Let mrtve ptice

Slovenski politiki so bršljan Slovenije. Če hočete vedeti, kaj je narobe s slovensko politiko, potem preberite dobro, staro, še predvojno Pugljevo novelo Pokojnik, v kateri mož koketno ženo odpelje v kavarno, toda žena ne more iz svoje koketne kože, zato se začne takoj spogledovati z nekim gostom, kmalu zatem pa ga celo povabi k mizi. Mož – ves zgrožen – ji reče, naj počaka vsaj toliko, da umre. In res – mož čez čas umre. Ženska, zdaj vdova, se poroči z moškim, s katerim se je spogledovala v kavarni, toda ko jo ta odpelje v kavarno, začne takoj koketirati z drugimi moškimi. Zgodba se ponovi. In ponavlja se lahko v nedogled. Tako kot v slovenski politiki. Slovenske politične elite so le še varljivi stroji za spogledovanje. Pugljeva junakinja se spogleduje z moškimi, ki so na tem, da umrejo, potemtakem z moškimi, ki so živi le še zato, ker ne vedo, da so že mrtvi, z živimi mrtveci, hja, zombiji. In slovenske politične elite ji sledijo, toda ne v smislu, kot zombije razume SDS.

Ali še bolje: če hočete vedeti, kaj je narobe s slovensko politiko, potem se spomnite filma Misijon, v katerem sta igrala Jeremy Irons in Robert De Niro. Oba sta igrala misijonarja, »politika« 18. stoletja, junaka deževnega gozda, ki skušata na vsak način zapeljati in spreobrniti staroselce, pripadnike ljudstva Guarani. Oba se imata za izvoljenca. Oba se borita za dušo te osamljene nacije. In oba to počneta patološko, le da Irons to počne bolj pobožno, De Niro – nekdanji imperialist, kapitalist z mračno preteklostjo (trgovec s sužnji) – pa bolj militantno.

Toda stvari postanejo zanimive na koncu, ko mirovni pakt z drugimi osvajalci tega ljudstva – s Španci in Portugalci – pade v vodo in ko pride odločilni spopad, velika bitka, v kateri oba, Irons in De Niro, umreta. In tu je trik: ne umreta takoj. Ko ležita na tleh, sicer že mislite, da sta mrtva, toda ne – z zadnjimi močmi stalno dvigujeta glavi in preverjata, ali je drugi že umrl. De Niro gleda, ali je že umrl Irons, Irons pa gleda, ali je že umrl De Niro. Prvi noče umreti, preden ne umre drugi. Če bo umrl prvi, bo umrl tudi drugi.

Ali bolje rečeno: šele ko bo umrl prvi, bo umrl tudi drugi. Ne le da živita le še za smrt drugega, ampak živita le še zato, ker ne vesta, da sta že mrtva. Umirata počasi, postopno: prvi umre le toliko, kolikor umre drugi. Prvi je voljan umreti le toliko, kolikor je voljan umreti drugi.

Strah pred demokracijo

Vas to ne spominja na to, kar se dogaja v Sloveniji po objavi poročila Klemenčičeve KPK? Vas to ne spominja na Jankovića in Janšo, trgovca in misijonarja, osvajalca slovenskega ljudstva, ki ju je poročilo KPK smrtno zadelo? Vas to, kako sta De Niro in Irons med umiranjem pogledovala drug proti drugemu, ne spominja na to, kako med političnim umiranjem drug proti drugemu pogledujeta Janković in Janša? Prvi noče politično umreti, preden politično ne umre drugi. Prvi ne bo odstopil, če ne bo odstopil drugi.

Vsi le taktizirajo, vsi le kalkulirajo in fintirajo, vsi le »preigravajo« in tehtajo scenarije, s katerimi bi preživeli, vsi le ustvarjajo vtis svoje nenadomestljivosti.

Zdi se, kot da sta svoje politično umiranje razbila na posamezne faze: prvi umre le toliko, kolikor umre drugi. Janša je sklical svet svoje stranke, in ta mu je izglasoval podporo (še si živ!), Janković pa svoje, in ta ga tako podpira, da o podpori sploh ni glasoval (še vedno si bolj živ kot Janša!). Janša je odstop ponudil svoji stranki, Janković pa svoji. Janković je zamrznil funkcijo predsednika Pozitivne Slovenije – Janša pa tuhta, kako bi zamrznil svoje mandatarstvo. Ergo: prvi je voljan umreti le toliko, kolikor je voljan umreti drugi.

