Darja Kocbek

14. 11. 2012  |  Svet

Orkan Sandy in katastrofalni kapitalizem

Le tri dni po tem, ko je orkan Sandy opustošil vzhodno obalo ZDA, je Ian Murray iz inštituta Competitive Enterprise obtožil prebivalce New Yorka, da so sami krivi za težave, ki jih imajo pri oskrbi z osnovnimi dobrinami, ker nasprotujejo dograditvi novih trgovskih centrov in vztrajajo pri majhnih trgovinah. Družinske trgovine v takšnih razmerah preprosto ne morejo narediti, kar zmorejo veliki trgovski centri, je Murray napisal na spletni strani revije Forbes.

Naomi Klein, avrorica knjige Doktrina šoka, v The Nation nadalje piše, da se iskanje črnih ovac s tem ne konča. Po Murrayevih besedah bodo predpisi, ki so v prid sindikatom, kot je Davis-Backonov zakon, krivi, če bo obnova opustošenih območij slaba. Kriva bo referenca na statut, ki določa, da delavci, ki delajo pri javnih projektih, ne smejo dobivati zgolj minimalno plačo, ampak plačo, kakršno dobiva večina zaposlenih v regiji.

Še isti dan se je oglasil tudi Frank Rapoport, odvetnik različnih gradbenih in nepremičninskih podjetij, ki imajo več milijard dolarjev premoženja. Predlagal je, da projekti za obnovo poškodovanih območij ne bi smeli biti javni, ampak bi lokalne vlade, ki imajo finančne težave, morale ta dela prepustiti javno-zasebnim partnerstvom. To pomeni, da bi ceste, mostove in predore gradile zasebne družbe, ki bi lahko začele pobirati cestnino in seveda tudi dobičke.

Ray Lehman, soustanovitelj inštituta R Street, ki je lobist zavarovalnic, je za časopis Wall Street Journal dejal, da bi bilo treba nacionalni program za zaščito pred poplavami popolnoma privatizirati. To je program, ki državljanom ZDA zagotavlja zaščito pred naravnimi katastrofami, ki si jo lahko privoščijo, in ga zasebne zavarovalnice zato vidijo kot nelojalnega konkurenta, pojasnjuje Naomi Klein.

A prvo nagrado za brezsramen katastrofalni kapitalizem si po njeni oceni zagotovo zasluži desničarski ekonomist Russell S. Sobel, ki je na spletnem forumu časopisa New York Times napisal, da bi na območjih, ki so najbolj prizadeta, bilo treba vzpostaviti cone proste trgovine in bi tako odpravili vse veljavne regulatorne predpise, dovoljenja in davke. Tako bi po njegovem zagotovili, da bi zasebna podjetja lahko bolje oskrbovala žrtve z dobrinami in storitvami.

Kleinova pa pravi, da je orkan Sandy najverjetneje posledica podnebnih sprememb, to je kriza, ki je nastala zato, ker zasebna podjetja smejo ozračje obravnavati kot svoje odlagališče. Ker je ta orkan spet pokazal, da revne in delavce podnebne spremembe veliko bolj ogrožajo kot bogate, je za zasebne korporacije zdaj vsekakor pravi trenutek, ko skušajo izsiliti odpravo še tisto malo zaščite, ki večini ljudi zagotavljajo javne storitve, in vse te dejavnosti preprosto privatizirajo.

Poskusi za uporabo orkana Sandy kot orodje za pobiranje dobičkov, je samo zadnje poglavje zelo dolge zgodbe, ki jo Kleinova imenuje Doktrina šoka. Je delček poti, prek katere si poskušajo velike korporacije zagotoviti ogromne dobičke na podlagi podnebne katastrofe. Od leta 2008 do 2010 so recimo s patenti zaščitile 261 rastlin, ki so odporne pred ekstremnimi razmerami, kot so poplave in suše. Kar 80 odstotkov teh patentov ima v lasti šest največjih kmetijskih korporacij, vključno z Monsantom in Syngento. Kot nas uči zgodovina, se bodo majhni kmetje prisiljeni zadolževati, da bodo lahko kupovali ta nova čudežna semena in številni bodo na koncu izgubili svojo zemljo.

