10. 1. 2013  |  Mladina 2  |  Politika  |  Upor

»Slovenci zahtevajo korenite spremembe!«

Dokončna različica za Janšo spornega pisma, ki je bilo te dni v angleščini poslano na številne naslove mednarodnih institucij in medijev

© Borut Peterlin

Tujim opazovalcem bi radi pojasnili, da te demonstracije niso »upor proti varčevalnim ukrepom in nujnim reformam«, za kar bi jih rada razglasila desničarska neoliberalna avtokratska vlada Janeza Janše. Slovenski državljani na ulicah ne zahtevajo le boljših gospodarskih razmer, temveč tudi vzpostavitev temeljev pravične in demokratične države: to so spoštovanje zakonov, ohranitev socialnih pravic in gospodarska politika, ki bo služila interesom večine prebivalcev, ne le zasebnemu okoriščanju peščice. Vera v socialno pravičnost se je nedavno močno zamajala tako zaradi vladnih ukrepov kot zaradi nekaterih pravnih in pravosodnih odločitev.

Za osvetlitev razmer naj najprej poudarimo, da so protesti v tej običajno mirni državi z dvema milijonoma ljudi, v državi, ki je pod več različnimi vladami ohranjala zdravo gospodarstvo in solidno življenjsko raven, izjemoma redki. Tudi zadnji statistični podatki dokazujejo razmeroma zdrave razmere v Sloveniji: bruto domači proizvod naj bi dosegel 89 odstotkov povprečja v Evropski uniji, javni dolg znaša 48 odstotkov BDP-ja, državni primanjkljaj pa je bil leta 2011 6,3-odstoten. Slovenijo so kot prvo od nekdanjih jugoslovanskih republik, ki se je pridružila EU, Natu, Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter evrskemu območju, upravičeno slavili kot zgled uspešne nekdanje socialistične države. Svetovna gospodarska kriza je leta 2009 začela neugodno vplivati na Slovenijo ne le zaradi manjšega izvoza v evropske države, temveč tudi zaradi zgrešene politike v letih gospodarskega razcveta (večinoma med prvim mandatom Janeza Janša). Leta 2009 se je slovensko gospodarstvo skrčilo za osem odstotkov, pregreti gradbeni sektor je tako rekoč razpadel. Slovensko gospodarstvo se je v zadnjem četrtletju srečalo z drugo recesijo. Protestniki krivde zanjo ne pripisujejo le avtokratski neoliberalni skorumpirani in nesposobni politiki trenutne vlade, temveč sosledju zadnjih skorumpiranih vlad, ki so skrbele le za svoje interese. Zato so protestniki pred kratkim zahtevali zamenjavo celotne politične elite.

Vlada skuša preprečiti svobodo govora in onemogočiti svobodne medije, javno telekomunikacijsko omrežje pa izrabiti kot trobilo svoje stranke. Njene metode neprijetno spominjajo na nekatere ukrepe, ki jih poznamo iz totalitarnih režimov.

Vlada se je na glasne pozive svojih državljanov odzvala ošabno. Vlada, ki je reprezentativna le na videz, vztrajno zavrača vse pogovore s protestniki in jih raje omalovažuje ter se norčuje iz njihovih legitimnih zahtev. Takšen sramotni odziv je le še spodbudil protestno gibanje. Vlada se je na proteste odzvala tudi tako, da je zaprla središče Ljubljane, na ceste razporedila posebne policijske enote, konjenico, armirana vozila, vodne topove, postavila varnostne ograje in v zrak poslala helikopterje – vse to lahko opišemo kot nedvoumno pretiran odziv na večinoma mirna zborovanja slovenskih državljanov. Premier Janez Janša in najpomembnejši ljudje iz njegove »demokratske stranke« so protestnike označili za »ultralevičarske skrajneže«, »zombije« in radikalne »neosocialiste«, kot nekakšno protiutež dejansko prisotnim neonacistom (ti so na proteste morda prišli po navodilih same vlade, ki je tako skušala diskreditirati prve proteste). Vrh Janševe stranke je o zbranih množicah povedal, da jih vodijo temne sile in da so protidemokratične. Eden od vodilnih mož v stranki je protestnike celo razglasil za pajdaše sindikatov, ki naj bi Janševi vladi skušali preprečiti, da bi ustavila korupcijo med novimi kapitalističnimi mogotci. A žaljiv odziv se je vladi spet maščeval in na ceste je prišlo še več jeznih državljanov.

