Borut Mekina

10. 1. 2013  |  Mladina 2  |  Politika

Skupaj v korupciji

Protikorupcijska komisija razkrila »črne fonde« Janeza Janše in sprenevedanje Zorana Jankovića

Politično najpomembnejša predstavnika »sistemskega korupcijskega tveganja« v Sloveniji

Politično najpomembnejša predstavnika »sistemskega korupcijskega tveganja« v Sloveniji
© Borut Krajnc

Najvidnejši slovenski politiki so doslej javnosti pogosto in na videz transparentno opisovali svoje premoženje. Radi so, vsaj deklarativno, govorili o potrebi po tem, da se premoženje vseh funkcionarjev javno objavi, radi so transparentno razkazovali svojo skromnost, radi so govorili o varčevanju in o svojem trdem delu. Le enkrat samkrat doslej so se znašli pod pritiskom javnosti, ki je od njih zahtevala trdne dokaze. Torej dokumente in pogodbe. To je bilo za kratek čas tik pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, ko je zaradi javnega pritiska kupoprodajne pogodbe za svoje nepremičnine razkril tudi favorit volitev Janez Janša. Očitali so mu, da je nezakonito obogatel že v začetku devetdesetih, v času trgovine z orožjem. Janša je dokumente razkril tik pred zdajci, tako da novinarji v tiskanih medijih o njih niso mogli poročati, saj naj bi se mu pokvaril skener. Kasneje pa je zaradi volilnega molka in objave volilnih rezultatov tema spet poniknila.

Iz tiste nedokončane zgodbe tudi izvira načrt protikorupcijske komisije, ki je hotela priti nekaterim nejasnostim do dna. Tudi Janša je namreč na prvi dan volilne kampanje svoje premoženjsko stanje opisal domnevno povsem »transparentno« in v upanju, da bodo to storili tudi drugi politiki. V sporočilu za javnost pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami je Janša recimo na videz natančno opisal, kako močno je zadolžen. Zapisal je, da imata z ženo dva kredita za nakup stanovanjske hiše v Velenju, za katera plačujeta polovico svoje plače: »Moj kredit po pogodbi znaša 172.000 evrov, mesečna obveznost pa približno polovico plače. Žena vrača posojilo v višini 145.000 evrov, kar mesečno tudi predstavlja približno polovico njene plače. Skupaj bova morala v naslednjih 15 letih odplačati še cca. 300.000 evrov posojila.« K temu je Janša še dodal, da ima tudi »premično premoženje v obliki osebnega avtomobila Volvo karavan, stanovanjsko opremo ter nekaj tisoč knjig«. Njegovo premoženje naj bi se popolnoma pokrivalo s prihodki, o kakšnem dodatnem denarju, recimo iz Patrie ali iz trgovine z orožjem, naj ne bi bilo ne duha ne sluha.

A zadnje poročilo protikorupcijske komisije, ki so ga pripravljali približno leto dni, je razkrilo vse sprenevedanje aktualnega predsednika vlade. Iz njihovih ugotovitev recimo izhaja, da je Janša za avto »Volvo karavan«, v resnici Volvo XC 70, plačal kar 46 tisoč evrov, večinoma z gotovino neznanega izvora, in to kar na blagajni podjetja, prave vrednosti avtomobila pa niti komisiji niti javnosti ni razkril oziroma je ves čas trdil, da je za avto plačal kakšnih 15 tisoč evrov. Kot še večja manipulacija pa se je izkazala njegova trditev o veliki zadolženosti. Pri Janševih kreditih je namreč komisija ugotovila, da je Janša za nakup hiše res vzel kredit v višini 172 tisoč evrov, a je od tega 49 tisoč evrov kar pustil na računu, ker jih v resnici ni potreboval. Preostanek potrebnih sredstev za nakup hiše, skupaj okrog 35 tisoč evrov, je Janša plačal kar z gotovino, ki naj bi jo deloma dobil od brata, širše družine in tako naprej. Očitno je torej Janša visoki kredit najel predvsem zaradi javnega učinka, manipulativno, zato da je lahko ponavljal, da se njegovo premoženjsko stanje lepo ujema z njegovimi dohodki.

