Jure Trampuš

10. 1. 2013  |  Mladina 2  |  Politika

Veš, poet, svoj dolg?

O pismu, ki ga še ni bilo, ali zakaj so se zganili kulturniki

Veno Taufer, Milan Jesih,  Marko Kravos, Ciril Zlobec, Aleš Debeljak in Tomaž Šalamun na protestnem branju poezije pred hišo, v kateri domuje Društvo slovenskih pisateljev, 28. februarja 2012, ko so protestirali proti ukinitvi ministrstva za kulturo

Veno Taufer, Milan Jesih, Marko Kravos, Ciril Zlobec, Aleš Debeljak in Tomaž Šalamun na protestnem branju poezije pred hišo, v kateri domuje Društvo slovenskih pisateljev, 28. februarja 2012, ko so protestirali proti ukinitvi ministrstva za kulturo
© Borut Peterlin

To, da je Janez Janša zelo pozoren na to, kaj si o njem misli tujina, ni nič novega. Leta 2004 je v parlamentu napadel urednika Radia Slovenija Miha Lamprehta, ker naj bi v tujih medijih pisal laži o Sloveniji, pa čeprav napadeni Lampreht ni bil avtor spornega članka. Tudi v času svoje prve vlade je Janša novinarje, ki so podpisali peticijo za medijsko svobodo, napadel, ker naj bi »blatili Slovenijo«. Vse skupaj je šlo celo tako daleč, da je Anže Logar, tedanji in sedanji šef vladnega urada za komuniciranje, pripravil posebno sporočilo o Situacija glede medijske svobode v Sloveniji, ki so ga tuji novinarji našli v svojih hotelskih sobah.

Takrat smo mislili, da je Janševo razumevanje svobode govora doseglo dno, a premier je znova presenetil. Pred dnevi je napisal ostro pismo profesorju na AGRFT in predstavniku Koordinacije kulturnih organizacij Slovenije Igorju Koršiču ker so kulturniki sestavljali pismo, v katerem so želeli tujino obvestiti o tem, kako si slovenska oblast predstavlja demokracijo. Angleške besede nastajajočega pisma niso nič posebnega – v slovenskih medijih in družbi se pojavljajo bolj neposredne obtožbe o avtokratski in neoliberalni vladi –, a za Janšo so bile preveč kritične. Skušal jih je utišati, še preden so bile zares izrečene. Janša se je namreč v pismu Koršiču skliceval na različico javnega pisma, ki je bilo sredi nastajanja, nedokončano in še ni romalo v tujino. Kar je absurd, svoje kritike je obtožil zločina, še preden so ga ti sploh storili. S poskusom nadzora misli se absurdi ne končajo. Zločin kulturnikov naj bi bil, da so želeli obvestiti tujino, kaj se dogaja v Sloveniji. Ko je pred leti enako počel Dimitrij Rupel in veleposlanikom pisal o prebarvanih komunistih, je Janša molčal. Janša je danes ravnal podobno, kot so konec osemdesetih ravnali komunisti, ki so napadli Franceta Bučarja, ker je v Strasbourgu Evropi razložil, kaj se dogaja z Jugoslavijo. Bučar je bil takrat za komuniste narodni izdajalec, danes pa so za Janšo narodni izdajalci tisti, ki mislijo drugače, kot misli sam.

Takoj po Janševi obsodbi še neobstoječega pisma so se začela pojavljati ugibanja, kako je prišel do delovne različice. Kljub teorijam zarote je resnica zelo profana. Po vsej verjetnosti mu ga je poslal eden od naslovnikov, ki so dobili delovno različico, morda pa je bil eden od naslovnikov tudi Janša. Mladega Janeza Janšo so namreč v času četverice vključili v mednarodno organizacijo Pen, katerega slovenski člani so bili naslovniki delovne različice pisma. Pen je ugledna organizacija, znana po tem, da se zavzema za politične zapornike, pisatelje, esejiste, pesnike. Janša naj bi bil še danes član Pena, pa četudi se že nekaj časa pojavljajo ideje, da bi ga morali iz njega preprosto izključiti.

»Pisatelji nismo samo pisatelji, nismo nekdo, ki sedi za mizo in samo piše. Smo ljudje, ki razmišljajo na svoj način, morda nismo specializirani za neka posamezna področja, pač pa smo specializirani za obstoj jezika in skupnosti.« – Veno Taufer

Nekateri kulturniki, pesniki, pisatelji, posamezniki, ki so Janšo nekoč ščitili, danes torej o njem razmišljajo diametralno nasprotno kot nekoč. Društvo slovenskih pisateljev je vse od ustoličenja Janševe vlade in ukinitve samostojnega ministrstva za kulturo oster kritik vladnih potez. Iz knjig in besed so književniki stopili v svet politike. Zakaj so se politično aktivirali? »Danes samo ohranjamo kondicijo,« pojasnjuje predsednik društva Veno Taufer. »Bolj ali manj smo politično aktivni vse od sredine osemdesetih dalje. Sprašujete me, zakaj to delamo. Preprosto zato, ker se česa podobnega ne spomni nihče drug. V Sloveniji ni prave opozicije, ni prave politike, pač pa so v veljavi samo parcialni, zasebni interesi partijskih voditeljev. Kdo pa se danes meni za pravice človeka, za svobodno besedo, kdo se meni za socialne skrbi? Sindikati imajo svoja področja, a če sežejo čez njih, jih hitro obsodijo, da ravnajo politikantsko.« Veno Taufer še dodaja, da je kritično spremljanje družbenih razmer po svoje vgrajeno v pisateljski pogled na svet. »Če se človek ukvarja z jezikom, mogoče prej začuti eksistencialno potrebo skupnosti, ki govori ta jezik, ki jo jezik uči misliti in komunicirati. Kot skupnost imamo neke skupne zgodovinske izkušnje, ki nas učijo, kdaj se bliža nevarnost. Ljudje so se leta 1941 instinktivno uprli in med njimi so bili tudi intelektualci. Pisatelji nismo samo pisatelji, nismo nekdo, ki sedi za mizo in samo piše. Smo ljudje, ki razmišljajo na svoj način, morda nismo specializirani za neka posamezna področja, pač pa smo specializirani za obstoj jezika in skupnosti.«