Desničarski populistični avtokrat Janez Janša, privrženec in osebni prijatelj madžarskega somišljenika Viktorja Orbana, si je med svojima mandatoma skušal podrediti množične medije, številne od najbolj dobičkonosnih podjetij v državi in vrsto drugih ustanov, v upravne odbore in na vodilne položaje pa spraviti ljudi iz svoje stranke. Vlada tako skuša preprečiti svobodo govora in onemogočiti svobodne medije, javno telekomunikacijsko omrežje pa izrabiti kot trobilo svoje stranke. Njene metode neprijetno spominjajo na nekatere ukrepe, ki jih poznamo iz totalitarnih režimov: napadi na nezaželene pisce in člane medijskih upravnih odborov ter njihovo nadomeščanje z »lojalnimi« predstavniki, brisanje strukturnih razlik med državo in komercialnimi mediji, klevetanje posameznikov … Vse očitneje spolitizirano ustavno sodišče je tudi sprejelo ukrepe za preprečitev referendumov, ki so ustavna pravica. Slabo delujoč pravni sistem, pozasebljenje javnih skladov in hitro sprejeti strogi varčevalni ukrepi so le še poglobili gospodarsko krizo ter izčrpali, uničili cele panoge v nekoč čilem slovenskem gospodarstvu. Slovenski državljani lahko le obupano opazujejo, kako njihova domovina postaja vse bolj podobna avtokratski neoliberalni banana republiki.

Nanizali bomo še nekaj ukrepov trenutne vlade v letu, odkar je z manj kot 30-odstotno volilno podporo začela svoj mandat: poskusi omejevanja svobode izražanja v javnih medijih, tako da je v njihove odbore imenovala politične kadre, medijem in novinarjem pa grozila zaradi odkritega poročanja o demonstracijah, ekonomsko izstradanje slovenskih državnih univerz v korist »zasebnih«, ki jih običajno ustanavljajo člani vladajoče stranke ter njeni simpatizerji in so velikodušno financirane z javnim denarjem, ekonomsko izstradanje javnih osnovnih šol in vrtcev, totalna vojna, napovedana slovenskim znanstvenim krogom in kulturnim ustanovam, bogatenje ekonomsko sprijene in politično izjemno dejavne rimskokatoliške cerkve v Sloveniji. Kot kažejo raziskave javnega mnenja, je podpora vladi upadla na manj kot petino. Kakorkoli že, številne od teh ukrepov bo težko izničiti in tako za prihodnost Slovenije ne obetajo nič dobrega.

Vlada uresničuje politiko delitve in podjarmljenja prebivalstva, sindikate napada kot sovražnike napredka, javni sektor označuje za zajedavca zasebnega, umetnike pa za zajedavce obeh, upokojencem očita, da zapravljajo prihodnost mlajših generacij. Javne izjave članov vlade so obarvane nacionalistično in zaničevalno do Neslovencev ter homoseksualcev. Odziv protestnikov na to nečedno in razdiralno politiko so pozivi k splošni solidarnosti in resničnemu slovenskemu domoljubju. Protestov v slovenskih krajih se udeležujejo pripadniki vseh delov družbe: stari in mladi, upokojenci in študenti, izobraženci in delavci, javni uslužbenci in podjetniki, pripadniki različnih etničnih manjšin in skupnosti. Nedavno objavljena raziskava javnega mnenja razkriva, da je na demonstracijah dejavno sodelovalo 16 odstotkov prebivalcev, 67 odstotkov jih podpira, kar 85 odstotkov ljudi pa pričakuje, da se bodo protesti še nadaljevali.

Javne izjave članov vlade so obarvane nacionalistično in zaničevalno do Neslovencev ter homoseksualcev. Odziv protestnikov na to nečedno in razdiralno politiko so pozivi k splošni solidarnosti in resničnemu slovenskemu domoljubju.

Slovenske kulturne organizacije so 22. decembra lani pripravile prvi »protestival«, ki je privabil več kot tisoč udeležencev. To je bil živahen umetniški dogodek in je pomenil alternativo uradni državni proslavi ob dnevu samostojnosti »Mati domovina«. Dan prej se je krepko čez 10.000 ljudi, med njimi veliko mladih, pridružilo vseslovenskemu protestu v Ljubljani. Več tisoč se jih je zbralo v Mariboru in drugih manjših slovenskih mestih. Zelo pomenljivo je, da pri protestih sodelujejo tudi veterani vojne za Slovenijo leta 1991, s čimer izražajo svoj prezir do vlade Janeza Janša, ki je računal na podporo teh domoljubnih državljanov, brez katerih morda ne bi bilo neodvisne Slovenije. Pomen patriotizma se razlikuje od družbene odgovornosti državljanov, saj sega celo do diskurza izključevanja »tujih elementov« (Romov, priseljencev in manjšin), kar je del vladnega diskurza.

Za januar so napovedani novi protesti. Vsak dan nastajajo nove protestne organizacije. Sredi januarja naj bi pripravili kongres slovenskih protestnih organizacij, na katerem se bodo povezale vse skupine in organizacije, ki nasprotujejo trenutni vladi in poti, po kateri vodi državo. Namen kongresa je sestaviti enoten akcijski načrt za spodbujanje skupnih ciljev protestne Slovenije.

Podpisniki:
— KOKS – Koordinacija kulturnih organizacij Slovenije
— DSP – Društvo slovenskih pisateljev
— ODBOR – Odbor za pravično in solidarno družbo
— TRS – Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije
— SVIZ – Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture
— Vseslovenska vstaja

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.