Prof. Miran Zupanič: "Živi smo in ne boste nas omrtvili!"
Prof. Miran Zupanič, dekan Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, danes pred Univerzo v Ljubljani.
© Borut Krajnc
Objavljamo govor za stavko prof. Mirana Zupaniča, dekana Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, s katerim je danes pred Univerzo v Ljubljani požel nedeljeno odobravanje.
Spoštovane kolegice in kolegi!
Tu smo in stavkamo. Prepričani, da imamo prav in z občutkom nelagodja. Ker počnemo to, česar spodobni ljudje ne počnejo. Ker spodobni ljudje ne štrajkajo, ampak delajo.
Vendar bi bili nespodobni, če ne bi dvignili svojega glasu. Zase. Za svoje stroke. Za svoje študente. Za vse, ki nas plačujejo in katerih življenjski standard zdaj branimo.
Tu smo in stavkamo. Ne zato, ker smo lenuhi, ki se delajo, da delajo, ko zabušavajo in brijejo norce iz tistih, ki jim verjamejo.
Prvi te sorte so vsi tisti politiki, ki nas že pol stoletja za nos vodijo v svetlo prihodnost. Se vam zdi, da smo ji kaj bliže?
Čeprav živimo hitreje, kot smo kdajkoli, čeprav delamo več, kot smo kadarkoli, čeprav zanemarjamo svoje družine bolj kot kdajkoli, nam oblast vseskozi dopoveduje, da smo neučinkoviti, dragi in nepotrebni.
Politiki pravijo, da delajo vse za dobro državljanov. Ampak, kako naj jim verjamem, ko vidim, da jim gre bolj za lastne koristi kot za koristi vseh?
Pravijo, da je stanje kritično. Že mogoče, ampak ne verjamem, da je bolj kritično kot na naši akademiji, kjer nimamo niti metra lastnih prostorov in se pri izvajanju javne službe kot brezdomci spotikamo čez tuje prage.
Pravijo, da ne bo dolgo trajalo. Kako naj jim verjamem, če na moji akademiji to traja že 66 let?
Pravijo, da bo potem bolje. Krasno! A to poslušam, odkar pomnim. Pomnim pa pol stoletja. Nisem otrok in zato ne verjamem.
Sem edini, ki jim ne verjame? Sem edini, ki ne prepozna njihovih dobrih namenov? Končal sem dve fakulteti, sem redni profesor, dekan, senator in tako naprej ... ampak, jih ne razumem.
Kaj hočejo?
Kaj delajo?
Uničujejo narod in državo in pravijo, da gospodarstvo kaže znake okrevanja. Bo torej gospodarstvo zacvetelo, ko bosta država in narod poginila? Ali pa gospodje in dame tam zgoraj le določajo stopnjo naše omrtvelosti, s katero smo se pripravljeni sprijazniti?
Odgovarjam: Živ sem, ne boste me omrtvili!
Ali smem reči: Živi smo in ne boste nas omrtvili?
Mi, tukaj zbrani, vam, dame in gospodje, ki vladate nad nami, sporočamo, da vam ne zaupamo in ne verjamemo.
Hvala za vaš trud, od katerega ni drugega haska kot očitna škoda. Hvala za vaše nežnosti. Občutimo jih kot bolečino, ki ne gre samo skozi nas, ampak do zadnjega vlakna naše skupnosti. Narodne, državljanske, duhovne.
Skupnosti, ki je ne morete privatizirati, obvladati ali uničiti, ker vas presega. Ker je večja od vas.
Razumemo, da vam gre za manj javnega in več zasebnega sektorja. Za manj javnega in več zasebnega profita. Za manj naše svobode in več vašega gospostva. Razumemo, da vam gre za manjšino, ki bo imela vse in za dvomiljonsko večino ovac avtohtone slovenske pasme.
Mi, tukaj zbrani, vam sporočamo, da tega ne sprejemamo.
Ne bomo vam dovolili razdreti naše skupnosti. Ne bomo se pustili zapreti v vaše staje in kletke. Daljše kot so varovalne ograde, za katerimi se skrivate, gostejši kot so policijski kordoni, več kot bo oklepnikov, vodnih topov in solzilca, težje boste zapustili kletko, v katero ste se zaprli pred nami.
In z lažjim srcem vam bomo rekli: Dame in gospodje, ki ste nam vladali, niste opravili izpita. In tudi letnika ne morete več ponavljati. Čas je, da si poiščite delo, ki ste mu kos!
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.