Kljub Janševim grožnjam bo pismo poslano v tujino, končna različica pa ne bo bistveno drugačna od izvirne, pravi Igor Koršič. »Odkar so se začeli protesti po Sloveniji, imam občutek, da tuji mediji nepopolno obveščajo javnost. Protesti se povezujejo izključno z uporom proti varčevalnim ukrepom, pa četudi se na njih vzklikajo drugačna gesla. Upor v Sloveniji je izrazito političen. Vtis, da želi neka vlada samo urediti ekonomijo, nekateri pa se varčevanju upirajo, je napačen. Zato je treba jasno povedati in zapisati, da imamo v Sloveniji vlado, ki goji nedemokratične tendence. Ne bom pretiraval, če bom dejal, da so ogrožene temeljne demokratične vrednote, da politika ne deluje, da slabo deluje ustavno sodišče, da slabo deluje opozicija. Če nihče drug ne sproži alarma, se pač mora oglasiti civilna družba.«

Pisateljska civilna družba načrtuje več javnih tribun, med drugim naj bi bil konec januarja v Cankarjevem domu velik shod, na katerem naj bi različne protestniške pobude poskušale poiskati skupno vsebino in organizacijsko strukturo. »A tukaj je meja,« dodaja Koršič. »Velika večina naših članov razume, kje se končajo civilna družba in njene pobude, kje pa se začne institucionaliziran politični proces. Ko se bo začel, nas ne bo več zraven.« Podobno je bilo v času slovenskega osamosvajanja. Društvo slovenskih pisateljev in njeni člani so aktivno sodelovali pri demokratiziranju Slovenije. Med drugim so pod njegovim okriljem nastale teze za novo slovensko ustavo. Med pisci tega besedila je bil Veno Taufer, današnji predsednik društva, ki ga podporniki vlade obtožujejo, da je nekoč sodeloval z Udbo. Potem ko je prišlo do demokratizacije, se je večina tedaj politično aktivnih članov društva (razen izjem, recimo Dimitrija Rupla) poslovila od neposredne politične aktivnosti.

»Če se sam ne ukvarjaš s politiko, se bo politika ukvarjala s teboj. Političnih stvari ni mogoče prepustiti samo profesionalnemu političnemu razredu.« – Aleš Debeljak

Analogije z osemdesetimi – malo pred koncem leta je na Roški nastal tudi nov Odbor, ki se zavzema za pravičnejšo in solidarnejšo družbo – so seveda privlačne, a tudi poenostavljene. Kljub vsemu imamo danes v Sloveniji demokracijo in demokratično izvoljeno oblast, upor na ulicah pa še ni prerasel v množično gibanje. A nekaj podobnosti med tistim in današnjim časom vseeno obstaja, primerjanje osmišlja zgodovino in realnost. »Danes smo se oglasili iz istih razlogov, ki so vodili pisatelje in društvo, da so se angažirali v osemdesetih letih v civilnodružbenih gibanjih in pri oblikovanju ustave. Takrat, kot sedaj, je šlo za spoznanje, da če se sam ne ukvarjaš s politiko, se bo politika ukvarjala s teboj. Političnih stvari ni mogoče prepustiti samo profesionalnemu političnemu razredu, ampak je aktivno državljanstvo odgovor na pomanjkljivosti in negativne posledice tekoče politike, bodisi v osemdesetih bodisi danes,« pravi pesnik Aleš Debeljak.

Obstaja pa še ena pomembna razlika med tistim in sedanjim časom. V osemdesetih letih so komunisti vsaj zadržano podpirali publikacije in forume, ki so bili do oblasti kritični; veljal je slogan s knjigo nad knjigo, z argumentom besede na argument besede. Danes tega dialoga, dialoga med kritično civilno družbo in oblastjo, med kulturniki in vlado, med politiki in njihovimi volivci, ni. Na vladni strani pa obstajajo prezir, oholost, zavračanje, grožnje, zmerjanje z zombiji, udbaši in z demagoškimi očitki, da se kulturniki borijo za svoje privilegije. Aleš Debeljak nanje odgovarja, da se je vse skupaj res začelo s simbolnim uničenjem ministrstva za kulturo, a to je bil samo začetek, napoved, kaj se bo zgodilo v naslednjih mesecih. In res se je. »Kultura je samo sestavni del širšega družbenega življenja, katerega tkivo razpada pod pritiski ukrepov, ki so maskirani v ideologijo varčevanja, pa čeprav gre le za le obliko utrjevanja partikularne, posebne moči ene stranke.«

Kulturniški revolt je razumljiv – »v prsih jih žge in zavijajo kot volkovi«. Avtokratska oblast se najbolj boji kritičnih umetnikov. Ni naključje, da je madžarski premier Viktor Orban najprej vzel denar umetnosti, hkrati pa si poskuša podrediti umetniške institucije. Podobno danes počne Janševa vlada. Ponekod se recimo že pojavljajo pozivi, naj se ustanovi »vzporedno« društvo pisateljev. Seveda takšno, ki bi podpiralo vlado in njeno politiko.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.