Umetnost javnega klečeplazenja

Janez Janša lahko svojo kariero vloži v pisemsko kuverto in jo pošlje Lanceu Armstrongu – ali pa mu jo tvitne.

Ko je Armstrong prejšnji teden nastopil v oddaji Opre Winfrey in – po dolgem zavlačevanju, taktiziranju, laganju, zanikovanju, obračunavanju z novinarji, spletanju teorij zarote ipd. – končno vendarle javno priznal svoje grehe, so vsi dahnili le: Pa saj smo itak že ves čas vedeli, da je bil dopingiran! Da je uporabljal nedovoljena sredstva! Da je zmagoval z goljufijo! In zakaj so to vsi že davno vedeli? Iz preprostega razloga: Ker je hotel preveč! Povsem jasno mu je bilo, da je uporabljal nedovoljena sredstva, a se ni zadovoljil le z eno ali pa dvema zmagama na dirki po Franciji, ampak je čutil potrebo po tem, da zmaga sedemkrat. Za človeka, ki je bil pod vplivom nedovoljenih sredstev, je bil preveč pohlepen. Zmagal je prevečkrat – in to ga je izdalo. »Bil je preprosto predober,« kot je v reviji New York zapisal Will Leitch.

Ali kot se je pošalil ameriški komik Jon Stewart: »Vsak idiot, ki ima le polovico možganov, bi moral vedeti, da Armstrong laže. Lahko premagaš raka na modih. Lahko zmagaš na dirki po Franciji. Toda ko premagaš raka, ne moreš potem sedemkrat zmagati na dirki po Franciji.«

Zakaj je šel v oddajo Opre Winfrey, zakaj se je torej javno spovedal, zakaj je javno priznal svoj greh in zakaj se je javno pokesal, ni nobena skrivnost: stroške svojega propada skuša znižati. Rešiti skuša, kar se rešiti da. Rečeno v številkah: Armstrong je menda težak okrog 100 milijonov dolarjev, toda zdaj mu grozijo številne tožbe (sponzorjev, vsemogočih organizacij in institucij, medijev, civilnih oseb ipd.), zato je skušal z javno spovedjo, javnim priznanjem krivde in javnim kesanjem srd vseh teh potencialnih tožnikov malce zmehčati, da bi ohranil vsaj del tega prigoljufanega premoženja.

Hej, človeka, ki se javno spove svojih grehov, ki javno prizna svojo krivdo in ki se javno pokesa, ne boš potem še sodno preganjal – in ne boš mu pobral vsega denarja. To bi izgledalo preveč patetično, preveč revanšistično, preveč necivilizirano, kajti spoved – itak prepojena s krščansko retoriko – pomeni prav to, da si se spustil na tla, da si se odrekel svoji »prirojeni« privilegiranosti in vzvišenosti, da si se horizontaliziral, da si se izenačil z drugimi, da si izpolnil demokratična pričakovanja, da si le še »grešnik med grešniki«. In v tem je trik: ko se spoveš, ko priznaš greh in ko se pokesaš, druge navdaš z občutkom krivde. Le kdo bi hotel potem vate vreči kamen? Vate, ki si se s spovedjo, priznanjem greha in kesanjem približal božjemu načrtu?

Ne pozabite pa tudi na ideološki vidik: Lance Armstrong je imel Ameriko (kompletno, totalno, tako rekoč totalitarno), toda zdaj jo je izgubil (vsi so ga zapustili in osamili, ratingi so mu padli ipd.), zato dela vse, da ne bi izgubil še svojih vernikov, svoje »stranke«, ali natančneje: s svojo javno spovedjo, svojim javnim priznanjem krivde in svojim javnim kesanjem ni skušal osvojiti Amerike, ampak je skušal le konsolidirati svoje vrste (svojo »dobrodelno« družino, svojo »triatlonsko« družino ipd.). Da zniža stroške svojega debakla. Da ne izgubi čisto vsega. Da ne izpade iz igre. Da ne izgine.

Tudi Janez Janša je imel Slovenijo. Ali pa je vsaj mislil, da jo ima. Kompletno, totalno. Toda potem je prišlo poročilo Klemenčičeve KPK, ki je razkrilo, da ne zna pojasniti izvora svojega premoženja, svojih sredstev, da je torej – armstrongovsko rečeno – pri svojih »zmagah« uporabljal nedovoljena sredstva. Če uporabljaš nedovoljena sredstva, pa ni dobro, da preveč priteguješ pozornost. Bolje je, da se zadovoljiš z drugim ali pa tretjim mestom, toda Janša je hotel preveč. Celo vse. Ne le, da je hotel prevečkrat zmagati, ampak je hotel biti večni zmagovalec. In to ga je izdalo. S tem, da hočeš biti večni zmagovalec (in se tako tudi obnašaš, kar pomeni, da vse makiavelistično podrediš temu), pridejo namreč tudi skušnjave.

Če bi Janša krivdo priznal, bi zagotovo več ljudi verjelo, da je nedolžen, kot pa zdaj, ko trdi, da je nedolžen.

