Državni udar ustavnega sodišča

Zakon o državnem holdingu in zakon o slabi banki bi težko imenovali za nujno potrebni »strukturni reformi«. Slovenska stroka, večinoma ugledni ekonomisti, so skorajda enotno nastopili proti obema reformama. Razlogi za to so razmeroma dobro razumljivi tudi laikom. Zakon o državnem holdingu je nepotreben, saj v Sloveniji za upravljanje državnega premoženja obstaja že AUKN – Agencija za upravljanje s kapitalskimi naložbami države, ki je bila ustanovljena s soglasjem OECD. Dejansko je bila OECD kritična prav do zakona o državnem holdingu. Spodjedanje še veljavne ureditve je ocenila kot, citiramo: »korak nazaj«. Ni vsaka reforma že korak naprej.

Zakaj? Zakon o holdingu prinaša dve glavni spremembi, ki nimata nič skupnega z državnim strukturnim primanjkljajem, ampak predvsem s političnim vdorom v gospodarstvo. Prvič, politika bo lahko na tej podlagi neposredno imenovala svoje predstavnike na vodstvene položaje in razpolagala z državnim premoženjem. In drugič, politika bo to lahko počela netransparentno. Pri holdingu namreč računsko sodišče, ki je doslej razkrivalo nepravilnosti pri prodaji Mercatorja, Slovenske industrije jekla ali Splošne plovbe (...), ne bo več imelo pristojnosti. Zato je zakon o holdingu korak nazaj. Je politični zakon, nikakor pa to ni strukturna in nujno potrebna reforma.

Podobno je z zakonom o slabi banki. Denar za dokapitalizacijo NLB je obstajal že konec leta 2011, saj je prejšnja vlada skupaj okrog 200 milijonov gotovine deponirala pri Slovenski odškodninski družbi (SOD), zato je bilo letošnje panično iskanje novega lastnika NLB, ki bi banko tudi dokapitaliziral, nepotrebno. Slaba banka je slaba rešitev vsaj iz dveh razlogov. Prvič, ker je dokapitalizacija cenejša, kot da država prek obveznic »odkupi« slabe terjatve. To bi namreč dejansko pomenilo »dokapitalizacijo« v višini štiri milijarde evrov. Kar je neumno, kot sta omenila tudi Jože Mencinger in Ivan Ribnikar, saj bi s tem davkoplačevalci pomagali predvsem ostalim zasebnim lastnikom bank. Zakaj ne bi odgovornosti za NLB recimo prevzela tudi solastnica NLB, belgijska KBC, in zakaj bi naložbo »KBC« reševali »mi«? In drugič, kako primerno gospodariti s slabimi naložbami verjetno najbolje vedo v teh bankah, ne pa na finančnem ministrstvu.

Ustavni sodniki, ki so v parlamentarni demokraciji eden izmed ključnih elementov nadzora oblasti, so presodili, da morajo brezpogojno verjeti vladajoči koaliciji.

Zakon o slabi banki je torej politični zakon, nikakor ni dober za javne finance, kvečjemu je dober za že obstoječe zasebne lastnike slovenskih bank in tiste, ki želijo poceni kupiti npr. prečiščeno NLB. Zaradi teh, že znanih razlogov so sindikati in opozicijski poslanci tudi zahtevali referenduma. Te pa je sedaj ustavno sodišče prepovedalo. Razlogi, zaradi katerih sta ta dva referenduma prepovedana, in sicer zato, ker bi lahko z nesprejetjem teh zakonov Slovenija izgubila (finančno) suverenost, pa so skrb zbujajoči. Ne samo zaradi očitnih slabih vsebinskih rešitev obeh reform, ampak predvsem zaradi načina, po katerem je ustavno sodišče delovalo. Ustavni sodniki so kar priznali, da morajo brezpogojno verjeti koalicijski večini. In to ustavni sodniki, ki so v parlamentarni demokraciji eden izmed ključnih elementov nadzora oblasti.

Ustavni sodniki so namreč v isti sestavi še pred letom dni dovolili vsaj referendume o treh resničnih strukturnih reformah, ki jih je predlagala vlada Boruta Pahorja. To so bili zakon o malem delu, zakon o pokojninski reformi in zakon o delu na črno. Še več, ta ista sestava ustavnega sodišča je pred kratkim celo dovolila referendum o družinskem zakoniku, ki je bil dejansko referendum o človekovih pravicah. O človekovih pravicah in o strukturnih reformah je bilo doslej mogoče odločati, predvsem zato, ker se recimo težko popravljive posledice nesprejetja pokojninske reforme ne bi pojavile takoj, ampak v daljšem časovnem obdobju in »hipotetično«. Pri družinskem zakoniku pa bi bile recimo možne tudi alternativne rešitve. Zakaj sedaj ne bi smeli na referendumih odločati o političnih reformah?

Predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič tokrat kar neposredno v svojem ločenem mnenju priznava dvoje. Da sodniki kakovosti zakonov niso presojali, hkrati pa dodaja, da so kar verjeli argumentom parlamentarne večine: »Vprašanje o kvaliteti oziroma primernosti teh dveh reformnih ukrepov je ostalo sporno med predlagatelji in delom stroke na eni ter opozicijo in delom stroke na drugi strani. Ustavno sodišče pa ni tisto, ki naj bi o tem arbitriralo,« je zapisal Petrič. Nato pa se je v skoraj v istem trenutku »obrnil« in vsebinsko ocenil oba zakona. Po Petričevem mnenju ustavno sodišče doslej ni pripisovalo »dovolj teže navedbam Državnega zbora, da more nadaljnje odlašanje z reformami, katerih del sta tudi ZSDH in ZUKSB, voditi v krnitev suverenosti naše države, saj bi z zaprosilom za pomoč (EU in Mednarodnega denarnega sklada – v nadaljevanju MDS), kar naj bi bila po mnenju Državnega zbora posledica zastoja reformnih prizadevanj, država morala sprejeti prihod t. i. ’trojke’ in njen nadzor. Menim, da so ti argumenti Državnega zbora tehtni in bi morali biti upoštevani«, je zapisal.

