bilo kmalu manjše tudi od indijskega. Po podatkih OECD naj bi se globalna delitev ekonomske moči v svetu »dramatično spremenila«. Kitajsko gospodarstvo bo glede na kupno moč preseglo tudi evropsko gospodarstvo. V samo enem desetletju bosta Kitajska in Indija presegli bruto družbeni proizvod vseh držav članic G7, med njimi tudi Japonske, Nemčije, Francije, Kanade in Velike Britanije, ki veljajo za najpomembnejše države kluba razvitih držav sveta. Japonska in druge podobne države bodo v ekonomskem pogledu izgubljale svojo prednost celo v primerjavi z Indonezijo ali Brazilijo. Prerazporeditev ekonomske moči pa bo s seboj prinesla tudi pozitivne spremembe – po ocenah OECD naj bi namreč naslednjih 50 let svetovno gospodarstvo raslo s stopnjo 3 % letno. Zaslužek na prebivalca se bo v nerazvitih državah zato povečal za štirikrat, v Kitajski in Indiji pa za sedemkrat. V razvitih državah se bo dohodek povečal le za dvakrat. Leta 2060 naj bi bil življenjski standard v Kitajski na okoli 60 % tistega v razvitih državah, medtem ko bo bruto družbeni dohodek na prebivalca v Indiji okoli dobre četrtine tistega v razvitih državah. Zato bo tudi za evropske države ter ZDA prihodnje obdobje še posebej stresno – to, da za ZDA »najboljše šele prihaja« je morda res, toda v resničnem svetu bo to »najboljše« morda nekaj precej drugačnega od tega, kar si vodilni politiki v ZDA in Evropi predstavljajo danes. Multipolarni svet ki je pred nami, bo svet, v katerem se bodo razvite države tudi po koncu sedanje krize še desetletja borile za svoj položaj in svoje privilegije, ki bodo skupaj z zmanjšano močjo iz leta v leto vse bolj kopneli.

Posebno vprašanje je, kako se bo na to odzvala slovenska politična in gospodarska elita, ki je vse svoje upe v zadnjih dveh desetletjih investirala v slovensko »evropsko perspektivo« in pri tem zanemarila iskanje drugih gospodarskih priložnosti v razvijajočih se državah sveta, ki bodo v prihodnjih desetletjih veliko bolj kot EU krojile podobo našega prihodnjega sveta.