To, kar gledamo, je popolno potovanje v slovensko srce teme, v temno srce slovenske politike. Ne le Janković in Janša, ampak tudi vsi ostali slovenski politiki kažejo, da so voljni umreti le toliko, kolikor so voljni umreti drugi, njihovi tekmeci. Vsi le taktizirajo (Virant naj predlaga konstruktivno nezaupnico! Janša naj predlaga glasovanje o zaupnici!), vsi le kalkulirajo in fintirajo (Janšo so k odstopu pozivali postopno, feljtonsko, v nadaljevanjih), vsi le »preigravajo« in tehtajo scenarije (stara vlada z novim mandatarjem, nova vladna koalicija, tehnična vlada, predčasne volitve), s katerimi bi preživeli, vsi le ustvarjajo vtis svoje nenadomestljivosti. Dobro poznate tale izrek: Pokopališča so polna tistih, ki so mislili, da so nenadomestljivi! Toda slovenske politične elite, ki si Slovenije ne znajo več predstavljati brez sebe, so ta izrek prignale do absurdne skrajnosti, saj nam sporočajo: Če nas ne bo več, bo Slovenija pokopališče!

V tem je nekaj poučne ironije: ljudstvo Guarani je pod vsemi tistimi »osvajalci« tako rekoč izumrlo. Ali bolje rečeno: ko je Roland Joffé snemal Misijon, je hotel za statiste uporabiti pripadnike ljudstva Guarani, a je ugotovil, da jih ni več dovolj niti za en sam množični prizor.

Druga ironija je kakopak v tem, da so politične elite v očeh ljudstva, ki se je zbilo v protestno gibanje, mrtve. Živijo le še zato, ker ne vedo, da so že mrtve – ker še vedno taktizirajo, ker še vedno živijo v svojih scenarijih, ker pogledujejo druga proti drugi, ker še vedno ustvarjajo vtis svoje nenadomestljivosti. Toda protestno gibanje jasno sporoča: z volilno-političnim sistemom, ki ustvarja – in ohranja, perpetuira, reproducira – nenadomestljive politične elite, ki torej ustvarja možnosti za njihovo nenadomestljivost (volitve, ki pridejo vsaka štiri leta, so le sredstvo njihove reprodukcije), je nekaj hudo narobe.

Slovenske politične elite še vedno ne vedo, koliko je ura. Ali bolje rečeno: ljudje na ulicah zahtevajo, da odidejo, politične elite pa jim navdušeno mežikajo in mahajo.

Politične elite se ljudstva vse bolj bojijo. Toda tudi ljudstvo se vse bolj boji političnih elit. Ali bolje rečeno: ljudstvo se boji samega sebe. Boji se, da bo še enkrat izvolilo iste politične elite, iste stare obraze, iste stranke, iste veljake, iste klike, da bo torej vse po starem, če ne bo alternativ, alternativ pa ne bo, če bodo volitve v Sloveniji še naprej potekale po tem volilnem sistemu, ki nas je pripeljal do sem, kjer smo (in do strašnega poročila KPK), ki nas vodi iz krize v krizo (in to vse pogosteje), ki političnim elitam omogoča, da v večnem šahu – navkljub nizki podpori in nizki stopnji legitimnosti – držijo celotno državo, in ki ustvarja nenadomestljive politične elite.

Ljudi je strah, da bodo izvolili iste. Strah jih je demokracije. Demokracija je postala problem. Toda protestno gibanje ne zahteva manj demokracije, ampak več demokracije: neposredno demokracijo (enakopravno sodelovanje v političnem procesu, dostop do vzvodov političnega vplivanja, soodločanje, tudi o proračunu, možnost takojšnjega odpoklica premiera, poslancev, županov in drugih nosilcev javnih funkcij, ljudske skupščine ipd.). Ljudstvo rešitve ne vidi več v volilnem sistemu, ki nas odganja od demokracije, ampak v volilnem sistemu, ki bo ustvarjal demokracijo.