Ironično pri tej trditvi je, da je celo bolj papeška od papeža samega. Parlament oziroma vladajoča koalicija se je pri argumentaciji o tem, zakaj referenduma ne sme biti, sklicevala tudi na mnenja bonitetnih agencij. Bonitetna agencija Standard & Poor’s pa je kar sama v svojem zadnjem mnenju 6. novembra priznala, da zakon o holdingu ni strukturna reforma. Citiramo: »Če referendum proti ustanovitvi slovenskega državnega holdinga uspe, pričakujemo, da bo ustanovitev te entitete zaustavljena vsaj za leto dni, čeprav verjamemo, da se bo upravljanje slovenskega državnega premoženja lahko nadaljevalo v sedanjem zakonodajnem okviru.« Bonitetna agencija Standard & Poor’s je v tem mnenju dejansko napovedala znižanje bonitetne agencije Slovenije zaradi referendumskih groženj, a ne zato, ker Slovenija ne bi dobila holdinga, ampak zato, ker bi se s tem povečala verjetnost, da bo opozicija referendume izkoristila tudi za blokiranje resničnih strukturnih reform, pri čemer je agencija izpostavila pokojninsko reformo. Slednjo pa je, kot je znano, parlament ta mesec brez nasprotovanja opozicije ali sindikatov že sprejel.

Kako prozorna in celo nevarna je zadnja odločitev ustavnega sodišča, razkriva tudi ustavna sodnica dr. Etelka Korpič - Horvat v svojem odklonilnem, ločenem mnenju. V mnenju sprva opozarja, da je ustavno sodišče tokrat spremenilo svoj siceršnji pristop, po katerem so sodniki ocenjevali tudi, ali je tudi zakon, o katerem naj bi glasovali na referendumu, skladen z ustavo. Vemo denimo, da je Rajko Pirnat že opozoril, da predlagani zakon o holdingu po njegovem mnenju ni skladen z ustavo, saj bi holding postal lastnik državnega premoženja in ne zgolj upravljavec državne lastnine, vsaka kupnina od prodaje državnih podjetij bi postala lastnina holdinga, parlament pa bi bil izključen iz odločanja in vpogleda v poslovanje. A poleg tega pri Pahorjevi pokojninski reformi »zatrjevanje Državnega zbora, da bodo zaradi zavrnitve ZPIZ-2 na referendumu nastale protiustavne posledice, takrat ni prepričalo Ustavnega sodišča«. Zakaj je tokrat parlamentarno navajanje »hipotetične protiustavnosti« delovalo?

Pod Pahorjevo vlado so ustavni sodniki dopustili strukturne referendume, pod Janševo vlado pa prepovedali politične.

Pod Pahorjem je bilo ustavno sodišče pri tem neomajno. Predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič je tedaj zapisal, da ustavno sodišče lahko spreminja svoj pristop: »Praksa ustavnega sodišča ne sme biti slepo vezana na dosedanje odločitve, če nova spoznanja in spremenjene družbene okoliščine kažejo, da je potrebna tudi korektura kakega preteklega stališča Ustavnega sodišča.« A ko je tokrat večina v ustavnem sodišču skupaj z Ernestom Petričem svoje stališče spremenila, je to storila kar brez utemeljitve. Ustavno sodišče tokrat ni pojasnilo, katera nova spoznanja in spremenjene družbene okoliščine so narekovale spremembo stališča; te so bile pred letom dni prav tako neugodne kot danes. Pred letom dni so namreč ustavni sodniki Pahorjevo vlado in parlament zavrnili, češ da z navedbami in podatki, s katerimi parlament in vlada utemeljita, »da so spremembe pokojninskega sistema v prihodnosti potrebne ali celo nujne iz makroekonomskih, javnofinančnih ali demografskih razlogov, ni mogoče danes utemeljiti protiustavnosti ZPIZ-1. Ustavnopravno ti razlogi niso merljivi in jih zato ustavno sodišče pri svoji presoji ne more upoštevati in tudi ne sme ocenjevati njihove utemeljenosti«.

Sodnica dr. Etelka Korpič - Horvat proti koncu svojega zapisa ironično doda, da upa, »da to ne pomeni, da bo ustavno sodišče odslej v vsakem podobnem primeru suspendiralo ustavno pravico do referenduma, brž ko bosta državni zbor ali vlada omenila bonitetne agencije«. V resnici bi morala biti sodba še veliko bolj ostra. Tokrat so vlada, koalicija in ustavni sodniki prehiteli še celo bonitetne agencije. »Trojka« v zvezi s Slovenijo ni še niti omenjena, Slovenija je daleč od tega, da bi bila njena makroekonomska slika podobna grški ali španski, prestrašeni in očitno hitro prepričani ustavni sodniki pa že razmišljajo o grškem scenariju in omejeni suverenosti držav, ki jim tujina narekuje reforme. Dejansko si je tokrat Slovenija svojo suverenost v imenu krize suspendirala kar sama – preventivno.

Kam to vodi, je očitno. Ali še sploh potrebujemo »drago« ustavno sodišče, ki sodi, da mora brezpogojno verjeti vladajoči koaliciji?