Marjan Horvat

10. 1. 2013  |  Mladina 2  |  Politika

Kako demokratizirati parlamentarno demokracijo?

To ni boj za staro pravdo

Vseslovenska ljudska vstaja, Ljubljana, 21. december 2012

Vseslovenska ljudska vstaja, Ljubljana, 21. december 2012
© Borut Krajnc

Veliki mislec s preloma iz 19. stoletja v 20. stoletje, Alexis de Tocqueville je v delu Demokracija v Ameriki zapisal: »Ko je vsem podobno mislečim jasno, da poteka velika demokratična revolucija, je vsi ne vidijo v isti luči«. Nekaj podobnega se dogaja v sedanjem družbenem vrenju v Sloveniji. Dr. Andrej Lukšič s Fakultete za družbene vede pravi, da zdajšnji ljudski protesti narekujejo premisleke ne le o tem, kako zagotoviti demokratizacijo obstoječih razmerij, ampak nekateri problematizirajo tudi temeljne postavke tega političnega sistema. Njim nasproti pa »imamo javno oblast, ki ne le da ščiti obstoječi sistem demokracije, ampak celo zožuje demokratične standarde, ki so veljali v Sloveniji«. In dodaja, da se bodo na neki točki merjenja političnih moči razmerja stabilizirala in na tisti ravni bomo dobili novo pravno in politično ureditev, s katero bomo živeli do naslednje »revolucije«.

Med pobudniki novih razmišljanj o demokraciji na Slovenskem je tudi skupina Neposredna demokracija zdaj!, ki v svojih apelih ljudstvu govori o demokratizaciji obstoječe demokracije. Ne zanima jih oblast, ampak »le ubogljiva in pohlevna oblast, ki se bo odzvala na zahteve ljudi in bo predstavljala zgolj skupni servis za dobrobit vseh ljudi«. Svoje zahteve so predstavili v obliki apela v sedmih točkah in sledeč njihovim zamislim bi v Sloveniji najbolj ustrezala neposredna politična in ekonomska demokracija. Vse skupaj sicer malce diši po Kardeljevem »sistemu socialistične samoupravne demokracije«, vendar brez njenega temelja – družbene lastnine. Po tem projektu bi bili praktično politični funkcionarji na vseh ravneh vseskozi na prepihu. Zato tudi buri duhove institut ljudske nezaupnice. Z njim bi v obliki referenduma ljudem omogočili takojšen odpoklic predsednika vlade, ministrov, županov, državnega zbora in občinskih svetov. Tako bi poleg odločanja na volitvah ljudje imeli možnost, tudi v času trajanja mandata, odpoklicati poslanca ali druge državne in občinske funkcionarje. Da so spremembe na tem področju potrebne, se strinja tudi dr. Ciril Ribičič, nekdanji ustavni sodnik in profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani, kajti ustavne določbe, ki opredeljujejo razmerja med volivci, poslanci in političnimi strankami, se enostransko interpretirajo, češ da se oblast ljudstva izvršuje samo na volitvah enkrat na štiri leta, vmes pa je v celoti prepuščena predstavnikom ljudstva. »Nimam načelnih pomislekov zoper to, da morajo imeti volivci demokratično pravico, z glasovanjem izreči nezaupnico nosilcem političnih funkcij tudi pred potekom mandatne dobe. Seveda pa je take poti lažje vzpostaviti za neposredno izvoljene funkcionarje kot za imenovane nosilce funkcij,« pravi dr. Ribičič. Naš sogovornik se ne boji zlorabe instituta odpoklica s preveč številnimi glasovanji o zaupnici, saj »bi grožnja izrekanja nezaupnice delovala vzgojno, kot Damoklejev meč, tako na prizadete funkcionarje kot na kadrovsko politiko političnih strank, etabliranih in novih.«

