Klicani na odgovornost

Sedanji protesti za zdaj nimajo jasno izraženega sporočila, kako naprej. So protesti proti. Proti točno določenim najvišjim političnim funkcionarjem, včasih kar proti vsem. Tudi ideja za ljudski odpoklic poslancev in županov, ki se je pred dnevi pojavila na spletu in jo je podpisalo že več kot 20 tisoč ljudi, je zgolj ideja proti. Gre pa za predlog, ki nekako artikulira edino doslej jasno izraženo željo protestnikov, željo po odstopu politikov. Da bi torej volivci lahko na zakonit način politikom povedali, »gotofi ste«, kar lahko zdaj in nasploh v vsakokratnem obdobju med volitvami zgolj vpijejo pred pročelji političnih institucij.

Peticija za vpeljavo ljudske nezaupnice, ki je bila objavljena na spletni strani »Novomeškega čuvarja« www.cuvar.si, predvideva, da se razpiše glasovanje o nezaupnici poslancu ali županu pod pogoji, ki veljajo za razpis referenduma na pobudo volivk in volivcev. Nezaupnica in posledično odpoklic politika pa bi bila uspešna, če zanju glasuje določeno število volivcev ob določeni udeležbi. Idejo, ki jo podpirajo ljudje, ki so razočarani nad ravnanjem politične elite, je potem, v upanju, da bi zmanjšala pritisk protestov na vlado, posvojila tudi SDS. Oziroma ugrabila, kot so temu dejali pobudniki peticije, ki so Janši nemudoma sporočili: »Politični eliti ne bomo dovolili zlorabe podpisov državljanov.«

SDS je sicer odpoklic županov, poslancev in dejansko prek ukinitve trajnega mandata celo sodnikov uvrstila v predlog reforme političnega sistema, ki jo je predstavila dan po izvolitvi Pahorja za predsednika. Gre za ažuriran seznam želja iz predloga druge republike spomladi leta 2009. Ta vsebuje številne predloge za spremembe ustave in zakonov, ki zahtevajo ustavno ali dvotretjinsko večino in še nekaj drugih, bistvenih sprememb političnega sistema, pri katerih je bila SDS že doslej osamljena tako na polju politike kot na polju stroke. Ne glede na to, da gre za očitno kupovanje miru, vendarle vsebuje tudi predlog ljudske iniciative, ki je sicer ločeno, a vseeno podprt s podpisi številnih volivcev.

Če bi si želeli politične higiene, bi vzpostavili sistem ugotavljanja neposredne odgovornosti političnih funkcionarjev in bi bil institut ljudskega odpoklica brezpredmeten.

Ideja o predčasnem odpoklicu politikov ni nova. V preteklosti jo je zagovarjal starosta slovenske politike France Bučar. V devetdesetih so takšen institut za poslance državnega zbora pripravljali v državnem svetu, a potem predlog ni bil uvrščen na dnevni red. Poleg tega o tem tudi danes razmišljajo v Zvezi društev upokojencev, ki pripravlja predlog spremembe proporcionalnega volilnega sistema v kombinirani volilni sistem.

Nekdanji ustavni sodnik in profesor ustavnega prava dr. Ciril Ribičič glede odpoklica župana ne vidi težav, pod pogojem, da bi bil odpoklic urejen kot predčasne volitve, da ne bi glasovali dvakrat in po nepotrebnem zapravljali časa. Glede odpoklica poslancev pa se sprašuje o smotrnosti predloga, ki zahteva ustavno večino. Kot institut izjemne nezaupnice se mu sicer v načelu ne zdi slab, a opozarja, da bi bila »uvedba splošne možnosti odpoklica poslancev in županov vprašljiva, ker bi lahko prihajalo množično do zamenjav, kar bi onemogočilo normalno delovanje državnega zbora in občin«. Ker je SDS reformo političnega sistema, predlagala »iz potrebe po odpravljanju blokad«, pa Ribičič opozarja, da »odpoklic nima zveze z odpravljanjem blokad, temveč z nezaupanjem ljudi, ki je danes najbolj močno, ko gre za posamezne poslance in posamezne župane, ter tudi predsednika vlade«.

Ustavni pravnik in profesor na primorski univerzi dr. Andraž Teršek ideji o odpoklicu, z izjemo možnosti uvedbe odpoklica župana, ki je voljen na večinskih volitvah, nasprotuje. Zato ker bi bila potrebna sprememba ustave, in sicer popolna reorganizacija državne oblasti. Po njegovem mnenju za to ni niti potrebe. Pritrjuje pa potrebi po »vzpostavitvi sistema za ugotavljanje neposredne odgovornosti poslancev in nasploh visokih političnih funkcionarjev«. In sicer sistema ugotavljanja odgovornosti, po katerem bi lahko izgubili mandat tako poslanci kot tudi ministri, predsednik vlade in predsednik republike. Recimo, da »ne bi mogli več opravljati svoje funkcije, če bi bili v kazenskem postopku«. Po njegovem mnenju bi bilo treba »vzpostaviti sistem za zaščito pasivne volilne pravice«, torej pravice glasovanja, po katerem se ugotovi, da bi poslanec, ki je zavajal ali celo lagal glede svojega življenjepisa, izobrazbe ali podobno, moral vrniti poslanski mandat. Meni, da bi bilo to mogoče že po sedanji zakonodaji. Pred sodiščem bi lahko volivci že zdaj zahtevali varstvo pasivne volilne pravice, kadar se ugotovi, da se je poslanec izdajal za nekoga drugega, kot je v resnici, kar se zgodi, ko zatrjuje, da ima višjo stopnjo izobrazbe od resnične. »S tem bi naredili tako veliko, da uvajanje take ali drugačne možnosti odpoklica zaradi nezadovoljstva volivcev potem ne bi bilo potrebno,« ugotavlja Teršek.