Ljudstvo, ki se boji, da bi po tem volilnem sistemu še enkrat izvolilo iste politične elite, pač ve, da so predčasne volitve nesmiselne, dokler ne spremenimo volilnega sistema. Ljudstvo se noče zaščititi le pred političnimi elitami, ki skušajo na vsak način ohraniti svoj kastni način življenja, ampak se hoče zaščititi tudi pred samim sabo: da ne bi še enkrat naredilo napake – da ne bi ponovno izvolilo statusa quo, obstoječega, nenadomestljivih političnih elit. In prav to je naloga prave demokracije: da ljudstvo zaščiti pred njim samim.

Nemoč političnih elit

Če hočemo imeti verodostojne predčasne volitve, če hočemo ljudstvo zaščititi pred njim samim in samovoljo političnih elit, če nočemo več kriz, korupcije, klientelizma, nepotizma in političnega rentništva, potem je rešitev prav neposredna demokracija, skupaj z zakonom, ki bi jasno povedal, da tisti politiki, ki jih je KPK ožigosala, ne morejo več opravljati javnih funkcij. Nikoli. Poročilo KPK ni le začasno, ampak dokončno.

Toda kot ste gotovo opazili, imajo politične elite, ki v protestih ne uživajo (mi delamo, rešujemo Slovenijo, ljudstvo pa uživa!) in ki se očitno pripravljajo na vojno (notranji minister Vinko Gorenak je sredi največje mobilizacije policije v zgodovini samostojne Slovenije, pa četudi se utegne zgoditi, da bo morala policija zelo kmalu narazen vleči politike), o tem ločeno mnenje. Če dobro pogledate, zlahka ugotovite, da smo prišli do nore točke, ko politične elite zahtevo po neposrednejši demokraciji, ki jo naša ustava sicer predvideva in tako rekoč zapoveduje, razglašajo za poskus državnega udara, za blatenje Slovenije, za katastrofo, za nasilje. Kar protestirajte, pravijo ljudstvu politične elite, samo brez nasilja, zakonito, po pravilih. Kaj to pomeni, veste: če ne igraš po pravilih, potem si nasilen. Toda kot kaže poročilo Klemenčičeve KPK, ki je potrdila to, kar govori protestno gibanje (ljudstvo varčuje, politiki pa ne znajo pojasniti, od kod jim vsi tisti silni presežki denarja!), slovenske politične elite ne igrajo po pravilih: pomeni, da so nasilne. Če pa je politika nasilna (in nasilje ni le v varčevanju, ampak že v sami lažni dilemi »varčevanje ali zadolževanje«), jo ima ljudstvo pravico odstraniti.

In za politične elite, ki lahko Slovenijo vodijo in »rešujejo« le tako, da zase suspendirajo zakonodajo in etiko, ni nič bolj nasilnega od neposredne demokracije, ki bi odpravila njihovo nenadomestljivost. Del političnih elit resda pravi, da je razumel sporočilo protestnega gibanja, da je torej dojel, kaj hočejo protestniki – odpravo korupcije, klientelizma, nepotizma, političnega rentništva. Toda ta del političnih elit, ki Janšo in Jankovića poziva k odstopu, ne razume, da ne gre le za boj proti korupciji, ampak tudi za boj proti gospodarskemu sistemu, ki politične elite sili v korupcijo, klientelizem in nepotizem. Protestno gibanje skuša politike in vse potencialne, prihodnje nosilce javnih funkcij, varuhe skupnega dobrega, zaščititi pred njimi samimi.

To, kar se zdajle dogaja, ni le ekscesna anomalija zdajšnjega sistema političnega odločanja in zdajšnjega volilnega sistema, ampak resnica zdajšnjega sistema političnega odločanja in resnica zdajšnjega volilnega sistema. Politične elite ne razumejo, da »skupni boj«, ki naj bi družil politike in protestnike, ni boj proti korupciji, ampak boj proti gospodarskemu sistemu, v katerem korupcija, klientelizem, nepotizem in politično rentništvo niso le ekscesi, le anomalije, ampak način delovanja samega sistema. Tako kot krize, recesije in depresije niso le ekscesne anomalije kapitalizma, ampak njegovo srce, način delovanja samega kapitalističnega stroja. Še več: pri življenju ga ohranjajo prav krize, recesije in depresije. Ne le da je kapitalizem v času krize najbolj pri sebi, ne le da v času krize najbolj »čudežno« oživi, ampak se v času krize najbolj okrepi in najbolj razigra in najbolj napihne.

