Reforma, ki ni potrebna

O ukinitvi sodne preiskave se govori že lep čas, skrajšala naj bi kazenske postopke. Zapisana je bila že v koalicijski pogodbi prve Janševe vlade in je spet v sedanji. Spremembo zakonodaje, ki naj bi jo uvedla, oziroma novi zakon o kazenskem postopku naj bi poslanci v potrditev dobili še letos. In to čeprav spremembe ne potrebujemo. Podatki kažejo, da je rešitev za dolgotrajne kazenske postopke in zaostanke na tem področju prinesla že zadnja, dobrega pol leta stara novela zakona, ki je bila sprejeta v času Pahorjeve vlade. V nasprotju s to je odprava sodne preiskave namreč povezana s številnimi pomisleki o zmanjševanju procesnih pravic v tistem postopku države proti posamezniku, v katerem so posegi v človekove pravice največji.

Novi zakon o kazenskem postopku, ki določa tudi odpravo sodne preiskave, je bil sicer spisan že v času prve Janševe vlade, ko je pravosodno ministrstvo vodil Lovro Šturm, a v nasprotju z novim kazenskim zakonikom ni bil poslan v potrditev v državni zbor. Zmanjkalo je časa, prej so bile volitve, na katerih je desnica izgubila oblast. Sedanja koalicijska pogodba v poglavju Učinkovita prenova kazenskega postopka ponovno predvideva odpravo sodne preiskave. Minister za pravosodje in javno upravo Senko Pličanič je za ta namen imenoval dokaj številno, skoraj 20-člansko delovno skupino, katere naloga je izdelava strokovnega mnenja o novem zakonu o kazenskem postopku, spisanem že v času prve Janševe vlade.

Dr. Katja Šugman Stubbs: »Težnja po odpravi sodne preiskave je bila večino časa podprta z argumentom, da so postopki predolgi, ta razlog pa zdaj zagotovo odpade.«

Nova reforma je stara Šturmova reforma

V skupini sedijo predstavniki sodnikov, tožilcev, odvetnikov, notranjega in pravosodnega ministrstva in zunanji pravni strokovnjaki. Delo zaradi obsežnosti skupine teče dokaj počasi. V bistvu se je vmes skorajda ustavilo, saj je bilo odločeno, da se pred novo reformo kazenskega postopka opravi analiza prejšnjih sprememb, predvsem zadnje, najbolj sistematične doslej, ki je bila sprejeta le nekaj mesecev pred predčasnimi volitvami in je začela veljati šele maja lani. Podatki so presenetljivi. Od uveljavitve Zalarjeve reforme kazenskega postopka se kar okoli 40 odstotkov zadev konča že na novem, predobravnavnem naroku, dodatnih 10 odstotkov se jih zaključi s sporazumom o krivdi, le še polovica jih konča na glavni obravnavi. Sodi se torej samo še v polovici kazenskih zadev. Preostalih 50 odstotkov se jih konča, ne da bi obdolženci sploh stopili pred sodnika, ta zgolj izreče tako ali drugače dogovorjeno kazensko sankcijo.

Zato je bila na podlagi teh podatkov v skupini logično sprejeta načelna odločitev, da se z reformo kazenskega postopka, še posebej pa s posegom, kakršen je odprava sodne preiskave, vsaj počaka, če se ji že ne odreče. Potrebe po njej namreč ni. Na naslednji sestanek delovne skupine je prišla tudi predstavnica notranjega ministrstva, državna sekretarka Barbara Brezigar, ki se sestankov dotlej ni udeleževala. Odtlej je odprava sodne preiskave spet na mizi. Še več, vključena bo v reformo zakona o kazenskem postopku, ta pa naj bi bila izpeljana prednostno. Pravosodni minister je od vlade že dobil pooblastilo, bolje rečeno navodilo, da delo neučinkovite delovne skupine zaupa zunanjim izvajalcem. Točneje, da z zunanjimi izvajalci sklene avtorske pogodbe za pripravo novega zakona o kazenskem postopku.

Politične in druge pasti

Na ministrstvu za pravosodje in javno upravo pojasnjujejo, da bosta po novem predkazenski in kazenski postopek združena v enega, ta pa bo razen nekaterih izjem ekskluzivno v rokah tožilca. In sicer tako, da »sam ali prek policije opravlja posamezna preiskovalna dejanja, katerih namen je, da se sum storitve kaznivega dejanja v tolikšni meri razišče, da se bo državni tožilec lahko odločil, ali bo postopek ustavil, ali bo pregon obdolženca začasno odložil, ali pa bo vložil zoper njega obtožni akt.« Brez preiskovalnega sodnika, ki je doslej imel moč, da je zavrnil policijsko ali tožilsko vztrajanje pri kazenskem postopku, kadar zanj niso bili podani temeljni pogoji.