In ko je prišlo poročilo KPK, bi lahko vsi dahnili: Pa saj smo to že itak ves čas vedeli! Ne moreš biti večni zmagovalec, ne da bi uporabljal nedovoljena sredstva. Janša je izgubil Slovenijo. Ratingi so mu strahovito padli. Vsi so ga pozivali k odstopu. Koalicijske partnerice so ga zapustile. In zdaj počne to, kar počne Armstrong: z odstopom zavlačuje, taktizira, vse obtožbe vztrajno zanikuje, obračunava z mediji, spleta teorije zarote, njegovi v tujino pošiljajo pisma in po vsej Sloveniji prirejajo javne tribune (še celo cerkev skuša igrati vlogo ustavnega sodišča), toda občutek imate, da tega ne počne zato, da bi osvojil Slovenijo, ampak zato, da bi konsolidiral svojo stranko, da bi torej utrdil in uredil svoje vrste. Da bi znižal stroške svojega debakla. Da bi rešil, kar se rešiti da. Da ne bi izgubil čisto vsega. Da ne bi povsem izpadel iz igre. Da ne bi izginil.

Toda manjka mu le še tisto ključno – armstrongovski obrat. Kot rečeno, Janša zdaj Slovenijo vztrajno prepričuje, da je nedolžen, kar pa mu kaj prida ne pomaga. Ravno nasprotno: koalicijske partnerice so ga zapustile, ratingi so mu strmoglavili, vsi zahtevajo njegov odstop, vse bolj je osamljen, Slovenijo je izgubil. Vztrajanje pri nedolžnosti ni obrodilo sadov. To je najmanj, kar lahko rečemo. Še več, zatrjevanje nedolžnosti je očitno kontraproduktivno, da ne rečem pogubno. In glede na to, da je vztrajanje pri nedolžnosti kontraproduktivno in pogubno, bi bilo verjetno bolje, če bi ubral obratno pot – če bi torej ploščo obrnil in krivdo armstrongovsko priznal. Spoved, priznanje, kesanje: to bi imelo v tej izgubljeni situaciji višjo dodano vrednost kot pa zatrjevanje nedolžnosti, ki je – vsaj tokrat – očitno povsem brez dodane vrednosti.

Predstavljajte si torej nepredstavljivo in nemisljivo: da bi Slovenija imelo svojo Opro Winfrey ... da bi ta slovenska Oprah vodila pogovorno oddajo, v katero bi prihajali najbolj slavni slovenski grešniki, ki bi se potem – potrebni javne odrešitve – na vse pretege javno spovedovali, javno priznavali krivdo ter se javno opravičevali in javno kesali ... da bi v njeno oddajo – njeno ritualno TV spovednico – prišel tudi Janez Janša ... da bi vse priznal, in to – za boljši efekt – čisto vse, saj veste, da je res trgoval z orožjem, da je res jemal podkupnine, da je neimenovanega dne na neimenovanem kraju od neimenovane osebe res prejel neimenovano vsoto denarja, ki se je zdaj prikazala v poročilu Klemenčičeve KPK ... in da bi se potem – z orošenimi očmi – ritualno opravičeval in kesal.

Če uporabljaš nedovoljena sredstva, pa ni dobro, da preveč priteguješ pozornost. Bolje je, da se zadovoljiš z drugim ali pa tretjim mestom, toda Janša je hotel preveč. Celo vse.

Rekli bomo le to: glede na to, da mu zatrjevanje nedolžnosti ne prinaša rezultatov, se zdi, da bi mu boljše rezultate prineslo prav priznanje krivde. Janši, ki tako rad ustvarja vtis, da je žrtev zarote, da je torej biblični lik, bi šele to – spoved! priznanje! kesanje! – omogočilo, da bi res postal biblični lik. Jasno, to bi njegovo krivdo tudi avtomatično zmanjšalo: če bi namreč krivdo priznal in se spovedal in se pokesal, bi ljudi lažje prepričal, da je nedolžen. Ali bolje rečeno: če bi krivdo priznal, bi zagotovo več ljudi verjelo, da je nedolžen, kot pa zdaj, ko trdi, da je nedolžen.

Navsezadnje, kaj pa lahko sploh izgubi? Slovenijo je že izgubil, primer »orožarske afere« pa je že zastaral – in hej, človeku, ki se je javno spovedal, ki je javno priznal svoje grehe in ki se je javno pokesal, ne težiš s sodiščem. Sodišče, ki bi Janši po javni spovedi, javnem priznanju grehov in javnem kesanju še naprej težilo z »afero Patria«, bi izgledalo patetično in nespodobno, že kar revanšistično, da ne rečem zarotniško. Ta, ki bi mu po vsem tem še težil s kakimi tožbami in sojenji, bi izgledal kot grešnik, ki meče kamen v drugega grešnika. Tako priznanje, tako kesanje bi – že zaradi same melodramske, telenovelistične vrednosti, ki jo ima – orosilo marsikatero oko, ki sicer zdaj v Janšo zre hladno, agresivno in neusmiljeno, z jezo in prezirom.