In tu je problem, pravi Slavoj Žižek: predstavniški tip demokracije ne more več krotiti kapitalizma in njegovih uničevalskih ekscesov. Demokracijo, ki bo ekscesno delovanje kapitalizma obvladovala (in ki se bo lahko stegnila onstran svoje trenutne politične forme), »je treba šele iznajti«. Pri slovenskih politikih, ki jih je razkrinkala KPK, ne gre le za njihove osebne ekscese, ampak za ekscese kapitalizma, ki ga predstavniški tip demokracije ne obvladuje več, zato protestno gibanje tudi ne more niti ne sme pustiti, da bi se protesti zvedli le na vprašanje etike in korupcije. Ne gre le za presežno uživanje političnih elit, ampak za presežno vrednost, ki je politika ne obvladuje več.

Ravno zato, ker si naš, ti odrekamo podporo!

To, da SDS Jankovića ni pozvala k odstopu, je tako nepresenetljivo kot to, da Pozitivna Slovenija k odstopu ni pozvala Janše. Kaj pa tole: je presenetljivejše to, da je Gregor Virant Janšo pozval k odstopu, ali to, da predsednik Pahor tega ni storil?

Pahor je najprej rekel le, da je zaskrbljen. Čakali smo, kaj bo rekel, toda potem je bil le zaskrbljen. Le zaskrbljen, smo se spogledovali. Je to vse, kar nam ima povedati? Je položaj narobe ocenil ali pa je spet trikrat premislil, preden ni ničesar rekel? Odvisno od tega, kako razumete to besedico »zaskrbljen«.

Če namreč pomislite, da je Pahor v času vodenja vlade prevzel retoriko, ki je vključevala oboje – opozorila, da moramo mednarodne finančne trge, mednarodne finančne institucije in bonitetne agencije ljubiti kot sami sebe (celo onstran razuma), in svarila, da so mednarodni finančni trgi, mednarodne finančne institucije in bonitetne agencije nad nami – nad našim omahovanjem, nad našo nepripravljenostjo, da bi se reformirali – zaskrbljeni, potem ni težko ugotoviti, da je dejansko uporabil zelo močan izraz, celo »težke besede«.

V Dražgošah je bil glavni junak orjaški transparent, na katerem je pisalo približno takole: »Zoki, ravno zato, ker si naš, si ne zaslužiš podpore!«

Če Pahor reče, da je zaskrbljen, pomeni, da je hudo. Če reče, da je zaskrbljen, pomeni, da je zaskrbljen, kot so zaskrbljeni mednarodni finančni trgi. Pomeni, da bolj zaskrbljen ne bi mogel biti. Toda to ne pomeni, da je hotel v diplomatski ezopščini reči: Janša naj odstopi! Ne, sploh ne, ampak je hotel reči: To, kar je slabo za Janšo, je slabo tudi zame! Tako kot finančni trgi vedno najprej pomislijo nase (od tod tista »zaskrbljenost«), je tudi Pahor, ki je že davno prevzel brezosebno, tehnokratsko gledišče finančnih trgov, najprej pomislil nase: Kaj bo zdaj z mano? Kar pa naj vas nikar ne zavede: upravičeno je zaskrbljen.

Samo pomislite: Pahor je leta in desetletja preživel na levici, med levičarji, kjer so ga vsi stebri levice stalno odrivali, suvali, frcali, brcali, varali, žalili, se mu posmehovali, ga premetavali sem ter tja, se nad njim zgražali, ga klicali »Barbika« in »Sončni kralj«. Nobenega navdušenja. Nobene hvaležnosti. Nobene naklonjenosti. Nobenega spoštovanja. Nobenega trepljanja. Nobenega pestovanja. In seveda: nobene ljubezni. Potem pa je – po spletu okoliščin – padel na desnico, med desničarje, kjer je končno našel tisto, česar na levici ni dobil – ljubezen. Vsi stebri desnice, od Stresa in Rodeta do Janše, ga božajo, trepljajo, spoštujejo. Ne morejo ga prehvaliti. Končno je našel očeta. Ne enega. Trumo očetov. Končno se počuti dobro. In zaželenega. In ljubljenega. In odrešenega.