Zdi se, da je skupina Neposredna demokracija zdaj! začutila, da je nekatere oblike neposredne demokracije mogoče doseči najprej na lokalni ravni. Predlagajo uvedbo rednih in izrednih javnih skupščin od krajevnih do četrtnih skupnosti, celotnih občin ali mest, kjer bodo občanke in občani odločali o vseh javnih zadevah, ki so neposredno povezane z njihovo lokalno skupnostjo. Obstaja kar nekaj uspešnih primerov takšnega delovanja. Morda je najbolj znan švicarski primer neposredne demokracije v Landsgemeinde – podeželski skupnosti. Toda Švicarji odločajo tudi na referendumih. V povprečju se štirikrat na leto odpravijo na volišča. Glasujejo na primer o tem, ali zgraditi novo šolo ali zdravstveni dom na vasi, ali o tem, kako naj okrožja proizvajajo elektriko, ali o državnem pokojninskem načrtu. Z referendumom lahko razveljavijo zakone, s 100.000 podpisi državljank in državljanov, zbranih v 18 mesecih, pa morajo oblasti razpisati referendum o pobudi za ustavne spremembe ali preprečitev uveljavitve mednarodnega sporazuma.

V brazilskem Portu Alegre občani sami predstavijo prednostne naloge za izboljšave v družbi in z razpravami sami odločajo o razporeditvi proračunskih sredstev.

Zgled za participacijo ljudskega odločanja o proračunu pa lahko najdemo v brazilskem Portu Alegre. V enem izmed najbolj naseljenih brazilskih mest občani sami predstavijo svoje zahteve in prednostne naloge za izboljšave v družbi in z razpravami sami odločajo o razporeditvi proračunskih sredstev. Po raziskavi Svetovne banke iz leta 1996 so v desetletju po uvedbi te oblike oblikovanja in sprejemanja proračuna štirikrat povečali število šol, za 75 odstotkov se je povečala priključitev objektov na kanalizacijo in vodovod, skupna sredstva za zdravstvo in izobraževanje so se zvišala s 17 odstotkov proračunskih sredstev na 40 odstotkov. Tudi v Torontu ljudje sami določijo projekte, ki so pomembni za njihovo skupnost. To počno še v nekaterih četrtih New Yorka, Reykjavik na Islandiji pa je postal laboratorij za nove oblike demokratiziranja obstoječe demokracije.

Vse omenjene oblike odločanja pa je mogoče podkrepiti z uvajanjem elektronske neposredne demokracije, ki lahko omogoči »stalno udeležbo vseh ljudi v političnem procesu in s tem nezapleteno odločanje o temeljnih vprašanjih razvoja družbe in naših skupnosti«. Po mnenju avtorjev apela je mogoče zagotoviti javno in dostojanstveno razpravo o vseh relevantnih političnih temah, brez prikritih identitet ter sovražnega govora. »Namen elek-

tronske demokracije je postopen prenos političnega odločanja iz ozkih okvirov strankarskih elit na samo ljudstvo,« so še zapisali. Dr. Lukšič, ki se je od vsega začetka podrobneje ukvarjal z odpiranjem virtualnega prostora s pomočjo informacijsko-komunikacijske tehnologije državljanom, pravi, da so orodja za ta namen že na voljo. Poleg portala e-demokracija opozarja tudi na številne oblike peticij in vodenih forumov, pa tudi na tiste, ki jih lahko spodbudi oblast. »Lahko bi torej ljudje prek medmrežja odločali o prioritetah v zvezi s proračunom, lahko bi odprli vsebinske debate o določeni temi, lahko pa bi izpeljali tudi referendum o nezaupnici oblasti.«