Vidite, priznanje krivde bi imelo večje multiplikativne učinke kot zatrjevanje nedolžnosti. Sploh pa: to, da je kriv, bi lažje dokazal, kot pa to, da je žrtev zarote. To, da je žrtev zarote, pa bi lahko dokazal le tako, da bi priznal krivdo, kajti slovenski – vse bolj živčni, hrapavi, vreščeči – konspirološki um bi nagonsko tvitnil: zakaj bi rekel, da je kriv, če je res kriv? Priznanje krivde prihrani veliko časa, energije in denarja. In predvsem: javno priznanje krivde – javno spovedovanje, javno opravičevanje, javno kesanje – ima presenetljivo in neprecenljivo dodano vrednost. Ko si izgubljen, ko izgubiš nadzor nad svojim življenjem, je ni čez spoved. Javno spoved.

Spomnite se le Billa Clintona, ki je najprej odločno in vztrajno zanikoval, da je imel »spolne odnose s tisto žensko, gospodično Lewinsky«, lagal in taktiziral, zavajal ljudstvo, tudi svoje najbližje (ženo, družino, kabinet, stranko), spletal teorije zarote, si ob tem nakopal pozive k odstopu ipd.; potem pa, ko je začel izgubljati Ameriko, ko so mu začeli ratingi strmoglavo padati, ko mu je grozil odpoklic, ko je izgubil nadzor nad svojim življenjem in ko je bil v izgubljenem položaju, je ploščo nenadoma obrnil in krivdo javno priznal ter se javno pokesal (»globoko obžalujem«), jasno, na TV, ki ne potrebuje Opre Winfrey, da bi delovala kot spovednica, kot očiščevalka.

In kaj se je zgodilo? Njegova spoved je imela visoko dodano vrednost: senat je glasoval proti odpoklicu, Belo hišo je zapustil s 65-odstotno podporo (noben ameriški predsednik ni mandata končal z višjo podporo!), njegova avtobiografija je postala globalni

bestseler, celo fenomen, dobil je grammyja in kopico častnih doktoratov. Če bi hotel, bi lahko vodil svet, ne pa le Amerike. Spoved – priznanje greha – je zanj delala čudeže. Od spovedi dalje je razprodan. Razgrabljen. In rehabilitiran. In odvezan. In ponovno rojen. In ja: odrešen. Bolj nedolžen kot kadarkoli, spreobrnjen in zrel za drugo priložnost, produkt rituala, ki je Američane, kot bi rekla Elizabeth Tenety, prelevil v »nacijo javnih spovednikov«. Clinton nima več niti toliko časa, da bi lansiral svoj resničnostni šov. Nič hudega, resničnostni šovi so itak le del spovedniške kulture, sekularni odmev krščanske liturgije. Ko se spoveš na TV, se spoveš direktno Bogu.

Ko si izgubljen, ko izgubiš nadzor nad svojim življenjem, je ni čez spoved. Javno spoved.

Še enkrat in znova: krivda ima visoko dodano vrednost. Krivda je potencial. Če hočete: krivda je Janševa potencialna pot do odrešitve. Toda: ali bi bilo to, da bi se Janša javno spovedal, da bi torej javno priznal krivdo in se javno pokesal, dobro za Slovenijo? Ne. Absolutno ne. Ravno nasprotno: to bi bilo slabo. Če bi se Janša javno spovedal, če bi javno priznal svoje grehe in če bi se javno pokesal, potem bi to pomenilo, da slovenska država izgublja tisto sekularnost, ki ji jo jamči in zapoveduje ustava, da načelo ločenosti države od cerkve ne velja več, da se je slovenska politika desekularizirala in da – če parafraziram Susan Wise Bauer, avtorico knjige Umetnost javnega klečeplazenja – postaja slovenska demokracija vse bolj podobna cerkvi.

Na srečo je to – sebi navkljub – preprečila prav sama cerkev, ko se je postavila za Janšo, ko ga je podprla, ko je povzdignila njegovo nedolžnost, ko mu torej ni pustila, da bi se javno spovedal, da bi javno priznal svoje grehe in da bi se javno pokesal. Rekli so, da je cerkev s tem pokazala svoje prave barve. Ne le, da s tem, ko kaže svoje barve, izgublja moč, ampak nam s tem tudi omogoča, da bolje vidimo razliko med slovenskimi in ameriškimi politiki: ameriški politiki grešijo, da bi se lahko javno spovedali (spoved je užitek, večji od greha), slovenski politiki pa hočejo oblast (in status večnega zmagovalca), da bi lahko svoje grehe prikrili.

Janez Janša bo morda s svojim velikim »žrtvovanjem« – s svojim vztrajanjem na oblasti, s svojim igranjem večnega zmagovalca – morda celo rešil politične elite, ki skušajo skovati koalicijo, s pomočjo katere bi vsi preživeli in se izognili predčasnim volitvam, toda bolj ko bodo slovenski politiki zapirali pot alternativi, bolj bodo potrjevali, da so vsi isti. In bolj ko bodo potrjevali, da so vsi isti, silnejši bo božji srd protestne množice.