Potem pa pride Klemenčičeva KPK ter Janšo sezuje in sleče – na odprti sceni. Njeno poročilo je dokončno. Brezpogojno in brez možnosti ugovora. Tu ne potrebujemo ustavnega sodišča, da bi nam povedalo, ali je poročilo KPK ustavno ali ne. Tu odpadejo ideološka natolcevanja: isto poročilo je sezulo in sleklo tudi Zorana Jankovića, prvaka Pozitivne Slovenije, Janševega »najljubšega« sovražnika. In tu ne pridejo v poštev teorije zarote: Klemenčičeva žena je Janševa odvetnica. Edina teorija zarote, ki pride v poštev, je ta, da se slovenski politiki same oblasti oklepajo le zato, da bi lahko prikrili svoje »grehe«, oh, in še kvečjemu ta, da je Janša računal, da mu KPK ne bo gledala pod prste, ker je njegova odvetnica Klemenčičeva žena (pa četudi dobro znana fraza »neimenovanega dne na neimenovanem kraju od neimenovane osebe« zdaj dobi nov podton). »Prijatelje imej blizu, toda sovražnike imej še bližje,« kot bi rekel Boter, don Corleone. Janša se je čutil varnega. Tako kot se je Pahor čutil varnega pri Janši.

Toda zdaj, po razkritju Klemenčičeve KPK, se je podrl tudi ta varni, spoštljivi, ljubeči, odrešujoči, idealni svet, na katerega je tako računal. Z dežja je šel pod kap. S sonca na led. Iz hleva v štalo. In to ravno zdaj, ko se je končno počutil dobro! Zato je zaskrbljen. V resnici je še huje. Prej je bil spričo podpore, ki mu jo je izkazoval Janša, počaščen, kot je rekel. Kaj pa zdaj? Je še počaščen? Bo lahko še počaščen? Ne, zdaj se boji, da bo Janša »okužil« tudi njega. Res, upravičeno je zaskrbljen. Ko gleda, kaj se je zgodilo, lahko dahne le: Spet se mi je zgodila Katarina Kresal! Spet se mi je zgodil Gregor Golobič! Spet se mi je zgodila Simona Dimic! Če kdo, potem bi moral prav Pahor verjeti v teorije zarote. Le kdo mi jih nastavlja?! Le kdo mi ne pusti, da bi bil srečen? Le kdo me tako sprehaja?

Pahor bi bil konspirolog, če se ne bi imel za zgodovinsko osebnost, ki je spet pred veliko zgodovinsko odločitvijo, pred veliko zgodovinsko dilemo, če torej ne bi verjel, da se je vse, kar se je zgodilo od njegovega rojstva pa do zdaj, zgodilo le zato, da bi on postal predsednik. Zgodovina je bila le dolgo izpolnjevanje njegovih sanj. Vsi smo komaj čakali, da se mu izpolnijo. Vsi smo delali vse, da bi lahko postal predsednik. Vsi smo navijali zanj. V ljudstvu vidi le občudovalca in častilca svojih osebnih dosežkov.

Toda Pahor je le najbolj tipičen, le metafora slovenske politične mentalitete, ki jo lahko zelo dobro in plastično izkušate tudi zdaj: Slovenija je v hudi krizi, ljudje na ulicah besnijo, KPK je razkrinkala Janšo in Jankovića (riba pač smrdi pri glavi!), slovenski politiki pa nas hkrati karnevalsko prepričujejo, naj uživamo v njihovih taktičnih potezah, v njihovih političnih trikih, v njihovem narcističnem preigravanju, v njihovih ciničnih manipulacijah, v njihovih osebnih dosežkih, v njihovem »dokazovanju«, da so nenadomestljivi, potemtakem zgodovinske osebnosti. Tu ima Janša, ki je prepričan, da je brez alternative, Pahorja, ki misli, da je Janša brez alternative, in Jankovića, ki misli, da je alternativa. In tako dalje.