Tudi gospodarsko področje – poudarjajo pisci manifesta iz Neposredne demokracije zdaj! – bi potrebovalo več demokracije. V Sloveniji, razen nekaterih izjem, v podjetjih zaposleni nimajo pravice do besede. Nimamo zadrug, čeprav jih zakonodaja omogoča. Baskovski Mondragon, kjer je zaposlenih 100.000 delavcev, se na trgu uspešno kosa s konvencionalnimi podjetji in tudi s krizo se učinkovito spopada. V zadrugah, kjer imajo natančno določena pravila delovanja, 10 odstotkov letnega dobička namenjajo dobrodelnim ustanovam, 40 odstotkov ostane kot kolektivna lastnina na posebnem notranjem bančnem računu, preostalih 50 odstotkov pa je namenjenih za naložbe v širitev podjetij ali v nova podjetja. Sicer pa je takšnih zgledov več. Tudi v Sloveniji. V lasti delavcev, ki ima 1020 zaposlenih, je ostalo podjetje Domel iz Železnikov, kjer proizvajajo sesalne enote in elektromotorje. Lani je skupina ustvarila za 88 milijonov evrov prihodkov, v primerjavi z devetdesetimi leti pa je Domel svoj tržni delež povečal s 40 na 60 odstotkov. Podjetje Meblo Jogi, ki je šlo lani v stečaj, so te dni vzeli v najem nekdanji delavci in začeli proizvodnjo.

V skupini Neposredna demokracija zdaj! poudarjajo, da lahko ekonomsko učinkovitejšo in hkrati socialno ter ekološko pravičnejšo družbo prinesejo le spremembe v lastništvu podjetij. Zato bi moral biti v srednjih in velikih podjetjih minimalni delež notranjega delavskega lastništva vsaj 40-odstoten, skupaj z lastništvom lokalne skupnosti ali države pa 51-odstoten.

Obstaja kar nekaj uspešnih primerov neposredne demokracije. Morda je najbolj znan švicarski primer odločanja v Landsgemeinde – podeželski skupnosti.

Dr. Lukšič opozarja, da je parlamentarna demokracija močno povezana s kapitalističnim načinom produkcije. Po njegovem mnenju se bodo »zahteve po demokratizaciji v ekonomskem podsistemu vse bolj pojavljale, ko bodo na udaru produkcijske enote, kjer ljudje dobivajo zaposlitev. Bolj ko bo v ospredju vprašanje brezposelnosti, bolj se bo postavljalo vprašanje produkcije«. Zato je treba podpreti vse nove oblike in možnosti produkcije v obstoječih razmerah, za kar se bodo »ljudje morali sami organizirati v produkcijske enote, organizirati delo in prisiliti lastnike kapitala, da spoštujejo njihove odločitve. V Italiji, Španiji in v skandinavskih državah so se veliko naučili iz prakse nekdanjega jugoslovanskega samoupravljanja, le pri nas je zgodovinski spomin šibak«.

Sicer pa je vprašanje, koliko in če bodo sedanji pozivi in premisleki pospešili spremembe sedanjega sistema družbenega in političnega upravljanja. Po Lukšičevem mnenju lahko sicer oblast onemogoča pobude za javno razpravljanje o tej tematiki, vendar bodo ljudje prej ali slej »morali izbrati tista orodja, za katera verjamejo, da bodo lahko prek njih vplivali na oblast. In druga zavrgli. Na ta način lahko dobimo demokratizirano parlamentarno demokracijo«. Tudi dr. Ciril Ribičič meni, da bo do sprememb prišlo, če bo pritisk javnega nezadovoljstva dovolj vztrajen, sicer bo ostalo vse po starem. To ilustrira s spremembami ustave glede referendumov. V razpravah so se politične stranke hitro sporazumele glede tega, kako omejiti vlogo referendumov, »so pa zelo rezervirane do vsake ideje, ki bi omejevala izvršilno oblast (na primer z ustavnim vetom), moč partitokracije (na primer s krepitvijo nadzornih institucij in organov, kot so računsko sodišče, protikorupcijska komisija, varuhinja človekovih pravic) in krepila institucije, ki skrbijo za ustavnost in zakonitost (enkrat že zavrnjena reforma odločanja ustavnega sodišča). Politične stranke zanimajo spremembe, ki zagotavljajo udobnost vladanja, protestniki pa hočejo demokratizacijo sistema«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.