Da je to neprimerno v razmerah, ko ima nadzor nad policijo in tožilstvom eno samo ministrstvo, v praksi ena sama stranka, nemalo strokovnjakov opozarja že dlje časa. Recimo dr. Zlatan Dežman, kazenski sodnik na okrožnem sodišču v Mariboru in predstojnik katedre za kazensko pravo na tamkajšnji pravni fakulteti, ki opozarja, da je teh pomislekov v strokovni javnosti vse več, »zlasti trenutni politični položaj takšni radikalni spremembi ni naklonjen. Še manj pa so ji naklonjene gospodarske razmere.« Po njegovem bi vsak osumljenec moral imeti zagovornika že v predkazenskem postopku, da bi sploh lahko govorili o pravičnem postopku, se pravi postopku, ki bi zagotavljal enake možnosti obema strankama, da vplivata na njegov izid. »Tega pa, kot že dokazano, proračun preprosto ne zmore.« Z odpravo preiskovalnega sodnika bi se po njegovem bistveno spremenile temeljne procesne funkcije obtožbe, obrambe in sojenja. Pri načrtovanem modelu kazenskega postopka bosta nujna večja aktivnost tožilstva in pasivnejše sodišče. »Pri takem tektonskem premiku v tradicionalni procesnopravni zavesti bodo zato potrebni ustrezno usposobljeni državni tožilci, ki se bodo morali novi procesni funkciji šele prilagoditi. V tak namen pa bi jim bilo treba zagotoviti dokaj visoko stopnjo strokovne samostojnosti, državnemu tožilstvu pa večjo stopnjo institucionalne neodvisnosti«, saj mora odločati o kazenskem pregonu predvsem v skladu s strokovnimi merili. »Zaradi vedno bolj zaostrenih družbenih konfliktov postaja namreč odnos med temeljnima in nasprotujočima si tendencama kazenskega postopka, da ne bo nihče po nedolžnem obsojen, storilca pa da zadene ’zaslužena’ kazen, vedno bolj občutljiv, vedno bolj napet in zato vedno bolj ’nevrotičen’.« Kazenski postopek zato po Dežmanovem mnenju nikakor »ne sme postati sredstvo za politične intrige«.

Dr. Zlatan Dežman: »Zlasti trenutni politični položaj takšni radikalni spremembi, kot je odprava sodne preiskave, ni naklonjen.«

Dr. Katja Šugman Stubbs, profesorica kazenskega procesnega prava na ljubljanski pravni fakulteti in članica delovne skupine za pripravo novega zakona o kazenskem postopku, se zdaj predvsem sprašuje, »ali je v sedanjih razmerah, torej po uvedbi novele ZKP-K in vseh novosti, hitenje s spremembami sploh smiselno«. Novi reformi zakona o kazenskem postopku nasprotuje. Prepričana je, da bi vsaka razumna država po taki veliki sistemski spremembi zakona, kot smo jo doživeli maja lani, morala počakati vsaj nekaj let. Pri tem bi morali vso energijo vložiti v to, da bi sistematično spremljali in analizirali, kaj se na sodiščih dogaja in kako se nove rešitve uporabljajo. Šele na podlagi teh ugotovitev bi bilo smiselno razmišljati o nadaljnjih korakih. V prid temu po njenem govorijo omenjeni učinki, ki jih je imela zadnja sprememba zakonodaje: »Težnja po odpravi preiskave je bila večino časa podprta z argumentom, da so postopki predolgi, ta razlog pa zdaj zagotovo odpade.« Glede na izkušnje drugih držav bo trend reševanja zadev, preden sploh pridejo do sojenja, zagotovo še naraščal. Zato bi po njenem še ena velika sprememba, odprava sodne preiskave in s tem dodatna pooblastila tožilstvu, »pri tej kadrovski zasedbi in finančnih zmožnostih pomenila občutno zmanjšanje kakovosti dela«.

Šugmanova poleg tega nasprotuje odpravi sodne preiskave tudi zato, ker smo že glede veljavne zakonodaje »lahko veseli, da vsaj del dokaznega materiala, na podlagi katerega prihaja do priznanja, pridobi preiskovalni sodnik. Preiskovalni sodnik je predstavnik sodne veje oblasti in ima poleg tega garantno funkcijo, nanj pa se lahko obrne tudi obramba (in ne samo tožilstvo) s svojimi dokaznimi predlogi.« To pomeni, da preiskovalni sodnik lahko pridobiva dokaze v škodo in v korist obdolženca. Po novem pa bi imeli ob odločanju o krivdi izključno in samo dokaze, ki bi jih zbrala ena stranka v postopku, in sicer državno tožilstvo s sodelovanjem policije. »Obdolženec ne bo imel možnosti neodvisne preiskave, večina zadev pa se bo končala tako, da bo podlaga za priznanje samo material, ki ga je zbral tožilec.«

Tako velik poseg v procesne pravice obdolžencev bi bil morda mogoč zgolj v razmerah, kjer »obstaja tradicija neodvisne sodne veje oblasti in spoštovanja sodstva ter zaupanja vanj, kjer ni teženj po političnem podrejanju tožilstva ali policije, kjer ni izgovor vsakega v politiko vmešanega ponarejevalca spričeval in izsiljevalca koruptivnost pravosodja ali ’politično’ obračunavanje … Slovenija žal temu opisu ne ustreza,« opozarja Šugmanova. Preveč je po njenem mnenju že bilo sumov političnih začetkov ali ustavitev kazenskih postopkov, »celo nekateri naši generalni državni tožilci se niti niso trudili zbujati vtisa, da so politično nevtralni, da o sumih vpliva na rešitev konkretnih zadev niti ne govorimo, dno pa je takšna politizacija tožilstva dosegla z organizacijskim prenosom tožilstva na notranje ministrstvo«.