Ljudstvu s tem sporočajo natanko to, kar je italijanskemu ljudstvu sporočil Mussolini, ko so ga vprašali, kakšen je program njegove stranke: »Naš program je vladanje.« Slovenske politične elite še vedno ne vedo, koliko je ura. Ali bolje rečeno: ljudje na ulicah zahtevajo, da odidejo (»Izginite!«, »Spokajte!«, »Gotofi ste!«), politične elite pa jim navdušeno mežikajo in mahajo. In bolj ko skušajo izgledati resno, bolj spominjajo na otroke, ki – v prevelikih čevljih, prevelikih oblekah, odišavljeni z maminim parfumom – starše prepričujejo, da bodo odslej pridni. Ljudstvu, ki se je razvilo v protestno množico, dajejo prav: ja, prav imate, da protestirate, ja, prav imate, da ste jezni, ja, prav imate, da besnite – ker ste jezni, smo spregledali, zato se bomo zdaj poboljšali! Kar govori o tem, kako infantilizirana je slovenska politika.

Nekaj starega očitno umira, prihaja pa nekaj Novega. In to Novo prihaja hrupno in strastno, kot sila trenutka, prekipevajoče od življenja, s karnevalsko vnemo.

V Dražgošah, na slovesnosti ob 71. obletnici slovite partizanske bitke, ki se je je udeležil tudi Borut Pahor, je bil glavni junak orjaški transparent, na katerem je pisalo približno takole: »Zoki, ravno zato, ker si naš, si ne zaslužiš podpore!« Na levici – med levimi volivci – se to lahko zgodi. Na desnici – med Janševimi volivci – se to ne more zgoditi. Levi del volilnega telesa je takoj po »razkritjih« odrekel podporo tako Kresalovi in Golobiču kot Jankoviću. Janšev del volilnega telesa, ki se še kar naprej samozadovoljuje s teorijami zarote, Janši po »razkritju« podpore ni odrekel.

Če bi bili desničarji pametni, bi se obnašali kot levičarji. In če bi bil Pahor pameten, bi rekel: Janez, ravno zato, ker si naš, ti podporo odrekam! To bi lahko rekel, pa ne zato, ker bi s tem izpolnil kako božjo voljo, ampak preprosto zato, ker je tako prav. Toda na tisti strani, na katero je odplaval, tega ni mogoče izreči. To pride s teritorijem. Kot odločnost. Kot etika. Kot tisti ultimativni etični imperativ: zavedam se, kakšne bodo posledice mojega dejanja, a bom to kljub temu storil!

Kaj je tisto Novo?

Slovenske politične elite si izmišljajo vzporedne svetove, svoje male utopije in distopije, svoje male Severne Koreje, v katerih bi lahko preživele, v katerih je znak demokracije še vedno to, da na partijskem glasovanju ne dobiš 100-odstotne, ampak »le« 99-odstotno podporo, in v katerih je mogoče zamrzniti bodisi funkcijo predsednika stranke bodisi funkcijo mandatarja (oh, in morda, vsaj tako se zdi, tudi volitve), toda to je le spogledovanje z mrtvim, preživetim, ponošenim, zastarelim. Kar pa budi upanje: nekaj starega očitno umira, prihaja pa nekaj Novega. In to Novo prihaja hrupno in strastno, kot sila trenutka, prekipevajoče od življenja, s karnevalsko vnemo, zvesto svoji želji, zmožno sanjati, sposobno norosti.

Politične elite protestnike vztrajno sprašujejo: kaj je tisto Novo? Kaj hočete? Kaj bi vi naredili? Jasno, slišati hočejo kaj naivnega, čudaškega, trapastega, irealnega, neizvedljivega, nemogočega. Pogosto to potem tudi slišijo. Odgovora na vprašanje, kaj je tisto Novo, ni, ker je vprašanje narobe postavljeno, ali bolje rečeno: ker ga postavljajo tisti, za katere je Novo nekaj nepredstavljivega in nemisljivega. Tisto Novo lahko nastaja le sproti, v boju, z bojem, s skoki v neznano. Ali kot je nedavno v Delu zapisal Primož Krašovec: »Le skozi boj postajamo zmožni ustvarjati novo družbo,« še toliko bolj, ker z bojem »ne poskušamo zgolj spremeniti obstoječe družbe, temveč v tem procesu, v tem boju spreminjamo tudi sebe«.

Je pa res, da protestno gibanje zelo hitro prepozna tisto Novo. S poročilom Klemenčičeve KPK se je zlahka identificiralo. To poročilo – ta skok v neznano – je del Novega, začetek Novega, začetek tistega, kar hočemo. In težko bi rekli, da tega Novega niso porodile prav razmere, ki jih je ustvarilo protestno gibanje.