Četudi so očitki še tako očitni, tako črno na belem, kot je plagiat, danes politiki z nasmehom zanikajo vse. Slovenija postaja dežela sistematskega sprenevedanja in organiziranega zavajanja.

Sicer še mnoge druge znane informacije kažejo, da predsednik vlade ni tako zadolžen, kot pravi, da je. Če se spomnimo samo najetja zasebnega letala za 9500 evrov za let iz Grčije, pa njegova potovanja na Mauritius, v Dominikansko republiko, Južnoafriško republiko, na Švedsko. Že tedaj, konec leta 2011, so se Janši mnogi nasmihali, ko je zapisal, da je samo z avtorskimi honorarji zaslužil 180 tisoč evrov in da je največ v svojem življenju zaslužil v osemdesetih, ko naj bi njegova plača »vodje razvoja v računalniškem podjetju« (Mikro Ada) znašala 4000 evrov. V tistem času je namreč največ v Sloveniji zaslužil predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije, leta 1981 je bil to Viktor Avbelj - Rudi, ki je, preračunano v današnjo vrednost, zaslužil 2050 evrov na mesec. A iz poročila protikorupcijske komisije poleg tega izhaja še nekaj bolj skrb zbujajočega.

In sicer da naj bi predsednik vlade pretežni del svojih stroškov pokrival z gotovino. Nepremičnine, servis in zavarovanje avtomobila, aro za nakup hiše, avtomobil, celo sodne takse in letalske karte naj bi Janša med letoma 2004 in 2012 plačeval tako, da je on ali kdo drug v njegovem imenu dobesedno prišel pred bančno okence in naštel denar »na roko«, izvora tega denarja pa protikorupcijski komisiji ni znal razumljivo pojasniti. Trdil je, ali da je šlo v vseh teh primerih za nekakšna privarčevana sredstva širše družine, za pomoč prijateljev, sina, očeta in matere. A to z drugimi besedami seveda pomeni, da ima predsednik vlade nekje svoj črni fond. Bodisi ima denar doma v nogavici, pri bratu Rajku Janši ali v tujini, česar protikorupcijska komisija ni mogla preveriti. Poleg Janše je protikorupcijska komisija »obsodila« tudi njegovega političnega nasprotnika, Zorana Jankovića. Tudi v primeru Zorana Jankovića je očitno, da se predsednik Pozitivne Slovenije in župan Ljubljane spreneveda, ko se sedaj brani, da komisija pri njem ni našla korupcije, temveč zgolj »tveganje«.

V primeru Jankovića je protikorupcijska komisija ugotovila, da je prek verižnih transakcij del denarja iz podjetja Grep, ki gradi Stožice, pristal na Jankovićevem zasebnem računu. Skupaj več kot 200 tisoč evrov. To sicer še ne pomeni, da je Janković denar »ukradel« iz mestne občine oziroma da je Grep Jankoviću plačal za nekakšne usluge, je pa očitno, da je Janković izkoristil svojo javno funkcijo. Morda je v tem primeru res šlo za posojilo, ki je bilo Grepu vrnjeno z obrestmi, zaradi česar nihče ni bil oškodovan. Toda to posojilo je bilo vrnjeno z računa hrvaškega podjetja sina Damijana Jankovića, neznani izvor tega denarja pa odpira vrata spet novim špekulacijam. In še huje: banke danes denarja ne posojajo kar tako, podjetja še manj, Grep pa naj bi posodil milijon evrov nekemu slamnatemu podjetju »Baza Dante« z enim zaposlenim, ki je imelo v tistem trenutku likvidnostne težave. Na kakšno »zaupanje« je Grep sploh posodil takšno količino denarja neznanemu podjetju brez omembe vrednih prihodkov, če Janković pri tem res ni igral nobene vloge? Logično – denar so lahko posodili le zato, ker so vedeli, da si Janković kot javna osebnost ne more privoščiti, da denarja ne bi vrnil.