Ko se bo to zgodilo, bodo prisiljeni oditi s trebuhom za kruhom v mesta, kjer bodo srečali druge kmete, domorodce in priseljence, ki so izgubili svojo zemljo na podoben način. Nekatere od teh ljudi bodo s svojih polj pregnale tuje kmetijske nadnacionalke, da so jih lahko uporabile za pridelavo hrane za bogate. Bogataši v razvitem svetu se namreč vse bolj bojijo, da jim bo zaradi podnebnih sprememb zmanjkalo hrane.

Revija Economist je novembra 2010 objavila članek, v katerem navaja, kako bi podnebne spremembe lahko peščici nadnacionalk služile kot izgovor za zadnjo veliko privatiziranje zemljišč in za dokončno kolonialistično krčenje gozdov. V tem članku piše, da so suše in velike vročine tako huda grožnja za kmete, da imajo samo veliki igralci možnost za preživetje, zato »bo verjetno najbolje, da se bodo številni kmetje tem spremembam prilagodili tako, da bodo opustili kmetovanje«. Novinarji Economista so imeli enak predlog tudi za majhne ribiče, kajti »obmorsko mesto je mogoče lažje zaščititi pred poplavami kot enako število ljudi, ki živijo v obmorskih vaseh«.

Naomi Klein ob tem sprašuje, a v večini velikih mest ni problem brezposelnost, česar »reforma trga dela« in prosti trg niti malo ne more spremeniti. Naj vsi ti brezposelni poskušajo zaslužiti za kruh s prodajo cenenega blaga na ulici ali morda s preprodajo drog?

V zadnjih šestih letih imajo v ZDA že zasebne gasilce, ki jih svojim bogatim strankam kot dodatno storitev ponujajo zavarovalnice. Nepremičninski agenti zdaj pravijo, da bo po orkanu Sandy nov statusni simbol bogatašev generator za proizvodnjo električne energije, ko neurje uniči javno omrežje. Bogataši, ki so utrpeli škodo zaradi Sandy, so recimo lahko izbirali, kakšne odeje bodo imeli. Kleinova na tej podlagi ugotavlja, da grožnja zaradi podnebnih sprememb za bogataše dejansko postaja »počitnice v termah«. In nadaljuje, ali bi orkan Sandy lahko postal začetek šoka oziroma upora ljudstva proti korporacijam.

Po njenem mnenju je to mogoče. To pa pomeni spremembo sistema in vrnitev lokalnega gospodarstva, ki potrebuje majhne kmete na svojih majhnih poljih, kjer so zdaj, lokalno proizvodnjo v majhnih obratih, pa povečanje obsega javnih storitev tako, da javne službe ne bodo sposobne le pomagati, ko bo prišel naslednji orkan, ampak preprečiti še večjo škodo v prihodnosti. Korporacijam je treba nadeti uzde z ustrezno regulativo in jim odvzeti »strupen vpliv, ki ga imajo na politiko«. Poskrbeti bi bilo še treba, da uspešnost gospodarstva ne bi merili zgolj na podlagi neskončne rasti potrošnje.

Tak sistem bi preprečil balone, ki so povzročili sedanjo krizo in dobičke peščici bogatašev, zagotovil bi delovna mesta v času, ko so najbolj nujno potrebna. Hkrati bi pomagal vnovič vzpostaviti vezi med ljudmi. Hkrati ko iščemo alternative sedanjemu zgrešenemu sistema je treba okrepiti tudi boj proti tistim, ki podnebne spremembe s svojimi dejanji povzročajo. To pa so zasebne korporacije, ki uničujejo naravo in okolje, jo vidijo zgolj kot vir za ustvarjanje vedno večjih dobičkov. »V knjigi Doktrina šoka sem objavila kriminalna dejanja iz preteklosti. Dobra novica je, da so podnebne spremembe kriminalno dejanje, ki se še dogaja. Še vedno ga lahko zaustavimo. Poskrbimo, da bodo tokrat dobri fantje zmagali,« zaključuje Naomi Klein.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.