Kot je ta teden dejala predsednica Ljudmila Novak, »nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha«. Seveda, če državljani nimajo več državnih institucij, jim še vedno ostane cesta.

Zaradi takšnih prestopkov politiki navadno odstopijo. Nekdanji nemški predsednik Christian Wulff je februarja lani odstopil po tem, ko se je razkrilo, da mu je polmilijonsko posojilo za hišo posodil njegov prijatelj, poslovnež, ki bi od njega lahko imel koristi. Wulffova napaka je bila tudi, da posojila ni prijavil uradnim organom. Zoran Janković, ki komisiji ni prijavil še marsičesa drugega in pri katerem je protikorupcijska komisija dokazala celo, da je dobil posojilo od podjetja, ki gradi Stožice, pa se ne želi umakniti. Še huje je z Janšo. V sosednji Hrvaški se je kariera bivšega predsednika vlade Iva Sanaderja končala po tem, ko je javnost izračunala, da vrednost njegove zbirke ur presega njegove redne dohodke. Janša je med letoma 2004 in 2012 s plačami kot poslanec in predsednik vlade zaslužil 290 tisoč evrov, za nakupe nepremičnin, avtomobila in plačila drugih stroškov pa je porabil še dodatnih 210 tisoč evrov, večinoma v gotovini, katerih izvora ni znal dokazati. Zgolj plačilo sodnih taks, katerih izvor je prav tako neznan, v enem letu pomeni četrtino Janševega letnega neto zaslužka.

Politikom se doslej v Sloveniji ni splačalo odstopati ali prevzemati krivde. Gregorju Golobiču in Katarini Kresal se kesanje ni splačalo. Ko je bivši predsednik stranke Zares Gregor Golobič priznal krivdo za laž novinarki o lastništvu podjetja v tujini in ko je nato v skladu z nekimi novimi vrednotami, ki jih je poskušal zagovarjati, odstopil, je njegova stranka zgrmela proti tlom. In tudi ko je Katarina Kresal prevzela odgovornost, ko je sledila zahtevi protikorupcijske komisije, je s svojim odstopom z mesta ministrice za notranje zadeve pomagala pokopati LDS. To lekcijo je spoznal tudi predsednik parlamenta Gregor Virant pred letom dni. Pred parlamentarnimi volitvami je bil sprva favorit, potem pa se je pokesal, ker je služil z avtorskimi honorarji v času, ko je prejemal ministrsko nadomestilo. Ta informacija je bila sicer znana že vsaj leto dni prej, a šele ko je napako priznal, so njegovi rejtingi strmoglavili. Tako so se politiki in njihovi svetovalci tudi iz prakse naučili, da priznavanje napak in odstopanje škodita. Četudi so očitki še tako očitni, tako črno na belem, kot je plagiat, danes mnogi z nasmehom zanikajo vse.

Slovenija tako postaja dežela sistematskega sprenevedanja in organiziranega zavajanja. To je postalo še bolj očitno tudi ta teden, ko sta se Janša in Janković z nasmehom odločila, da ostaneta. Njuna odločitev je nedvomno dobra za rejtinge njunih strank, a uničujoče posledice razraščanja te prakse so v Sloveniji že skorajda dejansko preverljive. Protikorupcijska komisija je že pred časom opozorila, da se je predvsem na lokalni ravni korupcija razpredla že do neverjetnih razsežnosti. Župani ostajajo na svojih položajih ne samo, ko pridejo v sodne postopke, ampak celo, ko so že obsojeni koruptivnih dejanj. Nekako po načelu, če še celo predsednik vlade, ki je obtožen korupcije, ne odstopi, zakaj bi odstopil »jaz«. A najpomembnejši stranski učinki te prakse so politična apatija, nizka volilna udeležba, padanje zaupanja ljudi v demokracijo in v državne institucije. Ampak, kot je ta teden dejala predsednica Ljudmila Novak, »nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha«.

Ko državljani nimajo več državnih institucij, jim ostane cesta.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.